Franja

discolpare

A) v. tr. (pres. discolpo)

1. odvezati krivde

2. opravičiti, opravičevati

B) ➞ discolparsi v. rifl. (pres. mi discolpo)

1. dokazati nedolžnost

2. opravičiti, opravičevati se

disculpar opravičiti, spregledati

disculparse opravičiti se, izgovarjati se

disculpate [diskʌ́lpeit] prehodni glagol
opravičiti, krivde oprostiti

disculper [diskülpe] verbe transitif opravičiti, dokazati nedolžnost (quelqu'un kake osebe)

se disculper opravičiti se, dokazati svojo nedolžnost
disculper un ami des accusations opravičiti prijatelja obtožb
ce document disculpe l'accusé ta dokument dokazuje obtoženčevo nedolžnost

entschuldigen opravičiti, opravičevati (sich se), jemandem etwas oprostiti; sich entschuldigen lassen opravičiti se; entschuldigen Sie! Oprostite!

exculpate [ékskʌlpeit] prehodni glagol (from)
oprostiti krivde, opravičiti, razbremeniti

excusar opravičiti; ogniti se, obiti; odvrniti, odkloniti; opustiti

excusar a uno de a/c koga česa oprostiti; komu kaj prihraniti
te excusaré con él opravičil te bom pri njem
excusa decir que... samoumevno je, da ...
excusamos decir a V. que... komaj nam je treba reči Vam, da ...
excusarse opravičiti se (con pri)
excusarse de hacer a. nekaj odkloniti; nečesa se ogniti

excuse¹ [ikskjú:z] prehodni glagol (from, for)
opravičiti, oprostiti, spregledati

excuse me dovolite, z dovoljenjem; opravičite me
I beg to be excused prosim, da me opravičite

excuser [ɛksküze] verbe transitif opravičiti; oprostiti

s'excuser opravičiti se; vieilli odkloniti
excusez-moi, vous m'excuserez, je m'excuse oprostite (mi)!
veuillez m'excuser auprès de prosim, opravičite me pri ...
je m'excuse d'avoir écrit cette lettre opravičujem se, da sem napisal to pismo
qui s'excuse s'accuse (proverbe) kdor se opravičuje, se obtožuje

excūsō -āre -āvī -ātum (ex in causa)

1. koga ali kaj izgovoriti (izgovarjati), zagovarjati, opravičiti (opravičevati): uxori (pri ženi) excuses te Pl., excusare se apud regem Ci., excusavit … Terentius, quod … diceret Ci., his omnibus me vehementer excusatum volo Ci. rad bi, da bi bil pri vseh teh čisto opravičen, Varroni (pri Varonu) tarditatem litterarum mearum excusare Ci. ep., si Lysiades … excusetur Areopagites esse Ci., cum excusaretur solum vertisse exsilii causā L., prodit atque excusat Bibulum C., legati venerunt, qui se de superioris temporis consilio excusarent C., multa dixi, cur excusatus abirem H. da bi se opravičil, excusare missos ignes O., vires O., ut verba mea Alexandro (pred Aleksandrom, pri Aleksandru) excusem Cu., cum per senectutem, quominus interesse valeret, excusasset Aur.

2. kaj kot opravičevalni razlog ali v opravičilo navesti (navajati), izgovoriti (izgovarjati) se s čim: excusare morbum, propinquitatem Ci., inopiam suam C., ille Philippo (pri Filipu) excusare laborem H., excusare valetudinem L., errorem (zablodo) et adulescentiam L., consternationem, ignorationem Cu., iis diversa excusantibus T.; z ACI: Iust., excusare ebrios nos fecisse Pl., excusare minus datum ad occultandam facinoris invidiam Suet.

3. iz opravičevalnih razlogov
a) odkloniti (odklanjati), odbiti: reditum Agrippinae excusavit ob … hiemem T., Baeticis contra unum hominem advocationem excusare Plin. iun.
b) refl. in med. rešiti se česa, odtegniti se čemu: Plin. iun., Suet., ex eo, cui in universum excusari mallet T. čemur se hoče raje povsem odtegniti.
c) excusari aliqua re ali ab aliqua re oproščen biti česa: tutelā alicuius Ulp. (Dig.), a coepta (tutelā) Paul. (Dig.), ab aliqua re Ambr.

