Franja

gridare

A) v. intr. (pres. grido)

1. kričati, vpiti:
gridare a più non posso, a squarciagola kričati na vse grlo, na vse pretege, na ves glas
gridare contro qcn. grmeti proti komu

2. vpiti, preglasno govoriti:
non c'è bisogno che gridi così ni ti treba tako vpiti

B) v. tr.

1. vpiti, kričati, klicati:
gridare aiuto klicati na pomoč
gridare vendetta vpiti po maščevanju
gridare pietà pren. biti v usmiljenja vrednem stanju

2. razglasiti:
gridare un bando objaviti razglas
gridare ai quattro venti raznesti, raztrobiti na vse vetrove

3. nareč. pog. ošteti, pokarati; nadreti, nadirati

haul up

1. prehodni glagol
poklicati na odgovor, vzeti koga v roke, ošteti, ozmerjati
navtika dvigniti (jadra itd.)

2. neprehodni glagol
zaustaviti se, iti k počitku
navtika pluti z vetrom

*houspiller [uspije] verbe transitif ošteti, grajati, ozmerjati

se houspiller ravsati se, prepirati se

in-crepō -āre, k temu (od *increpere) increpuī, increpitum: Ci., šele poklas. increpāvī, increpātum.

I. intr.

1. zašumeti, zarožljati: Mavors clipeo increpat V., Umber increpuit mālis V. zaškriplje (z zobmi), increpuere arma L.; occ.: zakričati, zaklicati, zavpiti: ultro animos tollit dictis atque increpat ultro V.; z in in acc.: in Fulvi similitudinem nominis L. sramotiti se …

2. metaf. oglasiti se, ganiti se, vzbuditi se: quicquid increpuerit, Catilinam timeri Ci. „pri najmanjšem šumu“, simulatque increpuit suspicio tumultus Ci., unde si quid increparet terroris L.

— II. trans.

1. z acc. rei:
a) povzročiti (storiti), da kaj zazveni (zadoni, zabobni, zabuči, zagrmi); prvotno s prolept. obj.: tuba sonitum increpuit V.; prim. increpui hibernum Pl. vzbudil sem zimski vihar; potem z zunanjim obj.: Iuppiter increpuit nubes O., unda (navis) latus i. V. bok ladje, digitis increpuisse lyram O. manūs i. O. ploskati z rokami; occ.: Sabella pectus increpant carmina H. „prodirajo (šumeč) v prsi in jih razganjajo“.

2. (grajajoč) zaklicati komu kaj, očitati, grajati; z acc. pron.: haec in regem increpans abiit L.; z ACI: simul increpante … habere quaestorem ea, quae … L.; s subst. obj.: eorum mollitiem ignaviamque L.

3. z acc. personae
a) zagrmeti nad kom: timeo totus, ita me increpuit Iuppiter Pl.
b) zaklicati komu, (z glasom) spodbuditi (spodbujati) koga: morantes aeris rauci canor increpat V.
c) zarežati, zadreti se, zagrmeti, zaropotati nad kom, zmerjati, (o)zmerjati, ošte(va)ti, psovati, sramotiti, zasmehovati, grajati, porogljivo klicati (kričati) komu ali za kom: Pl., Plin. iun., Suet., Fl. idr., qui C. Caesarem saepe increpuit Ci., cur me flentes potius prosecuti sunt, quam inercpantes retinuerunt? Ci., increpor a cunctis O., maledictis omnes bonos i. S., aliquem i. verbis, clara voce L.; pesn.: boves stimulo incr. Tib. spodbadati, i. absumptum Itym Pr. ali i. suā natā dignum vixisse sororem Pr. z nevoljo tožiti, potožiti se, tarnati. Za glagolom lahko nastopa: ACI: L., finalni stavek: H.; odvisni vprašalni stavek: L.; kavzalni stavek s quod: L. Sklada se tudi z dvojnim acc.: i. aliquem desertorem proditoremque T.; z acc. pron. (poleg acc. personae): num quid increpavit filium? Pl. Pri poznejših piscih se nahaja gen. rei: aliquem avaritiae, segnitiae i. Suet., levitatis et inconstantiae increpitus Ap. grajati radi … , očitati, (ob)dolžiti, (o)kriviti; v pass. z NCI: increpabatur Maxentio favisse Aur.

