Franja

Fundānius 3 Fundánij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. M. (po drugih C.) Fundanius Mark (Gaj) Fundanij, Pompejev pristaš, pozneje Cezarjev, prijatelj Cicerona, ki ga je zagovarjal v neki pravdi l. 66: Ci. ep., Q., Ci.

2. C. Fund. Gaj Fund., Varonov tast, in Fundānia -ae, f. Fundanija, Varonova soproga: Varr.

3. Fundanius, pesnik komedij, Horacijev sodobnik in Mecenatov prijatelj: H. — Od tod adj. Fundāniānus 3 fundanijski; subst. Fundāniāna -ae, f. (sc. oratio) Ciceronov govor za Fundanija: Serv.

Hadria (Adria, Hatria, Atria) -ae, f Hádrija (Adrija, Hatrija, Atrija) —

I. mesto na jugovzhodu Picena, domovina prednikov cesarja Hadrijana (zdaj Atri): L., Mel., Sil., T. (s pisavo Atria). —

II. bogato trgovsko mesto v Benečiji med Padom in Adižo blizu njunega izliva (še zdaj Adria), ki so ga ustanovili Veneti, pozneje poselili Korintčani: L., Pr., Plin. (s pisavo Atria) Iust.; po tem mestu je imenovano Jadransko („Adrijansko“) morje; meton. Hadria (Atria) -ae, m Jadransko morje: Varr., arbiter Hadriae H., illa … nave intravit Hadriam Plin., Liburnicis navibus Atriam pervectus T., qua Picenus ager Hadria alluitur T. — Od tod adj.

1. Hadriacus (Adriacus) 3 hadrijski (adrijski), jadranski: Hadr. undae V., Adr. aequor Pr., Hadr. pontus Sil.

2. Hadriānus 3 hadrijanski,
a) = ki se nanaša na picensko Hadrijo: ager L. hadrijansko ozemlje, gallinae Plin. Subst. Hadriānī -ōrum, m Hadrijani, preb. te Hadrije: L.
b) = ki se nanaša na beneško Hadrijo: mare Hadr. Ci., H., Fl. Jadransko morje, vina Plin. Soobl. Atriānus 3 atrijanski: culex Mart.

3. Hadriāticus 3 hadrijanski, jadranski: mare Hadr. C., L. idr. = pesn. Hadriāticum -ī, n Jadransko morje: Cat.

haedīnus 3 (haedus) kozličji: coagulum Varr., pelliculae Ci., pelles Val. Max., Sen. ph., caro Cael. = subst. haedīna -ae, f kozlovina: Cael.

Haemonia -ae, f (Αἱμονία) Hajmónija, starejše (pesn.) ime za Tesalijo (prim. Haemon 1.): H., O. — Od tod

I. adj.

1. Haemonius 3
a) hajmonski = tesalski: Haem. puppis (= Argo) O., urbs (= Trachin) O., Haem. iuvenis (= Iason) O., puer ali heros (= Achilles) O., Haem. equi (= Achillis equi) O., Haem. maritus (= Iason) Val. Fl. in (= Pyrrhus, Ahilov sin) Stat., Haem. dextra (= Ahilova desnica) Stat.; meton.: Haem. arcus O. ozvezdje Strelca (= med zvezde premeščenega tesal(ij)skega centavra Hirona); ker so imeli Tesalijo za domovino čarovništva, je Haemonius 3 tudi = čaroven, čarovniški: culter, artes O.
b) metaf. = traški: Haemonio Boreā Sil.

2. Haemonis -idis, f hajmonska = tesalska, kot subst. = Tesalka: Haem. Laodamia O., decus —, castra Haemonidum Lucan.

— II. subst. Haemonidēs -ae, m (Αἱμονίδης) Tesalec: stant litore fixi Haemonidae Val. Fl. (o Argonavtih).

haeresiarcha -ae ali haeresiarchēs -ae, m (gr. αἱρεσιάρχης) poglavar, začetnik verske ločine, — krivoverstva, krivoverec: Eccl.

háloga botanika seaweed, brown alga, pl -ae

hammītis (ammītis) -tidis, f (gr. ἀμμῖτις) (h)amitid, nam neznan, ikri podoben dragulj: Plin. Soobl. ammītēs -ae, m (gr. ἀμμῖτης) amit: Isid.

harmonia -ae, f (gr. ἁρμονία)

1.
a) soglasje, blagoglasje v glasbi: Ci., Vitr., Ap., Lact.
b) sklad, skladnost, složnost, npr. med dušo in telesom: Lucr., Macr., ali čutnih nagonov: harmoniae Veneris Lucr.; tudi h. caeli (nadzemeljskih svetov): Plin., M., Macr.

