Franja

personál

I. n

1. osebje

2. potniški vlak

II. -ă (-i, -e) adj.

1. oseben

2. personalen

III. adv. osebno

personale

A) agg. oseben:
opinione personale osebno mnenje
pronomi personali jezik osebni zaimki

B) f umet.
personale, mostra personale osebna, samostojna razstava

C) m šport
personale, fallo personale osebna napaka

Č) m

1. osebnost, zunanjost, postava:
personale slanciato vitka postava

2. osebje (podjetja, ustanove)

persōnālis -e, adv. persōnāliter (persōna) oseben (naspr. impersonalis): Icti., Eccl.; kot gram. t.t.: Char., Don., M., veritum autem, sicut „puditum“ et „pigitum“, non personaliter per infinitum modum dictum esse non a vetustioribus tantum videmus Gell., pronomina personalia sunt haec, ego tu ille Prob.

persönlich oseben (tudi Recht); persönliches Fürwort osebni zaimek; persönlich werden dajati osebne pripombe; persönlich nehmen razumeti osebno

personnel, le [-sɔnɛl] adjectif oseben; egoističen, egocentričen; masculin osebje

personnel administratif, de bureau upravno, pisarniško osebje
personnel enseignant učno osebje
manque masculin de personnel pomanjkanje osebja
fortune féminin personnelle osebno premoženje
effectif masculin en personnel številčno stanje osebja

privado zaupen; oseben, zaseben, privaten; ameriška španščina omamljen, onesveščen

privado de los sentidos omamljen, nezaveden, brezčuten
en privado zasebno, med seboj, natihoma
asunto privado zasebna stvar
estar privado de noticias biti brez vesti (obvestil)

private¹ [práivit] pridevnik (privately prislov)
privaten, zaseben, oseben; zadržan; zaupun; nemoten; neuraden, neslužben; tajen, skriven

to be private to s.th. biti poučen o čem, vedeti kaj
private-clothes-man tajni policist v civilu
sleng private eye privatni detektiv
ekonomija private company trgovska družba z neomejeno zavezo
ekonomija private limited company družba z omejeno zavezo
for one's private ear zaupno
in private privatno, zaupno, skrivaj
private means (ali income) dohodek od rente
private parts spolni organi
private hotel penzion
britanska angleščina private soldier navaden vojak
by private bargain pod roko (kupiti, prodati)
politika private bill poslančev osebni predlog
pravno private law osebna pravica
private theatre amatersko gledališče

prīvō -āre -āvī -ātum (prīvus) pravzaprav „ločiti (ločevati) kaj od česa“; od tod

1. spraviti (spravljati) koga ob kaj, (od)vzeti (jemati) komu kaj, prikrajš(ev)ati koga za kaj; z abl. separationis: Lucr., Gell. idr., aliquem luce, somno Ci., rem publicam exercitu C., urbes viris nobilissimis Ci., privatus vitā Ci., lumine O., fide privare aliquem Stat. vzeti komu vero (upanje); le predklas. z gen. ali acc.: me privasti tui Afr. ap. Non.; subst. pt. pr. prīvantia -ium, n (= gr. στερητικά) kar zanika, zanikajoče, nikalno: Ci.

2. osvoboditi (osvobajati), rešiti (reševati), oprostiti (oproščati) koga česa: Lucr. idr., aliquem dolore, exsilio, molestiā Ci., formidine H. — Od tod adj. pt. pf. prīvātus 3

1. posamezniku ali zasebniku pripadajoč, oseben, zaseben, lasten, svoj, privaten (naspr. publicus, communis): privatus illis census erat brevis, commune magnum H., domus, vita Ci., agri, aedificia C., alicuius horti T., res, quae ipsius erant privatae Ci. njegovo zasebno premoženje, publica fortuna vel privata Sen. ph. usoda, ki usmerja (uravnava, vodi) javne in zasebne zadeve, privata calamitas est Ci. zadeva le mene (ne državo), dolor L., suo privato, non publico consilio C., N. na svojo roko, na lastno pest, za svoje (lastne) namene, brez državnega pooblastila, ne v imenu države, ne z državnim pooblastilom; subst. prīvātum -ī, n (le v zvezi s praep.) svoje, lastno: tributum ex privato conferre L. iz svojega; toda: proripere se ex privato L. z doma, in privato
a) doma: L.
b) na svojih tleh: O.; privatum vendere L. v zasebno (upo)rabo.

