Franja

petit-fils [ptifis] masculin vnuk

sanguis -inis, m

1. (kot pogoj fizičnega obstoja, življenja in živosti v telesu tekoča) kri (cruor je gosta kri zunaj telesa): PL., TER., CA. AP. GELL., VARR. idr., ubi sanguis se in artus extremos suffuderit, levi ictu cruorem eliciunt T., sanguis per venas in omne corpus diffunditur CI., ater sanguis L., V., LUCR. gosta potemnela kri, humanus L. idr., tauri CI. ali taurinus CAT., PLIN., sanguinis missio CELS. puščanje krvi, gladius sanguine oblitus S., sanguine subito ictus EUTR. zadet od kapi, kapiran, sanguinem detrahere COL. ali extrahere PLIN. ali emittere venis PLIN. ali demittere GELL. ali mittere alicui CELS., PETR. kri (s)pustiti ((s)puščati) komu; šalj.: sanguinem mittere provinciae CI.; sanguinem fundere izli(va)ti: CI. (prim. plus sanguinis ex multa carne fundebatur L., fuso per venas sanguine T.) ali da(ja)ti od sebe kri: CELS., pa tudi kri preli(va)ti: CU. = sanguinem effundere, profundere CI. ali haurire L., sanguinem alicuius haurire CI., hauriendus aut dandus est sanguis L. morate ali preliti sovražnikovo kri ali darovati svojo, sanguinem sitire IUST., LACT. biti željan (že(l)jen) krvi, sanguinem alicuius sitire CI. biti žejen krvi; v pl.: sanguines VULG., CASS.

2. metaf.
a) življenjska čvrstost, moč, volja, živost, živahnost, vitalnost, energičnost, energija, svežina, svežost, jedrovitost, krepkost, jedro, moč, jakost: amisimus sucum et sanguinem CI. EP., rei publicae sanguine saginari CI. izmózgati (izmozgávati), ad rem publicam suimet sanguinis mercede circumveniendum S., melior sanguis vires dabat V., quibus integer aevi sanguis V., saxum ingens toto sanguine nixus sustinet STAT.; o govoru in govorniku: Q., GELL. idr., verum sanguinem deperdebat CI., orationis subtilitas etsi non plurimi sanguinis est CI.
b) kri = imetje, premoženje, denar: de sanguine aerarii detrahere CI., sanguinem miserit, quidquid potuerit, detraxerit CI.

3. meton.
a) prelivanje krvi, krvo(pre)litje, ubijanje, uboj, umor, moritev, morija, morjenje, pobijanje: sanguis cotidianus CI., usque ad sanguinem incitari solet odium CI., odio civilis sanguinis CI., fraterni sanguinis insons O., sanguinem facere O. klanje, plus ibi sanguinis ac caedis factum L.
b) kri = krvno sorodstvo, rod, rodovina, rodbina, družina, pleme po krvi: PL., Q., STAT., SEN. TR., magnam possidet religionem paternus maternusque sanguis CI., ne sanguis societur (sc. z medsebojnimi možitvami in ženitvami) L., sanguinem contaminare L., iunctus sanguine O. ali sanguine coniuncti CI. sorodnik(i) po krvi, Nympharum sanguinis una V. ena iz rodu nimf, alto a sanguine Teucri V., progeniem Troiano a sanguine duci audierat V., sanguinis ordo O. rodovnik, rodosledje, contingere aliquem sanguine L., SEN. PH. ali attingere aliquem sanguine PLIN. IUN. biti s kom v sorod(stv)u (po krvi), sanguis propinquus T. bližnje sorodstvo (po krvi).
c) sinekdoha (konkr.) potomec (potomci), otrok (sin ali hči) (otroci), vnuk(i): Alexandri sanguis ac stirps CU., proice tela, sanguis meus V., est sanguis tuus TIB., proque meo veni supplex tibi ... sanguine proque tuo O. za otroka, in suum sanguinem saevire L., rex, deorum sanguis, non ego pauperum parentum sanguis STAT., ne secus quam suum sanguinem foveret T.

