Franja

ćìspet m (t. kispet, ar.)
1. obleka, oblačilo
2. ćispètli neskl. prid. gizdavo, lepo oblečen

diplois -idis, acc. -idem, f (gr. διπλοΐς) oblačilo (plašč), ki se dvakrat ovije okrog telesa, ogrinjalo: Nov. fr., Acr., Vulg.

drȅhe drêhā ž mn. dial. oblačilo, oblačila, cunje

dress¹ [dres] samostalnik
oblačilo, (ženska) obleka; nakit
vojska uniforma

high dress do vratu zapeta obleka
low dress dekoltirana obleka
full dress svečana obleka
fancy dress maškaradna obleka
morning dress vsakdanja, navadna obleka
dress rehearsal generalka, glavna skušnja
evening dress večerna obleka, frak, plesna obleka
dress allowance ženin prost denar

dressing [drésiŋ] samostalnik
priprava; oblačenje, oblačilo; nakit, okras
medicina obveza
kulinarika omaka, nadev
figurativno udarci, graja; oplemenitev rude; apretura; strjenje (kože)

dressing station obvezovališče

fig² [fig] samostalnik
obleka, oblačilo; stanje, razpoloženje

sleng in full fig slovesno oblečen, načičkan, nališpan
in good fig v dobri formi, kondiciji

garment¹ [gá:mənt] samostalnik
obleka, oblačilo
figurativno odeja; zunanji videz

hudomušno nether garments spodnje hlače

Gewand, das, (-es, Gewänder) oblačilo, obleka; dolga tunika

habit [abi] masculin obleka, oblačilo

habit noir frak
habits pluriel obleka
habit de gala, de soir slavnostna, večerna obleka
habit vert uniforma članov francoske akademije
marchand d'habits trgovec z že nošenimi oblačili
l'habit ne fait pas le moine (figuré) ne smemo soditi človeka po obleki, po zunanjosti; videz vara
se mettre en habit obleči frak
ôter ses habits sleči, odložiti obleko
prendre l'habit iti v samostan

habitus² -ūs, m (habēre)

I.

1. držanje, stanje: durante adhuc habitu, in quo mors quemque deprehenderat Cu., h. sedentis Suet., h. corporis quiescenti quam defuncto similior Plin. iun. (o truplu Plinija starejšega).

2. sinekdoha zunanjost, podoba, postava: h. oris Ci., L. obličje, Himera in muliebrem figuram habitumque formata Ci., virginis os habitumque gerens V., h. corporis Cu., T.; occ. čedna postava, ličnost: lupi Ambr.

3. occ. zunanjost, noša, pogosto v zvezi: habitus atque vestitus, habitus vestitusque, habitus cultusque, cultus habitusque Ci., L. idr., h. virginalis Ci., pastorum L., regum Persarum Iust., citharoedicus vel tragicus Eutr., fabrilis Arn. kovaška, kovača, nuptialis Aug.; meton. obleka, oblačilo, oprava: proiecerat heros virgineos habitūs O., ubi Dardanios habitūs vidit V., luxurians h. Sen. rh. razkošna obleka, potratnost v obleki, permutato cum uxore habitu Q., sparsi per domos occulto habitu T.; preg.: suo habitu vitam degere Ph. v svoji koži (ne v izposojenem lepotičju) živeti. —

II. metaf.

1. kakovost, stanje, položaj, razmere: locorum V., Sen. rh., domicilii Col., Italiae Ci., h. novae fortunae et … novi ingenii L., pecuniarum L. stanje premoženja, maris, labentem civitatis statum in pristinum habitum revocare Val. Max., naturae h. Cu. naravna (prirojena) sposobnost, naturae ipsius habitus prope divinus Ci. prirojena, skorajda božanska nadarjenost.

2.
a) telesno ali duševno stanje, zdravje, razpoloženje, razpoložênost: corporis Ci., cum floreret optimo habitu Ci. pri najboljšem zdravju, animi h. Ci., h. animorum T.
b) razpoloženje = javno mnenje: civitatis Vell., provinciarum T. v provincah.

3. vedenje: civilis h. Cu. olikano vedenje.

4. kot fil. t. t.: pridobljena posebnost, — sposobnost, — zmožnost, — osebna lastnost, — značilnost: Ci.

haljétak -tka m, mn. haljéci, rod. hàljētākā oblačilo

îmbrăcămínte -ţi f

1. oblačilo

2. prevleka

indumentaria ženski spol oblačilo, (narodna) noša

indumento m obleka, oblačilo:
indumenti intimi spodnje perilo

indumento moški spol obleka, oblačilo

Kleidungsstück, das, obleka, oblačilo

lacinia -ae, f (prim. lacer)

I. capa, cunja, kos blaga, sukna ali tkanine, konec, konček = „kikelj“, ogel, rogelj, ušesce (pri obleki): sume laciniam atque absterge sudorem tibi Pl. brisačo, otiračo, aliquem tenere laciniā Pl., in lacinia servantem ex mensa secunda semina (pečke) Ciceronis filius in Ci. ep., allium ferunt (po drugih serunt) in laciniis colligatum Plin., l. togae Suet.; pren. preg.: obtinent id ipsum laciniā Ci. le pri roglju (na robu) držijo = komajda, toliko da. —

II. meton.

1. oblačilo, obleka (tudi lepa obleka): sacerdos praecepit tegendo mihi linteam dare laciniam Ap., lacinias omnes exuere, omnibus laciniis se devestire, laciniae auro litteratae Ap.

2. (zaradi podobnosti)
a) grlina, podgrlina, nader = viseča koža pod vratom goveda: laciniae corporibus a cervice binae dependentes Plin.
b) (listni) rogelj: excrescente in medio folio velut lacinia folii Plin.
c) rogljat kos ali del večje celote α) zemeljski rogelj, košček zemlje, zaplata, kratka zemeljska proga: brevis l. Plin., oppidum velut in lacinia erat Plin.; poseb. kot zemljemerski (geodetski) t.t. v obl. lacinia in lacinea: zemljemerski pisci. β) majhen del črede, krdelce: grex in lacinias distribuatur Col.

látak -tka m (češ. látka) dial. tkanina, oblačilo, obleka

nȁvlaka ž, nâvlaka ž
1. prevleka, oblačilo: navlaka za jastuk, za putni sanduk, za gitaru, za pokućstvo
2. med. mrena: navlaka na oku
3. nategač, psica: -om navući obruč na bačvu, na bure
4. priprava za natezanje opanka na kopito
5. gl. nazuvak

òdjeća ž (ijek.), òdeća ž (ek.) obleka, oblačilo