2. v času republike = brez javne službe, brez poveljstva; kot subst. prīvātus -ī, m neoblastnik, zasebnik: vir privatus Ci. idr., privati homines Ci. posamezne osebe, imperator nunc privatus Pl. brez poveljstva, Miltiades non videbatur esse posse privatus N. brez poveljstva, privatus an cum potestate Ci., privatus an magistratus Q., reges, augures, privati Ci., Scipio privatus Gracchum interfecit, Catilinam nos consules perferemus? Ci., privatus Varr. posamezna oseba, posameznik; v enakem pomenu tudi pl. privati Varr.; v cesarski dobi necesarski, neknežji, podložen, podložnik (naspr. princeps): Plin. iun., privati hominis nomen supra principis attolere T., spectacula Suet. ne prirejene od cesarja.

3. (po gr. ἴδιος) navaden, preprost: privata ac prope socco digna carmina H.

privy¹ [prívi] pridevnik (privily prislov)
zaseben, oseben, neslužben, privaten; poučen, uveden, vpeljan (to)
skriven, tajen, zaupen

pravno privy to soudeležen pri
britanska angleščina privy council tajni državni svet (sedaj le časten naziv)
britanska angleščina privy councellor član tajnega državnega sveta
britanska angleščina privy seal državni pečat
britanska angleščina Lord Privy Seal čuvar državnega pečata
privy parts spolovila
privy purse denar za kraljeve osebne potrebe

propio lasten, pripadajoč, pristojen; pravi; resničen; pristen, naraven; sam; primeren; oseben

amor propio samoljubje
casa propia lastna hiša
por cuenta propia na svoj račun
defensa propia samoobramba
nombre propio lastno ime
en el sentido propio de la palabra v pravem pomenu besede
al propio pravilno, točno
de propio puño (y letra), con propia mano lastnoročno
de mi propio (jaz) sam od sebe
al propio tiempo que ob istem času kot
el propio isti; on sam
lo propio puedo decir yo isto lahko jaz rečem
ser propio de algn pripadati komu
es tu propia culpa ti sam si tega kriv
a expensas propias na lastne stroške
en propios términos z istimi besedami

prōprio

A) agg. (m pl. -ri)

1. lasten:
nome proprio jezik lastno ime
senso proprio pravi (ne preneseni) pomen

2. lasten, oseben:
sentire qcs. con le proprie orecchie slišati kaj s svojimi ušesi

3. točen, primeren; resničen, pravi:
questo è un vero e proprio errore to je resnična napaka

B) avv.

1. prav, zares:
sono arrivato proprio adesso prav zdaj, pravkar sem prišel
le dice proprio grosse prav debele klati

2. sploh:
non so proprio cosa dire sploh ne vem, kaj naj rečem

C) agg.; pron. (m pl. -ri) svoj, lasten:
ognuno è padrone in casa propria vsak je gospodar v svoji hiši
è più facile vedere gli altrui difetti che i propri laže je videti tuje kot lastne napake

Č) m svoje, lastnina:
avere del proprio imeti kaj svojega
in proprio v (svoji) lasti; zase, zasebno; pren. osebno, pod svojo odgovornostjo:
avere terreno in proprio imeti zemljišče v (svoji) lasti
lavorare in proprio delati zasebno
rispondere in proprio di qcs. osebno za kaj odgovarjati

proprius 3 (etim. nedognana beseda) veže se z gen. in dat.

