Franja

antistes -stitis, m f (antistāre) predstojnik, predstojnica, in to =

1. masc. nadzornik: vindemiatorum Col., imperii Romani Tert.; fem. nadzornica: latrinarum Tert.

2. masc. predstojnik (svetišča), višji, prvi svečenik kakega svetišča, božanstva, svetih obredov: templi, sacri L., caerimoniarum et sacrorum Ci., sacrorum Iuv., deorum immortalium Ci., Iovis N., omnes sacerdotes atque antistites Cereris Ci., sacerdotes et antistites religionum Lact., od tod tudi škof: Eccl., pozni Icti., Christianae legis Amm.; fem. predstojnica (svetišča), višja svečenica: Tert., adsiduae templi antistites L., Delphicae cortinae ant. Val. Max. (o Pitiji).

3. pren. masc. svečenik = izurjenec (strokovnjak, mojster) v kaki znanosti ali umetnosti, njun zastopnik: cultor et ant. doctorum sancte virorum O., artis dicendi Ci., medicae artis Ps.-Q., artium Col., iuris Q., sapientiae Plin., Academici... nullum antistitem reliquerunt Sen. ph.

archiere͡us -eī in -eos, m (gr. ἀρχιερεύς) veliki (višji) svečenik: Lamp.

archigallus -ī, m (gr. *ἀρχιγάλλος) Kibelin veliki (višji) svečenik: Plin.

bacchant [bǽkənt] samostalnik
Bakhov svečenik, Bakhova svečenica; bakhant(ka)

bonze [bɔ̃z] masculin bonec, budistični svečenik; figuré (domišljav) veljak

les bonzes du parti veljaki v stranki

cultor -ōris, m (colere)

I.

1. obdelovalec, gojitelj, saditelj, sejalec: terrae, vitis Ci., cultores agri (agrorum) L., cultor virentis agelli H., pecoris S. živinorejec, alveorum Col.; pesn. (o biku oraču): cultorem pauperis agri immolat O.

2. occ.
a) abs. poljedelec, kmetovalec, kmet: Suet. idr., pecora cultoresque in agris erant S., latos vastant cultoribus agros V., liberis cultoribus bello absumptis L., plurima cultores versis animalia glebis inveniunt O., non incolas suos urbes, non cultores habent terrae Cu., vim cultoribus et oppidanis … audebant T.
b) z objektnim gen. in brez njega = prebivalec, bližnji stanovalec, okoličan: c. caeli (= Iuppiter) Pl., cultores eius terrae S., collis eius, insularum L., c. nemorum V., tumidarum cultor aquarum O., cultores eius (terrae) Cu., Capua Tuscis veteribus cultoribus adempta L., frequens cultoribus populus O. —

II. pren.

1. vzgojitelj, izobraževalec, učitelj: iuvenum Pers.

2.
a) častilec = prijatelj, ljubitelj, pomočnik, privrženec, pristaš: sui S. fr., bonorum L. pristaš domoljubov, virorum doctorum O., qui fuerat cultor, factus amator erat O., c. frigidae Sen. ph.; (o abstr.): Petr., Arn., veritatis Ci., amicitiae, religionum, imperii Romani L., equi O., iuris Mart.
b) častilec bogov in božanstev, molivec: parcus deorum c. H., numinis O., cultores omnium pecudum bestiarumque Tert., idolorum ali simulacrorum cultores Eccl. malikovalci; od tod tudi = svečenik kakega božanstva: cultores deûm matris (Kibelini svečeniki) Suet.

cūriō¹ -ōnis, m (cūria I, 1.)

1. kurion (prim. cūria I, 1.) kurijski načelnik, kurijski svečenik (ki me je bil na roko flamen curialis pomožni svečenik): curiones dicti a curia Varr., curio maximus L., P. F. (gl. cūria I, 1.).

2. oklicevalec, glasnik: epigrammata curione non egent Mart. — Kot nom. propr. Cūriō -ōnis, m Kurion, priimek Skribonijevega rodu (gl. Scrībōnius 3); poseb. C. Scribonius Curio Gaj Skribonij Kurion, znamenit govornik, velik zapravljivec in ljubitelj razkošja, sprva republikanec, potem zvest Cezarjev privrženec, tribunus plebis l. 49, padel v Afriki v boju zoper numidskega kralja Jubo: Ci., Plin., Suet. Od tod adj. Cūriōniānus 3 Kurionov: equites Auct. b. Afr.

Cybelista -ae, m (Κυβελιστής) Kibelist, Kibelin svečenik: Ps.-V. (Copa 25; tudi Calybīta v istem pomenu).

druide [drɥid] masculin druid, svečenik pri starih Galcih

flamen [fléimən] samostalnik
starorimski svečenik

flāmen² -inis, m (morda iz *flād(s)men, sor. z got. blōtan častiti) posebni svečenik, tj. svečenik posameznega božanstva. Te svečenike je baje uvedel Numa; bilo jih je 15; 3 maiores (patriciji): fl. Diālis Ci., L., O., Suet. za Jupitra, Quirīnālis Ci., L. za Romula, Mārtiālis Val. Max. ali Mārtis L. za Marsa, in 12 minores (plebejci) za nižja božanstva, npr. fl. Carmentae, Flōrae, Pomōnae, Vulcāni idr. Za časa cesarjev so bili tudi flamines za bogove proglašenih cesarjev, npr. fl. Augusti T. fl. Tiberii Suet. Najimenitnejši je bil fl. Dialis, ki je imel več prednosti (liktorja, kurulski stol, s škrlatnim trakom obrobljeno togo (toga praetexta)), a je bil tudi v marsičem vezan. Tako ni smel čez noč ostati izven mesta, ne zajahati konja ne videti oborožene vojske ne človeka pri delu na praznik, tudi ni smel prisegati, ne nositi prstana z vloženimi dragulji. Njegov zakon je moral biti sklenjen po tako zvani konfareaciji (confarreatio) in je bil nerazdružljiv; ob smrti svoje žene se je moral svoji službi odpovedati: Varr., O., Gell. idr. flaminem prodere Ci., capere, inaugurare L., colere Plin. iun. — Flāmen -inis, m Flámen kot priimek Klavdijevega plemena: L.

