Franja

Turrānius 3 Turánij(ev), ime rimskega rodu; znani so:

1. Turranius Niger Turanij Niger, prijatelj Varona in Kvinta Cicerona, dober kmetovalec: Ci. ep., Varr.

2. M. Turranius Mark Turanij, pretor: Ci.

3. C. Turranius Gaj Turanij, praefectus annonae: T.

4. Turranius Turanij, tragiški pesnik: O. Od tod adj. Turrāniānus 3 Turánijev, turánijski, turanijánski (= Turanija Nigra): pira Col., Plin., Macr.

turri-ger 3 (turris in gerere) stolponosen, s stolpom (stolpi) opremljen, stolpovit, stolpat, stolpast: urbes V., humeri elephantorum Plin., carinae Lucan., ferae moles Sil., patriae imago turrigero canos effundens vertice crines Lucan.; od tod turrigera = s stolpastim (zidnim) vencem okrašena, vzdevek Kibele, boginje mest, ki so jo upodabljali s stolpastim (zidnim) vencem oz. krono: Cybele, Ops, dea (= Kibela) O.

Tūsculum -ī, n Túskul, staro mesto (municipium) severovzhodno od Rima, ki ga je baje ustanovil Telegon (zdaj Frascati): H., Ci., L. — Od tod adj.

1. Tūsculus 3, túskulski: telus Tib., colles Mart., moenia Sil., umbra Stat.; subst. Tūsculī -ōrum, m Túskul(c)i, preb. Tuskula: Mart.

2. Tūsculānus 3 túskulski, tuskulánski: arx, populus L., disputationes Tusculanae Ci. ali samo Tusculanae Prisc. tuskulski pomenki (razprave), pomenki (razprave) v Tuskulu (= pomenki, ki so potekali na Ciceronovem podeželskem posestvu pri Tuskulu); subst.
a) Tūsculānī -ōrum, m Túskul(c)i, Tuskulán(c)i, preb. Tuskula: Ci.
b) Tūsculānum -ī, n (sc. praedium) Tuskulán(sko), Túskulsko, (Ciceronovo) podeželsko posestvo pri Tuskulu: Ci.; od tod adj. Tūsculānēnsis -e túskulski, tuskulánski: dies Ci. dnevi, prebiti na Tuskulskem (Ciceronovem podeželskem posestvu).

Tūscus 3 (prim. Etrūscus) túskovski, túskiški, túskijski, etrúr(ij)ski: mare Ci. = Tirensko morje, amnis V., Plin. ali alveus H. = Tibera, dux (= Mezentius) O., eques Mart. = Mecenat, ki je bil potomec etrurskih kraljev, cadi Mart. etrurska vina, semen Tuscum O. pira, pirjevica, vicus Pl., L., Varr., H., T., Mart. Etrurska (Tuskovska) ulica v Rimu med Julijevo baziliko in Kastorjevim svetiščem, bivališče trgovcev s svilo, pa tudi sodrge, zlasti prostitutk; adv. Tūscē túskovsko, túskiško, etrúrsko: Varr. ap. Gell., dicere Gell., subulo Tusce tibicen dicitur Fest. Od tod

1. subst. Tūscī -ōrum, m
a) (sc. agrī) Túskovsko, Túskiško, etrursko podeželsko posestvo Plinija mlajšega: Plin. iun.
b) Tūscī -ōrum, m Túski, Etrúr(ij)ci, Etruščáni, preb. Etrurije, ki je obsegala 12, pozneje 15 glavnih plemen, od katerih je imelo vsako svojega predstojnika ali župana, imenovanega „lucumo“. Tuski so sloveli kot vedeževalci (avgurji) in umetniki (etrursko posodje, stebrišča idr.). Ko so si jih Rimljani popolnoma podvrgli, so se postopoma zlili z njimi in počasi izginili iz zgodovine: Varr., L., Ci., Mel.; meton. túskovsko (etrúr(ij)sko) ozemlje, Etrúrija: Varr., in Tuscos abiit L.
c) Tūsca -ae, f Túska, Etrúr(ij)ka, Etruščánka: Iuv.

2. subst. Tūscia -ae, f Túskija, Túskovsko, Etrúrija: Amm., Eutr., Tert.

