Franja

progenitore m (f -trice) praoče; prednik

propator -oris, m (gr. πρόπατωρ) praded, praoče, prednik, začetnik (rodu): Tert.

sire [sáiə]

1. samostalnik Sire
(zvalnik) kot naslov: (Vaše) Veličanstvo!
poetično, retorika oče, praded, praoče
množina predniki, starejši, častiti gospod; gospodar; plemenski samec (zlasti žrebec)

2. prehodni glagol
(konjereja) zaploditi (potomce), biti oče

Stammvater, der, praoče, začetnik (rodu)

tige [tiž] féminin steblo; deblo; ročaj (npr. pri dežniku); drog, vzvod, klin; del škornja, ki obdaja golenico; dolg in tanek del kakega predmeta; figuré praoče; (familier)

les Vieilles tiges prvi letalski piloti

праотец m (zast.) praoče

прародитель m praoče

родоначальник m praoče, prednik

Aeolus, pesn. Aeolos -ī, acc. -on (O.), m (Αἴολος) Eol, moško ime.

1. Helenov sin, Devkalionov vnuk, kralj v tesalski Magneziji, heros eponymos eolskega plemena: Hyg., Serv.

2. Hipotov (Hippotes) sin, vladar Eolskega (Liparskega) otočja, po poznejšem mitu bog vetrov: V., O., Plin. (ki ga napačno imenuje Helenovega sina), Cl. (ki prestavlja njegovo bivališče v Trakijo).

3. Trojanec, Enejev tovariš: V. (Aen. XII., 542) — Od tod patronim Aeolidēs -ae, m (Αἰολίδης) Eolid, Eolov potomec
a) = Sisyphus H., O. ali Athamas: O. ali Salmoneus: O., kot sinovi magnezijskega kralja Eola, pesn. tudi njegova vnuka: Kefal (Cephalus), Dejonov sin: O., in Friks (Phrixus), sin Atamanta: Val. Fl.
b) hortator scelerum Aeolides (= Ulixes), ker je Odisejevo mater Antiklejo pred njeno poroko z Laertom baje onečastil Sizif: V.
c) Misenus Aeolides V. sin nekega Trojanca Eola.
č) Clytius Aeolides V., ker je bil Eolec, njihov mitični praoče pa je magnezijski Eol. V pl. Aeolidae -ārum, m Eolidi, šest sinov boga vetrov: O. Adj. Aeolius 3 Eolov ali Eolidov, in to

1. = magnezijskega kralja Eola ali njegovih potomcev: postes (= Atamantovi) O., senex (= Sisyphus) Sen. tr., aurum ali vellus Val. Fl. ali pecus Mart. zlato runo, zlatoruni oven (ki je nesel Atamantova otroka Helo in Friksa, vnuka boga Eola), Aeolia Helle O.

2. = Eola, boga vetrov: virgo (= Canace) O., procellae V., tyrannus (= Aeolus) O., antra O. votline, v katere zapira Eol vetrove; od tod Subst. Aeolia -ae, f (sc. insula, Αἰολία, sc. νῆσος) Eolov otok (Stromboli), najsevernejši otok Liparskega otočja: V., Val. Fl.; v pl. Aeoliae insulae Eolovo (Liparsko) otočje pred severno sicilsko obalo (največji otok je Lipara, pri V. Aeolia Liparē, še zdaj Lipari): Plin. isto otočje imenuje Mel. Aeoli insulae, Iust. insulae Aeolides. Na enem teh otokov so si predstavljali bivališče bogov Eola in Vulkana. Aeolis -idis, f Eolova: insulae Iust.; patronim Aeolis -idis f (Αἰολίς) Eolida, Eolova hči = Canace ali Alcyone: O.

Aethiops -opis, nav. pl. Aethiopĕs (Aethiopēs) -um, acc. -as, m (Αἰϑίοψ, Αἰϑίοπες) Etiopec, Etiopci, črni preb. Etiopije, od tod Aethiops tudi = črnec (naspr. albus). Praoče Etiopcev je bil baje Vulkanov sin Etiop (Αἰϑίοψ); imeli so jih za neumne in srečati Etiopca je bilo zlokobno: Ci., V., O. idr.; atrib. = etiopski: Aethiopesque lacūs O., Aethiopes aniculae Lamp.; zaničlj. = Aegyptius: delevit urbem ... Aethiops (t. j. Antonij s Kleopatro) H. — Od tod subst.

