Franja

ἀκούσιος 3 in 2 (ἄκων) proti volji, nerad, prisiljen; τὸ ἀκούσιον odklanjanje, nenaklonjenost adv. ἀκουσίως neradovoljen; οὐκ ἀκουσίως prav rad; οὐδενὶ ἀκουσίως ἀφῖχθαι nobenemu ni njih prihod neljub.

ἄ-κρῐτος 2 (κρίνω) 1. pass. a) neoddeljen, τύμβος skupen grob, φήμη zmeden, μῦθοι nespametno govorjenje; b) neprestan, trajen, brezštevilen (ἄχεα); πενθήμεναι ἄκριτον ἀεί zelo po kom žalovati; c) nesojen, brez sodbe in pravice (ἀποκτείνειν); neporavnan νείκεα; neodločen, τὸ ἀκρίτως ξυνεχὲς ἁμίλλης neodločno trajanje boja; ἀκρίτων ἔτι δ' ὄντων dokler še vojna ni odločena. 2. act. samovoljen, po svoji volji.

ἀλογία, ion. -ίη, ἡ 1. brezobzirnost, preziranje, zanemarjenje; ἐν ἀλογίῃ ἔχω ali ποιοῦμαί τι (τινός) ne menim se (pazim) za (na) kaj, puščam v nemar; ἀ-ης ἐκύρησε niso ga opazili, nihče se ni zmenil zanj. 2. nespamet, nepremišljenost.

ἁματροχιή, ἡ (τροχός) ep. trčenje voza z vozom, udar voza ob voz (Il. 23.422 je zabranil, da ni trčil voz ob voz).

ἀμάχητος 2 (μάχομαι) ἄ-μαχος 2 (μάχη) 1. act. a) kdor se še ni bojeval (ali še ni bil v boju), brez boja ὄλεθρος; ταύτην τὴν ἡμέραν ἄμαχον διήγαγον ta dan se niso bojevali; b) pren. miroljuben, neprepirljiv NT. 2. pass. nepremagljiv θεῶν βέλη, čemur se ni moči ustaviti Ἀφροδίτα, πρᾶγμα.

ἀμβλῡ́νω otopim, skrham, (o)slabim, oviram; pass. izgubim pogum, τῆς γνώμης τὸ μὴ κατὰ κράτος νικηθὲν … ἀμβλύνεσθαι izgubiti pogum, kolikor ga ni oslabila sovražnikova hrabrost.

ἀ-μέγαρτος 2 (μεγαίρω) ep. poet. 1. ki ne zavida, brez zavisti, radodaren. 2. ki ni vreden zavisti, nesrečen, poguben, nezaželen, hudoben.

ἀ-μεταμέλητος 2 (μεταμέλομαι) ne obžalujoč, česar ni treba obžalovati; ἀ. τὰ χαρίσματα τοῦ θεοῦ Bog se ne kesa svojih milosti; σωτηρία nepreklicno, stalno zveličanje NT.

ἀ-μήτωρ, ορος (μήτηρ) 1. brez matere,. 2. čigar mati ni znana iz rodovnika NT. 3. nematerinski, μήτηρ mati, ki ni mati, nečloveška mati.

ἀ-μήχᾰνος 2 (μηχανή) 1. act. kdor si ne more (ne ve) svetovati ali pomoči, v zadregi, v stiski, τινός zaradi koga, nezmožen, nesposoben εἴς τι, δρᾶν ἔφυν ἀ. po svoji naravi sem nezmožna (tako) ravnati; γυνή trapast, prismojen; ἀμηχάνως ἔχω ne morem, sem nesposoben. 2. pass. za kar ni pomoči (sredstva) a) težaven, nemogoč, nedosežen; ἀμήχανόν ἐστι nemogoče je; ἀμήχανός ἐσσι πιθέσθαι pretrmast si, da bi …, nikakor te ni mogoče prepričati; ὁδὸς ἀμήχανος εἰσελθεῖν pot, po kateri ni mogoče hoditi; ἀμήχανα nemogoče stvari; b) neverjeten, nepopisen, neizrekljiv; τὸ κάλλος nepopisna, zelo velika lepota; ἀμήχανος ὅσος nepopisno, neizrečeno velik; ἀμήχανοι τὸ πλῆθος nešteta množica; ἔργα strašen, grozen; ἀμήχανα παθεῖν grozno, strašno trpeti; ἀμήχανον ὅσον χρόνον silno dolgo časa; c) ki se ne da premagati (ozdraviti, odvrniti); ὄνειρος nerazumljiv, ki se ne da razložiti; συμφορά, κακόν nepremagljiv, neodvraten; νόσος neozdravljiv; ἀμήχανός ἐσσι tebi ni nihče kos.