3. adj. Tūscānicus 3 túskovski, túskiški, tuskánski (tuskániški), etrúr(ij)ski: impluvium Varr., signa Plin., statuae Q., dispositiones Vitr.

Tyana -ōrum, n (Τύανα) Tíane (Tíana), mesto v Kapadokiji ob vznožju gore Tavros, rojstni kraj filozofa Apolonija: Plin., Amm. — Od tod

1. adj.
a) Tyaneus 3 iz Tían (Tíane) doma (izvirajoč, izhajajoč), tíanski: Apollonius Amm.
b) Tyanaeus (Thyanaeus) 3 iz Tían (Tíane) doma (izvirajoč, izhajajoč), tíanski, tianájski: Apollonius Vop.
c) Tyanēïus 3 tíanski, tianéjski: incola O.

2. Tianī (Thyanī) -ōrum, m Tían(c)i, preb. Tian (Tiane): Vop.

Tȳde͡us -eī in (pesn.) -eos, acc. -ea, m (Τυδεύς) Tidêj, Ojnejev sin (Oeneus), Diomedov oče: V., Q., Hyg., Stat. — Od tod patron. Tȳdīdēs -ae, m (Τυδείδης) Tidíd = Tidejev sin = Diomed: V., H., O.

tympanotriba -ae, m (gr. τυμπανοτρίβης) timpaníst, pavkíst, bóbničar (bobníčar), bobnar, Kibelin svečenik; od tod apel. kot psovka za mehkužneža: Prisc., tu n' † pertilli doni causa holerum atque escarum et poscarum m[o]ec[h]um malacum, cincinnatum, umbraticolum, tympanotribam amas hominem non nauci? Pl.

Tyndareus -eī (in Tyndarus -ī: Hyg., Lact.), m (Τυνδάρεος) Tindárej, sin Ojbala (Oebalus), kralj v Sparti; po izgonu iz Sparte se je poročil z Ledo, ki mu je rodila Kastorja, Poluksa, Heleno in Klitajm(n)estro: Acc. fr., Pac. fr., Ci., V., O. idr., Tyndarei gener (= Agamemnon) O. — Od tod

1. patron.
a) Tyndaridēs -ae, m (Τυνδαρίδης) Tindaríd, Tindarejev potomec (sin): Val. Fl., Tyndaridae Ci., H. ali Tyndaridae gemini O. ali Tyndaridae fratres O. = Kastor in Poluks; pren.: fortissima Tyndaridarum H. (o neki osvobojenki) najsrčnejša izmed Tindarejevega rodu = prava, pravcata Klitajm(n)estra.
b) Tyndaris -idis in -idos, acc. -ida, f (Τυνδαρίς) Tindarída, Tindarejeva potomka (hči); o Heleni: V., O.; o Klitajm(n)estri: O.

2. adj. Tyndarius 3 Tindárejev, tindárijski: fratres Val. Fl. brata Tindarida = Kastor in Poluks; pl. subst. Tyndariī -ōrum, m pesn. Tindárijci = Spartánci: Sil.

Tyndaris² -idis, acc. -ida, f (Τυνδαρίς) Tindárida

1. mesto na severni obali Sicilije (ustanovil ga je Dionizij starejši) s slovečim Merkurjevim kipom; tega so Kartažani ugrabili, a ga je Scipion mlajši (Afričan, Afriški) vrnil meščanom: Ci., Plin. — Soobl. Tyndareum -eī ali Tyndarium -iī, n (Τυνδάριον) Tindárej, Tindárij: L. — Od tod adj. Tyndarītānus 3 tindáridski, tindaritánski, iz Tindáride prihajajoč, v Tindáridi bivajoč: civitas, legati, Mercurius Ci.; pl. subst. Tyndarītānī -ōrum, m Tindáridci, Tindaritán(c)i, preb. Tindaride: Ci.

2. mesto v Kolhidi: Plin.

3. ime (najbrž psevdonim) neke Horacijeve prijateljice: H.

Typhōe͡us -phōeī in (pesn.) -phōeos, acc. -phōea, m (Τυφωεύς kadeči se) Tifoêj, izjemno velik Gigant, sin Tartar(j)a in Zemlje. Ker je hotel Jupitra vreči s prestola, je ta treščil vanj strelo in ga pokopal pod goro Etna: O., V., Sil.; kot hudo pošast ga O. (Metam. 3, 303) imenuje tudi centimanus storoki. — Od tod adj.

