Franja

impanel [impǽnəl] prehodni glagol
pravno sestaviti poroto, vpisati v seznam porotnikov; vpisati v seznam

impantanare

A) v. tr. (pres. impantano) spremeniti, spreminjati v mlakužo; umazati z blatom

B) ➞ impantanarsi v. rifl. (pres. mi impantano)

1. ugrezniti, ugrezati se (v blato)

2. pren. ugrezniti, ugrezati se; zabresti:
impantanarsi in un mare di debiti zabresti v morje dolgov

imparadise [impǽrədaiz] prehodni glagol
spraviti v blaženost, spraviti v raj, osrečiti, napraviti raj iz česa

imparentare

A) v. tr. (pres. imparēnto) povezati s sorodnimi vezmi (zlasti s poroko)

B) ➞ imparentarsi v. rifl. (pres. mi imparēnto) stopiti v sorodstveno zvezo

imparisyllabic [impærisilǽbik] samostalnik
slovnica samostalnik z več zlogi v genetivu kot v nominativu

impark [impá:k] prehodni glagol
spremeniti v park, ograditi zemljišče za park, zapreti v park (živali)

impassable [impá:səbl] pridevnik (impassably prislov)
neprehoden, nepristopen; nepremostljiv; ki ni v obtoku (denar)

impastranarsi v. rifl. (pres. mi impastrano) zaviti se v plašč

impatienter [-te] verbe transitif napraviti nestrpnega, jemati (pripraviti ob) potrpljenje, v obup spraviti, zbegati, razburiti

s'impatienter izgubiti potrpljenje, postati nestrpen, zbegati se, obupa(va)ti

impazzare v. intr. (pres. impazzo)

1. noreti, delati hrup

2. kulin. (raggrumarsi) kepiti se, sprijemati se v kepice

impedito agg. pog. v zadregi; prizadet, invaliden

impegnare

A) v. tr. (pres. impegno)

1. (intraprendere) zastaviti, zastavljati (tudi pren.), začeti

2. (prenotare) rezervirati; zavezati:
impegnare una camera d'albergo rezervirati hotelsko sobo

3. (noleggiare) najeti, najemati

4. voj. poslati, pošiljati v boj:
impegnare il combattimento začeti boj
impegnare il portiere šport ostro napadati

B) ➞ impegnarsi v. rifl. (pres. mi impegno)

1. obvezati se:
mi impegno a saldare il debito entro un mese obvežem se, da bom poravnal dolg v enem mesecu

2. lotiti, angažirati se:
impegnarsi a fondo lotiti se česa s srcem in dušo

3. zadolžiti, zadolževati se

im-pellō (in-pellō) -ere -puli -pulsum

1. udariti —, suniti —, trčiti —, zadeti v ali ob kaj: Lucr., impulsas tentavit pollice chordas O., luctus (eius) maternas impulit auras V., arbores … impulsae concidunt L. na lahno zadeta, če se malo vanje sune, cuspide montem impulit V.; occ.
a) (suvaje) premakniti (premikati), zagnati (zaganjati), pognati (po-ganjati), stres(a)ti, majati, zibati: navem impellere remis V., vectibus C., sagittam nervo imp. O. spustiti, izstreliti, equum imp. Cu. pognati, spodbosti, sues Plin. tja gnati, semen impellit urinam Plin. žene na močo, aequora remis i. V. udarjati, „biti“; tudi: impellite remos V. = veslajte! impulso vomere V. če gre plug čez … ; tako poseb.: ventus impellit arborem H. maje, undas V. biča, tepe, vela H. napne, ratem O. goni, segetes O. ziblje (da valujejo v vetru); pesn.: mugitibus auras i. O. pretresati; metaf.: impellere aliquem quovis sermone H. motiti, in hunc casum imp. aliquem Ci. v to nesrečo pripraviti.
b) udariti, da kaj pade; pahniti, zadnji sunek zadati = podreti, (popolnoma, dokončno) poraziti: Lucan., Sen. tr., hominem clipeo i. Cu. podreti (na tla), vreči ob tla; od tod pren.: praecipitantem (ruentem T.) imp. Ci., praecipitantīs impellere certe est inhumanum Ci. že padajočega še enkrat suniti; prim. labantem animum imp. V., impulsas Vitellii res audietis T. na nič pripravljena, bellum imp. Lucan. skoraj dognati, mores imp. Plin. po zlu dati.
c) (sovražnika) potisniti nazaj, prisiliti k umiku: Lucan., i. aciem L., hostes L., T., aliquem in fugam i. Ci., L.