1. Aethiopia -ae, f (Αἰϑιοπία) Etiopija, v širšem pomenu vsa pokrajina ob južnem zemeljskem robu, v ožjem pomenu dežela nad Egiptom, omejena z Arabskim zalivom in razprostirajoča se od Asuana (Nilovih kataraktov) do obale Indijskega oceana. Homer in po njem poznejši pisci so to deželo delili na vzhodno in zahodno (od tod pogosto pl. Aethiopiae): Sen. ph., Mel., Plin.; tudi = črnska dežela sploh: ex Aethiopia ancillula Ter. = dekla črnka. Od tod adj. Aethiopicus 3 (Αἰϑιοπικός) etiopski: Mel., Plin.

2. Aethiopus -ī, m Etiopec, atrib. = etiopski: Serv., rhinoceros Luc. ap. Prisc.

3. Aethiopis -idis, acc. -ida, f (Αἰϑιοπίς) etiopida, neke vrste kadulja (menda Salvia aethiopis, Linn.), etiopska kadulja: Plin.

4. Aethiopissa -ae, f (Αἰϑιόπισσα) Etiopka: Ambr., Hier., Vulg.

Atys (Attys) -yos, acc. -yn, voc. -y, abl. -ye, m (Ἄτ(τ)υς) Atis,

1. Herkulov in Omfalin sin, oče Tirena (Tyrrhenus) in Lida (Lydus), praoče tirenskih in lidijskih kraljev: T.

2. Trojanec, baje praoče Acijevega rodu (gens Atia), iz katerega je bila Avgustova mati: V., L. Od tega imena je treba ločiti ime Attis (gl. Attis).

Barca (Barcās) -ae, m (semit. = blisk, gr. Βάρκας) Barka(s), praoče kartažanskih Barkovcev, izmed katerih so poseb. znani Hamilkar, Hanibal in njegov mlajši brat Hasdrubal. Barca kot priimek Hamilkarja: N. Od tod adj. Barcaeus 3 Barkov: iuvenis (= Hannibal) Sil.; Barcīnus 3 barkovski, Barkove rodovine: familia, factio L.; pesn.: clades Barca Sid. bitka ob Metavru, v kateri je bil premagan in ubit Barkovec Hasdrubal; subst. Barcīnī -ōrum, m Barkovci, Barkovi potomci, barkovska rodovina: L.

Bēlus -ī, m (Βῆλος)

I.

1. (v svetem pismu Baal) Bel ali Baal, azijski predzgodovinski kralj, ki je dal zgraditi Babilon in ustanovil asir. kraljestvo. Pozneje so ga enačili s Herkulom in Jupitrom: Ci. (ki ga v spisu De nat. deor. III, 16, 42 pomotoma postavlja v Indijo), Min., Amm., Serv., Orchamus septimus a prisci numeratur origine Beli O. V gr. mitologiji je Bel Pozejdonov sin, egipt. kralj, Danajev, Egiptov in Kefejev oče in praoče tirskih kraljev: V. Zato si ga V. predstavlja kot Didoninega očeta, ki je osvojil Ciper in ga predal Tevkru. Od tod patronim
a) Bēlīdēs -ae, m (Βηλίδης) Belid, Belov potomec: surge, Belide (= Egiptov sin Lynceus) O., Belidae nomen Palamedis (= Kefejev pravnuk Palamedes) V., Belidae fratres (= Danaus in Aegyptus) Stat.
b) Bēlis -idis, f (Βηλίς) Belida, nav. pl. Bēlidēs -um, f (Βηλίδες) Belide (= Danaides), Danajeve hčere, Belove vnukinje: O.
c) Bēlias -adis, f = Bēlis: Sen. tr.

2. Bel, neznan mag: Arn. —

II. Bel, rečica v Feniciji: T. —

III. Bel, neki dragulj: Plin.; drugačen pa je Beli oculus dragulj mačje oko: Plin.

Chāōn -onis, m (Χάων) Haon, Priamov sin, praoče (heros eponymos) Haoncev (Chāonēs): V., Serv.

