Franja

αἰσιμία, ἡ (αἶσα) poet. sreča.

ἄνω¹ (gl. ἀνά, ἄνα) adv. 1. krajevno a) pri glagolih premikanja: gori, navzgor, od obale v deželo, ἡ ἄνω ὁδός pot v notranjost dežele, vzhod, ἡ τύχη ἄνω φέρεται sreča je mila; b) pri glagolih mirovanja, subst. in v zvezi s spolnikom: zgoraj, na vrhu, v notranjosti dežele; τὰ ἄνω gornji deli, vrhovi, višave, nebo; οἱ ἄνω τόποι notranja dežela NT; ἕως ἄνω do vrha, αἴρω ὀφθαλμοὺς ἄνω dvignem oči kvišku NT; ὁ ἄνω gornji; ἄνω βλέπω živim še, οἱ ἄνω oni, ki še žive, ὁ ἄνω βασιλεύς perzijski kralj; οἱ ἄνω θεοί nebeški bogovi; NT ἡ ἄνω κλῆσις nebeški poklic; severno, vzhodno, ὅσσον Λέσβος ἄνω ἐέργει kar L. na severu omejuje; ἡ ἄνω Ἀσίη gorenja Azija. 2. časovno: prej,. 3. z gen.: nad. 4. v zvezi ἄνω κάτω ποιεῖν, τιθέναι zmešati, preobrniti. – comp. ἀνωτέρω bolj zgoraj, više nad. – sup. ἀνώτατα, -τάτω najviše, οἱ ἀνωτάτω najvišji.

ἀρετή, ἡ [Et. iz kor. ἀρ gl. ἀρέσκω ali pa iz n̥r-etā od ἀνήρ; prim. vir-tus] 1. sposobnost, vrlina, vrlost, popolnost, izvrstnost, čednost, krepost, hrabrost; pl. junaški čini. 2. pogum, sreča, prednost, lepota; pravičnost, plemenitost, čast, nedolžnost. 3. zasluga, odlikovanje εἴς τινα.

δαίμων, ονος, ὁ, ἡ [Et. ki deli, prisoja, gl. δαίομαι] 1. božansko bitje, božanstvo, bog, boginja. 2. božanstvo nižje vrste: a) duh zaščitnik, demon, genij; b) duh umrlih; c) NT zli duh, hudič. 3. božja volja, človeška usoda: a) sreča; b) nesreča, poguba, smrt; πρὸς δαίμονα proti božji volji, κατὰ δαίμονα slučajno, po božji volji, σὺν δαίμονι z božjo pomočjo.

εἰρήνη, ἡ 1. mir, pomirje, sklep miru. 2. čas miru, počitek, blagor, sreča, ἐπ' εἰρήνης ob miru, εἰρήνην διαπράττομαι, ποιῶ napravljam mir, εἰρήνην ἄγω živim v miru, εἰρήνη γίγνεται mir se sklene.

ἐν-αίσιμος 2 (ἐν αἴσῃ) ep., poet. ἐναίσιος 2 1. priličen, primeren, pravičen, ugoden; τὸ ἐναίσιον sreča, εἰς ἐναίσιμον ἦλθον prišel sem o pravem času, ἐναίσιμα ἐργάζομαι vršim svojo dolžnost. 2. usoden, pomenljiv, proroški.

ἐπιτυχία, ἡ sreča, srečen uspeh.

ἐσθλός 3 ep. poet.; dor. ἐσλός [Et. es + dhlo-s; es = gl. ἐύ-ς iz ἐσ-υ-ς] dober, plemenit, blag, vrl, pošten, hraber, dragocen, ugoden, srečen, zvest; subst. τὸ ἐσθλόν sreča; ἐσθλόν (ἐστιν) z inf. pomaga, koristi; τὰ ἐσθλά dobro, imetje; οἱ ἐσθλοί odlični, plemeniti ljudje.

εὖ, ep. ἐύ [Et. ἐύς iz esu-s, kor. es, biti (lat. esse!)] adv. 1. dobro, prav; srečno, lepo, εὖ κατὰ κόσμον lepo v redu; v zvezi z glagoli δρῶ, ἔρδω, ποιῶ τινα dobro ravnam, dobrote izkazujem; εὖ πράττω, πάσχω, ἔχω dobro mi je, dobro se mi godi, imam srečo, dobivam dobrote, εὖ γίγνεταί τινι dobro se godi komu NT, εὖ φρονῶ prav mislim, sem pameten, εὖ λέγω τινά dobro govorim o kom, τὸ εὖ sreča, blagostanje. 2. εὖ μάλα prav dobro, izvrstno, εὖ γε prav tako, εὖ πάντες vsi skupaj, εὖ πάντα vse do zadnjega.

εὐδαιμονία, ἡ, ion. -ίη (εὐ-δαίμων) 1. sreča, blaženost, blaginja. 2. blagostanje, premožnost.

εὐδαιμονικός 3 (εὐ-δαίμων) 1. ki spada k sreči, ki osrečuje, osrečujoč, τὰ εὐδαιμονικά ono, v čemer obstoji sreča. 2. (o)srečen, blažen. – adv. -κῶς blaženo, srečno.

εὐ-δαίμων 2 (= ki ima dobrega demona; prim. slov. angel varuh in Pl. Fed. 197 d) 1. srečen, blažen, oblagodarjen, τινός zaradi česa, τὸ εὔδαιμον sreča. 2. a) premožen, bogat, οἱ εὐδαίμονες bogatini, τὰ εὐδαίμονα bogastvo; b) o krajih: rodoviten, cvetoč. – comp. -μονέστερος, sup. -έστατος. – adv. εὐδαιμόνως (comp. εὐδαιμονέστερον) blaženo, srečno.

εὐδία, ἡ ion. -ίη (εὔ-διος) 1. jasno vreme, vedrina, tišina, varnost, ἐν εὐδίᾳ εἰμί sem na varnem. 2. srčni mir, sreča.

εὐ-εστώ, οῦς, ἡ (εἰμί) ion. dobro stanje, zdravje, blaženost, sreča.

εὐημερία, ἡ jasno vreme, lep dan, sreča.

εὐπαιδία, ἡ obilica otrok, sreča z otroki.

εὐποτμία, ἡ zadovoljnost, sreča.

εὐπρᾱγία, ἡ εὐπρᾱξία, ion. εὐπρηξίη 1. sreča, blagostanje, povoljen uspeh, srečno podjetje. 2. dobro delo(vanje), pravo, pošteno ravnanje.

εὕρημα, ατος, τό (εὑρίσκω) 1. najdeno, najdba, najdenec δέχομαι, srečen, nepričakovan dobitek, εὕρημα ποιοῦμαί τι smatram kaj za dobiček in srečo, εὑρίσκω najdem kaj (nepričakovano), εὕρημά ἐστί τινι z inf. sreča je za koga. 2. iznajdba, συμφορᾶς izhod, zdravilo.

εὔροια, ἡ (εὔ-ρους) 1. uspeh, sreča, uspevanje τῶν πραγμάτων. 2. tek govora, zgovornost εἴληφέν σε.