Franja

Tīsiphonē -ēs, f (Τισιφόνη = maščevalka umora) Tizífona, ena od Furij: V., H., O., Pr., Sen. tr. — Od tod adj. Tīsiphonēus 3 tizífonski, tizifonéjski: vitae tempora Tisiphonea O. maščevanja (kaznovanja) vredni, zločinski.

Tissē -ēs, f (Τίσση) Tísa, mesto na Siciliji ob Etni: Sil. — Od tod preb. Tissēnsēs -ium, m Tisán(c)i: Ci., Plin.

Tītān -ānis (-ānos), acc. -āna in -ānem, m (Τιτάν) Titán, nav. pl. Tītānēs -um, acc. -ānas (-ānēs), dat. in abl. klas. le Tītānīs (od redke soobl. Tītānus -ī, m: Naev. fr., Pl., Arn., Hyg., Aug.) Titáni, po grškem mitološkem izročilu starejši rod bogov, ki je vladal pred olimpskimi bogovi, šest sinov boga Urana in njegove soproge Gaje: Oceanus (Okean), Iapetus (Japet), Coeus (Kojos), Crius (Krios) Hyperion (Hiperion) Cronus (Kronos). Ti so pod Krono(so)vim (Saturnovim) vodstvom vrgli Urana s prestola; nato je vladal Kronos (Saturn), dokler ga ni izpodrinil Zevs (Jupiter): Pl., Ci., H., O. idr. Poseb. sg. Titan

1. = Helios (Sol), sin Hiperiona in Teje (Theia): O., V., Tib.

2. = Prometheus, Japetov sin: Iuv. — Od tod adj.

1. Tītāniacus 3 titánski: dracones (ker so zrasli iz krvi Titanov) O.

2. Tītānius 3 (Τιτάνιος) titánski: pubes V. = Titani, Titania astra V. = sonce in mesec; k temu gr. fem. Tītānis -idis in -idos, acc. -ida, voc. Tītāni titánska: pugna Iuv. Titanov z Jupitrom; od tod subst.
a) Tītānia -ae, f Titánij(k)a, potomka kakega Titana, npr. α) Diana (kot boginja meseca), Apolonova (Helijeva) sestra: O. β) Latona, Kojeva (Kojosova) (Coeus) hči: O. γ) Kirka (Circe), Titanova (Helijeva) hči: O. δ) Pira (Pyrrha), Epimelajeva hči, Japetova vnukinja: O.
b) Tītānis -idis, f = Tītānia Titánida, npr. α) Kirka (Circe): O. β) Tetis (Tethys), sestra Titanov: O. γ) Titanis Trivia (= Diana): Enn. fr.; patron. Tītānida -ae, f = Tītānia Titánida: Themidis filiae Titanidae Hyg.

Tīthōnus -ī, m (Τιϑωνός) Titón, Laomedontov sin, Priamov brat, soprog Eos (Avrore), Memnonov oče. Eos je pri Zevsu zanj izprosila nesmrtnost, pozabila pa mu je izprositi večno mladost, zato se je vedno bolj krčil in grbančil, dokler se ni spremenil v kobilico oz. črička: Ci., V., H., O.; apel. o nekem starcu: tremulus Tithonus Pl. — Od tod adj.

