Franja

Anaximenēs -is, m (Ἀναξιμένης) Anaksimen,

1. sloveči jonski filozof iz Mileta, učenec ali vsaj prvi naslednik Anaksimandra (okrog l.500): Ci., Plin.

2. retor in zgodovinopisec iz Lampsaka, Diogenov učenec (okrog l.365): Plin., Q.

Annius 3 Anij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znan je T. Annius Milō Tit Anij Milon (gl. Milō): Ci., C. Poleg njega se omenja še:

1. T. Annius Cimber Tit Anij Cimber, lat. pisatelj: Ci., Q., Suet.

2. Annius Fetialis Anij Fecijal, lat. zgodovinopisec: Plin.

3. Annia Anija, žena Lucija Cine, pozneje Marka Pizona Kalpurnijana: Vell. — Od tod patronim Anniadae -ārum, m Aniadi, potomci Anijevega plemena: Cl., Prud. Adj. Anniānus 3 ki se tiče kakega Anija ali Anije, Anijev, Anijin, anijski: Anniana Milonis domus Ci. ep., caput Annianum de mulierum hereditatibus Ci. poglavje (mesto)..., ki se tiče Anije (hčere Publija Anija Azela). Kot nom. propr. Anniānus -ī, m Anijan, lat. pesnik v času ces. Hadrijana: Gell.

Apollodōrus -ī, m (Ἀπολλόδωρος) Apolodor,

1. sloviti retor iz Pergama, učitelj govorništva Oktavijana, poznejšega ces. Avgusta: Q., Suet., aridissimi... Apollodori libri T. Od tod Apollodōreī -ōrum, m apolodorovci, Apolodorovi pristaši: Q.

2. atenski slovničar okrog l. 140, učenec stoika Panajtija in slovničarja Aristarha; njegovo delo je ohranjeno: Varr., Ci. ep., Macr.

3. neki akademijski filozof, sodobnik epikurejca Zenona: Ci.

4. Apolodor z Lemnosa, pisatelj del o poljedelstvu: Varr.

5. zgodovinopisec iz Eriter (Ἐρυϑραί): Varr. ap. Lact.

6. zdravnika, eden iz ciprskega Kitija, drugi iz Tarenta: Plin.

7. atenski slikar: Plin.

8. neki kipar: Plin.

9. kruti tiran v Kasandreji: Ci., Sen. ph.

10. vojskovodja Aleksandra Vel.: Cu.

Aquīlius (Aquīllius) 3 Akvilij(ev), rim. patricijsko in plebejsko rodbinsko ime,

1. M'. Aquilius Manij Akvilij, konz. l.129, končal je vojno z Aristonikom: Vell., Fl., Iust.

2. M'. Aquilius Manij Akvilij, sin prejšnjega, bil je Marijev legat l.103, l.101 pa je kot konz. zatrl upor sužnjev na Siciliji, ki ga je vodil Atenion (Athenio); l.88 je bil premagan v mitridatski vojni in po izdajstvu izročen kralju Mitridatu, ki ga je dal privezati na osla, zasmehovati in mu naposled v grlo vliti raztopljenega zlata: Ci., Vell., Fl.

3. C. Aquilius Gallus Gaj Akvilij Galus, Ciceronov prijatelj, govornik, pravnik; l.66 je bil skupaj s Ciceronom pretor: Ci., Plin.

4. Aquilius Regulus Akvilij Regul, polbrat govornika Vipstana Mesale, malopriden ovaduh (delator) cesarske dobe: T.

5. Aquilius Niger Akvilij Niger, rimski zgodovinopisec: Suet.; tudi kot žensko ime: Aquīlia Akvilija: Ci. ep. Adj. Akvilijev: lex (= Gaja Akvilija Galusa) Ci., G.; Od tod adj. Aquīliānus 3 Akvilijev (= Gaja Akvilija Galusa): Icti., definitio Ci.; subst. Aquīliānī -ōrum, m akvilijevci: Varr.

Aristagorās -ae, m (Ἀρισταγόρας) Aristagora, gr. zgodovinopisec: Plin.