1. Typhōis -idis (-idos), f tifoêjska: Aetna O.

2. Typhōïus 3 Tifoêjev, tifoêjski: tela V., cervix Cl.

Opomba: V odvisnih sklonih merijo nekateri latinski pesniki to ime trizložno, drugi štirizložno.

Tȳphōn² -ōnis, acc. -ōna, m (Τυφών) Tifón, drugo ime Giganta Tifoêja: Mel., Lucan., Hyg., Cl., M. (ki meri T`y̆phōn), fugiens Typhona Dione O., Typhonis specus (v Kilikiji) Cu. — Od tod adj. Tȳphōneus 3 Tifónov, tifónski, tifonêjski: specus Mel. votlina v Kilikiji; subst. Tȳphōnis -idis, f (Τυφωνίς) Tifonída, Tifonova hči: Val. Fl.

Tyrrhēnus¹ (Tūrēnus, Turīnus) 3 (Τυῤῥηνός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: H., Mel., Plin., Sil., Stat., Sen. tr., Val. Fl. idr., mare L., aequor V., gurges Lucan., corpora O. ali monstra O. = Etrurci, ki jih je Bakh spremenil v delfine, vincula pedum V., dux (= Mezentius) O.; meton. itál(ij)ski, rímski: pubes Sil. — Od tod

1. subst. Tyrrhēnus -ī, m
a) Tirénec, Etrúr(ij)ec, Etruščán: sanguine Tyrrheni (= Mezentii) V., Tyrrhenus inflabat ebur V. etrurski piskač; pl. Tyrrhēnī -ōrum in pesn. -ûm, m (Τυῤῥηνοί) Tirénci, Etrúr(ij)ci, Etruščáni, preb. Etrurije: V.
b) Tirénsko morje (pooseb.): Val. Fl.

2. subst. Tyrrhēnia -ae, f (Τυὀὀηνία) Tirénija, Etrúrija: O.

3. adj. Tyrrhēnicus 3 (Τυῤῥηνικός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: Tarraco Aus. ob etrurskem morju ležeč (stoječ).

Tyrrhus -ī, m Tír, pastir kralja Latina: V.; od tod subst. Tyrrhīdae -ārum, m Tirídi, Tírovi sinovi, pastirji kralja Latina: V.

Tyrus (L., Cu., Stat., Iust.) in Tyros (V., Mel., Plin.) -ī, f (Τύρος, fen., hebr., ugaritsko ṣr, asir. ṣurri) Tír, primorsko trgovsko mesto in pristanišče, glavno mesto Fenicije (zdaj ṣūr), materinsko mesto Kartagine. Tirci so sloveli po pridobivanju škrlata in barvanju oblačil s škrlatom: Ci., O., Pr., Tib.; meton. škrlat, bager, škrlatna (bagrena) barva: Mart. — Od tod adj. Tyrius 3 (Τύριος)

1. tírski, iz Tira doma (izhajajoč, izvirajoč): puella ali paelex O. = Evropa, hči tirskega kralja Agenorja, taurus Mart. bik, ki je odpeljal Evropo; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tírci, preb. Tira: L., Ci., Mel., Lucan.

2. meton.
a) kartažánski, kartáginski: urbs V. = Carthago, tori O. = svatovanje (ljubimkanje) med Didono in Enejem, ductor Sil. = Hannibal; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Kartažáni, Kartáginci: V.
b) tébski, tebánski: exsul Stat. = Polynices, ductor Stat. = Eteocles, plectrum Stat. = Amphionis; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tébci, Tebánci: Stat.

3. škrlaten, bagren: amictus chlamys, lores, colores O., vestes H., torus Tib.; subst. Tyrium -iī, n škrlatna (bagrena) obleka, škrlatno (bagreno) oblačilo: Tert.

