Franja

accusativo

A) m jezik tožilnik, akuzativ

B) agg. tožilniški:
caso accusativo tožilnik

accūsātīvūs 3 (accūsāre) tožilen, obtožujoč; gram.: casus accusativus (tudi samo accusativus) tožilnik, akuzativ: Varr., Q. in pozni slovničarji, praepositiones accusativae Serv., Isid. ki se vežejo z akuzativom.

Opomba: (Casus) accusativus je napačen prevod gr. αἰτιατικὴ πτῶσις = vzročni (ne "tožilni") sklon: αἰτία vzrok, obdolžitev; sl. ime "tožilnik" je skovano po lat. zgledu.

accusato m pravo obtoženec, obdolženec

accūsātor -ōris, m (accūsāre)

1. tožitelj, tožnik (zlasti pred sodiščem, večinoma v kazenskih postopkih [tožnik v civilnih postopkih se je imenoval petitor]; naspr. reus, defensor, patronus): si posset reus absente accusatore condemnari Ci., accusatorem constituere, instituere Ci., ille imprudens ipse suus fuit accusator N., eundem accusatorem capitis sui et iudicem esse L., accusatorem subdere, crimina et accusatorem moliri T., occ. (v slabem pomenu) = delator, ovaduh: Iuv., Suet.

2. tožnik = pritoževalec o čem, grajalec: morum vitiorumque publicorum Lact.

accusatore m (f -trice)

1. tožnik, tožnica

2. pravo tožilec:
pubblico accusatore javni tožilec

accusatorial [əkju:zətɔ́:riəl] pridevnik
obtožilen, tožilen

accusatōrio agg. (pl. -ri)

1. obtožilen, obtožujoč, obtoževalen:
discorso, tono accusatorio obtožujoče besede, obtožujoč ton

2. pravo obtožben

accūsātōrius 3, adv. -ē (accūsātor) tožiteljski: artificium Ci. odvetniška zvijača, animus, lex, mos et ius Ci., spiritus, vox L., non agam tecum accusatorie, nihil fingam Ci., Latine me scitote, non accusatorie loqui Ci. da jasno govorim in ne pretiravam.

accusatory [əkjú:zətəri] ➞ accusatorial

accūsātrīx -īcis, f (accūsātor)

1. tožnica, ovadnica: Plin. iun.

2. pritožnica, obdolžiteljica: Pl.; pren. o abstr.: Aug.

accuse [əkjú:z] prehodni glagol
tožiti, obtožiti, obdolžiti

accusé, e [aküze] adjectif obtožen; figuré izrazit, poudarjen; masculin, féminin obtoženec, -nka

accusé masculin de réception potrdilo o prejemu
acquitter, condamner l'accusé oprostiti, obsoditi obtoženca
les traits accusés du visage izrazite poteze v obrazu

accused [əkjú:zd]

1. pridevnik
(ob)tožen, obdolžen

2. samostalnik
obtoženec, obtoženka

accuser [əkjú:zə] samostalnik
tožnik, tožnica

accuser [aküze] verbe transitif (ob)tožiti, obdolžiti; poudariti, podčrtati

s'accuser obtožiti se, priznati svojo krivdo, priznati se za krivega; biti poudarjen, izrazit
j'accuse réception de votre lettre du 3 mai potrjujem prejem vašega pisma z dne 3. maja
accuser quelqu'un d'un crime, d'un vol obtožiti, obdolžiti koga zločina, tatvine
accuser quelqu'un sans preuves obtožiti koga brez dokazov
il est accusé d'avoir renversé un piéton obtožen je, da je povozil, podrl pešca
cette robe accuse les lignes du corps ta obleka poudarja telesne linije

accūsitō -āre (frekv. glag. accūsāre) obdolževati: Pl.

accūsō (accūssō) -āre -āvī -ātum (ad in causa, pravzaprav = privesti koga do pravde)

1. (ob)tožiti pred sodiščem (nav. v kazenskih postopkih; naspr. defendere); abs.: aliud est maledicere, aliud accusare Ci., eos, qui defendere consuerunt, vides accusare Ci.; z osebnim obj.: accusavit C. Antonium Ci., acc. aliquem violenter, aliquem ad populum L.; z dvojnim acc.: quae (zaradi česar) hi accusant me Vulg.; z abl.: suis eum certis propriisque accusabo Ci., crimine Pario est accusatus N., invidiae crimine accusari N. zavistne obtožbe, toda: acc. aliquem falso crimine O. ali crimine incesti Val. Max. s krivo obtožbo, po krivem dolžeč ga; accusati sunt uno nomine (pod isto pretvezo = zaradi iste reči) consulares Ci., accusare lege (ex lege) Q. po zakonu; z gen. criminis (česa): aliquem ambitūs, coniurationis, rei capitalis Ci., proditionis N., ne quis ante actarum rerum accusaretur N.; z gen. criminis v stalnem besedilu: acc. aliquem capitis Ci., N. na smrt obtožiti koga; s praep.: de repetundis, de veneficiis Ci., redno: de vi Ci.; propter iniurias Ci.; redno: aliquem inter sicarios Ci. kot zahrbtnega morilca, zaradi zahrbtnega umora; z odvisnimi stavki: Lysandrum accusarunt, quod (ker, češ da) sacerdotes corrumpere conatus esset N.; z ACI (izražajočim vsebino tožbe): accusantibus Cyrenensibus violatum a Blaeso thesaurum T.; za glag. v pass. stoji NCI: Numantina ... accusata iniecisse carminibus et veneficiis vecordiam marito T.

2. pren. tožiti o kom ali o čem, pritožiti (pritoževati) se nad čim, zastran česa, očitati, grajati, ošte(va)ti (naspr. excusare, expurgare, laudare): aliquem aspere et acerbe in senatu Ci., deos hominesque L.; regem temeritatis, consulem segnitiae L.; in ea re ... Sulla accusatur Ci.; graviter eos accusat, quod ab iis non sublevetur C.; s stvarnim obj.: inertiam adulescentium Ci., eius perfidiam N., naturae infirmitatem S., neglegentiam consulum L.

Opomba: Gram. casus accusandi = (casus) accusativus tožilnik, akuzativ: Varr.

accustom [əkʌ́stəm] prehodni glagol (to)
navaditi

to accustom o.s. to s.th. navaditi se česa

accustomed [əkʌ́stəmd] pridevnik
navajen; navaden; značilen

to get accustomed to navaditi se česa
to be accustomed to do s.th. navadno kaj početi, počenjati kaj

ace¹ [eis] pridevnik
odličen