invectiver [ɛ̃vɛktive] verbe transitif psovati, grditi, izreči žalitve (quelqu'un proti komu), grmeti (quelqu'un proti komu), ozmerjati, ošteti

l'ivrogne invectivait les passants pijanec je zmerjal mimoidoče
s'invectiver medsebojno se zmerjati
invectiver contre le vice grmeti proti pregreham

iskárati ìskārām pokarati, ošteti, oznterjati: došav kući ispriča ženi kako ga je župnik iskarao

iskòriti ìskorīm ošteti, pograjati, ozmerjati: majka je iskorila dijete

ìskrpiti -īm
1. zakrpati: iskrpljen kaput
2. ekspr. ošteti, ozmerjati: iskrpiti koga

isperùšati -ām
1. oskubsti: isperušati kokoš
2. ekspr. ošteti, ozmerjati: isperušati koga

ispsíkati ìspsīčēm sikajoče ozmerjati, ošteti

ispsòvati ìspsujēm izpsovati, ozmerjati, ošteti

istimáriti istìmārīm
1. očesati: istimariti konja
2. ekspr. ošteti: istimariti koga zbog greške

iūrgō (stlat. iūrigō: Pl.) -āre -āvī (iz *iūrigus in to iz *iūsagos, iūrgus „pravdajoč se“, „prepirajoč se“, iz iūre agere Varr.)

1. pravdati se (pred sodiščem): apud aediles adversus lenones iurgare Iust., in proprio foro i. Cod. Th.

2. metaf.
a) pričkati se, prepirati se: ne iurgares, quod epistula nulla veniret H., iurgare cum aliquo Ter., iurgare coepit dicens Varr. fr., iurgare lex putat inter se vicinos, non litigare Ci., sed aliud iurgandi succensendique tempus erit L., liberius i. Suet.; z notranjim obj.: haec iurgans L. tako se prepirajoč.
b) ošte(va)ti, (o)zmerjati: Aus., iure Trausius istis iurgatur verbis H. — Soobl. iūrgor -ārī -ātus sum: Prisc., omni contentione laterum iurgari Amm., iurgari contra aliquem Vulg.

ìzbručiti -īm ošteti, ozmerjati: izbruči jedna žena drugu na pasji opanak

izbrúsiti ìzbrūsīm
I.
1. zbrusiti, nabrusiti: izbrusiti sjekiru
2. dognati: izbrusiti svoj jezik
3. ošteti, ozmerjati: izbrusiti koga
II. izbrusiti se
1. zbrusiti se, ugladiti se, olikati se: po onim kloštrima nije mogla bolje da se izbrusi
2. izostriti se: kada čovjek oduševljeno služi svojoj domovini, izbrusi mu se ne samo um nego i vid

izgŕditi ìzgr̄dīm
1. ozmerjati, ošteti: izgrditi učenika jer neće da uči; izgrditi na mrtvo ime = izgrditi na pasja kola, na pasje obojke, na pasja preskakala, na pasja usta hudo ozmerjati, ošteti
2. ogrditi: mać ti izgrdi rda; boginje su joj izgrdile lice

izrezíliti izrèzīlīm
1. osramotiti: izreziliti koga pred svijetom
2. ošteti: izreziliti koga zbog greške

izvíkati ìzvīčēm, izvíči, ìzvīkān -a
I.
1. zaklicati: nisam čuo što je on izvikao
2. izklicati, razglasiti: izvikati Miloša za gospodara
3. oznaniti: zaptije su izvikale trnjenje ognjišta nočni čuvaji so oznanili, naj se pogasijo ognjišča
4. s kričanjem doseči: toliko si vikao, pa nisi ništa izvikao
5. spraviti na slab glas: izvikati djevojku
6. ošteti, ozmerjati
II. izvikati se
1. izkričati se: izvikao se, pa je sad miran
2. izkričati se na koga
3. priti na slab glas: izvikati se rdavim vladanjem

moneō -ēre -uī -itum (prim. meminī, mēns)