2. meton. napev, petje: Prud. — Kot nom. propr. Harmonia -ae, f (gr. Ἁρμονία) Harmoníja, hči Marsa in Venere, Kadmova soproga, mati Semele in Ino: O., Hyg.

harmonicē -ēs, f (gr. ἁρμονική sc. τέχνη) nauk o glasovih: Vitr. Soobl. harmonica -ae, f: Vitr.

haruspicīnus 3 (haruspex) drobogledski, vedeževalski: Etruscorum haruspicini libri Ci.; subst. haruspicīna -ae, f (sc. ars) drobogledstvo kot umetnost: haruspicinae disciplina Ci., haruspicinam facere Ci. ep. z drobogledstvom se baviti, haruspicina et auguratio Lact.

Hēliopolis -is, acc. -im, f (Ἡλιούπολις od tod tudi lat. Hēliūpolis: Char.) Heliópolis, Heliópola

1. mesto v Kelesiriji (zdaj Baalbek [= Baalovo mesto] z razvalinami svetišča, ki ga je Antonin Pij posvetil Jupitru): Plin., Macr.

2. mesto v spodnjem Egiptu (egiptovski On [= Sončno mesto], v sv. pismu Bet šemeš, pri Plin. Solis opidum) s krasnim Soncu posvečenim svetiščem in slovito svečeniško šolo (zdaj razvaline pri kraju Al-Matarīya): Ci., Mel., T., Macr., Vulg. — Od tod adj.

1. Hēliopolītēs -ae, m (Ἡλιουπολίτης) heliopolski: nomos Hel. Plin. heliopolsko obmestje; subst. pl. Hēliopolītae -ārum, m Heliopoliti: Plin.

2. Hēliopolītānus 3 heliopolski: civitas Amm., deus Macr.

Hellēspontus -ī, m = Hellēs pontus, gl. Hellē (Ἑλλήσποντος = Ἕλλης πόντος) Helino morje, Helespónt

1. (zdaj Dardanele, Dardanelska morska ožina med traškim polotokom in Malo Azijo); to ožino je prečkal Kserks, ko je šel nad Grke: Ci., N., L., Cu., Plin., Suet., Iust., longus in angustum qua clauditur Hellespontus O.

2. primorska dežela ob Helespontu na evropski in azijski strani: oppidum est in Hellesponto Lampsacum Ci., negotia in Lampsaco Ci. ep., Alcibiades … receperat Ioniam, Hellespontum N., Phrygiam minorem Hellesponto adiunctam Cu., Hellesponti regiones Iust.; po skladu mestnih imen: Pausaniam … Hellespontum miserunt N., Hellespontum copias traiecit N., Aemilium Scaurum … Hellespontum … misit L.; meton. = preb. te dežele, Helespontčani: defecerat Samus, descierat Hellespontus N. — Od tod

I. adj.

1. Hellēspontiacus 3 (Ἑλλησποντιακός) helespontski: Priapus V. (rojen in čaščen v helespontskem Lampsaku), aquae O., proelia Amm.

2. Hellēsponticus 3 helespontski: Sibylla Varr. ap. Lact., fretum Mel., satrapia Iul. Val.

3. Hellēspontius 3 (Ἑλλησπόντιος) helespontski: ora Cat., Sibylla Lact.; subst. Hellēspontius -ii, m Helespontčan, prebivalec ob Helespontu: Ci. ep., v pl.: Plin.