Ārruntius 3 (Ārrūns) Aruncij(ev), ime rim. rodu,

1. L. Arruntius Lucij Aruncij, govornik, zgodovinopisec, pomemben in značajen državnik, konz. l. 6 po Kr.; potem ko si je pri Tiberiju nakopal zavist in bil preganjan od Sejana in Makrona, si je l.37 po Kr. sam prerezal žile: Vell., Sen. rh., Sen. ph., Plin., T.; apel.: Arruntii T. ljudje (možje), kakršen je bil Aruncij.

2. sloviti zdravnik v času ces. Klavdija: Plin.; apel.: Arruntii Plin. možje, kakršen je bil Aruncij.

3. L. Arruntius Stella Lucij Aruncij Stela, nav. samo Stella, rim. pesnik v Domicijanovem času, Marcijalov in Stacijev prijatelj, konz. najbrž l.101 po Kr.: Mart., Stat., Sid.

4. Arruntius Celsus Aruncij Celz, nav. samo Celsus, rim. slovničar v času Antonina Pija: Prisc.

Āsclēpiodōtus -ī, m (Ἀσκληπιόδοτος) Asklepiodot, gr. in rim. priimek:

1. Cassius Ascl. Kasij Asklepiodot iz Nikeje, živel ok. l. 66 po Kr.: T.

2. rim. zgodovinopisec, ki je napisal Dioklecijanov življenjepis: Prob., Vop.

Asinius 3 Azinij(ev), ime rim. plebejskega rodu,

1. C. Asinius Pōlliō Gaj Azinij Polion, tudi samo Pōlliō ali Pōliō (-ōnis), Marucinec, roj. l.76, izvrsten državnik, govornik, zgodovinopisec, slovničar in kritik, ustanovitelj prve knjižnice v Rimu. Kot Cezarjev, pozneje pa Oktavijanov pristaš in zaupnik je deloval v obeh vojnah. Bil je konz. l.40, l.39 je triumfiral nad dalmatinskimi Partinci, pozneje pa se je posvečal le še znanostim; umrl je l.4 po Kr.: Ci. ep., V., H., T. idr.; pl. Asiniī Sen. ph. možje, kakršen je bil Azinij.

2. C. Asinius Gallus Gaj Azinij Gal(us), sin prejšnjega, prijatelj znanosti, napisal je spis „ Comparatio patris et Ciceronis“ ter baje zlagal tudi epigrame. Zaradi njegove prostodušnosti ga je Tiberij sovražil, l.30 ga je obsodil na smrt, ne pa tudi usmrtil. L.33 po Kr. je v ječi umrl od gladu: Sen. rh., T., Suet., Plin. iun., Gell., Asinius uterque (oče in sin) Q.

Astynomus -ī, m (Ἀστύνομος) Astinom,

1. Priamov sin: Hyg.

2. gr. zgodovinopisec: Plin.

Aufidius 3 Avfidij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. Cn. Aufidius Gnej Avfidij, tr. pl. l. 114, pretor l. 108, napisal je rim. zgodovino v gr. jeziku; v starosti je oslepel, vendar še deloval kot politik in znanstvenik: Ci., Plin.

2. njegov posinovljenec Cn. Auf. Orestes Aurelianus Gnej Avfidij Orest Avrelijan, konz. l. 71: Ci.

3. M. Auf. Lurco (= Požrešnik) Mark Avfidij Lurkon, kot tr. pl. l. 61 je sprožil zakon de ambitu, ki pa ni obveljal; začel je kot prvi pitati pave, s čimer si je prislužil mnogo denarja: Ci. ep., Varr., Plin.; najbrž tega istega Avf. omenjajo H. (Sat. II, 4, 24: Aufidius forti miscebat mella Falerno) kot požrešnika, Ci. (Pro Flacco 4, 10: iratus Flacco dixit M. Lurco) kot pričo v Flakovi pravdi, Suet. (Calig. 23) kot Livijinega deda.

