Franja

in-crepō -āre, k temu (od *increpere) increpuī, increpitum: Ci., šele poklas. increpāvī, increpātum.

I. intr.

1. zašumeti, zarožljati: Mavors clipeo increpat V., Umber increpuit mālis V. zaškriplje (z zobmi), increpuere arma L.; occ.: zakričati, zaklicati, zavpiti: ultro animos tollit dictis atque increpat ultro V.; z in in acc.: in Fulvi similitudinem nominis L. sramotiti se …

2. metaf. oglasiti se, ganiti se, vzbuditi se: quicquid increpuerit, Catilinam timeri Ci. „pri najmanjšem šumu“, simulatque increpuit suspicio tumultus Ci., unde si quid increparet terroris L.

— II. trans.

1. z acc. rei:
a) povzročiti (storiti), da kaj zazveni (zadoni, zabobni, zabuči, zagrmi); prvotno s prolept. obj.: tuba sonitum increpuit V.; prim. increpui hibernum Pl. vzbudil sem zimski vihar; potem z zunanjim obj.: Iuppiter increpuit nubes O., unda (navis) latus i. V. bok ladje, digitis increpuisse lyram O. manūs i. O. ploskati z rokami; occ.: Sabella pectus increpant carmina H. „prodirajo (šumeč) v prsi in jih razganjajo“.

2. (grajajoč) zaklicati komu kaj, očitati, grajati; z acc. pron.: haec in regem increpans abiit L.; z ACI: simul increpante … habere quaestorem ea, quae … L.; s subst. obj.: eorum mollitiem ignaviamque L.

3. z acc. personae
a) zagrmeti nad kom: timeo totus, ita me increpuit Iuppiter Pl.
b) zaklicati komu, (z glasom) spodbuditi (spodbujati) koga: morantes aeris rauci canor increpat V.
c) zarežati, zadreti se, zagrmeti, zaropotati nad kom, zmerjati, (o)zmerjati, ošte(va)ti, psovati, sramotiti, zasmehovati, grajati, porogljivo klicati (kričati) komu ali za kom: Pl., Plin. iun., Suet., Fl. idr., qui C. Caesarem saepe increpuit Ci., cur me flentes potius prosecuti sunt, quam inercpantes retinuerunt? Ci., increpor a cunctis O., maledictis omnes bonos i. S., aliquem i. verbis, clara voce L.; pesn.: boves stimulo incr. Tib. spodbadati, i. absumptum Itym Pr. ali i. suā natā dignum vixisse sororem Pr. z nevoljo tožiti, potožiti se, tarnati. Za glagolom lahko nastopa: ACI: L., finalni stavek: H.; odvisni vprašalni stavek: L.; kavzalni stavek s quod: L. Sklada se tudi z dvojnim acc.: i. aliquem desertorem proditoremque T.; z acc. pron. (poleg acc. personae): num quid increpavit filium? Pl. Pri poznejših piscih se nahaja gen. rei: aliquem avaritiae, segnitiae i. Suet., levitatis et inconstantiae increpitus Ap. grajati radi … , očitati, (ob)dolžiti, (o)kriviti; v pass. z NCI: increpabatur Maxentio favisse Aur.

kréknuti krêknēm
1. zavreščati: kreštalica, svraka, kokoš kreknu
2. zaregljati: žaba kreknu
3. ekspr. zaškripati: krevet kreknu
4. zakričati: bojim se da će kreknuti ona lola

kríknuti krîknēm
1. krikniti, zakričati: djevojka kriknu i skoči u vodu
2. zavreščati: iznad mora krikne koja vrana

navíkati nàvīčēm
I. zakričati, zavpiti: navikati na koga
II. navikati se nakričati se

navíknuti nàvīknēm zakričati, zavpiti: naviknuti na koga

odvíknuti òdvīknēm zakričati, zavpiti nazaj

pocìktati pòcikćēm
1. zakričati, zavreščati
2. zacvičati
3. ekspr. zagrmeti: pociktaše te puške tanane, a zaječa gora na sve strane

podvíknuti pòdvīknēm
1. zavriskati
2. zakričati, zavpiti

povíkati pòvīčēm
1. glasno poklicati: on povika sluge svoje
2. zakričati, zavpiti: povikati na koga, iz svega grla

províkati pròvīčēm
1. zakričati
2. izkričati, kričaje naznaniti: kmet zapovjedio birovu te ovaj provikao kroz selo

roar² [rɔ:]