4. pesn. metaf.
a) sok: Baccheus STAT. (o vinu), vinum poturus memento te bibere sanguinem terrae PLIN.
b) škrlat, škrlatna barva, bagrec: VAL. FL.

Opomba: Prvotna, a star. obl. sanguen -inis, m: ENN. AP. CI., ENN. AP. NON., ENN. AP. LACT., CA. AP. GELL., ACC. FR., VARR. AP. NON., LUCR., PETR., ARN.; gen. sg. sanguis: CAEL., PAUL. NOL.; nom. sg. merijo pesniki včasih sanguīs, npr. O. (Metamorphoses 12, 127).

stirps, stirpis, f, predklas. in pesn. tudi m (etim. nezanesljivo pojasnjena beseda)

I.

1. spodnji konec debla s korenino vred, korenika, celo drevesno deblo: Plin., terra stirpes amplexa alat Ci., arbores per stirpes aluntur suas Ci., Siculi milites palmarum stirpibus … alebantur Ci., manibus retinens virgulta ac stirpes circa eminentes L., sceptrum hoc … cum semel in silvis imo de stirpe recisum matre caret V., ubi (sc. vites) iam validis amplexae stirpibus ulmos exierint V., signata in stirpe cicatrix V., lentoque in stirpe moratus V.

2. sinekdoha
a) drevo, poseb. mlado drevo, grm, rastlina, steblika, mladika, sadika, odrastek, odraslek, brst, poganjek, steblo, veja, koren, korenina, korenika: stirpem praecisum circumligato Ca., cum arborum et stirpium eadem paene natura sit Ci., in seminibus est causa arborum et stirpium Ci., stirpium et herbarum utilitates Ci., cetera fluminis ritu feruntur … lapides adesos stirpīsque raptas … volventīs unā H., dum scopulos stirpesque tenent Lucr., hic stirpes obruit arvo V. veje, vejevje, committere stirpes ramis Lucr. cepiti, inter se rami stirpesque teruntur Lucr., probatissimum genus stirpis deponere Col., stirpem post annum praecidere Col., ubi acutissimam videt stirpem Plin., stirpes et internatas saxis herbas vellentes T. korenine (koreničje) in zeli(šča).
b) iver: ingens Gell. —

II. metaf.

1. lasna korenin(ic)a: vellere albos a stirpe capillos Pr., tollere albos a stirpe capillos Tib. s korenino (vred).

2. korenina = (pra)začetek, (pra)izvor, (iz)vir, (pra)počelo, poreklo, izhodišče, (pra)vzrok, osnova, temelj, podlaga: stirps ac semen malorum omnium Ci., repetam stirpem iuris a natura Ci., firmatā iam stirpe virtutis Ci., ita sunt altae stirpes stultitiae Ci., ex hac nimia licentia ut ex stirpe quadam exsistere et quasi nasci tyrannum Ci., si stirpem hominum sceleratorum interfici vellet C. da se s korenino (korenito) iztrebi brezbožna svojat, si exquiratur usque ab stirpe auctoritas Pl. ali a stirpe repetere Ci. od začetka; pogosto a(b) stirpe (adv.) do korena (korenine), do dna, do tal, do temeljev, iz dna = popolnoma, povsem, čisto, docela: Carthago … ab stirpe interiit S., gens … ab stirpe exstincta est L.; tudi v pl.: ab secunda origine velut a stirpibus laetius feraciusque renatae urbis gesta L.; occ.
a) začetna (prvotna) narava, kakovost (kvaliteta, (dobra) lastnost, značilnost): stirps generis et seminis Ci., nondum exoletā stirpe gentis L.
b) prvi začetek, izvor, poreklo, početek: Iuniam familiam a stirpe ad hanc aetatem ordine enumeravit N.; a stirpe = od rojstva, od mladih nog: L., durum a stirpe genus V.
c) rod, izvor, poreklo, pleme, pokolenje: divina V., O., generosa N., regia, senatoria Vell., incerta L., advena non modo vicinae, sed ne Italicae quidem stirpis L. prišlek po rodu ne le da ne iz soseščine, ampak niti iz Italije ne, a stirpe par V. istega rodu (pokolenja).