4. pren.
a) (zopet) popraviti, preravnati, poravnati: crimen lacrimis Stat., fallacem unius anni fidem omnibus annis Plin. iun., nefas armis Cl.
b) (za)ščititi: se ab aliqua re (zoper kaj) Pall.; z ne = preprečiti, ubraniti, ovreti (ovirati): Pall. — Adj. pt. pf. excūsātus 3, adv. -ē, izgovorjen, opravičen: inter quae necessitate praesentium rerum … excusata T., excusatā rei familiaris mediocritate Suet., hoc … ego excusatior, si forte sum lapsus Plin. iun., excusatissimus essem Sen. ph., fieri id videtur excusate Q., quo excusatius sub exemplo acciperentur T., exoratus excusatius facies Plin. iun., sperabat se excusatius sacrilegia commissurum Iust.

expliquer [ɛksplike] verbe transitif razlagati, razložiti, pojasniti, raztolmačiti; ustno prevajati (tekst); poučiti; opravičiti; navesti vzrok (quelque chose za kaj)

s'expliquer izraziti se, odkrito govoriti; opravičiti se (sur quelque chose zaradi česa, avec quelqu'un pri kom); populaire stepsti se; pojasniti se, biti lahko razložljiv
s'expliquer avec quelqu'un pogovoriti se s kom
cela s'explique aisément to je lahkó razložljivo; to ni težko razložiti
je m'explique mal ce que vous faites ici ni mi jasno, kaj delate tu

extenuate [eksténjueit] prehodni glagol
redčiti, slabiti; (z)manjšati; opravičiti, olepšati, pokazati v boljši luči; omiliti, ublažiti

giustificare

A) v. tr. (pres. giustifico) opravičiti, utemeljiti, upravičiti:
giustificare un'assenza opravičiti odsotnost
giustificare le spese utemeljiti izdatke
il fine giustifica i mezzi cilj opravičuje sredstva

B) ➞ giustificarsi v. rifl. (pres. mi giustifico) opravičiti se, opravičiti svoja dejanja

îndreptăţí -ésc vt.

1. upravičevati, upravičiti; opravičevati, opravičiti

2. pooblaščati, pooblastiti

ispríčati ìsprīčām
I.
1. povedati: ispričati svoju najmiliju priču
2. opravičiti: ispričaj me pred gostima
II. ispričati se
1. povedati vse do konca: pisac se ispričao
2. opravičiti se: poslom sam se ispričao prijateljima prijateljem sem se opravičil, češ da imam opravek

iūstificō -āre -āvī -ātum (iūstificus)

1. pravično ali prav ravnati s kom: viduam Tert.

2. opravičiti, upravičiti; nav. pt. pf. iūstificātus 3 opravičen, upravičen: baptismate Prud.; komp.: publicanus Pharisaeo iustificatior discessit Tert.

izgovòriti izgòvorīm
I.
1. izgovoriti: izgovoriti čisto i jasno svaki glas, glas po glas
2. izgovoriti, opravičiti: molim te, izgovori me kod šefa
II. izgovoriti se
1. izgovoriti se, izklepetati se: već počeli dremati muškarci, a ženske se valjda izgovorile, pa zaćutale
2. izgovoriti se: izgovoriti se bolešću

izvíniti ìzvīnīm (rus.)
I.
1. opravičiti: molim te da me izviniš zbog zakašnjenja
2. odpustiti: ja neću da ti izvinim tvoja nevaljalstva
II. izviniti se opravičiti se: izviniti se kod drugarice

justificá justífic vt./vr.

1. upravičevati (se), upravičiti (se), utemeljevati, utemeljiti

2. opravičevati (se), opravičiti (se)

justificar [c/qu] upravičiti, opravičiti; dokazati; izboljšati; poravnati

justificar la confianza upravičiti zaupanje
justificarse opravičiti se; izkazati se
justificarse con alg opravičiti se pri kom
el fin justifica los medios namen posvečuje sredstva