Franja

δή (gl. δέ) veznik 1. časovno (= ἤδη) a) že, πάλαι δή že zdavnaj, δὴ γάρ kajti že, καὶ δή tudi že, δή ποτε že enkrat; b) ravno, zdaj (pa), pravkar, δὴ τότε ravno tedaj, νῦν δή ravno sedaj; c) takoj, nemudoma; d) šele, νῦν δή = sedaj šele, δή ποτε vendar enkrat. 2. a) poudarja predstoječo besedo: seveda, kajpada, (za)res, gotovo, pač, ὅτι δή ker pač, καὶ δή zares, in celo, in na primer, οὐ δή gotovo ne, zares ne, εἰ δή če res, οὐ γὰρ δή kajti gotovo ne, καὶ δὴ καί in tako seveda tudi, povrh pa še, δὲ καὶ δή pa že celo, τὲ … καὶ δή kakor … tako zlasti tudi; b) ravno, σὺ δή ravno ti; c) celo, prav, τότε δή prav tedaj; d) pri izpodbujanju: vendar, no, samo, λέγε δή povej no (vendar), μὴ δὴ ἔλπεο samo ne upaj, εἰ γὰρ δή da bi vendar; e) pri adi. in pron. πολὺς δή marsikateri, μόνος δή popolnoma sam. 3. sklepa ali povzema torej, namreč, zato, potemtakem, οὕτως δή kakor rečeno, ἄγε δή daj torej.

δή-ποτε adv. vendar enkrat, nekdaj, τί δήποτε zakaj neki, kaj neki?

δοκέω [Et. lat. doceo, gl. δέχομαι. – Obl. fut. δόξω, aor. ἔδοξα, pt. δέδογμαι, poet. δοκήσω, aor. ἐδόκησα, pf. δεδόκηκα, δεδόκημαι]. 1. trans. a) mislim, menim, domnevam, sodim, ugibam, smatram za kaj τί ali inf., τί τινα kaj o kom, τούτους τί δοκεῖτε kaj mislite (se vam zdi) o teh; δοκῶ, ὡς δοκῶ = mislim, menil bi (se pogosto vpleta v govor); τοῦτον, πῶς δοκεῖς καθύβρισεν kaj pač misliš k temu, pomisli vendar; τὰ δοκηθέντα kar se je uganilo, slutilo; b) sklepam, δέδοκταί τινι sklenil je kdo; τὰ δεδογμένα sklep, ukrep. 2. intr. a) zdim se, zdi se, dozdeva se, pokaže se, da jaz; δόξαντι χρήμασι πεισθῆναι ker se je domnevalo ali pokazalo, da se je dal z denarjem podkupiti; pt. δοκῶν, οῦσα, -οῦν dozdevno, na videz, na oko; b) delam se, kakor da, storim kaj na videz, veljam za, smatrajo me za, δεδόκησαι παρ' ἐμοὶ γενναῖος ἀνήρ imam te za plemenitega moža; c) δοκῶ μοι (mihi videor) zdi se mi, da; domišljam si, domnevam, mislim, da; d) δοκεῖ μοι zdi se mi, menim, παρὰ τὸ δοκοῦν ὑμῖν proti vašemu mnenju; zdi se mi prav primerno, umestno, spoznam za dobro, sklenem (tudi brez μοι); ἔδοξέ μοί τι ali z inf. ali acc. c. inf. sklenil sem, ταῦτα to se je sklenilo, to so sklenili, ἔδοξα ἀκοῦσαι menim, da sem slišal; z inf. ὡς ἐμοὶ δοκεῖν kakor se meni zdi, kakor mislim, po mojem mnenju; pt. δόξαν (abs. acc.) ker, ko se je sklenilo; slično δόξαντα ταῦτα, δόξαντος δὲ τούτου; τὰ δόξαντα sklepi, τὰ δοκοῦντα τοῖς ἀνδρώποις kar se ljudem zdi verjetno, mnenje, prepričanje ljudi.