4. T. Auf. Tit Avfidij, rim. govornik srednje mere: Ci.

5. Sex. Auf. Sekst Avfidij, rim. vitez: Ci. ep.

6. Auf. Luscus Avfidij Lusk, najvišji oblastnik (pretor) v Fundih, prej pisec, zelo nečimrn človek: Fundos Aufidio Lusco praetore libenter linquimus, insani ridentes praemia scribae H. (Fundi so bili v Horacijevem času municipij s polnim rim. državljanstvom ter so si zato sami volili svoje oblastnike).

7. Auf. Bassus Avfidij Bas, zgodovinopisec v Avgustovem in Tiberijevem času, napisal je zgodovino rim. državljanskih vojn in zgodovino rim. vojn v Germaniji (to je nadaljeval Plinij st.) Sen. rh., Sen. ph., Plin., Plin. iun., Q., T. — Od tod adj. Aufidiānus 3 Avfidijev (= Seksta Avfidija): nomen Ci. ep.

Bruttēdius (Bruttīdius) -iī, m: B. Niger Brutedij (Brutidij) Niger, rim. zgodovinopisec in retor v Tiberijevem času; pisal je o Ciceronovi smrti (spis se ni ohranil): Sen. rh., Iuv., T.

Callidēmus -ī, m Kalidem, gr. zgodovinopisec: Plin.

Castor -ŏris (star. tudi -ōris, dat. -ōrī itd.), acc. -orem, pesn. -ora, m (Κάστωρ) Kastor,

1. Tindarejev (ali Jupitrov) in Ledin sin, brat Poluk(s)a, Helene in Klitaimestre, sloviti krotilec konj. S svojim bratom je bil pomočnik mornarjev (Dioskura ali Dvojčka kot ozvezdje); njun praznik so obhajali 28. VI.: Varr., H., O., Cat., Pr. idr., Castor et Pollux Ci., aedes Castoris Ci. ali aedes Castoris et Pollucis Ci., Suet. Kastorjevo (in Poluk[s]ovo) svetišče na južni strani foruma med Julijevo baziliko in Vestinim svetiščem, ad Castoris (elipt., sc. aedem) Ci.; ob tem svetišču je bila zakladnica, od tod: ad Castoris quaerere Ci., ad vigilem ponendi Castora nummi Iuv.; pl. Castores Plin., Min., Tert., Arn. oba Kastorja = Dioskura, Kastor in Poluk(s), od tod alter Castor Stat.; kot krajevno ime: locus Castorum T. ali ad Castores Suet. Kastorjevo, kraj v gornji Italiji med Kremono in Bedriakom, kjer je bilo svetišče Kastorja in Poluk(s)a. Rimljani so prisegali (se zaklinjali) na Kastorja z izrazoma ēcastor ali mēcastor na Kastorja, pri Kastorju: Pl., Ter., Varr. ap. Gell. — Od tod adj. Castoreus 3 Kastorjev: manus Sen. tr.

2. Enejev tovariš: V.

3. vnuk kralja Dejotara, retor in zgodovinopisec, ki ga je ubil lastni ded: Ci.

4. Antonius Castor Antonij Kastor, gr. pisatelj del o rastlinstvu: Plin.

Charēs -ētis, m (Χάρης) Haret,

1. kipar iz rodoškega mesta Linda, Lizipov učenec: Corn., Plin.

2. atenski vojskovodja v Demostenovem času: N.

3. Atenec, poveljnik pod Darijem v boju proti Aleksandru Vel.: Cu.

4. gr. zgodovinopisec iz Mitilene: Plin., Gell.

Cleobūlus -ī, m (Κλεόβουλος) Kleobul,

1. gr. zemljepisec in zgodovinopisec: Plin.

2. Kleobul iz Linda, Evagorov sin, eden sedmerih gr. modrecev: Aus.

Clītarchus -ī, m (Κλείταρχος) Klitarh, gr. zgodovinopisec, spremljevalec Aleksandra Vel.: Ci., Cu., Q.

Cluvius 3 (prim. Cluvia) Kluvij(ev), ime kampanjskega rodu, ki se je pozneje deloma preselilo v Rim. Poseb.