Flāvius 3 (flāvus) Flávij(ev), ime sabinskega in rimskega rodu, izmed katerega so najbolj znani:

1. M. Flavius Mark Flavij („Plavec“), tr. pl. l. 327 in 323: L.

2. Cn. Fl. Gnej Fl., znamenit pravnik, aedilis curulis l. 304, tajnik Apija Klavdija Slepega (gl. fāstus 3): Ci., L.

3. gl. pod Timbria.

4. gl. pod Timbria.

5. gl. pod Timbria.

6. L. Fl. Lucij Fl., priča zoper Vera (Verres): Ci.

7. Fl. Scaevīnus Fl. Scevin, senator, zarotnik zoper Nerona: T.

8. T. Fl. Vespasiānus Tit Fl. Vespazijan, roj. 17. 11. l. 9 po Kr. pri Reati, si je kot Neronov namestnik podvrgel Palestino l. 67—69, cesar 69—79: T., Suet.

9. njegov istoimeni sin in naslednik, roj. 30. 12. l. 41 po Kr., umrl 13. 9. l. 81: T., Plin. iun., Suet.

10. prejšnjega brat T. Fl. Domitiānus Tit Fl. Domicijan, cesar od 13. 9. l. 81 do 18. 9. l. 96 po Kr.: T., Suet. Flavius ultimus Iuv. Kot adj. = Flavijev: Flāvia domus T. Flavijeva rodbina = trojica cesarjev Flavijcev, Fl. gens Mart., Suet. — Od tod

1. subst. Flāviālis -is, m (sc. flāmen) posebni svečenik Flavijevega rodu (to svečeništvo je ustanovil ces. T. Flavij Domicijan): collegium Flavialium Suet.

2. adj. Flāviānus 3 Flavijev =
a) pravnika Gneja Flavija (gl. zgoraj pod št. 2.): ius civile Flavianum Dig.
b) cesarja T. Flavija Vespazijana: partes T.; subst. Flāviānī -ōrum, m flavijevci, pristaši cesarja Vespazijana: Suet.

haruspice [arüspis] masculin starorimski svečenik, ki je prerokoval iz drobovja žrtvovanih živali, haruspeks

hierophant [háiərəfænt] samostalnik
vrhovni svečenik v antiki

hierophanta (hierophantes) -ae, m (gr. ἱεροφάντης) uvajalec v (tajno) bogoslužje, višji svečenik, hierofant: Arn., Hier., Cod. Th.

Hohepriester, der, veliki svečenik

Īsis, Īsidis in Īsis, acc. Īsim, voc. Īsi, f (Ἶσις) Izida, staroegiptovska boginja. Prvotno je pooseb. Nilova dežela, ki jo namaka Oziris, bog reke Nil. Njenega soproga Ozírisa je ubil Tifon; Izida je za svojim soprogom zelo žalovala. Po tujem vplivu je postal Oziris bog sonca, Izida pa boginja lune; kot taka je postala kakor grška Hékata boginja podzemlja, pozneje pa so jo tudi istovetili z Io (Inachis O.). V aleksandrinski dobi se je njeno čaščenje razširilo po vseh helenskih deželah, pri tem pa je postajalo njeno bistvo čedalje bolj nedoločno. Častili so jo kot zakonodajalko, boginjo držav, zaščitnico zakonov, ustanoviteljico misterijev itd. Njeno bogočastje je prišlo v času Sule v Rim, kjer so jo častili s skrivnostnim očiščevanjem, pa tudi z javnimi sprevodi, ki so se kljub različnim prepovedim ohranili še v cesarski dobi. T. jo primerja z neko svebsko boginjo. Njeni svečeniki so nosili platneno obleko (linigera dea O.); imeli so tonzuro in so živeli kakor menihi: O., Varr., Ci., Lucan., Val. Max., Isidis crinis Plin. neko tuje drevo, Isidis sidus Plin. planet Venera. — Od tod adj. Īsiacus 3 (Ἰσιακός) Izidi posvečen, Izidin: focus O., coniectores Ci. (o Izidinih svečenikih), lena Iuv. služkinja v Izidinem svetišču kot zvodnica; subst. Isiacus -ī, m (sc. sacerdos) Izidin svečenik: Val. Max.

mystēs -ae, m (gr. μύστης) svečenik pri skrivnem bogoslužju, míst(es): O., Aus. — Pisano musta -ae, m: orgia mustarum Pr. Kot nom. propr. Mystēs -ae m Míst(es) (mystēs = z ljubeznijo seznanjen, vešč ljubezni), ime lepega dečka, ki ga je ljubil Valgij: H.

Oberpriester, der, vrhovni svečenik

Onocoētēs -ae, m (*Ὀνοκοήτης iz ὄνος in κοιᾶσϑαι) oslovski svečenik, poganska psovka za Kristusa: Tert.