1. neprehodni glagol
(o živalih) rjuti, rjoveti, tuliti; kričati, vpiti, vreščati, javkati; ječati (od bolečine); glasno se smejati, krohotati se; (o konju) hripati; (o vodi) bučati, šumeti; (o gromu, topu) grmeti, bobneti, treskati; (o vetru) tuliti, besneti
aeronavtika bučno odvršeti; (o mestih) hrumeti, odmevati (with od)

to roar at s.o. (za)dreti se na koga, nahruliti koga, (za)vpiti na koga
to roar with laughter tuliti od smeha, krohotaje se (za)smejati, (za)krohotati se
the sea roars morje buči

2. prehodni glagol
zakričati, zavpiti, zatuliti, zavreščati, zarjuti (kletvico ipd.)

to roar oneself hoarse do hripavosti se dreti, se izkričati
to roar s.o. down prevpiti, prekričati koga

schreien (schrie, geschrien) kričati, vpiti; einmal: zakričati, zavpiti; schreien nach etwas vpiti po (čem); Säugling: jokati; Tierkunde oglašati se; Technik Metallurgie Draht: vleči; zum schreien komisch za crknit smešno; sich heiser/müde schreien kričati do onemoglosti; schreien wie ein gestochenes Schwein dreti se, kot da ga koljejo

scream² [skri:m] neprehodni glagol
vpiti, krikniti, (za)kričati; vriskati, vrisniti; vreščati; do solz se smejati, zvijati se od (smeha); (o vetru itd.) zavijati, besneti, hrumeti, tuliti; histerično govoriti ali pisati
prehodni glagol
krikniti (kaj) (večinoma scream out)
zakričati, s krikom (koga) poklicati

to scream an alarm dvigniti, trobiti alarm
to scream o.s. hoarse ohripeti od vpitja (kričanja)
to scream out a curse zakričati kletev, glasno zakleti
to scream with laughter tuliti od smeha
he made us scream with laughter do solz smo se mu smejali (nas je spravil v smeh)
we simply screamed with laughter dobesedno zvijali smo se od smeha

shriek [šri:k]

1. samostalnik
vrišč, vik, krik (strahu, bolečine); žvižg; vreščanje, krohot(anje)

shrieks of laughter vreščanje od smeha, vreščeče smejanje
to give a shriek zavreščati, krikniti
shriek-mark sleng klicaj

2. neprehodni glagol
vreščati, kričati, vpiti, (za)žvižgati; krohotati se
prehodni glagol
zakričati (kaj), zavpiti, reči kaj z vreščečim glasom; (o vetru) tuliti, žvižgati

to shriek with laughter vreščati od smeha
to shriek o.s. hoarse nakričati se do hripavosti
to shriek out zavreščati, zakričati (kaj); kričé alarmirati

shrill [šril]

1. pridevnik (shrilly prislov)
kričav, vreščav; rezek, oster, predirljiv
figurativno glasen, oster (pritožba, obtožba); kričeč (barva); zbadljiv
figurativno trdovraten, zagrizen

2. neprehodni glagol & prehodni glagol
poetično vreščavo govoriti (peti, se smejati); kričati, (za)vreščati; ostro (rezko, vrešče) (kaj) zavpiti, zakričati

to shrill out, to shrill forth kričé, vreščé zahtevati

sing out prehodni glagol
sleng zavpiti, zakričati (povelje)
sleng ovaditi komplice, sokrivce

víknuti vîknēm zakričati, zavpiti: viknuti na koga

vrísnuti vrîsnēm
1. zakričati, krikniti: vrisnuti od bola, od straha
2. zarezgetati: vrisnu konj
3. zacviliti, zaškripati, zažvižgati, počiti, ostro se oglasiti: vrisnu puška počila je puška; u istom času vrisnuše partizanske zbrojovke; od onoga jutra kada je voz vrisnuo od tistega jutra, ko je vlak zažvižgal, zapiskal; tada vrisnu fabrička sirena; u sobici vrisnu zvonce

zacìktati zàcikćēm
1. zakričati, zavreščati
2. zacvičati

zacvrkùtati -cvr̀kućēm
1. zaščebetati: vrapci su zacvrkutali u granama
2. zacviliti
3. zakričati
4. začebljati