Franja

ἑορτή, ἡ, ion. ὁρτή 1. praznik, svečanost, praznovanje. 2. veselica, zabava, veselje.

ἐπι-θῡμέω (θυμός) [augm. ἐπεθ] željen sem česa, želim τινός, τό inf., prizadevam si τί, hrepenim po kom, želim njegovo prijateljstvo ali družbo; τὸ ἐπιθυμοῦν τινος želja, veselje do česa.

ἐπίχαρτος 2 (ἐπι-χαίρω) 1. kar vzbuja veselje, razveseljiv, prijeten. 2. kar vzbuja škodoželjnost, οἱ δικαίως τὰ ἐναντία ἐπίχαρτοι εἶναι ἀξιώτεροι zaslužijo, da se veselimo njih nesreče.

ἐργασία, ἡ, ion. -ίη (ἐργάζομαι) 1. prizadevanje, trud, delanje, (poljsko) delo, opravilo, posel, obrt; δίδωμι ἐργασίαν trudim se, prizadevam si NT. 2. pridelovanje, napravljanje ἱματίων, κατὰ τὴν τῆς ἡδονῆς ἐργασίαν ker napravlja (prinaša) veselje, gradba τειχῶν, obdelovanje γῆς, σιδήρου, μετάλλων; ukvarjanje (z umetnostjo ali rokodelstvom), izvrševanje. 3. izdelek, delo, τετράγωνος Hermejev kip. 4. zaslužek παρέχομαι NT, dobiček παρέχω NT.

εὐ-άρεστος 2 (ἀρέσκω) všeč, dopadljiv, prijeten, τὸ εὐάρεστον dopadenje, veselje NT, εὐαρεστοτέρως διάκειμαί τινι laže zadovoljim koga, bolj ugajam komu. – adv. εὐαρέστως dopadljivo, po volji NT.

εὐ-γᾱ́θητος 2 dor. = εὐ-γήθητος ki vzbuja veselje, vesel.

εὐδοκία, ἡ veselje, dopadenje, dobra volja, želja, κατὰ τὴν εὐδοκίαν τοῦ θελήματος kakor je dopadlo njegovi volji NT.

εὐθῡμία, ἡ dobrovoljnost, dobra volja, veselje, zabava, slast, εὐθυμίας παρέχω nudim veselje, zabavam.

εὐφροσύνη, ἡ, ep. ἐυφροσύνη (εὔ-φρων) veselosrčje, veselost, veselje, dobra volja, zabava.

ζητέω [Et. iz δjᾱτεjω] 1. iščem, poiščem, izsledim, preiskujem, izprašujem, preudarjam τινά, τί. 2. trudim se, stremim, težim za čim, mislim na kaj, želim, zahtevam kaj; ἅπαντα πρὸς ἡδονήν iščem v vsem veselje (zabavo). 3. pogrešam σιτία.

ἡδονή, ἡ, ep. ἦδος, εος, τό (ἥδομαι) 1. prijeten občutek, veselje, zabava, užitek, slast, radost, naslada; škodoželjnost; ἡ διὰ τοῦ σώματος ἡδονή čutna, telesna slast, pohotnost, δι' ἡδονῆς rad, ὑφ' ἡδονῆς od veselja, iz škodoželjnosti; (πρὸς) καθ' ἡδονήν po volji, po godu λέγω, ἐν ἡδονῇ ἐστί μοι všeč mi je kaj, po godu mi je kaj, ἡδονῇ χράομαι πρός τινα govorim komu po želji; ἡδονή μοι ἐσέρχεται miče me kaj, poloti se me veselje do česa, ἐν ἡδονῇ ἔχω τινά rad imam koga. 2. prijetnost, korist, ἡδονὰς φέρω prinašam veselo novico; ἐμοὶ τί τόδ' ἦδος kaj mi to pomaga?

ἡδύ-πολις, ὁ, ἡ, dor. ἁδύ-πολις mestu (meščanom) prijeten, v veselje.

θελκτήριος 2 (θέλγω) poet. čaroben, mamljiv λόγοι; subst. τὸ θελκτήριον 1. čar, čarovno sredstvo, mamilo, bajilo. 2. radost, poživilo, veselje, zabavna pesem, θεῶν za bogove; νεκροῖς spravni (pitni) dar za mrtve. 3. pomirjevalno sredstvo ἄγαλμα θεῶν θελκτήριον.

ἱλαρότης, ητος, ἡ vedrost, veselost, veselje.

ἱππο-τρόφος 2 (τρέφω) 1. konje redeč (za državno službo ali v svoje veselje). 2. konjar, trgovec s konji.