1. komu (izključno) pripadajoč, le (edino, samo) moj (tvoj, njegov itd.), (le) v lasti koga bivajoč, lasten, svojski (naspr. communis, alienus, aliunde sumptus): Iust., N., Val. Max. idr., horreum, navigium H., familia Ci., tria praedia Capitoni propria traduntur Ci., sequebatur turba propria (domača), alia cognatorum sodaliumque, alia publica (v kateri so bili meščani) L., proprius viribus bella gerere L., proprios ungues purgare H., proprio Marte O. s svojsko hrabrostjo, s svojskim pogumom, proprio sumptu ludos edere T., propriā pecuniā militem iuvare T., ista calamitas communis est utriusque nostrûm, sed culpa mea propria est Ci., ex proprio usu agere Vell. sebično ravnati, assumpto aliunde uti bono, non proprio, non suo Ci.; pogosto v zvezi s svojilnimi zaimki: proprius et suus, suus et proprius, suus proprius, noster proprius L., Ci.; subst. proprium -iī, n last(nina), svojina: vivere de proprio (ob svojem, ob lastnih sredstvih) Mart., amittit merito proprium, qui alienum adpetit Ph., propria (svojino) retinere Amm., ad propria („na svoje“ = domov) remeare ali reverti Amm.

2. occ.
a) svojstven, značilen, lasten, tipičen, poseben, bistven (naspr. communis, universus): id non proprium est senectutis vitium, sed commune valetudinis Ci., libertas propria (posebna lastnost, posebna značilnost) Romani et generis et nominis Ci., Caesari proprium et peculiare sit clementiae insigne, quod … Plin., sua propria facultas Ci.
b) pravi, v pravem pomenu rabljen: res omnes certis ne propriis vocabulis nominare Ci., verbum proprium Ci., nomen Ci., Varr.; subst. proprium -iī, n značilno (tipično) znamenje: proprium est alicuius z inf. ali ut značilno znamenje koga je, za koga je značilno, komu je lastno, značilnost (lastnost, posebnost, tipika ipd.) koga je: fuit hoc proprium populi Romani longe a domo bellare Ci., hoc est epistulae proprium, ut is, ad quem scribitur de his rebus, quas ignorat, certior fiat Ci.
c) oseben, poseben, individualen, izključen, izrecen, samoedin, edin: nulla est in re publicā causa mea propria Ci., factum proprium est Thrasybuli N. osebna (izključno) Trazibulova zasluga, propria laus Pelopidae N. izključno Pelopidova, pabulatoribus praesidio proprio (v posebno obrambo) flumen transisse C., propria ipsius veneratio Cu., propria lex Ci., superbo decreto addidit propriam ignominiam L., propriis nominibus incusant vallum T., offensus urbi propriā irā T. ki je imel mesto še posebej „na piki“, ki je bil na mesto še posebej jezen (razsrjen), tribuni plebi, quasi proprii (edini) iudices et defensores Eutr., hunc mihi da proprium laborem, hanc operam V. stori (izkaži) mi to posebno ljubezen.
d) stalen, stanoviten, trajen, neminljiv: neque quicquam ulli proprium in vitā est Acc. ap. Non., nilne esse proprium quoiquam! Ter., propria munera H., parva munera diutina, locupletia non propria esse consueverunt V., ne quis civis propriam aut suam rem ullam queat dicere Ci. smatrati (šteti) za trajno ali svojo posest, quod ut illi proprium sit atque perpetuum, optare debetis Ci., si illud de duobus consulibus perenne ac proprium manere potuisset Ci., victoriam propriam se eis daturum Auct. b. Afr. trajno (= zanesljivo, gotovo) zmago, propriā voluntate esse N. zanesljivega mišljenja, proprius amator Pl. stanoviten, zanesljiv. — Adv. propriē

1. kot izključno svoje imetje (svoje premoženje, svoj imetek), kot izključno svoje, vsak zase (za sebe), izključno, izrecno (naspr. promiscue): tamen promiscue toto (sc. campo) quam proprie parvā parte frui malitis Ci., id, quod proprie meum est laudasti Ci., cuius causam neque senatus publice neque ullus ordo proprie susceperat Ci.

2. svojstveno, svojsko, lastno, tipično, posebno, značilno, osebno, osobito: difficile est proprie communia dicere H. tisto, kar je splošno (splošne stvari, splošne pojme), individualizirati (orisati kot posamezno, posebno), magis proprie nihil possum dicere Ci.