εἰ, ep. in dor. αἰ veznik [Et. po izvoru različno od αἰ; prv. pom. je demonstrat.; slov. i-n, i-no (iz ei-); sor. lat. si, nem. so, gršk. ὥς] stoji 1. v želelnih stavkih, navadno εἰ γάρ, εἴθε z opt. (= lat. utinam) o da bi, da bi pač, da bi vendar. 2. v zavisnih vprašalnih stavkih: ali, -li, če (bi); v razstavnih vprašanjih: εἰ – ἤ, εἴτε – εἴτε li – ali, ali-ali (pa). 3. za glagoli čuvstvovanja a) vzročno (= ὅτi, ὡς) ker, da; θαυμάζω, εἰ čudim se, ker (da); b) vprašalno: čudim se, ako … 4. v dopustnih stavkih: εἰ καί ako tudi, če tudi, če prav, če ravno, dasi (ravno), καὶ εἰ tudi ako, tudi če. 5. v pogojnih stavkih in sicer a) v resničnih pogojnih stavkih εἰ z ind. vseh časov, v glavnem stavku ind. vseh časov ako, če; εἰ τοῦτο λέγεις, ἁμαρτάνεις; εἰ μὴ ἤρεσκόν σοι οἱ νόμοι, ἐξῆν σοι ἐξιέναι ἐκ τῆς πόλεως če ti niso ugajali …; b) v možnih pogojnih stavkih εἰ z opt., v glavnem stavku opt. z ἄν: če (bi), ako (bi), εἰ τοῦτο λέγοις, ἁμαρτάνοις ἄν; c) v neresničnih pogojnih stavkih εἰ z ind. historičnih časov, v glavnem stavku ind. hist. časov z ἄν če bi, ako bi (ne) s konj. ali da z ind. εἰ τοῦτο ἔλεγες ako bi to rekel …; οἱ πολέμιοι ἔφυγον ἄν, εἰ οἱ σύμμαχοι ἐν καιρῷ ἦλθον da so prišli zavezniki; d) v slučajnih pogojnih stavkih. Za enkratno ali ponavljajoče se dejanje v prihodnosti ἐάν s konj., v glavnem stavku ind. fut. ali imper. Za ponavljajoče se dejanje v sedanjem času ἐάν s konj. praes. za istodobno, konj. aor. za preddobno dejanje; v glavnem stavku ind. praes.; za ponavljajoče se dejanje v preteklosti εἰ z opt. praes. za istodobno, εἰ z opt. aor. za preddobno dejanje; v glavnem stavku navadno imperf. vselej kadar, kadarkoli. 6. v zvezah: εἰ μή ako (če) ne, razen če; εἰ ἄρα če pa, če torej, εἰ μὴ ἄρα nisi forte, če ne morda, razen če morda, εἴ γε če že, če sploh, εἰ δέ (μή) če pa ne, εἰ δὲ καί če pa celo, εἰ δή ker, če vendar, če zares, εἴ κως ali ne bi morda, εἰ δ' ἄγε ali dej, nu, hajdi, εἰ μόνον če le, εἴ τις καὶ ἄλλος če sploh kdo, ὥσπερ ἂν εἰ (z opt.) kakor da bi.

εἶτα adv. [Et. loc. demonstrat. debl. ei + τα] 1. čas. potem, nato, dalje. 2. a) v zaključku: torej, potemtakem; b) v vprašanju: tako? pa vendar ne? zares? εἶτα τί τοῦτο; kaj torej?

ἔμπᾱς, ἔμπα poet., ep. ἔμπης 1. adv. do cela, popolnoma, čisto, povsem, vsekakor, seveda, zelo. 2. vendar, vkljub temu, navzlic; pri pt. ali s πέρ: če tudi, če prav.

ἐπεί (iz ἐπί + εἰ), ep. ἐπειή conj. 1. časovno: ko, potem ko, odkar, medtem ko, kadar, ἐπεὶ τάχιστα brž ko; veže se a) z ind.; b) z opt. v orat. obl. in pri dejanju, ki se je v preteklosti ponavljalo, redko z ἄν (κέν): kadarkoli, vselej kadar; c) s cj. (in ἄν, κέν) v splošnih rekih (ako se dejanje le enkrat (v bodočnosti) izvrši ali (v sedanjosti) ponavlja); d) z inf. v orat. obl. 2. vzročno: ker, kajti; sicer, vrhutega; medtem ko; pa vendar, čeprav. 3. zveze: ἐπεί γε, ἐπεί τοι ker pač, ker ravno, saj, kajti zares, ἐπεὶ φέρε ἴδω daj, da pogledam, ἐπεὶ δή brž ko, potem ko, ἐπεί περ ker pač, ker vendar, ἐπεὶ καί ker tudi, ἐπεὶ εἰ ker če, ἐπεί τε = ἐπεὶ δή, ἐπεὶ δὴ πρῶτα odkar, ἐπεὶ ἄρα (δή) ko pa, ker pa (sedaj), ker torej, ἐπεί νυ ker že.

ἐπεί-περ conj. ker že pač, ker že vendar.