ἀμμορίη, ἡ = ἀμορία kar ni komu prisojeno, nesreča.

ἄν² členica, ki spada vedno h glagolu, ter pomenja, da se dejanje pod gotovimi pogoji uresniči. – Ako je stavek zanikan ali vprašalen, stoji ἄν tik za nikalnico ali vprašalnico (οὐκ ἄν, τίς ἄν); ako je glagol določen z adverbiji, stoji za temi, sicer za glagolom; sloveni se le redkokdaj z 'morda', 'morebiti', 'pač', 'lahko' ali pa s pomožnimi glagoli 'smeti', 'utegniti', 'moči'; navadno se ne sloveni ter izpreminja samo naklonom pomen. V istem zmislu rabi Hom. členico κέ(ν). – Stoji pa I. pri indikativu 1. historičnih časov ter izraža: a) da se dejanje glavnega stavka ni uresničilo (irrealis, ker se pogoj ni uresničil): ἐγὼ καὶ αὐτὸς ἡβρυνόμην ἄν, εἰ ἠπιστάμην ταῦτα tudi jaz sam bi se bahal, ako bi umel to (ἀλλ' οὐ γὰρ ἐπίσταμαι toda ne razumem); b) da se je dejanje ponavljalo (iterativus): διηρώτων ἄν αὐτούς povpraševal sem jih tuintam; ἔπαισεν ἄν sempatam je tudi koga udaril (če je ravno prilika nanesla); c) da je bilo dejanje v preteklosti možno (potentialis); τίς ἄν ᾤετο kdo bi si bil pač to mislil; εἶδες ἄν lahko bi bil videl; ἔνθα δ' ἔγνω ἄν τις tedaj bi bil lahko spoznal. 2. futura, da izraža domnevano dejanje: αὐτὸν δ' ἄν πύματόν με κύνες … ἐρύουσιν naposled me bodo pač psi sem in tja vlačili. II. stoji pri optativu v glavnih in zavisnih stavkih in izraža 1. dejanje, ki je v sedanjosti in prihodnjosti možno (potentialis praesentis): τάχα δ' ἄν τι καὶ τοῦ οὐνόματος ἐπαύροιτο utegne biti, da ga je doletela ta škoda zaradi njegovega imena. 2. izraža vljudno zatrjevanje ali vprašanje: ἴσως ἄν τις εἴποι morda bi kdo rekel; slovenimo ga s potencialom ali z glagoli: smeti, utegniti, moči. III. pri konjunktivu v zavisnih stavkih in izraža, da se bo dejanje pod gotovimi pogoji vršilo 1. v prihodnjosti ali. 2. v nedoločenem času; stoji tudi za relativi in vezniki, s katerimi se pogosto spaja v ἐάν, ὅταν, πρὶν ἄν itd.; relativnim zaimkom daje ἄν splošen značaj; v epskem jeziku se rabi konj. z ἄν in brez ἄν mesto ind. futura. IV. pri infinitivu in participu izraža potencialno ali irrealno sodbo.

ἀνά-εδνος 2 ep. brez svatbenih daril (o nevesti, za katero ni treba dati ženinu nobenih daril).

ἀν-αίνομαι d. m. [Et. ἀνά in αἶνος (got. ai-ths, nem. Ei-d). – Obl. impf. ἠναινόμην, aor. ἠνηνάμην, inf. ἀνήνασθαι, ep. ἀνήνατο] tajim, zanikujem, odrekam, odklanjam, zavračam; z inf. branim se, upiram se; ἀναίνετο μηδὲν ἑλέσθαι zagotavljal je, da ni ničesar prejel; s pt. ὁρῶν sram me je gledati.

ἀν-αρχία, ἡ kjer ni vladarja (poveljnika), kjer ga ne ubogajo, brezvladje, nered, zmešnjava, anarhija, ἀναρχίης ἐούσης brez vrhovnega vodstva.