3. pleme, rod, rodbina, rodovina, družina, familija: Enn. ap. Non., Herculis Ci., egregiā Priami de stirpe V., Brutus, qui … stirpem iam prope in quingentesimum annum propagavit Ci. rodbino, pro tali facinore stirps ac nomen civitatis tollatur C. ves rod do zadnjega moža, origo ultima stirpis Romanae N. prvi začetki rimstva, neque cuiusquam ex sua stirpe vidit funus N., Iugurtha … me … iam ab stirpe socium et amicum populi Romani regno … expulit S., a stirpe geminis coniunctus Atridis V., Euandri totam cum stirpe videbit procubuisse domum V., humili de stirpe creatus O., apes cum stirpe necatas O. z rodom (s plemenom) vred, exstinctam in Alexandro stirpem Iust.; meton. potomstvo, potomci, zarod, otroci, nasledniki, zanamci, prihodnji rodovi: Iust., stirpem ex se relinquere L., nullam stirpem liberûm habere L., neque vero stirps potest mihi deesse N., aliquis de magna stirpe nepotum V., minimus de stirpe virili O.; occ.
a) potomec, potomka, sin, hči, otrok, vnuk, vnukinja ipd.: stirps Achillea (= Neoptolemus) V., Lemnicolae (= Vulcani) O., nec stirps prima fui O., brevi stirpis (gl. opombo spodaj), quoque virilis ex novo matrimonio fuit, cui Ascanium parentes dixere nomen L., Arminii uxor virilis sexus stirpem edidit T., stirps Philippi N. vnuk.
b) prednik, zarodník: satis convenit unum prope puberem aetate relictum, stirpem genti Fabiae L.

Opomba: Soobl. stirpēs in stirpis -is, f: L.

ùnuk m, zval. ùnuče, mn. ùnuci ȕnūkā vnuk

vȍjvodić m vojvodov sin, vnuk

Acrisius -iī, m (Ἀκρίσιος) Akrizij, argejski kralj, Abantov (Abās) sin, Danajin oče: V., H., O., Hyg. Od tod:

1. patronim
a) Acrisiōnē -ēs, f (Ἀκρισιώνη) Akriziona, Akrizijeva hči Danaja: V. (Catal.).
b) Acrisiōniades -ae, m (Ἀκρισιωνιάδης) Akrizijev vnuk, Akrizionin sin ( = Perseus): O.

2. adj. Acrisiōnēus 3 (Ἀκρισιώνειος)
a) Akrizijev, sploh argoški, argejski: arces (= Argos) O. argejski grad.
b) Akrizionin = Danajin: amores Col., muri (= Ardea, mesto, ki ga je baje ustanovila Danaja) Sil.

adnepōs (pravilneje atnepōs) -ōtis, m pravnukov vnuk: Icti.

Enkelkind, das, vnuk/vnukinja

Kindeskind, das, vnuk/vnukinja

tri-nepōs -ōtis, m (trēs in nepōs) = filius adnepotis vnuk v petem kolenu: Icti.; k temu fem. trineptis -is, f vnukinja v petem kolenu: Icti.

Actaeōn -onis, acc. -ona, m Aktajon, sin Aristeja in Avtonoje, Kadmov vnuk; ker je videl Artemido v kopeli, ga je spremenila v jelena in nato so ga raztrgali njegovi lastni psi: Varr., O., Hyg., Sen. tr., Fulg., Serv.

Aegyptus² -ī, m (Αἴγυπτος) Egipt,

1. Belov in Arhinojin sin, Neptunov vnuk, egipč. heros eponymos: O., Hyg.

2. sin 1., zaročenec Danajeve potomke Poliksene: Hyg.

Aeolus, pesn. Aeolos -ī, acc. -on (O.), m (Αἴολος) Eol, moško ime.