Dardanus¹ -ī, m (Δάρδανος) Dardan,

1. Jupitrov in Elektrin sin, ustanovitelj in heros eponymos mesta Dardanije v Troadi, praoče trojanskega vladarskega rodu, torej tudi Eneja in Rimljanov: V., O., Lact. Od tod patronim
a) Dardanidēs -ae, m (Δαρδανίδης) Dardanid, Dardanov potomec: O., abs. = Aeneas: V., ali = Scipio Africanus: Sil.; pl. Dardanidae -ārum (-ûm), m trojanski: pastores Dard. V., abs. = Trojanci: V.
b) Dardanis -idis, acc. pl. -idas, f (Δαρδανίς) Dardanida, Dardanova potomka, pesn. = trojanska, Trojanka: V., O., Mart. Adj.
a) Dardanus 3 dardanski, pesn. = trojanski: arma, pubes V., gens, turres H., puppis Pr. Enejeva, Troia O.; tudi = rimski: Dard. ductor (= Scipio Afric.) Sil.; subst. Dardanus -ī, m Trojanec, occ. = Aeneas: V.
b) Dardanius 3 (Δαρδάνιος) dardanski, pesn. = trojanski: gens V., carinae V. ali pinūs O. Enejeve ladje, advena (= Paris) O., senex (= Priamus) O., vates (= Helenus) O., Iulus (Enejev sin) O., Roma O., Sil., minister (= Ganymedes) Mart.; subst. Dardania -ae, f (Δαρδανία) Dardanija, mesto pri Abidu v Helespontu, ki ga je ustanovil Dardan: O.; pesn. = Troia: V., O. idr.

2. sicer neznan stoik: Ci.

3. sloviti feniški čarodej: Plin., Ap. Od tod adj. Dardanius 3 Dardanov: artes Col. = čarodejne.

Dōrus -ī, m (Δῶρος) Dor(os),

1. Helenov sin: Vitr., ali Neptunov: Serv., praoče Dorcev.

2. neki filozof: Sen. ph.

Maeōn -onis, m (Μαίων) Májon

1. Tebanec, Apolonov svečenik: Stat.

2. praoče Meon(ij)cev (gl. Maeonēs): Cl.

Mārs, Mārtis, m (star. in pesn. soobl. Māvors, Māvortius, osk. Māmers)

I. Mars, Jupitrov in Junonin sin, sprva božanstvo narave, ki je varovalo polja in črede, eden izmed bogov, imenovanih dii consentes, ki obvladujejo elemente in uravnavajo letne čase (zato se je staro rimsko leto po razdelitvi Marsovega sina Romula začenjalo z marcem [Mārtius], bogu Marsu posvečenim mesecem. Kot staroitalskega boga kmetijstva so ga častili fratres arvales. Mars je tudi zavetnik v vojni, bog vojne in kot Romulov oče praoče Rimljanov. Ko so se ti seznanili z grško mitologijo, so poistovetili Marsa z Aresom; od tedaj v rimskem verstvu prevladuje bojevita moč Marsovega bitja. Tako je lahko C. (Bell. Gall. 6, 17) istovetil galskega boga vojne Heza (Hesus) z latinskim Marsom. Marsu je bilo posvečenih več živali: bik (kot bogu čred), konj (kot bogu vojne), poleg njiju pa še volk in črna žolna; posvečen mu je bil tudi hrast, žrtvovali pa so mu konje in bike: Pl., Ci., L., O., V., H., Macr., P. F. idr. Kot boga poljedelstva in boga čred so ga častili z vzdevkom Mars Silvanus ali M. pater: Ca., kot boga vojne pa z vzdevki M. Gradīvus: L., tudi pater ali rex Gradivus: V. in M. Ultor: Suet. (gl. naštete besede). —

II. meton.

1. vojni (bojni) metež, boj, bitka, spopad: Enn., Hectoreus O. s Hektorjem, parentalis O. bojna igra na čast mrtvemu roditelju, apertus O. boj na planem, Actiacus Plin. pri Akciju, invadere Martem V. začeti boj, Martem accendere cantu V. na boj zanetiti, podnetiti, k boju spodbuditi (spodbujati), razvne(ma)ti, eos (sc. cives) Martis vis perculit, non ira victoriae Ci., suo Marte cadunt O. v boju drug z drugim, v medsebojnem boju (spopadu), femineo Marte cadere O. v boju z žensko; metaf.: Mars forensis O. prepir pred sodiščem, pravda(nje), tožarjenje, veča.