— II. subst. Hellēspontiās -ae, acc. -an, m (Ἑλλησποντίας) = caeciās: Plin.

hēmīna -ae, f (gr. ἡμῖνα iz ἡμι … pol, prim. sl. „pol-ič“) poliček, četrtinka, merica, kot tekočinska mera = 1/2 sekstarija, kot votla mera = 1/16 sekstarija, približno = 0,44 litra: Gell., Vop., h. vini Ca., Pl., Sen. ph., aquae Cels., Cael., olei et aceti Cels., sanguinis Sen. ph., tritici Cels.; sploh mera: heminae iniquae Pers. krive mere. — Kot nom. propr. Hēmīna -ae, m Hemína, rimski priimek, npr. L. Cassius Hemina Lucij Kasij Hemina, letopisec: Plin., Gell.

Hēraclēa (Hēraclīa) -ae, f

I. (Ἡράκλεια, sc. πόλις) „Heraklovo (Herkulovo) mesto“, Herakléja (Heraklíja), pogostno mestno ime, poseb.

1. mesto v Lukaniji ob reki Siris, tarent(in)ska naselbina, rojstno mesto slikarja Zevksisa (Zeuxis), znamenito po Pirovi bitki proti Rimljanom (l. 280): Ci., L., Mel., Plin., Fl., Front.

2. mesto na jugozahodni sicilski obali s pridevkom Mīnōa (Μινώα) Minosova = Kretska, ker je bila kretska naselbina: Ci., L., Mel.

3. Heraclea s priimkom Trāchīn (Trēchīn), ker se je sprva imenovala Trāchīn (Trēchīn), Trahinska (Trehinska) Herakleja, špartanska naselbina v tesal(ij)ski Ftiotidi pri Termopilah: L., Plin., Iust.

4. Heraclea v Bitiniji ob črnem morju, od tod njen pridevek Pontica (Pontska), miletska naselbina (zdaj Eregli): L., Iust.

5. Heraclea s pridevkom Sinticē ali Sintica ali ex Sintiis (Sintīs) Sint(ij)ska v grško-makedonski pokrajini Sintiki (Sinticē) ob desnem bregu reke Strimona (verjetno v bližini današnjega mesta Neo Petritsi): Ci., L. — Od tod ethnicon
a) grški Hēracleōtēs -ae, m (Ἡρακλεώτης) iz Herakleje, Heraklejec, Herakleot: Menander Varr., Plin., Dionysius ille Her. Ci., tractus Plin.; pl. Hēracleōtae -ārum, m Heraklejci, preb. Pontske Herakleje: Ci. ep., Plin. iun. Adj. Hēracleōticus 3 (Ἡρακλεωτικός) heraklejski: origanum, cancri Plin.
b) lat. Hēracleēnsis (Hēracliēnsis) -is, m iz Herakleje, Heraklejec: Ci.; v pl.: Ci. —

II. Hēraclēa Herakléja, grško žensko ime, npr. hčeri Hierona, Zoipovi soprogi (Zoippus): L.

Hēracleopolis -is, f (Ἡρακλέους πόλις) Herakleópolis, Herakleópola, mesto v Egiptu na Nilovem otoku: M. — Od tod ethnicon Hēracleopolītēs -ae, m herakleopolski: nomos Plin.; pl. subst. Hēracleopolītae -ārum, m Herakleopolíti: Plin.

