Franja

cavus 3

1. votel, izdolben, udrt, vbočen, vbokel: aër Varr. ap. Non. = caelum Varr., dentes Varr., vena Ci. votla žila, cava conveniant plenis Lucr., rupes L., V. votle skale, skalne razpoke, saxum V., saxa H., aedes L. obokano, izboklo, viae L. klanci, soteske, vallis L., valles V., aes (= tuba) V., aes (= lebes) O., antrum, cavernae, ilex V., pinus V., Val. Fl., turres V. prostorni, flumina V. v globoki strugi tekoče, c. orbes Sen. ph. iztaknjene oči, luna Plin. pojemajoča; subst. cavum -ī, n α) votlina, luknja: Ca., Varr. fr., Vitr., Col., concede... ab leonino cavo Pl. od... brloga, murum... crebris cubitalibus fere cavis aperuit, per quae cava... ex occulto petebant hostem L., cavis abscondere tristem H., cava terrae, dentium Plin.; poseb. cavum aedium Varr., Vitr. = cavaedium. β) obok, svod: cava caeli Enn. ap. Varr., lumine sic tremulo terra et cava caerula candent Enn. ap. Macr.
b) cavus -ī, m (sc. locus) = cavum: gliribus cavos laxiores facere Varr., macra cavum repetes artum, quem macra subisti H., deinde cavum, quem feceris, surculo obturato Col.

2. met. ogrinjajoč, odevajoč: nube cava amictus V., nox atra cavā circumvolat umbrā V.; pren. prazen, puhel, ničev: cava sub imagine formae V., corporis effigies cava Prud.

cékas m
1. cekas, legura od željeza, nikla i kroma: spirala iz -a
2. nepromj. atribut: cekas žica

celsus 3, adv. -ē (gl. *cellō¹)

1. kvišku moleč, štrleč in od tod vznesen, vzvišen, visok: quae (natura) primum eos (homines)... celsos et erectos constituit Ci., c. vortex montis Ci., Appenninus, Acherontia H., turres H., O., arx., Capitolia, urbs, puppis V., collum, remigia O., celsus in cornua cervus O. s štrlečim rogovjem, laetitia vitium celsius evagatur Col., celsius assurgere Cl. ali consurgere Amm.; z abl.: celsus haec corpore... dicebat L.

2. pren.
a) po dostojanstvu visok, vzvišen: eques Stat., senatus ali senatūs turba Sil., sedes celsissima dignitatis et honoris Ci., celsae natorum aequavit honori Stat. visokorodnih (drugi berejo: celso... honore), celsius evocari Col.
b) v duševnem oziru velikosrčen, velikodušen, velik: celsus et erectus et ea, quae homini accidere possunt, omnia parva ducens Ci., celsus (po drugih celsā) mente Sil., quo generosior celsiorque est Q.; occ. v slabem pomenu: visok, prevzeten, ohol, ošaben: erectum et celsum vagari toto foro Ci., celsi et spe haud dubia feroces L., celsi praetereunt austera poëmata Ramnes H., celsus profatur Sil. — Kot ime več rim. rodov Celsus -ī, m Celz, poseb.

1. C. Cels. Albinovanus Gaj Celz Albinovan, Horacijev prijatelj, lirski pesnik, ki je kot scriba spremljal Tiberija na njegovem pohodu v Armenijo (l. 20): H.

2. A. Cornelius Cels. Avel Kornelij Celz, sloveči zdravnik in učenjak v Tiberijevem času, napisal je enciklopedično delo (Artes) v 20 knjigah, od katerih je ohranjenih samo 8 (VI.—XIII.) de medicina: Col., Q., Veg.

3. P. Iuventius Cels. Publij Juvencij Celz, oče in sin, oba izvrstna pravnika, oče v Vespazijanovem času: Dig., njegov slavnejši sin v času Trajana, Domicijana in Hadrijana: Plin. iun., Ulp. (Dig.)

Celtae -ārum, m Kelti, veliko indoevr. ljudstvo, v širšem pomenu skupina vseh rodov, ki so prebivali pred germanskim navalom v zgornji Italiji od umbrijskega obrežja (Sena Gallica!) proti severu do Donave in Rena, v Galiji, Britaniji in delu Hispanije; pri Rimljanih v ožjem pomenu rodovi srednje in južne Galije: C., L. idr. Od tod

1. adj. Celticus 3 keltski =
a) srednje- in južnogalski: Gallia, spolia Plin., spica Plin. Val., nardus Plin. Val. = subst. celtica -ae, f: Th., Prisc., Plin. Val.
b) gornjeitalski: rura Sil.
c) Celtica gēns keltsko v današnji španski Galiciji: Mel., tam prōmunturium Celticum Keltsko predgorje: Mel., Plin.