2. način (vrsta) boja ali bojevanja: verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. = kot konjenik in pešec. Od tod preg.: eam partem explebimus nullis adminiculis (brez tuje pomoči), sed ut dicitur Marte nostro Ci. na svojo roko, sami, brez pomoči, samótež (samotéž), suo Marte res suas recuperavit Ci.

3. bojna sreča, izid boja (bitke, spopada): anceps L., dubius Vell., aequo Marte C., pari Marte Hirt., L., aequato Marte L., incerto Marte T., vario Marte Q., communis belli Mars utramque aciem prostravit L., omnis belli Mars communis Ci. ep.

4. vojna besnost, vojno besnenje: terribili Marte ululare Plin.

5. bojevitost, pogum v boju, hrabrost: si patrii quid Martis habes V., cedant Marti Dorica castra meo O., nec sunt mihi Marte secundi O. in njih hrabrost se ne umakne moji, ni manjša od moje. —

III. metaf. planet (premičnica) Márs: stella Martis Ci., Plin., Hyg., sidus Martis Plin. — Od tod adj. Mārtius 3

1. Mársov, Mársu posvečen: Ap., legio Ci., lupus V., L., proles O. Romul in Rem, miles O. rimski (ker je bil Mars praoče Rimljanov), anguis O. Marsov sin (vse nakaze so po rim. mnenju božjega izvora), Martius mensis (tudi samo Martius) Plin. Marsov mesec, marec, sušec (kot začetek leta posvečen praočetu Marsu), Calendae, Nonae, Idus Martiae Ci. idr., campus Martius Ci., L., Plin. Marsovo polje med severnim Rimom in Tibero, kjer so potekale volitve in je telovadila mladina; pesn.: gramine Martio H. na Marsovem polju.

2. meton. bojevit, vojen, bojevnikov, vojakov, krvav: Penthesilea V., Martius aeris rauci canor V., (h)arena O., Mart. prostor v cirkusu, kjer so se borili gladiatorji, Thebe O. kjer se je veliko bojevalo, Roma O. Marsov ali pa bojeviti, Martio exemplo Plin. po bojevitem zgledu, vulnera V., certamen, bella H. krvav(e), gens ad pulveres Martios erudita Amm. izurjen za vse vojne težave.

3. metaf. Mársov = planeta Marsa: fulgor, quem Martium dicitis Ci. Mārtiālis -e (= Mārtius 1) Mársov: campus O. = campus Martius (toda pri Fest. = plan na griču Celiju), lupi H. Marsu posvečeni, flamen Varr., Val. Max., v pl. samo Martiales Ci. Marsovi svečeniki, ludi Suet. na čast Marsu Ultorju, ki mu je Avgust postavil svetišče.

2. Mársovi legiji pripadajoč: milites Ci. vojaki Marsove legije. Mārtiacus 3 marsovski, vojen, vojaški: stipendia Prisc.

Minyās¹ -ae, m (Μινύας) Mínias, kralj v Orhomenu, zelo bogat, mitološki praoče in rodovni heroj bojot(ij)skega plemena Minijcev: Hyg., Serv., P. F. Od tod subst. Minyae -ārum, m (Μινύαι) Mínijci, staro eolsko pleme, nastanjeno najprej v Tesaliji, potem v Bojotiji, kjer je bilo njihovo glavno mesto Orhomen (Ὀρχομενός); pesn. argonávti (po prvotni verziji te mitološke zgodbe so namreč argonavti odpluli iz Bojotije): O., Lucan., Val. Fl., Mel. Minyēias -adis, f (Μινυηϊάς) ali Minyēis -idis, acc. pl. -idas, f (Μινυηΐς) Minieíada, Miniéida, Minijeva hči: O. Adj. Minyēius 3 Mínijev: proles O. (Minijeve hčere Alkatoa, Levkipa in Arzipa, ki so se upirale Bakhovemu bogočastju in bile zato spremenjene v netopirje), manus Val. Fl.

Molossus -ī, m (Μολοσσός) Molós, sin Neoptolema in Andromahe, praoče Molosov, ki so po njem dobili ime: Serv.