Herculēs -is, redko -ī, m (iz gr. Ἡρακλῆς je v italskih narečjih po izpahu samoglasnika „a“ nastala obl. Hercles ali po drugi sklanjatvi Herclus, odkoder voc. Hercle; v lat. se je med c in l vrinil „u“) Hêrkul, v grški mitologiji sin Jupitra in Alkmene, rojen v bojotskih Tebah, soprog Dejanejre, najslavnejši grški junak, poseb. bojotski narodni heroj, vzor moške kreposti. Za svoje sodobnike si je pridobil največje zasluge s tem, da je uničeval divje zveri in roparje. Mikenski kralj Evristej mu je naložil 12 zelo težkih del (Herculis athla, gl. athlon), ki jih je vsa srečno opravil. Bojeval se je baje tudi na Zahodu in Vzhodu ter prišel celo v Indijo. Zaradi njegovih junaških del ga je Jupiter vzel v nebo, uvrstil med bogove in oženil z boginjo Hebo. Tirski in libijski Herkul je istoveten s feniškim Melkartom. Tacit ga enači z germanskimi, drugi pisci z egipčanskimi bogovi. Imeli so ga tudi za delitelja bogastva (gr. πλουτοδότης) in mu zato darovali desetino pridobljenega imetja. Bil je tudi spremljevalec in voditelj Muz (gr. μουσαγέτης): Pl., Varr., Ci., Lucr., H., Cu., Sen. tr. idr. Herculis uxor O., Herculis columnae, gl. columna, Herculis silva (v Nemčiji na vzhodu od Vezere) T., Hercules Musarum Suet. Pogosto voc. kot rotilna beseda = za Herkula, pri Herkulu, za boga, pri bogu, bogme, (za)res, resnično v obl.
a) hercules (Hercules): licet hercules undique omnes terrores impendeant Ci., valde hercules nobis laborandum est Ci., et hercules … nunc oneratum vestris fortunis hostem abire sinitis L., at hercules, munia militae … inpigre toleratis Cu.
b) hercule: at hercule aliquot annos … populus Romanus … maxima parte … imperii caruit Ci., neque ego, hercule, fur, ubi vasa praetereo sapiens argentea H., dignus, hercule, qui nunc quoque tantum … continentiae ferat fructum Cu.
c) hercle: perii hercle Ter., unde isti versus? dicam hercle Ci., absolutus sum novo hercle more Ci., per hercle rem mirandam Gell.; včasih v zvezi z drugimi zagotavljajočimi besedami: certe hercle Pl., Ter., hercle certo Pl., hercle sane ali sane hercle Corn., Ci.
č) meherculēs, mehercule, mehercle (v teh obl. je „me“ morda star. voc. pron. meus ali pa je mehercules, meherc(u)le elipt. izraz za „ita me, Hercules (Hercule, Hercle), iuves“): lubentius dixerim … mehercule quam mehercules Ci., ego mehercules hac sum suspicione percussus Ci., verum mehercule hoc, iudices, dicam Ci., servi mehercule mei si me isto pacto metuerent Ci., exercitus … mehercule magis strenuus quam felix S., pulcre mehercle Ter. — Pl. nom. Herculēs: Varr. fr., Verr. fr., Arn., Aug., gen. Herculum: Tert., dat. ali abl. Herculibus Varr. — Od tod adj.

1. Herculāneus (-ius) 3 herkulski: pars Pl. desetina, ki so jo odmerjali Herkulu, urtica, formicae Plin. največja (največje), nodus Sen. ph., ki ga je zelo težko razvozlati, mater (= nymphaea) Ap. h.; subst. Herculānia -ae, f, bot. = sidērītis: Ap. h.

2. Herculānus 3 herkulski = dolg, velik: pes Gell.

3. Herculeus 3 Herkulov, herkulski: labor H., hospes (= Kroton, ki je Herkula gostoljubno sprejel) O.; od tod urbs hospitis Herculei (= mesto Kroton) O., Herculea urbs O. = kampan(ij)ski Herkulaneum, Trachin O. ki ga je ustanovil Herkul, hostis (= Telephus, Herkulov sin) O., arcus, artus, vires, numen O., gens O., penates Sil., arbor V. (Herkulu posvečen) beli topol, clava Pr., litora Pr. ob kampan(ij)skem Herkulaneu, Oete Lucan., lacerti, tela, sagittae Val. Fl., fragor Val. Fl. veliko, silno, opes Val. Fl. pomoč, auxilia Val. Fl., natus in Herculeo Fabius lare Iuv., arces Mart., astrum Mart. ozvezdje Lev, audacia Iust., sacra Aur. Herkulovo bogoslužje.

4. Herculīnus 3 herkulski: Prisc.

Hercȳnia silva: C., Mel., T., Fl., Cl. ali Hercȳnius saltus (saltus Hercȳnius) T., Fl., Isid. in Hercȳniī saltūs: L. ali iugum Hercȳnium: Plin., tudi (subst.) Hercȳnia -ae, f (sc. silva): T., Sid. Herkinski gozd, ki je (po C.) segal od izvira Donave do dačanske meje; obsegal je torej (kot skupno ime) vsa nemška gorovja od črnega gozda do Karpatov. — Od tod Hercyniae aves Isid.