2. subst.
a) Celtica -ae, f (sc. terra) Keltsko (ozemlje) α) v Hispaniji: Plin. β) visoko na severu ob Belem morju: Plin.
b) Celticī -ōrum, m (sc. populi, Κελτικοί) Keltiki = Celtica gens: Mel., Plin.
c) Celticum -ī, n (sc. nomen ali imperium, τὸ Κελτικόν) Keltsko = skupina keltskih rodov v Galiji, keltska vladavina: L.

cemún m dijal. kraska vrtača iz koje povremeno izbija i u koju ponire voda

cēnāticus 3 (cēna) obeden, jedilen: spes Pl. nadejanje obeda; kot subst. cēnāticum -ī, n obednina (vojakom, svečenikom idr.) namesto obeda izplačani denar: Cod. Th.

ceníti (-ím) imperf. far abbassare i prezzi

centēnī -ae, gen. centēnûm, num. distributivum (centum) po sto, večkrat sto, vsakokrat sto: latae pedum centenûm quinquagenûm Varr. fr., deciens centena milia Ci. = 1000000, decies centena (sc. milia) dedisses huic parco H., viciens centena milia pasuum C. = 2000 milj, centeni ex singulis pagis T. Redkeje sg. centēnus 3 stokraten, stoteren: centenāque arbore fluctum verberat V. s sto vesli, c. vulnus Sil., guttur Pers., iudex (= centumvir) Stat., consul Mart., dignitas Icti. čin centenarijev (gl. centēnārius), reditus Ven. Od tod subst.

1. centēna -ae, f (sc. dignitas) = centena dignitas: Cod. Th.

2. centēnum -ī, n = secāle ker stoterno rodi: Isid.

Centuripae -ārum, f (Κεντούριπαι) Kenturipe, sicilsko mesto jugozahodno od Etne: Sil. (rokopisno tudi Centuripē -ēs, f), Plin. — Soobl. Centuripīnum -ī, n Kenturipin: Mel. — Od tod adj. Centuripīnus 3 kenturipski: Plin., ager, civitas, cives, legati, populus Ci.; subst. Centuripīnī -ōrum, m Kenturipčani, preb. Kenturipe: Ci., Plin.; met. = Centuripae: Centuripinis, in civitate totius Siciliae multo maxima et locupletissima Ci.

cepetajóč (-a -e) adj. che pesta i piedi, che sgambetta

cepetáti (-ám) | cepétniti (-em) imperf., perf.

1. pestare coi piedi, battere i piedi, scalpicciare

2. sgambettare

3. scalciare

cepetàv (-áva -o) adj. che pesta i piedi, che scalpiccia; irrequieto

cepetljáti (-ám) imperf.

1. pestare, battere i piedi

2. sgambettare

3. scalciare

cepetljív (-a -a) adj. (cepetav) che pesta i piedi; irrequieto

cephalicus 3 (gr. κεφαλικός) ki se tiče glave, glaven: Cels., P. Veg.; subst. cephalichum -ī, n (κεφαλικόν, sc. ἔμπλαστρον) obliž za glavo: P. Veg.

cerambus -ī, m (gr. κέραμβος in pogosteje κεράμβυξ) hrošč z dolgimi rožički, najbrž rogač; od tod Cerambus -ī, m Keramb, mitična oseba, spremenjena v hrošča: O.

cerasus -ī, n (gr. κέρασος)

1. češnja (drevo): Varr., V., Col., Plin., Isid.; occ. češnjevina: Pers.

2. redkeje češnja (plod): Pr., Plin.

cērātum -ī, n (cēra) voščeno mazilo, voščena pomada, voščeni obliž: Cels., Col., Plin. — Soobl. cērōtum -ī, n: Plin., Mart. in cērātōrium (cērōtārium) -iī, n: Th. Prisc., Marc., Cael.

ceraunius 3 (gr. κεραύνιος) h gromu (blisku) spadajoč, gromov, bliskov, od tod

1. rdečkast
a) cer. gemma neki dragulj, neke vrste mačje oko: Plin., Lamp. = subst. ceraunium -iī, n: Cl., M. ali ceraunus -ī, m: Prud., M.
b) cer. vitis: Plin.
c) ceraunia -ae, f rožičevec: Plin.

2. nom. propr.
a) Cerauniī montēs: Mel., Plin., Suet., Fl., pogosteje, zlasti pesn., le subst. Ceraunia -ōrum, n (sc. saxa ali promunturia, Κεραύνικ ὄρη): V., Pr., O., Fl., idr. Keravensko gorovje, pravzaprav Gromovne ali Bliskove višave na epirskem obrežju, tako imenovane zaradi pogostih viharjev in neviht (prim. Acroceraunia pri Acroceraunium).
b) Ceraunius (mōns): Plin., M. ali montēs Ceraunī: Mel., Plin. Keravensko pogorje, severovzhodni del Kavkaza, tudi cel Kavkaz.
c) Ceraunius saltus Keravensko gozdnato pogorje v Libiji: Mel.

ceraunus -ī, m (gr. κεραυνός) blisk, toda le kot ime dragulja, menda mačje oko (gl. ceraunius): Prud., M. — Kot nom. propr. Ceraunus -ī, m Keraven,

1. priimek sirskega kralja, brata Ptolemaja Filadelfa, najstar. sina Ptolemaja I.: N., Iust.

2. kapadokijska reka: Plin.