ἔπ-ειτα adv. (εἶτα), ion. ἔπειτεν, v krazi κἄπειτα 1. potem, nato, zatem, pozneje, nadalje, posebno pri naštevanju: πρῶτον μέν … ἔπειτα δέ; ὁ ἔπειτα poznejši, ὁ ἔπειτα χρόνος poznejši čas, εἰς τὸν ἔπειτα χρόνον v prihodnje, za bodočnost, za vse čase, ὁ ἔπειτα βίος poznejše življenje, οἱ ἔπειτα potomci, τὸ ἔπειτα bodočnost, ἡ εἰς τὸ ἔπειτα δόξα slava pri potomcih. 2. stoji pogosto v poreku, da kaj poudarja: nato, potem ἐκέλευσεν αὐτὸν συνδιαβάντα ἔπειτα ἀπαλλάττεσθαι. 3. torej, potemtakem, in vendar, vkljub temu; posebno za participi in v vprašalnih stavkih: ἔπειτ' οὐκ οἴει φροντίζειν; torej meniš, da ne skrbe? κἄπειτ' ἔκτας; in vendar si jih umorila?

ἤδη adv. [Et. iz ἦ + δή] 1. čas.: že, zdaj, ravno, pravkar, takoj; ἤδη νῦν že zdaj, ἤδη τότε že tedaj, τὸ ἤδη κολάζειν takojšnja kazen; opp. ἀπειλαί. 2. kraj.: takoj (za), neposredno (za), ἀπὸ ταύτης ἤδη Aἴγυπτος. 3. okrepljevalno: še; pri sup. gotovo μέγιστος ἤδη. 4. zveze: ἤδη ποτέ vendar enkrat; že poprej, ἤδη πάλαι že davno, ἤδη δέ nadalje (pa), μέντοι ἤδη vsekako.

ἤτοι 1. ep. = ἦ τοι zares, gotovo, seveda, vendar pa, ipak, ἀλλ' ἤτοι pa vendar, seveda, gotovo, ἤτοι μέν ker zares, vkljub temu. 2. = ἤ τοι ali pa (vendar), ἤτοι … ἤ ali gotovo – ali.

θήν enkl. part. ep. (v prozi = δήπου) vendar, zares, pač, gotovo, οὔ θην δή gotovo ne, pač ne.