1. Helenov sin, Devkalionov vnuk, kralj v tesalski Magneziji, heros eponymos eolskega plemena: Hyg., Serv.

2. Hipotov (Hippotes) sin, vladar Eolskega (Liparskega) otočja, po poznejšem mitu bog vetrov: V., O., Plin. (ki ga napačno imenuje Helenovega sina), Cl. (ki prestavlja njegovo bivališče v Trakijo).

3. Trojanec, Enejev tovariš: V. (Aen. XII., 542) — Od tod patronim Aeolidēs -ae, m (Αἰολίδης) Eolid, Eolov potomec
a) = Sisyphus H., O. ali Athamas: O. ali Salmoneus: O., kot sinovi magnezijskega kralja Eola, pesn. tudi njegova vnuka: Kefal (Cephalus), Dejonov sin: O., in Friks (Phrixus), sin Atamanta: Val. Fl.
b) hortator scelerum Aeolides (= Ulixes), ker je Odisejevo mater Antiklejo pred njeno poroko z Laertom baje onečastil Sizif: V.
c) Misenus Aeolides V. sin nekega Trojanca Eola.
č) Clytius Aeolides V., ker je bil Eolec, njihov mitični praoče pa je magnezijski Eol. V pl. Aeolidae -ārum, m Eolidi, šest sinov boga vetrov: O. Adj. Aeolius 3 Eolov ali Eolidov, in to

1. = magnezijskega kralja Eola ali njegovih potomcev: postes (= Atamantovi) O., senex (= Sisyphus) Sen. tr., aurum ali vellus Val. Fl. ali pecus Mart. zlato runo, zlatoruni oven (ki je nesel Atamantova otroka Helo in Friksa, vnuka boga Eola), Aeolia Helle O.

2. = Eola, boga vetrov: virgo (= Canace) O., procellae V., tyrannus (= Aeolus) O., antra O. votline, v katere zapira Eol vetrove; od tod Subst. Aeolia -ae, f (sc. insula, Αἰολία, sc. νῆσος) Eolov otok (Stromboli), najsevernejši otok Liparskega otočja: V., Val. Fl.; v pl. Aeoliae insulae Eolovo (Liparsko) otočje pred severno sicilsko obalo (največji otok je Lipara, pri V. Aeolia Liparē, še zdaj Lipari): Plin. isto otočje imenuje Mel. Aeoli insulae, Iust. insulae Aeolides. Na enem teh otokov so si predstavljali bivališče bogov Eola in Vulkana. Aeolis -idis, f Eolova: insulae Iust.; patronim Aeolis -idis f (Αἰολίς) Eolida, Eolova hči = Canace ali Alcyone: O.

Aesōn -onis, m (Αἴσων) Ajzon, Kretejev (Cretheus) in Tirejin sin, vnuk magnezijskega kralja Eola, Pelijev polbrat, Jazonov oče: O., Val. Fl. — Od tod adj. Aesonius 3 (Αἰσόνιος) Ajzonov: domus O., heros (= Iason) O.; patronim Aesonidēs -ae, m (Αἰσονίδης) Ajzonid = Ajzonov sin Jazon: H., O., Pr., Val. Fl.

Anchīsēs (st.lat. po Q. Anchīsa) -ae, m (Ἀγχίσης) Anhiz, Kapijev in Temidin sin, Asarakov vnuk, kralj v Dardanu; njegov in Venerin sin je Enej (Aeneas). Ker se je Anhiz ponašal s svojo zvezo z Venero, ga je Jupiter s strelo ohromil. Z Enejem, ki ga je nesel iz goreče Troje, je prišel na Sicilijo in tam umrl: V., H., O. idr. Od tod adj. Anchīsēus 3 (Ἀγχίσειος) Anhizov: tumulus V.; patronim Anchīsiadēs -ae, m (Ἀγχισιάδης) Anhiziad, Anhizov sin = Aeneas: V.