1. spomniti (spominjati) koga na kaj, da(ja)ti komu misliti ali da(ja)ti komu kaj v razmislek, opozoriti (opozarjati): ea (sc. mater) filium monuit N., monebas dē Q. Cicerone Ci. ep., monere aliquem de retinendā Sestii gratiā litteris Ci. ep., aliquem temporis ac necessitatis T.; z notranjim obj., izraženim z neutr. kakega pron. ali adj., redko s subst.: quod saepe monui Q., fraudem tyranni ut moneant Val. Fl.; z acc. personae in (pronominalnim) notranjim obj.: id ipsum, quod me mones, … ad eum scripseram Ci. ep.; v pass.: nec ea, quae ab eā (sc. naturā) monemur, audimus Ci. ep.; z ACI: monet rationem frumenti esse habendam Hirt., tantum moneo neque uberioris provinciae neque aetatis magis idoneum tempus … te esse ullum umquam reperturum Ci. ep., si te unum illud monuerimus, artem sine assiduitate dicendi non multum iuvare Corn.; v pass.: cum Phocion moneretur Nicanorem Piraeo insidiari N.; z odvisnim vprašalnim stavkom: Ter., quo statu res sit, monet L.

2. opomniti (opominjati), bodriti, poz(i)vati, prigovarjati, spodbuditi (spodbujati), priganjati, svetovati, odsvetovati, (z ne) (po)svariti: abs.: res monet Pl. zahteva, monere alii, alii hortari S., eaque (sc. auctoritas) adhibeatur ad monendum Ci., bene monenti oboedire L. poslušati dober nasvet, monentium verba Sen. ph.; z acc. personae: remigem tubā Sen. tr., tudi: canes O.; z notranjim obj.: monere hoc Ter., id quod res monebat S. kar je zahteval stvarni položaj; s finalnim stavkom: Stat., Iust., eos hoc moneo, desinant furere Ci., monet, ut provideat Ci., monet, ut suspiciones vitet C., moneret senatum, ut Persei conatis obviam iret L., moneo vos, ne segniores sitis Ci.; metaf.: tempora monent, ut satisfaciat, quibus debet Ci., immortalia ne speres, monet annus H.; pesn. in vulg. z inf.: interea soror alma monet succedere Lauso Turnum, qui volucri curru medium secat agmen V., alio properare tempus monet S., ratio ipsa monet amicitias comparare Ci.

3. occ.
a) poučiti (poučevati), napotiti (napotovati) koga, (po)kazati, narekovati, navdahniti (navdihovati) komu kaj, navdahniti (navdihovati), navdušiti (navduševati) koga: labor erat parentibus parvulos adulantia verba edocere: reddebant illi, quae monebantur Plin. iun. kar se jim je narekovalo, offae monent Pl. pomagajo mojemu spominu, hoc moneas, precor O., velut divinitus mente monitā agens L., tu vatem, tu, diva, mone V., somnio monitus Suet.
b) svareč naznaniti (naznanjati), prerokovati: monuit ab ilice cornix V., vates multa monet V., monere de aliquā re Ci.
c) opominjaje, oštevaje opozoriti (opozarjati), opomniti (opominjati), ošteti (oštevati), kaznovati: posse se puerili verbere moneri T. — Od tod subst. pt. pf. monita -ōrum, n

1. opomini, svarila: monita praeceptaque ali praecepta monitaque Ci.

2. prerokbe, preroštva, prerokovanja: deorum Ci., Carmentis nymphae V.

Opomba: Sinkop. cj. pf. act. moneris, monerint, naveden pri Non.

morigéner [mɔrižene] verbe transitif grajati, ošteti, narediti pridigo (quelqu'un komu); vieilli vzgajati