καί [Et. strslov. cě (iz kai), čeprav; lat. ceu (iz kai-we), cēteri (iz καί + etero- "in drugi"). – pred vokali κ', χ', v krazi: χἠ (καὶ ἡ), κεἰ (καὶ εἰ), κᾆτα (καὶ εἶτα), χὤτι (καὶ ὅτι) itd.] I. veznik: in, pa, ter, veže posamezne besede in stavke: 1. v slovenščini se pogosto ne prevaja, tako zlasti v začetku stavka in kadar veže πολύς z drugimi adjektivi, πολλοὶ καὶ ἀγαθοί mnogi hrabri, πολλά τε καὶ κακὰ πάσχω mnogo hudega, πολλαὶ καὶ καλαὶ ἐλπίδες mnogo lepih nad. 2. posebni pomeni: a) in zato, torej, in sedaj, καί μοι ἀπόκριναι, καί μοι λέγε; b) in sicer, namreč, to se pravi, βῆ πρὸς δῶμα Διὸς καὶ (namreč) μακρὸν Ὄλυμπον; παρῆσάν τινες καὶ (in sicer) πολλοί γε, ἔχων δύο ταῦτα ἔθνη καὶ ἀμφότερα ἰσχυρά (in sicer); καὶ ταῦτα, καὶ τοῦτο posebno, zlasti, Κρόνου δὲ παῖς καὶ χρόνου to je, to se pravi; c) in zares (seveda) καὶ ἐτετήκει χιών; d) skratka, in sploh (ako veže dele s celoto) Πάχητι καὶ τοῖς Ἀθηναίοις ἦλθεν ἀγγελία; e) pa, καὶ οὐ pa ne, κεῖνός τ' ἐκεῖνα στεργέτω κἀγώ (jaz pa) τάδε, πάλαι δέδοκται ταῦτα κοὐ νεωστί μοι ne pa šele danes; f) ali, ali marveč (pravzaprav), ἕνα καὶ δύο, τρίτῃ καὶ (ali) τετάρτῃ ἡμέρᾳ, ὀλίγου τινὸς ἀξία ἐστὶ καὶ οὐδενός da je malo vredna ali (pravzaprav) nič; g) in vendar οἶδ' ὅτι νοσεῖτε πάντες καὶ νοσοῦντες ὡς ἐγὼ οὐκ ἔστιν ὅστις ἐξ ἴσου νοσεῖ; h) pogosto se nahaja priredna zveza s καί, kjer bi pričakovali podredje: ἦν δ' ἦμαρ ἤδη δεύτερον πλέοντί μοι κἀγὼ Σίγειον κατηγόμην že drugi dan sem se vozil, ko sem priplul v Sigejon; ἠώς τε δὴ διέφαινε καὶ ἐγένοντο ἐπὶ τῷ οὔρει ko se je prikazala jutranja zarja, so prišli na vrh gore; tako posebno za οὔπω, ἤδη, ἅμα itd; i) kakor (za izrazi enakosti in sličnosti ὅμοιος, ὁ αὐτός, ἴσος, ὁμοίως itd., prim. lat. ac, atque), Πέρσαι τὴν αὐτὴν ἐσκευασμένοι καὶ ὁ πεζὸς αὐτῶν ravno tako oboroženi kakor; ὁρᾷς, ὡς οὐ ταὐτὰ ἐμοῦ κατηγορεῖς καὶ ἐγώ σου; j) za časovnimi in pogojnimi stavki uvaja pogosto glavni stavek: tedaj (pa) αὐτὰρ ἐπεὶ δείπνησε, καὶ οἱ δῶκε σκύφον; ἦμος ἥλιος κατέδυ, καὶ (τότε δὴ) κοιμηθῆμεν ἐπὶ θινὶ θαλάσσης; k) καί … καί (lat. et … et) = τὲ … καί i … i, kakor … tako tudi, ne samo … ampak tudi, ἄλλως τε καί zlasti. II. adverb. 1. tudi, enako, ravno tako, tako tudi, ὡς φαμένη καὶ ἡγήσατο kakor je rekla, tako je tudi šla spredaj, ἠδὲ καί in tudi, ἐμοῦ ἰόντος ὅποι καὶ ὑμεῖς kamor tudi vi greste, καὶ αὐτός, καὶ οὗτος (enako) tudi sam (ta), Ἀγίας καὶ Σωκράτης καὶ τούτω ἀπεθανέτην sta tudi umrla; εἴπερ τις καὶ ἄλλος ako sploh kdo, ὥς τις καὶ ἄλλος kakor katerikoli drugi. 2. a) celo, že, vrhu tega, zares, ὃς νῦν γε καὶ ἂν Διῒ πατρὶ μάχοιτο, τάχα κεν καὶ ἀναίτιον αἰτιόῳτο, καὶ φύσει že po naravi, καὶ πάνυ, καὶ μάλα kaj zelo, prav zelo, da, seveda, καὶ λίην žalibog le preveč; b) ako se poudarja majhna (neznatna) stvar: tudi če samo ἱέμενος καὶ κάπνον νοῆσαι, ἔργον καὶ πόλεις ἀριθμῆσαι, καὶ ἀποκρίνασθαι χαλεπόν; c) pri komp.: še θεός καὶ ἀμείνονας ἵππους δωρήσαιτο, καὶ μεῖζον ἄεθλον; pri števnikih: vsi do, gotovo καὶ εἴκοσι τάλαντα; d) v vprašalnih stavkih: kaj neki, kaj pač ποῖον ἄνδρα καὶ λέγεις; ἴδωμεν τί ποτε καὶ λέγομεν, ἄμφω γὰρ αὐτὰ καὶ κατακτεῖναι νοεῖς; ἤρετο, ὅτι καὶ εἴη τὸ σύνθημα; e) pri časovnih določilih: že καὶ πάλαι, καὶ πρόσθεν, καὶ νῦν. 3. pri part. = καί περ: dasi, čeprav, kakor tudi, θέαμα τοιοῦτον, οἷον καὶ στυγοῦν τ' ἐποικτίσαι; καὶ τύραννος ὢν ὅμως čeprav sem kralj. III. v zvezi z drugimi členki: καὶ γάρ (lat. etenim) kajti (tudi), seveda, καὶ γὰρ οὖν zatorej tudi, καὶ γὰρ ῥά kajti celo, καὶ γὰρ καί kajti tudi, καὶ γὰρ δέ in tudi, pa tudi, in celo; καί γε in sicer, in res, καὶ ἐγὼ μέν da, jaz za svojo osebo; καὶ δέ pa tudi, razen tega, δὲ καί pa tudi (celo); καὶ δή in že, celo že, in celo, in zares; καὶ δὴ καί in tako seveda tudi, in tako pač, in potemtakem, καὶ δὴ καὶ τότε in tako seveda tudi tedaj; καὶ μήν in vendar, in zares, zdaj pa, kajpada; καί τοι in vendar, (in) pač; καὶ εἰ, καὶ ἐάν (κἄν) tudi če, celo ako; εἰ καί, ἐάν καί četudi, čeprav; εἰ δὲ καί če pa celo; οὐ μόνον … ἀλλὰ καί ne samo … ampak tudi, καί ὥς tudi tako, vkljub temu.