3. posebno, posebej, zlasti, predvsem: provectus in maledicta nunc communiter Romanorum, nunc proprie ipsius Quinctii L., ea crimina in hunc proprie conferuntur Ci., proprie rei militaris periti L., cuius (sc. sermonis) proprie studiosus fuit Q.

4. pravzaprav, v pravem pomenu: quod (sc. pronuntiare) illud honestum, quod proprie vereque dicitur Ci., maxime tum dicitur proprie, novam fabulam cum agunt Varr.

quiēscō -ere, quiēvī, quiētum (quiēs1)

1. poči(va)ti, odpoči(va)ti se (si), mirno ležati: Pl., Ter., L., H., Sen. ph., Val. Fl. idr. Prvotno pomeni quiesco kot incoh. „upokojiti se“, „umiriti se“; prim.: ut saltem in morte quiescam V., postquam flamma quievit V. se je polegel, nox erat, silvae et aequora quiērant V. gozdovi in morski valovi so se bili umirili = so mirovali, priusquam sedibus ossa quiērunt V. so našle pokoj = počivajo; postopoma pa je dobil tudi pr. pomen pf. in torej izraža stanje: ramis dependet galea et prato arma quiescunt V. mirno leži, terra Plin. ali humus quiescit Petr. leži (je) v pušči = je neobdelana, je opuščena; quiescere in aliquā re (u)tešiti se, zadovoljiti se, zadovoljen biti s čim: ne victos quidem in miserā et inopi senectā quiescere Iust.; occ.
a) počivati = spati: Pl. idr., praetor quiescebat Ci., ut cenati quiescerent Ci., casa, in quā quiescebat N., habitus corporis quiescenti quam defuncto similior Plin. iun., somnum humanum quievi Ap. spal sem kakor človek; toda: somno quiescere Cu. zaradi spanja počivati.
b) (o mrtvih in njihovih kosteh) počivati v grobu: nunc compostus quiescit V., felicius ossa quiescant O., patrono meo ossa bene quiescant Petr.
c) umolkniti, obmolkniti, utihniti, molčati: quiescere Ter., Corn., iam quiescebant voces hominumque canumque O., aliquem quiescere iubere Ci.
d) v govoru preneha(va)ti, premolkniti (premolkovati), obmolkniti (obmolkovati): Ci.

2. metaf.
a) α) mirovati = ne lotiti (lotevati) se ničesar, biti miren, biti nedelaven, držati roke križem in gledati: inimici (sc. Alcibiadis) quiescendum in praesenti decreverunt N., quod si quiessem, nihil evenisset mali Ter., quiescere viginti dies Ci., cum quiescunt, probant Ci. β) mirovati = živeti v miru (tj. brez vojske, bojevanja, vstaje): urbs illa non potest quiescere Ci., quieverunt per paucos dies L. γ) mirovati = ne mešati (vmešavati, vtikati) se v politiko, ne udeleževati se javnega življenja, umakniti se, biti nepristranski (nevtralen): Suet. idr., quiescere in re publicā Ci. biti zasebnik, živeti kot zasebnik, quiescamus, ne nostram culpam coarguamus Ci., scribis Peducaeo nostro probari, quod quierim Ci.
b) mir imeti pred kom, čim, biti nemočen pred kom, čim, ne biti (ostati) (pri)zadet od česa, odpoči(va)ti se od česa: Ter. idr., numquamne quiescet civitas nostra a suppliciis? L.; za nikalnico z donec: nec umquam Syracusas quieturas, donec quidquam externorum auxiliorum … esset L., nec umquam, donec sanguinis nominisque Barcini quisquam supersit, quietura Romana foedera L.
c) opustiti (opuščati), pustiti (puščati) na (pri) miru, (pre)nehati, odnehati: Gell., Cass. idr., indoctus pilae discive quiescit H., laudes alicuius quiescere Stat., Tranio, si sapis, quiesce! — Tu quiesce hanc rem modo petere! Pl., quid faciam, praescribe! — Quiescas! — Ne faciam, inquis, omnino versūs? H., uno quiesce bello Sen. rh., nimia ista, quae dominantur in civitate, potentia in hoc solo genere quiescit Ci. ponehuje = je brez veljave.
d) biti mirne duše, biti brez skrbi: quiescas! Ter., ego dabo, quiesce! Ter., quiescas cetera Pl. v drugem. — Od tod adj. pt. pf. quietus 3, adv. - ē