Antigonus -ī, m (Ἀντίγονος) Antigon,

1. vojskovodja Aleksandra Vel., oče Demetrija Poliorketa, namestnik v Veliki Frigiji; po Aleksandrovi smrti se je bojeval z diadohi in padel pri Ipsu l. 301. Njegov vzdevek je Κύκλωψ, ker je izgubil eno oko: Ci., N., Iust.

2. Ant. Gonatās (γονατᾶς = z železno ploščo na kolenih) Antigon Gonat, sin Demetrija Poliorketa, izvrsten vojskovodja, umrl l. 240: Iust.

3. Ant. Dōsōn (Δώσων = ki vedno samo obljublja) Antigon Dozont, vnuk Demetrija Poliorketa, se je poročil l. 230 s Hrizeido, vdovo mak. kralja Demetrija II., padel l. 221 v boju z Ilirci: L., Iust.

4. Antigon Kimljan (Cymae), gr. pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

5. poslanec kralja Deotara: Ci.

6. neki rim. osvobojenec: Ci. ep.

7. neki slikar: Plin.

Antipater -trī, m (Ἀντίπατρος, od tod pozna lat. obl. Antipatrus -trī) Antipater,

1. zaupnik FilipaII. in Aleksandra Vel. in za njunega vladanja državni upravnik; po Aleksandrovi smrti najprej namestnik, potem kralj v Makedoniji; Kasandrov oče, umrl l. 319: Ci., Iust.

2. njegov vnuk, Lizimahov zet: Iust.

3. ime več gr. filozofov:
a) Ant. Cyrenaicus Antipater iz Kirene, Aristipov učenec: Ci.
b) Antipater iz Tarza, stoik, Panetijev učitelj: Varr., Ci.
c) Antipater iz Tira, stoik, prijatelj Katona Utičana: Ci.

4. Rimljan L. Caelius Ant. Lucij Celij Antipater, sodobnik Grakhov, letopisec, vir Liviju (gl. Caelius): Ci., Val. Max., Fest.

5. Antipater Sidonec, gr. epigramatik okrog l. 90: Ci., Plin., Q.

6. umetnik bronastih reliefov: Plin.

Apollō -inis (in od L. -ōnis), m (Ἀπόλλων) Apolon,

1. Jupitrov in Latonin sin, Dianin lepi brat, čuvaj in ohranjevalec divjačine in čred, dolgokodrasti bog lokostrelstva, vedeževalstva, zdravilstva, glasbe in pesništva ter zato vodja in zaščitnik Muz; pozneje so ga poistovetili s sončnim bogom in mu dodali ime Phoebus: Latonam ex longo errore... confugisse Delum (litteris proditum est) atque ibi Apollinem Dianamque peperisse Ci., formosus, pulcher Apollo V., crinitus Enn. ap. Ci., V., pollens sagittis, inclutus arquitenens... Apollo Naev. ap. Macr., deus arcitenens O. in abs. arcitenens V., responsa, praedictiones, signa Apollinis Ci., Delius vates V., vates Val. Fl., Apollo medice, Apollo Paean Carmen virginum Vestalium ap. Macr., pulsator citharae Val. Fl., dextro faciatis Apolline carmen O.; met.: aperitur Apollo V. Apolonovo svetišče v Akcijskem predgorju, magnus mihi eris Apollo V. (Apolon kot bog ugibalec), auratus Ap. V. pozlačena Apolonova podoba na ladji. — Po Apolonu je poimenovanih več krajev: Apollinis urbs O. Apolonovo (mesto) = traška Apolonija; Apollinis urbs magna Plin. Véliko Apolonovo (mesto), glavno mesto apolonopolskega okraja v Gornjem Egiptu; Apollinis oppidum Plin. Apolonovo (mesto) v vzhodni Etiopiji; Promuntorium Apollinis Apolonovo predgorje
a) (prej imenovano Pulchri promuntorium, Καλοῦ ἀκρωτήριον), severno od Utike, nasproti Sardinije: L., Mel., Plin.
b) v Mavretaniji: Plin. — Od tod adj.
a) Apollināris -e apolonski, Apolonov, Apolonu posvečen: circus, sacrum L., laurea H., ludi Ci., L. idr. Apolonu na čast dne 5. VII. obhajane igre; subst. α) Apollināris -is, f (sc. herba), rastl., sicer imenovana hyoscyamus: Plin.; tudi neke vrste pasje zelišče: Ap. h. β) Apollināre -is, n Apolonovišče, Apolonov trg okrog Apolonovega svetišča: L.
b) Apollineus 3 (pesn.) = Apollināris: laurus, medulla O., ars (= vedeževalstvo in zdravilstvo) O., vates (= Orpheus) O., proles (= Aesculapius, Apolonov sin) O., frater Byblidis (= Apolonov vnuk) O., urbs (= Delos) O., mater (= Latona) Stat.