ἀν-επαίσχυντος 2 (ἐπ-αισχύνω) brez sramu, komur se ni treba sramovati NT (2. Tim. 2. 15).

ἀν-εύθῡνος 2 (εὔθῡνα) kdor ni dolžan dati računa, neodgovoren; o stvareh: za kar ni treba dati računa, nedolžen.

ἀν-έχω, soobl. ἀν-ίσχω [impf. ἀνεῖχον, fut. ἀνασχήσω, ἀνέξω, aor. ἀνέσχον, ep. ἀνέσχεθον, inf. ἀνσχεθέειν, pf. ἀνέσχηκα; med. impf. ἠνειχόμην, fut. ἀνέξομαι, ἀνασχήσομαι, aor. ἀνεσχόμην, ἠνεσχόμην, imp. ἀνάσχεο, ἄνσχεο] I. act. 1. trans. a) kvišku držim, povzdigujem nad kaj, dvigam χεῖρας θεοῖς (roke k molitvi); εὐχάς pošiljam molitve kvišku, molim (z vzdignjenimi rokami), τὶ θεῷ vzdignem kaj kot dar ali pokličem boga za pričo; σημεῖον πυρός dam ognjeno znamenje; λαμπάδας nažgem (ženitne) plamenice; εὐδικίας čuvam, cenim, spoštujem; κισσόν imam rad, skrivam se pod bršljanovim listjem; μαζόν držim kvišku, kažem prsi; b) zadržujem, oviram, ἵππους, τοῦ φονεύειν; obvarujem česa τινά τινος; τὴν Σικελίαν, μὴ ὑπ' αὐτοὺς εἶναι so obvarovali S., da ni. 2. intr. a) molim iz česa, kvišku štrlim (o skali), vzhajam (o solncu), izviram, dvigam se iz vode, stezam se v morje, segam, raztezam se do, καμάτων prebolim, pretrpim; b) rastem, nastajam iz česa; ἀνέχει τί τινι kaj prihaja, nastaja komu; c) preneham, prestanem, ὕδωρ dež poneha, οὕτως ἀνεῖχον tako so oklevali. II. med. 1. kvišku držim (pred seboj), držim se po koncu, ἀνασχόμενος zamahnivši. 2. zdržim, prenesem (τῶν οἰκείων ἀμελουμένων zanemarjanje), zdržim se, brzdam se, trdno stojim (Plut. Arist. 14) ;vztrajam, mirno čakam (Od. 11, 375), pretrpim, ἄνσχεο umiri se; s pt. pustim, dam, dovolim da; διψῶν prenašam žejo; εὖ πάσχων dam si izkazovati ljubav; οὐκ ἀνέχομαι ne odobravam; δέξασθαι upam si se upreti naskoku; ξείνους sprejemam gostoljubno, trpim pri sebi; ἀνέξομαι κλύουσα mirno bom poslušala.

ἀν-ήκω 1. sem gori prišel, dospel, gori segam, razprostiram se (do) εἴς τι; τοὖργον τόδε μεῖζον ἀνήκει ἢ κατ' ἐμὰν ῥώμαν to delo presega moje moči; πρόσω τῆς ἀρετῆς zelo sem napredoval v vrlini, sem zelo vrl; ἐς τοῦτο θράσεος ἀνήκω prišel sem do tolike predrznosti; ἐς τοῦτο εὐηθείης do tolike lahkomiselnosti; φρενῶν … ἐς τὰ ἐμεωυτοῦ πρῶτα οὔκω ἀνήκω nisem še prišel do najvišje stopinje svojega spoznanja; ἐς οὐδὲν ἀνήκει to ničesar ne dokazuje, ni nikake važnosti; γεωπεῖναι ἐς τὰ μέγιστα ἀνήκοντες so zelo ubogi na zemljišču. 2. ἀνήκει εἴς τινα zavisno je (zavisi) od koga, ἔς τι nanaša se na kaj. 3. NT spodobi se, primerno je; τὸ ἀνῆκον kar se spodobi.

ἀ-νόητος 2 (νοέω) 1. neumen, brezumen, nerazumen. 2. nedoumen, česar si ni mogoče misliti.