1. Tīthōnius 3 Titónov, titónijski: coniux Tithonia ali subst. Tīthōnia -ae, f (sc. dea) Titón(ij)ka = Eos (Avrora): O.

2. Tīthōnis -idis, f (Τιϑωνίς) Titónida, Titónka = Avrora: Stat.

Titius -iī, m Títij, ime rimskega rodu; znan je Sextus Titius Sekst Titij, tribunus plebis l. 99; njegova hoja je bila tako podobna plesu, da so po njem imenovali neki ples Titius Titij. — Od tod
a) adj. α) Titius 3 Títijev, títijski: lex Ci., atrium L. β) Titiānus 3 Títijev, titijánski: fundus Icti. γ) Titius 3 (adj. iz imena Titus) títijski (Títov) = ustanovljen od sabinskega kralja Títa Tátija ali od Títa Tátija izvirajoč: sodales Varr., Lucan., ut quondam Titus Tatius retinendis Sabinorum sacris sodales Titios (titovsko svečeništvo, titovske svečenike) instituerat T. — Od tod
b) subst. Titiēs -ium, m (Varr.) ali iz tega izpeljana običajnejša obl. Titiēnsēs -ium (-um), m Títijci, Titiénzi, druga izmed treh prvotnih tribus, na katere so bili razdeljeni svobodni rimski državljani po svoji narodnosti: Ramnenes Ramnenzi (latinska, po Romulu imenovana tribus), Tities oz. Titienses Titijci, Titienzi (sabinska, po Titu Tatiju imenovana tribus) in Luceres Lukeri (etruščanska tribus; izvor imena ni znan); iz teh tribus je pozneje Romul ustanovil tri istoimenske viteške centurije: α) kot tribus: Varr., L., O., Fest.; enako Titiensis tribus P. T. titienzijska (titijska) tribus; sg. kolekt. Titiens: Pr. Titienz(ec), Titijec, član titienzijske (titijske) tribus. β) kot centurija: L., Ci.

titubō -āre -āvī -ātum (verjetno iz indoev. kor. *(s)teu-p- oz. *(s)teub(h)-)

1. zibati se, majati se, netrdno stati, opotekati se, omahovati, spotakniti (spotikati) se, klecniti (klecati), sklecniti (sklecavati), poklecavati, noge se mesti komu: Corn., Sen. tr. idr., mero somnoque gravis titubare videtur O., Silenus titubans annisque meroque O., reversus titubanti pede Ph. z opotekajočim korakom, klecavih nog, lingua titubat Sen. ph. jezik se zapleta; pesn.: vestigia haud tenuit titubata (= titubantia) V.; occ. spotakniti (spotikati) se: cave, ne titubes mandataque frangas H.

2. metaf.
a) (o jeziku) spotikati se, zatikati se, zapletati se, bebljati, jecljati, mesti se komu: lingua titubat O., Sen. ph., linguā titubante Ci., Licinius titubans Ci.
b) omahovati, nihati, kolebati, obotavljati se, biti negotov, mencati, biti zmeden, biti osupel, biti v zadregi, biti v stiski, starejše omecevati: Pl., Sen. tr. idr., omnibus titubantibus et de rebus summis desperantibus N.
c) spotakniti (spotikati) se = zgrešiti kaj, (z)motiti se v čem, pri čem: si verbo titubarint (sc. testes), quo revertantur non habebunt Ci., si tantulum offensum titubatumque sit Ci., ne quid titubet Kom., si quid titubatum est Ci. = če se je kaj nesrečno izteklo. — Od tod adv. pt. pr. titubanter

1. opotekaje se, omahovaje, klecaje, spotikaje: Amm.

2. metaf. s spotikajočim se jezikom, zatikujoče se, omahljivo, omahovaje, neodločno, starejše svepavo: Aug., loqui de aliquā re Corn., posuistis, atque id tamen titubanter strictim Ci.

Titūrius 3 Titúrij(ev), ime rimskega rodu; poseb. Q. Titurius Sabinus Kvint Titurij Sabin, Cezarjev legat v Galiji, padel l. 54 v boju z Ambioriksom (Ambiorigom): C., Suet. — Od tod adj. Titūriānus 3 Titúrijev, titúrijski, titurijánski: clades Suet.

Tmarus in Tmaros -ī, m (Τμάρος) Tmáros, Tmársko pogorje pri Dodoni v Epiru: V. — Soobl. Tomarus: Plin. — Od tod adj. Tmarius 3 (Τμάριος) tmároški, tmárijski: Iuppiter Cl.

Tmōlus -ī, m (Τμῶλος) (V., O., Plin.) in Timōlus (Tymōlus) -ī, m (O.) Tmólos (Timólos), gorovje pri Sardah v Lidiji (zdaj Boz Dagi). Na njem je bilo istomensko mesto Tmolos (Tmōlus), ki je bilo uničeno v potresu l. 19 po Kr.: T. — Od tod

1. adj. Tmōlius 3 (Τμώλιος) tmólski, tmóloški, tmólijski: terra O.

