-
χρόνιος 3 in 2 (χρόνος) 1. črez dolgo časa, po dolgem času, pozno ἐλθών, φανείς. 2. dolgo časa, dolgotrajen, dolg πόλεμος.
-
χρῡ́σειος 3 = χρύσεος, τὰ χρύσεια (sc. μέταλλα) zlati rudniki.
-
χρῡ́σεος 3 skrč. χρῡσοῦς, ῆ, οῦν (χρυσός) 1. a) zlat, iz zlata, z zlatom okrašen, pozlačen; b) zlatorumen, zlatast, sijajen. 2. krasen, dragocen; ὁ zlat(nik).
-
χρῡσό-δετος 2 in 3 (δέω) z zlatom okovan ali okrašen; ἕρκη iz zlata spletene (zlate) mreže.
-
χυτός 3 (adi. verb. od χέω) 1. a) izlit, prelit; b) raztopljen, tekoč, λίθινα χυτά raztopljeno steklo. 2. nasut, γαῖα grob, gomila; subst. ὁ χυτός nasip.
-
χωλός 3 hrom, šepav, kruljav, pohabljen, polomljen, slaboten, bolan NT.
-
χωριστός 3 ki se da ločiti, ločljiv.
-
χωρῑτικός 3 selski, kmetski. – adv. -ῶς kmetsko.
-
ψάμμινος 3 (ψάμμος) ion. peščen, peskovit.
-
ψεδνός 3 (ψάω) ep. tenek, redek, plešast.
-
ψεκτός 3 (ψέγω) grajan, graje vreden.
-
ψιθυρός 3 poet. šepetajoč, šešljajoč, obrekujoč.
-
ψῑλός 3 (ψάω) 1. a) gol, gladek, razgaljen, nag νεκύς, δέρμα brez dlake, ἶβις τὴν κεφαλὴν ψιλός brez perja; πεδίον, ἄροσις prazen, pust, nerodoviten, brez drevja τῶν δενδρέων, τὸ ψιλόν kraj brez dreves; b) brez česa, prazen ἱππέων, τρόπις (brez desk). 2. a) neoborožen, nezavarovan, κεφαλή brez čelade; pren. slab, zapuščen, ὄμμα (o Antigoni, ki vodi Ojdipa) slab; b) lahko oborožen, σκευή lahko orožje; subst. οἱ ψιλοί lahko oboroženi vojaki, pračarji (opp. ὁπλίτης). 3. zgolj, sam, preprost, μάχαιρα sam meč (brez nožnice), ποίησις epska poezija (opp. lirska poezija), λόγοι same besede. – adv. ψιλῶς le, samo λέγω, οὐ ψιλῶς = οὐ μόνον.
-
ψολόεις 3 (ψόλος dim) ep. sajast, dimast, zakajen.
-
ψῡχαγωγικός 3 dušo zanimajoč, razveseljujoč, zanimiv.
-
ψῡχεινός 3 (ψῦχος) mrzel, hladen.
-
ψῡχρός 3 (ψῦχος) 1. hladen, mrzel, krepilen, hladilen; τὸ ψυχρόν a) mrzla voda, studenčnica; b) mraz, hlad, zima. 2. pren. a) puhel, neslan, brez duha; b) brezčuten, neobčutljiv, brezsrčen, trdosrčen, neusmiljen NT; c) brezuspešen, prazen, ničeven.
-
ὠγύγιος 2 in 3 1. ogigijski Θῆβαι. 2. prastar, star, starodaven.
-
ὠμο-βόειος 3, ion. -βόεος (ὠμός, βοῦς) iz neustrojene goveje kože narejen; ἡ ὠμοβοέη (sc. δορά) neustrojena, neudelana goveja koža.
-
ὠμο-βόινος 3 ion. = ὠμοβόειος.