Hermagorās -ae, m (Ἑρμαγόρας) Hermágora

1. grški retor z Rodosa, učil v prvem stoletju pred Kr. v Rimu, se proslavil z novim ret. sistemom ter ustanovil posebno ret. šolo: Ci., Q. Soobl. Hermagora -ae: Ci. — Njegovi učenci Hermagorēī -ōrum, m Hermagorejci: Q.

2. grški retor iz eolskega Temnosa za časa Avgusta in Tiberija, učenec Teodorja iz Gadejre: Q.

Hermionē -ēs, f (Ἑρμιόνη) Hermíona,

1. Menelajeva in Helenina hči, soproga Neoptolema, pozneje Oresta: Hyg., V., O., Mart. Lat. soobl. Hermiona -ae, f: Pr.

2. mesto v jugovzhodni Argolidi (zdaj Kastrí): L., Mel. Od tod adj.
a) Hermionicus 3 (Ἑρμιονικός) hermíonski: ager L.
b) Hermionēus 3 hermíonski: statio Ps.-V. (Cir.).

Hibērēs -um, m (Ἴβηρες) in (nav.) Hibērī -ōrum, m Hibêri,

I. preb. hispanske pokrajine Hiberije ob Hiberu (Ebru), najstarejši hispanski prebivalci: numquam … inpacatos a tergo horrebis Hiberos V., Celtae miscentes nomen Hiberis Lucan., in universam Hispaniam M. Varro pervenisse Hiberos … tradit Plin., audiam (te) Hiberum (gen. pl.) narrantem loca Cat.; sinekdoha sg. Hibēr -ēris, m Hibêr, pesn. = Hispanec: me peritus discet Hiber Rhodanique potor H., durus Hiber Lucan., omnis Hiber … imminet ali omnis late cedit Hiber Sil. — Od tod

1. subst.
a) Hibēria -ae, f (Ἰβερία) Hibêrija, Hispanija tostran Herkulovih stebrov, pesn. Hispanija sploh: Vell., Fl., Eutr., Iust., quis ferae bellum curet Hiberiae? H.
b) Hibērīna -ae, f Hiberka, Hispanka: Iuv.

2. adj.
a) Hibēriacus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terrae Sil.
b) Hibēricus 3 hiberski, pesn. = hispanski: glans Varr. ap. Gell., funes H. iz bodičevja (= hispanske žukve) spletene, herbae Auct. ap. Q. bodičevje, (hispanske) žukve, mare Col. zahodno morje, ocean, terrae Sid.
c) Hibērus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terra Luc., Sil., gurges V. ali flumen O. ali mare Val. Fl. zahodno morje, ocean, ferrugo V., lorica H. iz hispanskega (tarakonskega) železa, iz rudnikov železa ob Hiberu, piscis H. vretenica, lokarda (iz Nove Kartagine in z vzhodne hispanske obale), pastor triplex (= Gerion na otoku Eriteji pri Gadesu); od tod: boves Hiberi ali vaccae Hiberae (= Geryonis) O., Hiberae domus Val. Fl., nodi Hib. Stat., populi M.; subst. Hibērus -ī, m (sc. fluvius) hispanska reka Hiber (zdaj Ebro): Ca. ap. Non., C., L., Mel., Plin., Lucan., Fl., Prisc.

— II. preb. azijske pokrajine Hiberije (gl. spodaj); pl. v obl. Hibērī: L. epit., Plin., Fl., Aur., Eutr., simul Hiberi magnis copiis Armeniam inrumpunt T.; v obl. Hibērēs: Mel. (z acc. Hibēras); sg. Hibēr, -ēris: Armeniae praetentus Hiber Val. Fl.; dat. Hibērō: cui vadis Hibero … coniunx Val. Fl. Od tod subst. Hibēria -ae, f Hiberija, dežela (azijskih) Hiberov južno od Kavkaza (današnja Gruzija): Hiberia … venenorum ferax H., hastatas effudit Hiberia turmas Val. Fl.

Opomba: Soobl. Ibēr … , Iber … , toda v najboljših rokopisih in napisih se bere le Hiber … , Hiber …