2. subst. Tmōlius -iī, m (Τμώλιος sc. οἶνος) tmól(ij)ec, tmološán, tmólsko (tmóloško, tmólijsko) vino: V.

3. subst. Tmōlītēs -ae, acc. -ēn, m (Τμωλίτης)
a) Tmolít, Tmólijec, Tmólošan, preb. Tmolosa: Ci.
b) (sc. οἶνος) tmolít, tmól(ij)ec, tmološán, tmólsko (tmóloško, tmólijsko) vino: Plin., Vitr.

tolerō -āre -āvī -ātum (prim. tollō) nositi, prenašati

1.
a) držati: aliquem sinu, gremio suo Ap. v naročju; metaf. o neživih subj.: mensula cenae totius honestas reliquias tolerans Ap.
b) prenesti (prenašati), zdržati, udržati (težo): aquilae ipsae non tolerantes pondus apprehensum unā merguntur Plin.; metaf. (o stvareh): sesquipedalis paries non plus quam unam contignationem tolerat Plin.

2. metaf.
a) prenesti (prenašati), presta(ja)ti, strpeti, pretrpe(va)ti, (v)zdržati, prebi(ja)ti, preživeti (preživljati): hiemem, militiam Ci., famem aliquā re C. narediti znosno, (o)lajšati si, zmoči (zmagati), sitim aestumque, frigora atque inediam T., tributa Ci. ali sumptūs Ter., Ci. inopiam S.
b) vzdrževati, ohranjati, hraniti, prehranjevati: vitam tolerare C., V., T., Vell. borno živeti, životariti, quos corpora equorum toleraverant T. ki so se bili hranili s konjetino (konjskim mesom), equitatum, equos C.
c) podpirati, lajšati, delati kaj znosno: alicui egestatem Pl., paupertatem heri et meam servitutem Pl.
d) occ. (z)držati: frumentum se exigue XXX dierum habere, sed paulo etiam longius tolerari posse parcendo C., in penatibus isdem T.
e) zadostiti (zadoščati) čemu, izpolniti (izpolnjevati) kaj: sua moenia (= munia, dolžnosti) Pl. silentium Ap. trdno molčati. — Od tod
a) gerundiv tolerandus 3 ki se da (ki ga je moč) prenesti (prenašati), znosen, vzdržljiv, sprejemljiv: non tolerandae condiciones L. neznosni.
b) pt. pr. tolerāns -antis prenašajoč, trpeč, potrpežljiv, vztrajen; kot pt. z acc.: dominum aemulum non tolerans T.; kot adj. relat. z gen.: Col. idr., corpus laborum tolerans T. težave (napore) zlahka prenašajoče, navajeno težav (naporov); abs.: iners domi, bello tolerantior Aur.
c) pt. pf. tolerātus 3 znosen, lahkoten: tanto toleratiora (po novejših izdajah laetiora) capesseret T. — Adv. toleranter

1. potrpežljivo: dolorem pati Ci., illa ferre Ci. ep.

2. znosno, sprejemljivo: anniculae fecunditatem poscuntur, tolerantius tamen bimae Plin.

Tolētum -ī, n Tolét, mesto Karpetancev v Tarakonski Hispaniji (zdaj Toledo): L. — Od tod adj. Tolētānus 3 tolétski, toletánski, iz Toléta prihajajoč; subst. Tolētānī -ōrum, m Toletán(c)i, Tolétčani, preb. Toleta: L., Plin.

tollō -ere, sustulī, sublātum (obl. pf. in sup. debla se nadomeščajo z obl. glag. suf-fero), stlat. tulō -ere, tetulī [klas. tulī, pf. k ferō], lātus (iz *tlātos (*t_elətos), prim. ferō) (iz *tl̥nō (< *tl̥nāmi)); prim. skr. tulā́ tehtnica, prečka, tuláyati vzdiguje, dviguje, tehta, lat. tolerō, tollēnō, gr. τλῆναι trpeti, τάλας trpeč, πολύτλᾱς ki je mnogo prestal, τάλαντον tehtnica, utež, τελαμών nosilec, nosilni jermen, got. þulan = stvnem. dolēn = nem. dulden, nem. Geduld)

I.