1. C. Cluvius Gaj Kluvij, rim. vitez: Ci.

2. M. Cluv. Mark Kluvij iz Puteolov, bankir: Ci. ep.

3. M. Cluv. Rufus Mark Kluvij Ruf, rim. govornik, zgodovinopisec in državnik v času ces. Klavdija: T., Suet., Plin. iun.

4. neko Kluvijo (Cluvia) omenja Iuv.

condĭtor² -ōris, m (condere)

1. ustanovitelj, utemeljitelj: urbis N., L., H., Cu., Val. Max., oppidi S., c. noster (= Romulus) L., exit conditor urbe suā O., Euandrus Romanae conditor arcis V., conditores Reatini Suet. mesta Reate, ne Ubii quidem, quamquam … libentius Agrippinenses conditoris sui nomine vocentur, origine erubescunt T. svoje ustanoviteljice (Agripine), c. insulae Suet. naselnik, c. mundi Sen. tr. ali universitatis Eccl. stvarnik (o bogu).

2. pren.
a) začetnik, osnovatelj, ustanovitelj, povzročitelj: legum atque iurium Pl., iuris Romani L., Cod. Th., Cod. I., Romanae libertatis L., eius sacri L., c. et conservator Romani nominis Vell., huius scientiae Sen. ph., sacrarum opinionum Sen. ph. osnovatelj verovanja, subtilioris sectae c. Plin., Aristoteles c. Peripateticae sectae Gell., impurae c. historiae O., disciplinae militaris Plin. iun., imperii Plin. iun., Fl., regni tanti Iust., testamenti Cod. Th.; conditores instructoresque convivii Ci. prireditelji; v besedni igri s condītor: Ci. (gl. condītor).
b) occ. pisec, opisovalec, pripovedovalec, pesnik: rerum Plin. zgodovinopisec = c. historiae Q., c. Romani anni O. (o pesniku rim. fastov = rim. koledarja), Naso c. Artis Q. pisec Ljubezenske umetnosti (Ars amatoria), c. pessimorum carminum Cu.; abs.: humilis tantis sim conditor actis Tib.

3. hranitelj, shranjevalec; pooseb. Conditor -ōris, m Konditor = Spravljač žita in sadja v kašče, rimski poljski bog, zaščitnik spravljanja žita in sadja (naspr. Promitor): Serv.

Cremūtius 3 Kremucij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. A. Cremutius Cordus Avel Kremucij Kord, zgodovinopisec v času Tiberija; ker je bil temu cesarju sumljiv zaradi svoje prostodušnosti (v svojem zgodovinskem delu je namreč slavil Marka Bruta in imenoval Gaja Kasija za zadnjega Rimljana), je moral umreti: Sen. rh., Sen. ph., T., Cremuti libertas Q.

crīspus 3 (prim. crīnis; indoev. kor. qris-p sukati, obrniti)

1. zasukan, kodrast, kodrav
a) (o laseh): cincinni Pl., coma Sil., iubae crispiores Plin.; (o osebah) kodrolas, kodroglav, kot subst. masc. kodrolasec, kodroglavec, kodravec, kodrán, kodrè: Pl., Ter., Petr.; pren. izumetničen: agmen orationis Gell.
b) (o drugih stvareh): parietes abiete crispā Enn. iz hrapavo ožgane jelovine, brassica cr. Ca. kodrasto zelje, folium crispius Plin. ali crispissimum Col.; (poseb. o lesu) marogast, pisan: materies Plin., arboris materies crispioris elegantiae Plin., campestre enim (acer) candidum esse nec crispum … , montanum vero crispius Plin., crispo macularum discursu Plin.; tako tudi: Augusteum (marmor) undatim crispum in vertices Plin.

2. kodrasto gibajoč se, valovito tresoč se: iactu crispo Pac. ap. Non., latus crispum movere Ps.-V. (Copa) lično gibati, crispo pectine numeantur chordae Iuv. — Kot nom. propr. Crīspus -ī, m Krisp, Kodrolasec, Koder, priimek več rimskih rodov, npr. Marcijevega, Vibijevega; poseb. C. Sallustius Crispus Gaj Salustij Krisp, rimski zgodovinopisec (gl. Sallustius).