1. mirujoč, miren: Ter. idr., ea cura quietos sollicitat V. jim moti (njihov) mir, jih moti v (njihovem) miru, otiosam aetatem et quietam sine ullo labore traducere Ci., salis fluctūs quieti V., amnis H. mirno tekoča, aequor quietius H., baca Col. uležana (naspr. recens), aëre lapsa (sc. avis) quieto V. po mirnem (tihem) zraku; subst.
a) quiētālis -is, m (sc. locus) počivališče: quietalis ab antiquis dicebatur Orcus Fest.
b) quiētum -ī, n miren (tih) zrak: Petr.; occ. (mirno) speč: quos … simul quietos nox habuerat T. ki jih je bila noč videla skupaj speče.

2. mirujoč, miren, miroven, mirovalen = vzdržujoč se nemirov (bojev, vstaje, političnih homatij, sporov), neopredeljen, nevtralen: domi quietus fuit N. se je držal mirno, habuit Caesar Galliam quietiorem C., quietissima pars Galliae C., quieta et perturbata res publica Ci., quieto exercitu pacatum agrum peragravit L., quieto sedente rege ad Elpeum L.; subst.
a) quiētī -ōrum, m nevtralni (ljudje), nevtralci, nevtralisti, neopredeljeni, nobenostranci: quietis mortem minari S. fr., quietos lacessere Iust.
b) quiēta -ōrum, n javni mir, umirjene razmere: quieta movere S., quieta turbidis antehabeo T.

3. kdor ima mir pred kom, čim, nemočen pred kom, čim, prost česa: ne tribunal quidem satis quietum erat L., urbs immunis belli atque quieta V., a bello ut quieta esset provincia L., quiete vitam agere Ci., quietissime se receperunt C., nihil apud hostes quietum pati, quominus subitis excursibus popularetur T. ni puščal sovražnika z mirom, temveč je nenadoma udarjal nanj in pustošil.

4. oseben, zaseben, privaten, sam zase: vita privata et quieta Ci., maior cura efficiendi rem publicam gerentibus quam quietis Ci., quiete vivere Ci. zase se držati, sam zase živeti, živeti umaknjeno (v zasebnosti).

5. (o značaju) miren = mirnodušen, pohleven, vdan, previden, pazljiv, oprezen (naspr. acer): Ter., Varr., Vell., Sen. ph., Cels. idr., casum quieto et aequo animo ferre C., senis sermo quietus et remissus Ci., integri, quieti, otiosi homines Ci., de istoc quietus esto Pl. bodi miren, ne razvnemi se, regina quietum accipit in Teucros animum V., ad omnia … quietā cum industriā aderat T., apte et quiete ferre aliquid Ci. vdano in ne godrnjaje, leniter et quiete colloqui Ci. (naspr. iracunde rabioseve), hostem quietius tranquilliusque bellaturum L. manj bojevito in iskreno, quietius edere aliquid Macr. (naspr. avidius vorare); occ.
a) netrdnovoljen, brez krepke volje, brez trdne odločenosti = neodločen, omahljiv, negotov: ipse acer, bellicosus, at is, quem petebat, quietus, inbellis S.
b) nečastilakomen, nečastihlepen, ponižen, skromen, zmeren: vir rectus, integer, quietus ac paene ultra modum verecundus Plin., alioqui quietissimus Plin. iun.

Opomba: Obl. pf. in plpf. act. večinoma skrč.: quiērunt, quiērim, quiērint, quiērant, quiēssem, quiēsse.

soggettivo agg.