1. dvigniti (dvigati, dvigovati), vzdigniti (vzdigati, vzdigovati): Enn., Luc. ap. Non., Varr. ap. Plin. iun., Cat., Ph., Lucr., Sen. rh., Petr. idr., iacentem Pl., aliquem in collum Pl., cratera manibus O., saxa de terrā Ci., tolluntur aulaea O., aliquem in crucem Ci. na križ pribiti, križati, ignem Ci., L. dati znamenje z ognjem, sortes Ci. vzdigniti žreb, žrebati, tectum altius Ci., Icti. vzdigniti, višje sezidati, procella fluctus ad sidera tollit V., tollere (razburkati) seu ponere (sc. ventus) vult freta H.; pren.: onus tollere Ci. nase vzeti (jemati), sprejeti, poenas Ci. trpeti kazen.

2. occ.
a) kot voj. t.t. dvigniti vojaška znamenja = odriniti, kreniti: L., Auct. b. Alx. idr., his cognitis rebus signa sustulit seseque Hispalim recepit C.
b) vzdigniti sidra (mačke) = odpluti: sublatis ancoris milia passuum septem progressus C.; šalj. odjadrati = odkuriti jo, popihati jo, podurhati jo, oditi: Varr.
c) novorojenega otroka vzdigniti s tal, ga s tem priznati za svojega in pokazati pripravljenost vzgajati ga: puerum Pl., natum filium Q., mares liberos Lact., nec dubita, cum te partu Lucina levarit, tollere, quidquid erit O., filium Neronem ex Agrippinā Suet., non ita me genitor sublatum erudiit V., duxit uxorem, filium sustulit, ad aetatem perduxit Sen. rh.; od tod: Maeonio regi quem serva Licymnia furtim sustulerat V. ki ga je bila skrivaj vzredila, si, quod peperissem, id non necarem ac tollerem (o materi) Pl.
d) s seboj (na ladjo ali na voz) vzeti; na vprašanje kam?: aliquem in currum (equum) Ci., in lembum L.; z abl. instrumenti: aliquem raedā H.; tudi samo: me quoque tolle simul O. vzemi na ladjo; o ladjah samih = vzeti na ladjo, sprejeti na krov, naložiti na krov = imeti na krovu: navis trecentas metretas tollit Pl., navis ducentos ex legione tironum sustulerat C., naves XVIII, quae equites sustulerant C.

3. metaf.
a) (hvaleč) povzdigniti (povzdigovati), poveličati (poveličevati), povišati (poviševati): aliquem laudibus in caelum Ci., in astra V. kovati v zvezde, Mnestheus, quem sublimem gloria tollit V., tollere altius dicendo Ci.; podobno: hunc honoribus tollere H. povišati s častmi, odlikovati s častmi.
b) (potrtega) dvigniti (dvigati, dvigovati), (o)srčiti, opogumiti (opogumljati), (o)hrabriti (ohrabrovati), (po)tolažiti ipd.; iz rekla lacrimantem gremio tollere (vzdigniti) O. so se razvila pren. rekla: tollere adflictum L. ali amicum H. tolažiti, animum alicui tollere L. oživiti (oživljati) komu pogum, opogumiti (opogumljati) koga, (o)hrabiti koga ali srce komu storiti, (o)srčiti ga, ultro animos tollit dictis V.; od tod animos tollo Pl. opogumljam se. —

II.

