Franja

acceptance [əkséptəns] samostalnik
sprejem; odobritev; prijazen sprejem (with pri)

acceptance test sprejemni izpit
to find acceptance, to meet with acceptance biti sprejet

acceptant [aksɛptɑ̃] masculin akceptant (menice), sprejemnik

acceptātiō -ōnis, f (acceptāre) sprejetje, sprejem, upoštevanje: Tert.

acceptation [əksəptéišen] samostalnik
odobritev, sprejem; (priznani) pomen (besede)

acceptation [-sjɔ̃] féminin sprejem, sprejetje, privolitev, akceptacija; commerce akcept

obtenir l'acceptation de tous les membres du comité dobiti privolitev vseh članov odbora
présenter à l'acceptation predložiti v akceptacijo

acceptātōr ōris, m (acceptāre) sprejemnik, dovoljevalec, odobravalec, upoštevalec: Tert.

acceptātus 3, gl. acceptō.

accepted [əkséptid] pridevnik
priznan, odobren

accepter [əkséptə] samostalnik
sprejemnik, sprejemnica, prevzemnik, prevzemnica

accepter [aksɛpte] verbe transitif sprejeti; strinjati se (quelque chose s čim), privoliti (quelque chose v kaj); vdati se (quelque chose v kaj); prenesti, trpeti (quelque chose kaj)

accepter un cadeau, une invitation sprejeti darilo, vabilo
accepter un contrat strinjati se s pogodbo
accepter quelqu'un pour époux vzeti koga za moža
il n'accepte aucune critique ne prenese nobene kritike
je n'accepte pas qu'on me parle sur ce ton ne trpim, da kdo tako govori z menoj
il a accepté de venir blagovolil je priti
accepter la vieillesse, son sort vdati se v starost, v usodo
il ne peut pas accepter son échec on ne more prenesti svojega poraza, neuspeha

accepteur [aksɛptœr] masculin akceptant (menice), menični dolžnik, ki sprejme menično obveznost

accépţie -i f pomen, smisel (besede)

acceptīlātiō (acceptīlātiō) -ōnis, f jur. ustna pobotnica (z določenim besedilom) o dolgu, nastalem po "stipulaciji" (stipulatio); dolžnik je vprašal upnika: quod ego tibi promisi, habesne acceptum? in ta je odgovoril: habeo: G., Dig.

acceptiō -ōnis, f (accipere)

1. (s)prejem, (s)prejetje (naspr. deditio, donatio): neque deditionem neque donationem sine acceptione intellegi posse Ci., acc. frumenti S., medic. zauživanje: lactis Th. Prisc.

2. pren.
a) vzetje, (s)prejetje: acceptiones sacrorum Arn. (s)prejete žrtve, pa tudi = "(s)prejetje skrivnostnih naukov" = uvedba v misterije, razodetje misterijev: Arn.
b) fil. ( = λῆμμα) podmena, trditev, na katero je pristal tudi nasprotnik: Ap., M.
c) čislanje, upoštevanje: pozni Icti., personae, personarum Eccl.

acception [aksɛpsjɔ̃] féminin pomen (besede)

acception d'un mot pomen besede
acception figurée prenesen pomen
sans acception de personne ne glede na osebo
prendre un mot dans son acception la plus large, dans toute l'acception du terme razumeti besedo v njenem najširšem pomenu, v vsem, v absolutnem pomenu besede

acceptitō -āre (frequ. glag. acceptāre) (s)prejemati: Pl. ap. Non.

acceptō -āre -āvi -ātum (frequ. in intens. glag. accipere)

1. (s)prejemati, dobivati: argentum Pl., magistri mercedes a discipulis acceptaverunt Q., alia aliis locis cognomina acc. Mell.

2. pren. dopuščati, pripuščati, trpeti, ne braniti se: humo acceptante occultum opus Cu., acc. iugum Sil. Od tod adj. pt. pf. acceptātus 3 sprejemljiv, blagodejen: quo sit acceptatius Sen. ph.

acceptor [əkséptə] samostalnik
sprejemnik, sprejemnica (menice), akceptant(ka)

acceptor (adceptor) -ōris, m (accipere)

I.

1. (s)prejemnik (naspr. donator): donationis Cod. I.

2. pren.
a) odobravalec: illorum verbis falsis acceptor fui Pl. ... besede sem odobraval.
b) spoštovalec, upoštevalec: personae Eccl.

— II. = accipiter: Luc. ap. Char., Cypr.

acceptōrius 3 (acceptor) prejem(al)en: modulus (sc. aquae, naspr. erogatorius) Front.