ūber¹ -eris, n (indoev. baza*eu̯Hdh- nabrekniti, nabrekati; od tod indoev. *uHdhmen- in (sor.) *uHdr̥-; prim. skr. ū́dhar (gen. ūdhnáḥ) = gr. οὖϑαρ -ατος = stvnem. ūtar = nem. Euter = ang. udder = sl. vime)

1. vime, (živalski) sesek (sesec), doječe prsi (žensk); večinoma v pl.: Lucr., Lucan., Plin., Val. Max. idr., vitula binos alit ubere fetus V., distentum uber O., refert tenta grex ubera H., Romulus uberibus lupinis inhians Ci., pressari ubera palmis V., ubera praebere O. ali admovere V. dati sesati, ubera ducere O. sesati, piti, dedit ubera nutrix O. je dojila, sua quemque mater uberibus alit T., ab ubere raptus (odstavljen) O.; pren.: distenta musto ubera Col. poet.; preg.: ubi uber, ibi tuber Ap. = vsaka roža ima trnje.

2. meton. (pesn.) rodovitnost, plodnost, obilje, obilica, obilnost: terra potens ubere glebae V. (prim. οὖϑαρ ἀρούρης Hom.), divitis uber agri V., fertilis ubere campus V.; konkr.: vitibus aptius uber V. rodovitna zemlja, denso non segnior ubere Bacchus V. na rodovitnem polju.

Ubiī -ōrum, m Úbijci, germansko pleme, ki je v Cezarjevem času naseljevalo področje ob desnem bregu Rena od reke Lahn v smeri proti današnjemu Kölnu; v Avgustovem času jih je M. Agripa preselil na levi breg Rena. Ker so bili Cezarju naklonjeni, so jih drugi Germani sovražili: C., T., Plin., Suet.; njihovo glavno mesto je bilo oppidum (civitas) Ubiorum T., pozneje (od l. 50 po Kr.) imenovano colonia Agrippina (zdaj Köln, starejše sl. Kolonija), ara Ubiorum T. (Agripi na čast na ubijskem ozemlju postavljeni žrtvenik, okrog katerega je nastal trg). — Od tod adj. Ubius 3 úbijski: mulier T.

Ūfēns -entis, m Ufént

1. rečica v Laciju (zdaj Uffente): V., Plin., Sil. — Od tod adj. Ūfentīnus 3 uféntski, ufentínski: tribus L.

2. neki Latinec, vojskovodja Ekvov: V.

uiti (uidem) uhajati

1. entwischen, davonlaufen, entlaufen, fortlaufen; beseda, pripomba: entschlüpfen, herausschlüpfen
uiti izpod kontrole außer Kontrolle geraten, (jemandem) entgleiten
uiti iz spomina entfallen
uiti iz zapora aus dem Gefängnis ausbrechen

2. (rešiti se) entkommen, sich retten; nesreči, zli usodi: sich retten vor, (dem Unglück) entgehen, entrinnen
ki mu ni mogoče uiti nesreča: unentrinnbar
za las uiti čemu haarbreit an (etwas) vorbeikommen
za las uiti smrti dem Tod von der Schippe springen

Ulixēs -is (pesn. gen. Ulixëī (k nom. Ulixe͡us: H.), skrč. Ulixĕi O. in Ulixī (V., Ap.), acc. -em, pa tudi -ēn (H., O., Pr., Val. Max.)), m (po etr. Uluxe ali sicilskem Οὐλίξης ali ajol. Ὀλύξευς tvorjena lat. obl. za Ὀδυσσεύς) Ulíks(es) (= Odisêj), Laertov sin, Itačan: Ci., V., O., Pr., Hyg., Vitr. idr., cursus duplicis per mare Ulixeī H., Octavius Mamilius Tusculanus, ab Ulixe deāque Circā oriundus L. potomec Uliksa in boginje Kirke (= sin Mamilije, hčere ustanovitelja Tuskula, Telegona, ki ga je imel Uliks s Kirko); apel.: meus Ulixes Pl. moj modri svetovalec. — Od tod adj. Ulixeus 3 Ulíksov: peregrinatio Ap., cerae Sid.

Ulubrae -ārum, f Úlubre, trg v Laciju: Ci. ep., H. — Od tod

1. adj. Ulubrānus 3 úlubrski, ulubránski: populus Ci.

2. subst. Ulubrēnsēs -ium, m Úlubrci, Ulubrénzi: Plin.