-
δυσ-φόρμιγξ, ιγγος, ὁ, ἡ poet. neskladen, žalosten, glasno tarnajoč.
-
δυσ-φρονέω sem nejevoljen, žalosten.
-
δύσ-φρων 2 poet. 1. neprijazen, sovražen, zaviden. 2. žalosten, nadležen. 3. neumen, nespameten.
-
ἐμ-παθής 2 (πάθος) strasten, zelo razburjen, zelo žalosten.
-
ἐν-θῡ́μιος 2 pri srcu ležeč, ki povzročuje skrb, ἐνθύμιόν οἱ ἐγένετο vest ga je zapekla; μή τοι λίην ἐνθύμιος ἔστω ne delaj si preveč skrbi zanj, ἐνθύμιον ποιοῦμαι ženem si k srcu, εὐναί zakon poln skrbi, žalosten.
-
ἐπ-άχθομαι med. poet. občutim bolečino; peče, boli me kaj, žalosten sem radi česa κακοῖς.
-
ἐπί-πονος 2 1. trudapoln, težaven, nadležen, žalosten ἁμέρα, λατρεία, μόρος; οἰωνός ki pomenja ali napoveduje stiske, težave. 2. ki prenaša težave, ki naporno dela ἀνήρ. – adv. ἐπιπόνως s trudom, težko, εὑρίσκω, siromašno ζῆν.
-
ἰήιος 2 poet. 1. bridek, žalen, žalosten. 2. Apolonov pridevek: pomočnik v sili (ἰάομαι).
-
κακόω (κακός) 1. act. storim kaj hudega (žalega) komu, grdo ravnam s kom, hudo zdelam koga, zatiram, stiskam, mučim, napadam, nadražim (zoper koga), poškodujem τινά, žalostim γέροντα, pustošim (deželo). 2. pass. v stiski sem, zabredem v nesrečo; hudo sem zdelan ὑπὸ τῆς πορείας; ogrdim se ἅλμῃ, žalosten sem γέρων.
-
κατηφέω ep. poet. sem pobit, žalosten, osramočen, prestrašen, ὄμμα pobešam oči, sem poparjen.
-
κατ-ηφής 2 ep. poet. pobit, žalosten, osramočen, zaničevan.
-
κήδω [Et. najbrže lat. calamitas (iz cadamitas). – Obl. impf. ep. κῆδον, med. iter. κηδέσκετο, fut. κηδήσω, ep. redupl. κεκαδήσω, -ομαι, aor. κεκαδών, pf. κέκηδα]. 1. ep. act. a) pripravljam v skrb, žalostim, nadlegujem, težim, mučim τινά; b) ranim, oropam koga česa, poškodujem τί, τινά, τινά τινος; κηδόμενος žalosten,. 2. med. a) žalostim se; pf. κέκηθα sem žalosten, žalujem; b) sem v skrbeh, skrbim, brigam se za τινός, περί τινος, μή, ἵνα μή.
-
λευγαλέος 3 [Et. lat. lugeo, luctus] ep. nesrečen, žalosten θάνατος, reven πτωχός, poguben δαίς, πόλεμος, malopriden φρένες.
-
λῡγ-ρός 3 (lat. lugeo) ep. poet. 1. žalosten, bridek, poguben, pogubonosen, beden, nesrečen. 2. bojazljiv, slab (v boju), τὰ λυγρά poguba, nesreča, žalost.
-
λῡπέω [fut. λυπήσω, med. pass. fut. λυπήσομαι, ion. λυπηθήσομαι, aor. ἐλυπήθην, pf. λελύπημαι] 1. act. (u)žalostim, raz-, užalim; stiskam, nadlegujem, mučim, škodujem, vznemirjam, jezim, žalim, tiščim θώραξ, τί με λυπεῖ τοῦθ' ὅταν kaj me briga (škoduje), ako. 2. pass. sem žalosten, žalujem, jezim se, sem v skrbeh, sem nejevoljen, τινί na koga, ἐπί τινι, πρός, διά τι črez kaj, λύπην λυποῦμαι muči me bolečina, skrbi, boli me kaj.
-
λῡπηρός 3, ep. ion. tudi λυπρός 3 (λυπέω) 1. act. a) žaleč, boleč, nadležen, težaven, neprijeten, mrzek, skeleč; b) siromašen, reven, nerodoviten, τὰ λυπηρά težave, težkoče, nadloge. 2. pass. žalosten, užaljen, pobit, nesrečen.
-
μέλᾱς, αινα, αν, gen. μέλανος, αίνης, ανος, ep. tudi μείλας [Et. kor. mel, pomazati; lat. mulleus (iz mulnejos), rdečkast, nem. malen (got. mēljan, pisati). – comp. μελάντερος, sup. μελάντατος] 1. črn, temen, temnobarven νύξ, κῦμα, temno pobarvan ναῦς. 2. čemeren, mračen, žalosten θάνατος, grozen, strašen, silen ὀδύναι; subst. τὸ μέλαν črnilo, τὸ μέλαν δρυός črna hrastova skorja.
-
ὀιζῡρός 3 ep. ion. [comp. -ρώτερος, sup. -ρώτατος] žalosten, beden, nesrečen, poguben.
-
οἰκτρός 3 (οἶκτος) [sup. οἰκτρότατος, ep. οἴκτιστος] 1. žalosten, beden, tužen, pomilovanje vzbujajoč, nesrečen. 2. tarnajoč. – adv. οἰκτρῶς, οἰκτρά in οἰκτρόν.
-
ὀλολῡγαῖος 3 tarnajoč, otožen, žalosten.