καί-τοι (καίτοιγε) 1. in vendar, in zares, sedaj pa, seveda, toda, vkljub temu. 2. dasi, čeprav s pt.

μάλα adv. [Et. kor. mel, velik, mnog; lat. melior, mul-tus; slov. moleti, gršk. μαλερός močen] I. pos. 1. kaj, zelo, silno, prav, jako; μάλα πάντα prav vse, μάλα πάντες prav (popolnoma) vsi, πολλοὶ μάλα zelo mnogi, πάγχυ μάλα popolnoma, povsem, καὶ πάνυ μάλα(sc. ἐπιμένει) in še zelo dolgo, οὐ μάλα ne posebno, ne zelo, nikakor ne, μάλα ἀεί neprenehoma, neprestano, καὶ μάλα in sicer zelo, celo jako, prav zelo, povrhu še, μάλα αὐτίκα takoj, precej, ta trenotek; pri komp.: mnogo, daleko μάλα πρότερος; pri subst. μάλα συμφορά velika nesreča, μάλα στρατηγός dober poveljnik, μάλα καιρός ugodna prilika, μάλα κνέφας popolna tema; pri glagolih: rad, hlastno, požrešno ἐσθίω, φεῦγε μάλα le (vsekakor) beži, εἰπὲ μάλα le (kar) povej. 2. v odgovorih: seveda, zares, vsekakor, μάλα τοι da, seveda, ἦ μάλα da zares. II. comp. μᾶλλον 1. več, bolj, prej, silneje, bolje, rajši, μᾶλλόν τι nekoliko bolj, še rajši, tem bolj, μᾶλλόν τι ἔσπευσαν še bolj so pohiteli, καὶ μᾶλλον še bolj(e), tem bolje, še več; παντὸς μᾶλλον pred vsem, vsekakor, na vsak način, po vsaki ceni, ἐπὶ μᾶλλον bolj in bolj, vedno bolj. 2. a) marveč, μᾶλλον δέ ali marveč, ali pravzaprav; b) pri comp. še, daleko, mnogo, μᾶλλον ἆσσον vedno bliže in bliže; c) = ἄγαν: preveč, precej θερμαίνεσθαι. 3. οὐ μᾶλλον … ἢ (οὐ) ravno tako … kakor, οὐδὲν μᾶλλον nič manj, prav tako, malo, istotako kakor, pri vsem tem, vendar, vkljub temu ne. III. sup. μάλιστα najbolj, največ, zlasti, posebno, najprej; a) v odgovorih: kajpada, seveda, gotovo; b) v vprašanjih: τί μάλιστα kaj, kako, zakaj (vendar) neki? ὅτι δὴ τί μάλιστα zakaj (pač) neki?; c) pri števnikih: približno, do ἥμισυ μάλιστα, μάλιστα κῇ k večjemu, nekako, blizu, okoli; d) ὡς εἶχον μάλιστα kolikor so največ mogli, ποὺ μάλιστα nekako najbolj, τὰ μάλιστα v največji meri, prav mnogo, premnogo, ἐν τοῖς μάλιστα najbolj, prav posebno, ὡς μάλιστα, ὡς οἷόν τε μάλιστα (čim) kar najbolje; δόκιμος ὅμοια τῷ μάλιστα sloveč kakor malokdo.