1. dvigniti (dvigati, dvigovati) kvišku, vzdigniti (vzdigati, vzdigovati), povzdigniti (povzdigati, povzdigovati), vzravna(va)ti; najprej o telesnih udih: caput Pl., manūs Ci., Cat. (v znamenje pohvale ali občudovanja), manum ali manūs Eccl. (v znamenje podreditve), bracchia V., pectus V., oculos Ci. dvigniti, odpreti; na vprašanje kam?: palmas ad sidera O., V., manūs ad aethera O. ali ad caelum H., Sen. rh. ali ad deos Plin. iun., frontem ad caelum O.; z dat.: bracchia caelo O.; potem o celotnem telesu: non haec alte volucris (v letu, leteča) sua corpora tollit O.; refl.: se super aequora in auras O. ali se in caelum alis V. vzleteti, vzplavati, splavati; tudi: Dares se tollit V. ali solio se tollit ab alto V. se vzdigne, vstane; o rastl.: se a terrā altius Ci., V. višje (z)rasti; med.: tollor eo O., fuscis dea tollitur alis V. se vzdigne, odleti; od tod: (sc. sol) terrā cum tollitur imā O. se vzdiguje, vzhaja.

2. metaf.
a) navda(ja)ti s ponosom, (po)ošabiti; redko act.: animos tollunt L. kažejo se ponosne; večinoma adj. pt. pf. sublātus 3 ponosen na kaj, ponašajoč se s čim, prevzeten, ošaben, nadut zaradi česa: O., quo proelio sublati Helvetii nostros lacessere coeperunt C., hac victoriā sublatus Ambiorix C., rebus secundis V., gloriā T.
b) (krik, hrup, smeh idr.) dvigniti (dvigati, dvigovati), zagnati (zaganjati), zganjati, zače(nja)ti (kričati, smejati se idr.), bruhniti (buhniti, bukniti) v kaj: clamorem Pl., clamorem in caelum V., clamores ad sidera V., tollitur in caelum clamor Enn., clamor a vigilibus tollitur Ci., clamor magnus se tollit in auras V., tollere gemitum V., Alcibiades cachinnum dicitur sustulisse Ci., tollent Romani cachinnum H., tollere risum H., tibi tollit hinnitum equa H. zarezgeta; pesn.: anguis tollit minas V. se grozeč vzdiguje; tudi proelia tollunt venti V. se začnejo bojevati.
c) (kako govorico) raznesti (raznašati), razglasiti (razglašati), razširiti (razširjati), sprožiti (sprožati): verum enim tu istam, si te di ament, temere hau tollas fabulam Pl. —

III.

1. dvigniti (dvigati, dvigovati), vzdigniti (vzdigati, vzdigovati) = vzeti, jemati, odvzeti (odvzemati), odvesti (odvajati), odpraviti (odpravljati), odnesti (odnašati), odstraniti (odstranjevati, odstranjati), spraviti (spravljati) stran, (od)peljati proč: aurum N., praedam C., solem e mundo Ci., aliquid ex acervo H., pecunias e fano C., frumentum de areā Ci., aliquem ab atriis Liciniis in Galliam Ci., tolli miserabile corpus imperat V.; poseb.
a) z mize pobrati (pobirati), z mize pospraviti (pospravljati): patinam, cibos H., sublata reponi iubet pocula V., mensam tolli iubet Ci.
b) poljščino spraviti (spravljati), pospraviti (pospravljati), pridelati (pridelovati): non … totidem tollebat turis acervos O.
c) zase spraviti (spravljati), zase (sebi) (pri)hraniti (prihranjevati): omnes chlamydes, argentum, pullum H.

