Franja

cacoepy [kǽkouepi] samostalnik
slaba izgovarjava

cacology [kækɔ́lədži] samostalnik
slabo izražanje, slaba izgovarjava

etacìzam -zma m (gr. eta) etacizem, izgovarjava grške črke eta kot e: Atena, Kreta, metropolit, prim. itacizem

facilitas -atis, f (facilis) lahkost, lahkota

1. kot lastnost stvari, glede na njihovo izvršitev, dokončanje, itd.
a) lahkost, lahkota: ut plerique faciunt propter facilitatem Ci., numerus … cognita facilitate contemnitur Ci., simul copia materiae, simul facilitate operis inducti L., nec audendi facilitatem usque ad contemptum operis adduxeris Q.
b) (šele poklas.) = si f. soli est Plin. če se da zemlja zlahka obdelovati, picea tonsili facilitate Plin. se da zlahka obrezati, caulis et folia eius facilitatem pariendi praestant Plin. olajšajo porod, (smaragdi) ad crassitudinem sui facilitate translucida Plin. zlahka prepuščajo svetlobo, magno mihi … f. stetit Plin. iun. prostovoljni popust pri plačilu.

2. kot lastnost oseb
a) (v dobrem pomenu) „lahkost, lahkota, lahkotnost“ = naklonjenost, nagnjenost, nagnjenje, pripravljenost storiti kaj, prijaznost, uslužnost, vnema, predanost, vdanost, težnja, zaupljivost, družabnost, priljubljenost, prikladnost, ljubeznivost, vljudnost, dobrodušnost, neprisiljenost, spretnost (sinonima: lenitas, humanitas, naspr. severitas, gravitas): comitas et facilitas ali facilitasque Ci., f. et humanitas Ci., f. et lenitudo animi, f. sermonis, f. in audiendo Ci., si illius comitatem et facilitatem tuae gravitati severitatique asperseris Ci., videbant ea facilitate praetorem Ci., facilitate par infimis esse Ci., illius facilitas, huius constantia laudabatur S. facilitate saepius quam industriā commendabatur T., facilitas indulgentiaque Suet.
b) (v slabem pomenu) α) popustljivost: prava (mehkotna) f. Ter. β) lahkomiselnost: in quinque et triginta senatores … tanta facilitate animadvertit, ut … Suet., Ci.

3. poseb. lahkost, lahkota:
a) lahkost v pojmovanju = lahko pojmovanje, dojemljivost: aetatis illius f. Q., suspecta f. Q.,
b) okretnost, spretnost v govoru, dobra izgovarjava: oris f. Q., extemporalis f. Q., verborum f. (v izražanju) Q., quae in oratore maxima sunt, ingenium, inventio, vis, facilitas Q. okretnost, disputabat expedite magis quam concitate, ut possim dicere, facilitatem esse illam, non celeritatem Sen. ph., sermonis Suet.
c) nagnjenost: haec in bonis rebus, quod alii ad alia bona sunt aptiores, facilitas nominetur, in malis proclivitas Ci.
č) metaf. dohodnost, dostopnost, prehodnost: f. camporum T.
d) telesna zgradba (konstitucija): f. corporis Sen. ph.

Opomba: Pl. facilitates pri Q. (9, 4, 97).

homophony [hɔmɔ́fəni] samostalnik
slovnica enaka izgovarjava
glasba homofonija, enoglasje

itacìzam -zma m itacizem, izgovarjava stgr. ete v ngr. kot i, npr. Atina nam. Atene

ortofonia f

1. med. ortofonija

2. jezik pravilna izgovarjava

3. fiz. ortofonija

izgovorjava ženski spol ➞ → izgovarjava

pomanjkljív deficient, defective, faulty; insufficient; (nepopoln) incomplete; inadequate; poor; unsatisfactory

pomanjkljíva organizacija faulty organization
pomanjkljíva prehrana malnutrition
pomanjkljívo stanje defective state, defectiveness
moja izgovarjava je še vedno pomanjkljíva my pronunciation is still faulty
vaše znanje je pomanjkljívo your knowledge leaves much to be desired

pravílen (-lna -o) adj.

1. corretto; giusto; regolare; retto:
lingv. pravilna izgovarjava corretta, retta pronuncia
pravilna razlaga spiegazione corretta
lingv. pravilna oblika forma regolare
pravilna teža peso giusto

2. regolare, normale:
pravilen razvoj organa sviluppo normale di un organo
med. pravilen utrip polso normale

3. (sorazmeren, skladen) regolare; proporzionato; armonico:
človek pravilnega obraza uomo dal volto regolare

pressus -ūs, m (premere)

1. tiščanje, pritisk(anje), tlak; s subjektnim gen.: ponderum Ci.

2. stiskanje; z objektnim gen.: palmarum Ci. poet., oris Ci. primerno stiskanje ustnic = lepa izgovarjava, itineris Cael.

rētto

A) agg.

1. raven, prav:
angolo retto mat. pravi kot
caso retto jezik imenovalik, nominativ

2. pošten, vrl, dober

3. pravilen, točen:
retta pronuncia pravilna izgovarjava

4. anat.
intestino retto danka

B) m

1. pravilno, pošteno

2. prednja stran (lista); glava (novca)

3. anat. danka; rektus (mišica)

sesljajóč (-a -e) adj.
sesljajoča izgovarjava pronuncia blesa

sonus¹ -ī, m (iz *su̯enōs, *su̯onōs; gl. sonō)

1. zvok, glas, zven, ton, donenje, zvenk, žvenk, bučanje, šum, šumenje, hrušč, trušč ipd.: Enn. idr., dulcis Ci., e tribus omnino sonis, inflexo, acuto, gravi Ci., ab acutissimo sono usque ad gravissimum Ci. od najvišjega (ženskega) glasu do najglobljega (najdebelejšega) basa, concentus ex distinctis sonis Ci., tympana raucis obstrepuere sonis O., sonus tubae, signorum C., nervorum in fidibus Ci., varietas sonorum in tibiarum, nervorumque cantibus Ci., sonus chordarum N., linguae Latinae L., urbis confusae V., remorum Lucan., articulorum Sen. ph. pokanje, eum ingenti sono fluminis L., lingua sonos efficit Ci., inanes sonos fundere Ci. od sebe dajati prazen glas (prazne glasove), chorda sonum procul arma dedere V. je zarožljalo.

2. occ.
a) zveneča beseda: ficti soni O., edidit ali reddebat ore sonos O., talibus adfata est libera lingua sonis O., sonos peragere O.
b) glas, jezik: cycni H., tunc mens et sonus relapsus H. sta se jim je povrnili pamet in beseda, adfectatur asperitas soni T. trdo izgovarjanje, groba, trda izgovarjava.

3. način opisovanja, ton: unus sonus est totius orationis et idem stilus Ci., in ceteris suus est cuique sonus Ci., addidit historiae maiorem sonum (sc. vocis) Ci.

Opomba: Heterocl. po 4. deklinaciji: gen. sonūs Amm.; abl. sonū Sis. ap. Non., Ap., Amm.; nom. pl. sonūs Amm.

vizioso

A) agg.

1. pregrešen

2. pokvarjen

3. ekst. nepravilen, napačen; netočen:
circolo vizioso pren. začarani krog
posizione viziosa del piede nepravilna lega stopala
pronuncia viziosa napačna izgovarjava

B) m (f -sa) pokvarjenec, perverznež