μεθ-ίημι [fut. μεθήσω, aor. μεθῆκα, cj. μεθῶ itd.; ep. pr. ind. 2 in 3 sg. μεθιεῖς, -εῖ, cj. μεθιῇσι, inf. μεθιέμεν(αι); impf. μεθίεις, μεθίει, 3 pl. μέθιεν ali μεθίεν; aor. μεθέηκα, cj. μεθείω, inf. μεθέμεν; ion. μετίημι, impf. 3 sg. μετίει, fut μετήσομαι s pas. pom.; pf. pass. μεμετιμένος] I. act. in pass. 1. trans. a) popuščam, izpuščam, opraščam (kar je napeto, zvezano, privezano, kar držim ali imam v rokah) τινά, τὴν παῖδα χεροῖν izpustim iz rok, δεξιάν izpustim roko, μέθες με χεῖρα izpusti mojo roko; pustim, da pade (teče), κρήδεμνον ἐς τὸν ποταμόν vržem v morje, πολλὰ τῶν δακρύων prelivam solze; κῆρ ἄχεος oprostim srce žalosti, olajšam srcu žalost, ψυχήν izdihnem dušo, umrem, Περσίδα γλῶσσαν govorim perzijski, λόγον izustim besedo, govorim; βλαστόν poganjam, klijem:; b) (od)pošiljam, mečem, spravljam kam, γυναῖκα pošiljam od sebe, odslavljam, μέθες τόδ' ἄγγος postavi na stran, ἐχθρὰ τοῖς ἐχθροῖσι pošljem sovražnikom; βέλος, παλτά, ἰόν izstrelim, streljam; toda αἰχμάς τινι odložim (v znak pokorščine) sulice; c) opuščam, χόλον τινί, τινός jezo proti komu, μέγαν χόλον καρδίας izpustim iz srca = neham se srditi v srcu, γνώμην opustim misel, στόλον opustim pohod, ἀρχήν odložim, odpovem se; φροντίδας opustim, izženem skrbi, τὸ κόσμιον ne gledam na dostojnost, τὰ παρεόντα ἀγαθά zanemarjam, zametavam; z inf. τὰ δέοντα πράττειν opuščam potrebna opravila; d) odpuščam ἁμαρτάδας, φόρον; e) zapuščam εἴ με μεθείη ῥῖγος, puščam na cedilu τινά, μή σεμεθείω; f) prepuščam, izročam τινὶ νίκην, στέμματ' ἀνέμοις, ὅπλα τινί, Sof. Fil. 973 dam nazaj; θοὸν εἰρεσίας ζυγὸν ναΐ hitro veslam z ladjo; g) dovoljujem, dopuščam μεθεῖσά μοι λέγειν, μέθες τὴν παῖδ' νυμφεύειν pusti, da se omoži; μέθες ἐμὲ ἐπὶ τὴν θήρην dovoli mi, da grem na lov, μὴ μεθίει τοὺς ἄνδρας ne dovoli jim oditi, μέθες ἐμὲ ἰέναι pusti me, da grem. 2. intr. popuščam, odneham, odlašam, obotavljam se, odstopam od πολέμου, κλαύσας neham jokati, tudi z inf. in pt.; τινός pustim na cedilu; χόλοιο neham se srditi nad kom, μεθῆκε βίῃ zapustila ga je, opešala mu je moč. II. med. 1. puščam od sebe, osvobodim se, rešim se česa. 2. = act. μέθεσθε δ' ἤδη odnehajta že (enkrat), pustita me vendar.

μέν (gl. μά, μήν) členica, ki ne stoji nikdar v začetku stavka, navadno za besedo, na katero se nanaša 1. okrepljuje ali potrjuje odnosno besedo: res, zares, gotovo, seveda, kajpada, torej; ἦ μέν zares, v resnici, ἐγὼ μέν jaz vsaj, jaz gotovo (kako drugi sodijo, ne vem); ἀλλὰ … μέν pa … toda zares, καὶ μέν in zares, pa vendar, μὴ μέν zares ne, gotovo ne, οὐ μὲν δή pa zares ne, μενοῦνγε da, seveda, εἰ μὲν (δή) ako (torej) zares; včasih se ne more prevesti. 2. stoji korelativno in odgovarja pogosto nastopnemu δέ, μέντοι, ἀλλά in se mnogokrat ne prevaja: sicer … pa; deloma … deloma; ὁ μὲν … ὁ δέ, οἱ μὲν … οἱ δέ, τὸ μὲν … τὸ δέ, τοτὲ μὲν … τοτὲ δέ ta … oni, eden … drugi, to … ono, zdaj … zdaj, μὲν οὖν zato torej; v odgovoru: vsekakor, seveda, zares. 3. a) včasih vežemo mi stavke podredno, dočim so jih Grki vezali priredno: ἦν μὲν σιωπή, φθέγμα δ' ἐξαίφνης τινὸς θώϋξεν αὐτόν ko je vse molčalo, ga je nenadoma nekdo poklical; b) korelativna stavka sta včasih zelo drug od drugega oddaljena; c) členici μέν odgovarja pogosto druga členica, npr. ἀλλά, αὐτάρ, ὅμως, ἔπειτα, καί; κάρτιστοι μὲν ἔσαν καὶ καρτίστοις ἐμάχοντο; ne redko manjka δέ: τὸ μὲν σε πρῶτον ἐγὼν εἰρήσομαι αὐτή.