καλός 3 [Et. iz καλϝος, idevr. qal-wó-s, κάλλος iz καλjος. – comp. καλλίων, sup. κάλλιστος; ep. κάλλιμος]. 1. o telesu: lep, brhek, zal, čeden, krasen, ljubek, dražesten τὸ σῶμα, δέμας, εἶδος lepe postave. 2. z ozirom na namen in porabo: lep, čist, κάλλιστον ἀργύριον najčistejše srebro, primeren, poraben, koristen, pripraven πρὸς δρόμον, dober, izvrsten λιμήν, ugoden ἄνεμος; o žrtvah: srečen, ugoden, dober ἱερά. 3. o duši in značaju: vrl, dober, pošten, odličen, plemenit, blag, slaven, καλὸς κἀγαθός lep in blag, vzor moža, καλόν ἐστι, ἐν καλῷ ἐστιν spodobi se, koristno je, častno je. 4. subst. a) ὁ καλός ljubimec, ljubica, ὁ καλὸς κἀγαθός vzor moža, poštenjak; pl. οἱ καλοί boljši sloji, ironično: imenitni gospodje; v polit. zmislu: patriot, aristokrat, domoljub; b) τὸ καλόν, τά καλά α.) lepo, lepota, ἄλλα δ' ἀλλαχοῦ καλά drugi kraji, druge šege; β.) dobro in pošteno, čednost, krepost, dostojanstvo, slava, čast, junaška dejanja, plemenitost, častne službe; pri Spartancih: državljanske dolžnosti in časti; γ.) užitek, veselje, ugodnosti τοῦ βίου; δ.) sreča, odlikovanje. 5. adv. a) καλόν, καλά ep. lepo, srečno, zdrav ἀναχωρέω; b) εἰς καλόν o pravem času, kakor nalašč, ἥκω prikladno; c) ἐν καλῷ α.) na ugodnem kraju; β.) o pravem času, prikladno; γ.) koristno, primerno; d) καλῶς (comp. κάλλιον, sup. κάλλιστα) α.) lepo, brhko, čedno; β.) srečno, ugodno, koristno, primerno, καλῶς ἔχει τινί koristno je komu, pristoji, spodobi se, καλῶς ἐστι, γίγνεται po volji se kaj godi, καλῶς πράττω srečo imam, sem srečen, καλῶς ἔχω dobro se obnašam, dobro se mi godi, srečen sem; γ.) v odgovorih: dobro, prav tako, izvrstno; δ.) plemenito, pošteno, slavno.

οὕτω(ς), οὑτωσί (adv. od οὗτος) 1. a) tako, na ta način, ὡς … οὕτως kakor … tako, οὕτως ἔσται tako bode, tako se naj zgodi; včasih = ὧδε: takole, na tale način; b) na isti način; ravno tako (posebno, ako sledi stavku s ὡς ali ὥσπερ); c) pri (v) teh razmerah, v tem slučaju, pod tem pogojem; d) potemtakem, na ta način, torej ἦν οὕτω δὴ παῖς; e) v grajalnem zmislu: = αὔτως samo (kar) tako, na navaden način, površno, lahkomišljeno, takoj, precej; f) tako zelo, tako resnično, tako malo; tako posebno pri željah in prisegah: οὕτως ὀναίμην τῶν τέκνων, μισῶ τὸν ἄνδρα kakor resnično želim, da doživim veselje na svojih otrocih, tako sovražim tega moža; g) pleonastično stoji v začetku poreka (posebno za časovnimi in vzročnimi stavki), da bolj poudarja časovno ali logično zvezo: tedaj (pa), nato, zato; slično stoji za. pt. = ἔπειτα: ἐκέλευσεν αὐτὸν συνδιαβάντα ἔπειτα οὗτως ἀπαλλάττεσθαι in nato tako; ἐπειδὴ περιελήλυθε ὁ πόλεμος …, οὕτω δὴ Γέλωνος μνῆστις γέγονε tedaj šele, ἢν δέ τις ἀπειθῇ, οὕτως οἱ πολέμιοι πλεῖστον ἐψευσμένοι ἔσονται. 2. zveze: οὕτω δή tako torej (seveda, zares), οὕτω που tako pač, καὶ οὕτως tudi tako, vkljub temu, οὐδὲ οὕτως niti tako ne.

περιχαρής 2 (χαίρω) zelo razveseljen, prevesel, ves vesel, τὸ περιχαρὲς τῆς νίκης preveliko veselje nad zmago.

προθῡμέομαι d. p. [fut. προθυμήσομαι in -ηθήσομαι, aor. προεθυμήθην, pf. προτεθύμημαι, adi. verb. προθυμητέον, ion. pt. praes. προθυμεύμενος] 1. a) sem pripravljen (voljen, vnet) za kaj, imam veselje do česa, zelo želim, hočem; τὴν σύμβασιν želim mir, τὰ ἐς Βοιωτούς vnet sem za zvezo z B., τινί radovoljno pomagam komu; b) trudim se, skušam kaj doseči, prizadevam si, stremim inf., ὅπως. 2. sem dobre volje ali vesel; (oppos. ἀθυμέω).

σπουδή, ἡ (σπεύδω) 1. naglica, urnost, brzina, hitrica. 2. a) gorečnost, vnetost, marljivost, težnja, teženje, prizadevanje, trud, napor, delavnost, pridnost, σπουδὴν ἔχω, ποιοῦμαι trudim se, delam z naporom (vneto) na kaj, ἐν σπουδῇ μοί ἐστιν je mi do česa (za kaj); b) vdanost, privrženost, veselje do česa, naklonjenost. 3. resnost, dostojnost, resna volja, važnost, σπουδὴ λόγου važna vest. – adv. σπουδῇ, ἀπὸ σπουδῆς, κατὰ σπουδήν, σὺν σπουδῇ a) v naglici, hitro, z vnemo, vneto, marljivo, s trudom, komaj, ἄτερ σπουδῆς brez truda; b) resno, v resni stvari χαριεντίζομαι, nalašč, hotoma.