1. subjektiven; oseben; pristranski

2. jezik osebkov, subjekten

subiectív -ă (-i, -e) adj. oseben, subjektiven

subjectif, ive [sübžɛktif, iv] adjectif subjektiven; oseben, nestvaren; grammaire subjekten

critique féminin, opinion féminin subjective subjektivna kritika, mnenje
jugement masculin subjectif subjektivna sodba
les goûts sont subjectifs okusi so subjektivni (individualni)

subjective [səbdžéktiv]

1. pridevnik (subjectively prislov)
subjektiven, oseben, individualen
slovnica ki se nanaša na osebek, osebkov

the subjective case slovnica imenovalnik, nominativ

2. samostalnik
slovnica imenovalnik, nominativ

subjetivo subjektiven; oseben

virīlis -e, adv. virīliter (vir)

1. moški (glede na spol; naspr. femineus, muliebris): Ca. ap. Gell., Varr., Cels., Sen. ph. idr., secus (spol) Pl., L., S. ap. Macr. = sexus Fr., si rex virilem sexum non reliquisset N. moškega zaroda, moškega potomca, virilis facies, vultus, vox O., flamma O. ljubezen moža, stirps O., stirpem fratris virilem interemit L. rojenca, sina, virile semen Lucr., pars virilis Col. moda ali modi (du.), membrum virile Porph. = pars virilis Lucr. = subst. virīle -is, n (Ap.) moško spolovilo, v pl. virīlia -ium, n (Petr., Plin., Lact.) moški sram; od tod virīliōrēs Lamp. možje z večjim spolovilom; virili aspectu Ci. moža, convivia virilia Vitr. ki se jih udeležujejo le moški; pesn.: tela virilia O. ki jih lučajo možje (moški); occ. kot gram. t.t. moški, moškega spola: genus Gell., nomen Varr.

2. moški (glede na dobo), (doraslega) moža zadevajoč (se tičoč), doraslemu možu lasten, doraslemu možu primeren, doraslemu možu pristoječ, doraslega moža (gen.): toga Ci., aetas H., partes viriles puero mandare H. moško vlogo.

3. moški (glede na značaj), možat, moževit, pogumen, hraber, srčen, stanoviten, vztrajen, moža vreden, virílen: animus Ci. ep., O., cui virile ingenium est S., virilis oratio Ci., sermo Q., ad audendum omnia virile robur est Sen. tr., in muliere virilem audaciam cerneres Iust.; adv. virīliter moško, možato, pogumno, stanovitno, odločno, srčno, hrabro (naspr. effeminātē): Corn., Sen. rh., Sen. ph., Val. Max., Gell. idr., fortunam viriliter ferre O., viriliter aegrotare Ci. stanovitno prenašati bolezen, quod viriliter animoque magno fit Ci., viriliter facere H.; occ. možu pristoječ, moža dostojen, možu primeren, moža vreden: facere, loqui, quod parum virile videatur Ci., cave quidquam non virile Ci., virilia scelera T. za katera je potrebna moška odločnost, za katera je potrebna junaška srčnost; subst. virīlia -ium, n možata dejanja, starejše možati čini: S. fr.

4. posameznika se tičoč, oseben; v zvezi pars ali portio virilis osebni delež, osebna dolžnost: illius gloriae pars virilis L., plus quam pars virilis postulat Ci., est aliqua mea pars virilis Ci.; pro virili parte (pri L. nekajkrat tudi pro parte virili) ali pro virili portione po meri moči, po svojih močeh, v skladu z osebnimi močmi ali zmožnostmi, kolikor je na kom, kolikor je odvisno od koga, kolikor kdo zmore, kolikor more kdo storiti: qui pro virili parte defendunt Ci., plus quam pro virili parte obligatus Ci. več kakor samo zase, iuvabit tamen rerum gestarum memoriae … pro virili parte et ipsum consuluisse L., quem agrum miles pro parte virili manu cepisset L., iure igitur laudes, Caesar, pro parte virili carmina nostra tuas … canunt O. (prim. Q. 12, 1,1; 12, 11), ut pro virili portione victoriam dux iuverit T. (prim. Ps.-Q., Decl. 3, 12); occ. pars ali portio virilis kot jur. t.t. posamezniku pripadajoč(i) del(ež), enemu človeku pripadajoč(i) del(ež) kake dediščine: Icti.

личный oseben;
л. состав osebje; gram.
личное местоимение osebni zaimek;
сделайте личное одолжение! ;napravite mi uslugo!