2. metaf.
a) (osebe) izpred oči, s poti spraviti (spravljati), umakniti (umikati); v pozitivnem pomenu: me … Mercurius … denso paventem sustulit aëre H., in arduos tollor Sabinos H.; occ. (v negativnem pomenu) s poti spraviti (spravljati), evfem. = usmrtiti (umrčevati, usmrčati), ubiti, pokončati: Gracchum in insidias inductum sustulit N., nisi Alcibiadem sustulisset N., illo uno sublato N., tollere Attalum per Parmenionem Cu., Titanas fulmine H.; pogosto z dopolnilom: aliquem de (e) medio ali samo aliquem tollere (npr. ferro, veneno) Ci.; dvoumno: adulescentem … tollendum Brutus in Ci. ep. (po)vzdigniti v časti ali spraviti s poti.
b) vzeti, jemati, odvze(ma)ti, rešiti koga česa, (kako oviro) odpraviti (odpravljati), odstraniti (odstranjevati, odstranjati), narediti (delati) čemu konec, končati (končevati, končavati): alicui spem, metum, timorem C., luctum H., dolores et tumores Plin., morbum Cels., bellum expectatione eius imminutum est, adventu sublatum Ci., bellum profligare (večinoma dokončati) ac paene tollere (odstraniti, odpraviti) Ci., belli commercia Turnus sustulit V. je naredil konec, je ustavil, colloquium tolli C. se onemogoča; od tod tudi (v mislih) odpraviti (odpravljati), odmisliti (odmišljati), izvze(ma)ti, ne upoštevati: amicitiam e mundo Ci., sublatā benevolentiā Ci., tollere deos Ci. tajiti; pesn.: tollere clivum mensae O. odpraviti nagnjenost mize, poravnati mizo.
c) z dolgim besedičenjem čas prebi(ja)ti, zapraviti (zapravljati): diem, tempus Ci.
d) uničiti (uničevati), izničiti (izničevati), razdeti, razdejati (razdevati), (po)rušiti, iztrebiti (iztrebljati), zatreti (zatirati), odpraviti (odpravljati), izkoreniniti (izkoreninjati), (iz)brisati: Carthaginem Ci., stirpem sacrum Teucri V., memoriam alicuius rei Ci., nomen ex libris Ci. izbrisati, mendum scripturae Ci. izbrisati, popraviti; occ. odpraviti (odpravljati), ukiniti (ukinjati), ovreči (ovrgavati), preklicati (preklicevati), razveljaviti (razveljavljati): decemviralem potestatem, reges Lacedaemoniorum N., comitia L., legem Ci., dictaturam funditus e re publica Ci., sublato Areopago Ci.; dvoumno: sustulit pariter ipsosque nefasque O. jih je povzdignil do neba in prepovedal zločin.

Opomba: Pf. tollī Pers. (4, 2), tollērunt Isid., tollisse Ulp. (Dig.); pf. tulit Suet.; plpf. tulerat Suet. (le v reklu filium ali liberos ex aliquā tollere).

Tolōsa -ae, f Tolóza (zdaj Vielle-Toulouse), bogato trgovinsko mesto na ozemlju Tektosagov (v Narbonski Galiji) ob Garumni (zdaj Garonne): C., Ci., Mel., Mart., Aus. — Od tod adj.
a) Tolōsānus 3 tolóški, tolozánski: Gell., Iust., aurum Ci. (ki ga je konzul Kvint Servilij Cepio(n) naropal v Tolozi); pl. subst. Tolōsānī -ōrum, m Tolozán(c)i, preb. Toloze: Plin.
b) Tolosās -ātis tolóški: Mart.; pl. subst. Tolōsātēs -ium, m Tolozán(c)i, Tolozáti, preb. Toloze: C.
c) Tolōsēnsis -e tolóški: lacus Iust.

Tomī -ōrum, m (Τόμοι) (Stat., Cl.; v gr. obl. Tomoe: Mel.) in Tomis -idis, f (Τόμις) (O.) Tómi, Tómida, mesto v spodnji Meziji (danes Konstanca (Constanţa)), kraj Ovidijevega pregnanstva; ime je baje izpeljano iz τομή : τέμνω, ker naj bi tam Medeja razsekala brata Absirta — Od tod
a) subst. Tomītae -ārum, m (Τομίτης) Tómci, Tomíti, preb. Tomov: O.
b) adj. Tomītānus 3 tómski, tomitánski: ager, terra O.

tomus -ī, m (gr. τόμος)

1. odrezek, košček: vilis Mart. košček papirja.

2. metaf. del večjega dela, zvezek: feci excerpta ex libris sexaginta in quinque tomis M. Aurelius ap. Fr.; od tod delo, knjiga: Hier.

tōnsor -ōris, m (iz *tond-tor: tondēre)

1. brivec, bradostrižec, strižec, ki je tudi strigel lase in obrezoval nohte, torej tudi frizer: Varr., Ci., Plin., Mart. idr., curatus inaequali tonsore capillos H. s stopničasto pristriženimi lasmi, „oškrnevzan“, ad tonsorem ire Pl., tonsor ungues dempserat Pl., tonsori operam dure Suet. dati se (o)striči, omnibus et lippis notum et tonsoribus (= vsemu svetu) H. (brivce so imeli že v starem veku za blebetavce in prenašalce novic ter govoric (novičarje)).