μέν-τοι [Et. iz μεν + τοι, prim. καί-τοι, τοί-νυν; μεντἄν = μέντοι ἄν] členica, ki se redno zapostavlja. Rabi se 1. da se kaj zatrjuje: gotovo, zares, v resnici, seveda, kajpada, γένοιτο μεντἂν πᾶν seveda se utegne vse zgoditi; tako posebno v odgovorih. 2. nadaljuje govor: τοιαῦτα μέντοι καὶ σὺ προσφέρεις ἐμοί ravno tako stvar mi sedaj tudi ti ponujaš. 3. postavlja nasproti: pa seveda, toda; ἔπειτα μέντοι nato pa. 4. stoji v vprašalnih stavkih, kadar pričakujemo trdilen odgovor: οὐ σὺ μέντοι Ὁμήρου ἐπαινέτης εἶ; mar ti ne hvališ Homera? 5. zveze: καὶ μέντοι in vendar, in sicer, ἀλλὰ μέντοι pa zares, pa seveda; οὐ μέντοι … οὐδέ pa … niti, οὐ δὲ μέντοι pa tudi ne; γὲ μέντοι pač res.

μή [Et. idevr. mē prohib. partik.] ne I. nikalnica: 1. v glavnih stavkih: a) ki izražajo opomin, prepoved ali svarilo; navadno se veže z imp. praes. ali cj. aor. μὴ ψεύδεο, μὴ δὴ ἐάσῃς, stoji pa tudi inf. μὴ λιλαίεσθαι, ind. fut. καὶ τἀμά τεύχη μήτ' ἀγωνάρχαι τινὲς θήσουσ' Ἀχαιοῖς; le redko se veže z 2 imp. aor. μὴ ἔνδεο Il. 4, 410, pogosto pa s 3 imp. aor. μή τις ἀκουσάτω, μηδεὶς προσδοκησάτω; včasih stoji eliptično in se ima glagol dostaviti: μὴ τριβὰς ἔτι (ἐμβάλλετε), μὴ πρὸς θεῶν, μή μοι μυρίους ξένους (λέγε); b) ki izražajo zahtevo, da se kaj ne stori: μή οἱ χρήματ' ἔδωμεν, μήπω ἐκεῖσε ἴωμεν(cj. hortativus); c) ki izražajo željo in sicer α.) z opt. pri izpolnjivi želji: μὴ τοῦτο φίλον Διὶ πατρὶ γένοιτο naj bi to očetu Zevsu ne bilo ljubo; β.) z ind. praet. pri neizpolnjivi želji: μὴ ὄφελες λίσσεσθαι o da ne bi bil prosil, μή ποτ' ὄφελον λιπεῖν τὴν Σκῦρον da bi nikdar ne bil zapustil Skira; d) v vprašalnih stavkih α.) kot cj. dubitativus: πότερον βίαν φῶμεν ἢ μὴ φῶμεν εἶναι naj rečemo ali ne? elipt. τί μή(sc. ὑπείκωμεν) zakaj ne?; β.) = lat. num, ako se pričakuje nikalen odgovor: ἦ μή πού τινα δυσμενέων φάσθ' ἔμμεναι ἀνδρῶν menda vendar ne mislite, da …; e) pri prisegah ali rotitvah: μὴ μὲν τοῖς ἵπποισιν ἀνὴρ ἐπιβήσεται ἄλλος gotovo ne bo nobeden zasedel. 2. v zavisnih stavkih in sicer a) v namernih, dopustnih, pogojnih stavkih; b) v oziralnih in časovnih stavkih, ki imajo pomen pogojnih stavkov; c) v posledičnih stavkih, ki se vežejo z inf.; d) v zavisnih vprašanjih: jeli, ali, ako, morda ὁρῶμεν, μὴ Nικίας οἴεται; ἴδμεν, μή πως καὶ διὰ νύκτα μενοινήσωσι μάχεσθαι. 3. skoraj vedno pri infinitivu; tako za glagoli postulandi (κελεύω, βούλομαι, ἐθέλω, προλέγω), vetandi, impediendi, recusandi in cavendi πολλά ἐστι τὰ διακωλύοντα ταῦτα μὴ ποιέειν; ἀπηγόρευε μὴ στρατεύεσθαι prepovedal je iti v vojsko; redno stoji μή tudi pri inf. v zvezi s spolnikom; ako je inf. odvisen od glagolov dicendi in sentiendi, stoji οὐ. 4. pri participu s pogojnim pomenom ali ako je particip istoveljaven s stavkom, ki bi se zanikal z μή. II. veznik: da ne, 1. v namernih stavkih s ἵνα, ὡς, ὅπως ali sam μή s cj. ali opt.: μή σε νοήσῃ da te ne opazi. 