2. pren. = Baal, sončni bog Tircev: Cu.

Archelāus -ī, m (Ἀρχέλαος) Arhelaj,

1. gr. filozof iz Mileta, Anaksagorov učenec in baje Sokratov učitelj: Ci.

2. neki pesnik, ki je opisal posebnosti v naravi: Varr., Plin.

3. zvezdoslovec, Panajtijev sodobnik: Ci.

4. nezakonski sin mak. kralja Perdike II., po l.413 (po usmrtitvi svojih sorodnikov) mak. kralj, pokrovitelj pesnikov in umetnikov; Evripid in Zevksid sta živela na njegovem dvoru: Ci., Iust., Gell.

5. Teodorov sin, vojskovodja Aleksandra Vel. v Suzijani: Cu.

6. Mitridatov vojskovodja, doma iz Kapadokije, ki se je od l.87 do 85 s Sulo vojskoval v Grčiji: L. epit., Fl., Gell., Aur.

7. sin prejšnjega; Pompej ga je povzdignil na svečeniško-vladarski prestol v Komani; mož egipč. kraljice Berenike; l.57 je padel v boju proti tastu, egipč. kralju Ptolemeju Avletu, ki ga je dala Berenike izgnati, in njegovemu pomočniku, sirskemu prokonz. Avlu Gabiniju: Ci., L., Val. Max.

8. vnuk prejšnjega; Antonij ga je l.34 postavil in Oktavijan l.31 potrdil za kralja Kapadokije. Tiberij ga je zaščitil pred obtožbo njegovih podanikov, pozneje pa zasovražil (ker ga je Arhelaj zanemarjal) in ga zvabil v Rim, kjer je Arhelaj ostarel umrl l.17 po Kr.; njegovo kraljestvo je postalo rim. provinca: Plin., T., Suet.

Atre͡us -eī, acc. -eum in včasih (pesn.) tudi -ea, vok. Atre͡u, m (Ἀτρεύς) Atrej, kralj v Argih in v Mikenah, Pelopsov in Hiponamejin sin, Tantalov vnuk, Aeropin mož, Agamemnonov in Menelajev oče, Tiestov brat (Thyestes), čigar sin Ajgist (Aegisthus) ga je umoril: Varr., Ci., H., O. idr.; naslov Akcijeve tragedije: Gell. Od tod adj. Atrēus 3 atrejski, pesn. = argovski, argoški: sanguis Stat.; patronim Atrīdēs -ae, abl. -ā, m (Ἀτρείδης) Atrid, Atrejev sin ali potomec: minor Atr. (= Menelaus) O., maior Atr. (= Agamemnon) O., samo Atrides pogosto označuje le Agamemnona: H., O., Pr., Sen. tr., Ap., redkeje pa Menelaja: H., O.; pl. Atrīdae: Pl., H., O., Q. ali reges Atrīdae: Poeta tragicus ap. Corn. Atrida = Agamemnon in Menelaj; apel. Atrīdēs =
a) Caesar (Domitianus): itur ad Atriden Iuv.
b) mož, soprog: si praegustabit Atrides Pontica ter victi cautus medicamina regis Iuv. Redkejša je soobl. Atrīda -ae, m: Pr., acc. -am: Aus., M. Caesar ap. Fr., vok. -ă: H.