2. metaf. (koga k čemu) priganjati, nagibati (nagniti), napeljavati, spodbujati, pripeljati —, privesti —, pripraviti do … , k … ; abs.: aliis mortem parentum impellendo … pollicebatur Ci., nullo impellente fallebant Ci. brez tujega (zunanjega) vpliva(nja); z obj.: vidi esse causas permultas, quae istum impellerent Ci., si auctores desiderarentur, Brutos ego impellerem Ci.; tako poseb. pogosto pass. impulsus z abl.: irā impulsus C. iz jeze, hoc consilio atque adeo hac amentia impulsi Ci. na ta … , nullis impulsi inimicitiis alterum in iudicium vocant Ci. ne da bi jih priganjalo, gnalo; k čemu? se izraža z ad: cupiditates ad hoc scelus (facinus) eum impulerunt Ci., eum ad salutem meam voluntas impulit Ci., servum praemiis ad accusandum dominum impulit Ci.; ali z in: haec opinio te in fraudem impulit Ci., me in spem laudis impulit Ci., eum di immortales in eam mentem impulerunt Ci.; pogosto s finalnim stavkom: Ter., tu Gabinium impulisti, ut regem reduceret Ci., ea res me impulit, ut causam reciperem Ci.; redk. z inf.: O., Iust., L., T., (Iuno Aeneam) tot adire labores impulit V., Proetum mulier perfida inpulerit casto Bellerophontae maturare necem H.

impénitence [ɛ̃penitɑ̃s] féminin nespokorjenost, zakrknjenost v grehu

impénitent, e [-tɑ̃, t] adjectif nespokoren, zakrknjen v grehu, familier nepoboljšljiv

pécheur masculin impénitent zakrknjen grešnik

imperātor (pesn. soobl. induperātor) -ōris, m (imperāre)

1. zapovedovalec, zapovednik, oblastnik: Pl., Plin., ille populus est imperator omnium gentium Ci. (kot Jupitrov vzdevek), Iovem imperatorem quanto honore fuisse arbitramini? Ci.; od tod annua imperia, binos imperatores (= konzula) sibi fecere S.; pesn. (da ga je moč uporabiti v heksametru): uter esset induperātor Enn. oblastnik, induperatorem classis super aequora verrit Lucr.

2. occ. zapovednik v vojski, vojskovodja, (vrhovni) poveljnik, nadpoveljnik, vrhovni poveljnik: Enn. in Lucr. (v obl. induperator), aliae sunt legati partes atque imperatoris; alter omnia agere ad praescriptum, alter libere ad summam rerum consulere debet C., uti C. Pansa, A. Hirtius consules imperatores (konzula kot vrhovna poveljnika) supplicationes constituant Ci., solent hoc boni imperatores facere, cum proelium committunt Ci.

3. kot častni naslov
a) (nav. zapostavljen (lastnemu imenu) zmagovit poveljnik: (Scipioni) maximum nomen erat imperatoris, quo se milites sui appellasent L., si quis … Thracum mille aut duo milia occidisset, illum hac consuetudine, quae increbruit, imperatorem adpellaret senatus? Ci.; to pravico (namreč podeljevati naslov „imperator“) so si pozneje prisvojili rim. cesarji, ki so si tudi sami sebi pritikali ta vzdevek v pomenu
b) vladar, cesar: imp. Nerva Plin. iun., imp. Augustus Suet.; prvi, ki je imel ta naziv stalno, je bil Cezar. Oktavijan ga je postavil namesto prvega imena Caius; navadno stoji v tem pomenu pred osebnim imenom; pozneje tudi brez lastnega imena = rimski cesar: Suet., Plin.

imperil [impéril] prehodni glagol
ogrožati, spravljati v nevarnost

impersonation [impə:sənéišən] samostalnik
poosebitev, utelešenje
gledališče predstavljanje, igranje, nastopanje v vlogi koga (of)

imperversare v. intr. (pres. impervērso)

1. spraviti se (na), nasilno ravnati:
imperversare contro qcn. spraviti se na koga

2. divjati, besneti:
imperversava la tempesta divjal je vihar

3. šalj. biti v modi; zagospodariti:
imperversa il rock zagospodarila je rock glasba

impiagare

A) v. tr. (pres. impiago) narediti, delati rane

B) ➞ impiagarsi v. rifl. (pres. mi impiago) biti ves v ranah