2. za izrazi timendi μή = (lat. ne) da ne (bi) ali da bo, μή οὐ(lat. ne non ali ut) da ne bo, δέδοικα, μὴ ἐπιλαθώμεθα τῆς οἴκαδε ὁδοῦ bojim se, da ne bi pozabili ali da pozabimo (želim, da ne); οὐ τοῦτο δέδοικα, μὴ οὐκ ἔχω da ne bi imel (želim, da); ako se nanaša bojazen na dovršeno dejanje, stoji tudi ind. perf. φοβούμεθα, μὴ ἀμφοτέρων ἅμα διημαρτήκαμεν; ind. aor. δείδω, μὴ δὴ πάντα θεὰ νημερτέα εἶπεν bojim se, da je boginja vse po resnici povedala. 3. slično se rabi μή za izrazi cavendi: εὐλαβεῖσθαι, εὐλάβειαν ἔχειν, ὑποπτεύειν in dr.; posebno ὅρα, μή s cj., pa tudi z ind. fut. ὅρα, μὴ δεήσει; elipt. stoji μή s cj. tudi brez gori omenjenih glagolov: μή τι ῥέξῃ κακόν da le ne bi storil kaj hudega; μή σε, γέρον, κοίλῃσιν ἐγὼ παρὰ νηυσὶν κιχείω (varuj se), da te ne dobim več pri ladjah; μὴ ἀγροικότερον ᾖ τὸ ἀληθὲς λέγειν da bi le ne bilo = prezarobljeno je pač. 4. v zvezi z drugimi besedami: a) οὐ μή s cj. aor. ali ind. fut. je okrepljena nikalnica: gotovo ne, nikakor ne, οὐ μὴ παύσομαι φιλοσοφῶν gotovo ne bom nehal; b) μὴ ὅπως in μὴ ὅτι: μὴ ὅπως … ἀλλὰ (οὐδέ) ne samo ne, ampak (tudi ne), μὴ ὅτι ἰδιώτην τινά, ἀλλὰ μέγαν βασιλέα ne samo … ampak tudi; s sledečim ἀλλ' οὐδέ: ἐπεὶ ἀνασταίητε ὀρχησόμενοι, μὴ ὅπως ὀρχεῖσθαι ἐν ῥυθμῷ, ἀλλ' οὐδ' ὀρθοῦσθαι ἐδύνασθε ko ste vstali, da bi plesali, niste mogli niti pokonci stati, kam li da bi mogli plesati; c) ὅτι μή (za predstoječo nikalnico): razen, mimo; μή οὐ da ne: α.) za glagoli timendi (gl. II. 2.), ἐφοβεῖτο, μὴ οὐ δύναιτο ἐξελθεῖν da ne bi mogel; včasih tudi eliptično: μή νύ τοι οὐ χραίσμῃ σκῆπτρον bojim se, da ti ne koristi = težko ti bo koristilo; β.) za izrazi curandi in cavendi; γ.) pri inf. αα) za nikalnimi izrazi, posebno za οὐκ οἷόν (ἀδύνατόν, οὐδεμία μηχανή, τίς μηχανή, οὐκ εἰκός) ἐστι; οὐκ ἔπειθε τὸ μὴ οὐ κακοπράγμων εἶναι ni prepričal sodnikov, da ni …; ββ) za glagoli ovirati, prepovedati, tajiti in sl., ako so zanikani: οὐδὲν ἐδύναντο ἀντέχειν μὴ οὐκ ὀργίζεσθαι; γγ) za ὥστε, ako je glavni stavek zanikan: πείσομαι γὰρ οὐ τοσοῦτον οὐδέν, ὥστε μὴ οὐ καλώς θανεῖν kajti tako hudo se mi ne bo godilo, da ne bi častno umrla; δ.) pri part. za nikalnim stavkom: δυσάλγητος γὰρ ἂν εἴην τοιάνδε μὴ οὐ κατοικτείρων ἕδραν brezsrčen bi pač bil, ako bi se mi ne smilila.

μήν¹ [Et. dor. μᾱ́ν, Hom. μέν, sor. μά] trdilna členica, ki se vedno zapostavlja: 1. zares, gotovo, pač, resnično, vendar, pak, vsekakor. 2. pogosto v zvezi z drugimi členicami: ἦ μήν da, zares, prav gotovo, ἄγε μήν nu, torej, ἄγε μήν πείρησαι, poskusi vendar, οὐ μήν zares (gotovo) ne; τί μήν kaj, zakaj neki, zakaj ne, πῶς μήν kako neki, οὐ μήν ἀλλά pri vsem tem pa, pa vendar, vendar le, vendar, ἀλλὰ μήν γε toda v resnici, da, zares, vsekakor pa, pa vendar, itak, καὶ μήν in vendar, in zares; često ugovarja ali samo nadaljuje začeto misel: dalje, celo.