2. strižec nasploh: ovium suarum Vulg.

3. metaf. obrezovalec, klestitelj, klestilec dreves: Arn. — Od tod adj. tonsōrius 3 strižčev, brivčev: Mart., culter Ci., Petr. ali cultellus Val. Max. škarje, britev, ferramenta Pall.

topia -ōrum, n (gr. τὰ τόπια, sc. ἔργα iz gr. τόπος kraj)

1. krajinsko slikarstvo, krajínarstvo: Vitr.

2. slikovita vrtna poslikava, vrtna olepšava, vrtni okras, živa meja (starejše seč, seča). Od tod adj. topiārius 3 k urejanju vrta sodeč, namenjen urejanju vrta, k okrasnemu (okraševalnemu, olepševalnemu) vrtnarstvu sodeč: opus Plin., herba Plin. okrasna rastlina, rastlina za olepšanje vrta (= déžen (bršč), ki so ga uporabljali za vrtne ograje, obrobke, žive meje); subst.
a) topiārius -iī, m (sc. hortulānus) okrasni (okraševalni, olepševalni) vrtnar, vrtnar umetnik, umetni vrtnar, cvetličar, starejše leposadnik: Ci., Plin. iun.
b) topiāria -ae, f (sc. ars) umetno vrtnarstvo, umetnost vrtnarjenja: topiariam facere Ci. vrtnariti.
c) topiārium -iī, n (sc. opus) vrtna olepšava, vrtni okràs (okrásek), umetna ograja, umetni obrobek (živa meja), umetno ograjanje vrta (vrtov): Plin.

topicus 3 (gr. τοπικός) krajeven: historia Serv. Od tod

1. Topica -ōrum, n (gr. τοπικά) Tópika, naslov Aristotelovega dela in po njem posnetega Ciceronovega dela, v katerem je podan sistematičen pregled dokazov in stališč, ki naj jih govornik uporablja pri dokazovanju in utemeljevanju, torej logični in retorični nauk o razporeditvi tez, s katerimi se dokazuje kaka trditev: conscribere Topica Aristotelea Ci. ep.

2. topicē -ēs, f (τοπική sc. τέχνη) tópika, umetnost, kako v neki literarni tradiciji poiskati miselne in izrazne obrazce, obče izreke in resnice (gr. τόποι, lat. loci communes) in jih na ustrezen način uporabiti v praksi: Boet.

tormina -um, n (nam. *torqu̯-mina: torquēre) zavijanje, ščipanje (v trebuhu), grizenje, bolečine, griža, kólika, tormína, dizentérija starejše zavijavica (gr. δυσεντερία): Ca., Cels., Plin. idr., forticulum se in torminibus praebet Ci.; metaf.: tormina urinae Plin. tiščanje na vodo, zaprtje vode, oteženo uriniranje, boleče izločanje seča, stranguríja. Od tod adj. torminōsus 3 obolel za grižo (tormíno), grižav, grižnat, kóličen, starejše trodovíten: passio Cael. griža; pl. subst. m grižavi bolniki, oboleli za grižo, grižavci: Ci., Cael.

Torōna -ae, f in Torōnē -ēs, f (Τορώνη) Toróna (zdaj Toroni), primorsko mesto na Halkidiki (na zahodni strani sitonijskega polotoka): Mel., Toronae promunturium (ἡ Τορωναίη ἄκρη) L., ad Toronen classem appulerunt L. Od tod adj.

1. Torōnaeus 3 (Τορωναῖος) torónski, toronájski: sinus (med Paleno in Sitonijo) T.; subst. pl. Torōnaeī -ōrum, m Torónci, Toronájci, preb. Torone: Plin.

2. Torōnāicus 3 (Τορωναϊκός) torónski, toronájski, toronáiški: mare L.