Franja

Ampelius -iī, m Ampelij, rim. nom. propr., npr. L. Amp. Lucij Ampelij, pisec v 4. st. po Kr.: Amm., Sid.; neki drug Lucij Ampelij je napisal menda v 3. st. po Kr. knjigo Liber memorialis.

amphitheātrum -ī, n (gr. ἀμφιϑέατρον) polkrožno gledališče, amfiteater, elipsasto rim. gledališče, sprva leseno, pozneje umetelno zgrajeno iz kamenja, v sredi jajčast prostor (arēna) za boje gladiatorjev in zveri; ta prostor je obdajalo trdno zidovje z obokanimi votlinami (cavernae) za zveri, na zidovju je bil oder (podium), nad njim v krogih v tri do štiri rede ali pode se dvigajoči sedeži za gledalce in čisto na vrhu odprta galerija. Pred dežjem in pripeko so gledalce branile plahte (vella), razpete čez vse gledališče: Mart., Plin. iun., Isid. Najimenitnejši je bil v Rimu Flavijev amfiteater (zdaj imenovan il Coliseo, Colosseum), ki ga je l. 72 po Kr. začel zidati Flavij Vespazijan in ga je po petih letih dozidal njegov sin Tit. To med Velijo, Eskvilinom in Celijem stoječe gledališče je imelo sedeže za 87000 gledalcev in poleg tega še za 20000 gledalcev prostora na odprti galeriji: Plin., T., Suet. Zidovi drugih amfiteatrov so se ohranili še v Veroni, Piacenzi, Pulju, Salernu in drugod. — Od tod adj.

1. amphitheātrālis -e amfiteatrski: Plin., Mart., Prud., Cl.

2. amphitheātricus 3 amfiteatrski: charta Plin. slabša vrsta papirja, ki so jo sprva izdelovali v aleksandrijskem amfiteatru ali okrog njega.

Annaeus 3 Anej(ev), ime rim. rodu: Ci. Posebno znani so:

1. (L.?) Annaeus Seneca (Lucij?) Anej Seneka, retor iz Kordube v betski Hispaniji v času cesarja Tiberija: Q.

2. njegov okrog l.2 po Kr. v Kordubi rojeni sin L. Annaeus Seneca, filozof, pisatelj in pesnik (zlasti tragik), v času Kaligule senator v Rimu, v prvem letu Klavdijevega cesarstva ga je Mesalina zapletla v neko pravdo, zato je moral v izgnanstvo na Korziko, od koder se je po 8 letih smel vrniti v Rim in to po prizadevanju Agripine, ki mu je poverila vzgojo svojega sina Nerona; konz. l. 57 po Kr., l. 65, od cesarja Nerona obsojen na smrt, češ da se je udeležil Pizonove zarote; prerezal si je žile (način usmrtitve mu je bil namreč dan na voljo): Q., T., Suet., Lact.

3. M. Ann. Lūcānus, gl. Lūcānus2. Kot fem. Annaea -ae Aneja: Ci.

Antēius 3 Antej(ev), ime rim. rodu. Poseb. znan je P. Anteius Publij Antej, l. 55 po Kr. določen za namestnika v Siriji; osumljen pri cesarju Neronu se je l. 66 sam usmrtil: T.

Antistius 3 Antistij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.:

1. C. Antistius Regīnus Gaj Antistij Regin, Cezarjev legat v Galiji: C.

2. P. Ant. Publij Antistij, slab govornik: Ci.

3. Q. Ant. Labeo Kvint Antistij Labeon, pravnik v Avgustovem času: T., Suet.

4. L. Ant. Vetus Lucij Antistij Veter, konz. l. 55 po Kr., samomor l. 65 po Kr.: T.

Antōnīnus -ī, m Antonin, priimek posinovljencev iz Antonijevega rodu. Poseb.:

1. T. Arrius Antoninus Tit Arij Antonin, po materi ded cesarja Antonina Pija, konz. l. 69 po Kr.; nanj je naslovljenih več pisem Plinija ml.: T., Plin. iun.

2. Q. Haterius Ant. Kvint Haterij Antonin, konz. l. 53 po Kr.: T.

3. Ant. Pius, s popolnim imenom T. Aurelius Fulvinus Boionius Ant. Pius Tit Avrelij Fulvij Bojonij Antonin Pij, pravičeni in dobrotljivi rim. cesar od l. 138 do 161 po Kr.: Aur., Eutr.

4. M. Aurelius Verus Ant. Mark Avrelij Ver Antonin (ki mu dodajajo sedanji zgodovinopisci Philosophus Filozof), posinovljenec, zet in naslednik prejšnjega, cesar od l. 161 do 180 po Kr.; vzgojen pri stoikih je prizadevno gojil stoiško filozofijo: Aur., Eutr.

5. M. Aurelius Ant. Heliogabalus Mark Avrelij Antonin Heliogabal, rim. cesar, prej imenovan Varius Avītus Bassianus Varij Avit Basijan; gl. Hēliogabalus. — Od tod adj. Antōnīniānus 3: Eutr., Lamp., in Antōnīnus 3: Lamp. Antoninov.

Apīcius -iī, m Apicij, rim. priimek. Posebno M. Gavius (Gabius) Apicius Mark Gavij (Gabij) Apicij, najslavnejši rim. sladkosnednež in gastronom v času Avgusta in Tiberija: Sen. ph., Plin., T.; od tod Apīcius, naslov knjige o kuharstvu, ki je ohranjena, njen pisatelj (menda iz 3. st. po Kr.) pa je neznan. Od tod adj.

1. Apīcius 3 Apicijev, apicijski =
a) omenjenega M. Gabija Apicija: epulones Sid.
b) poimenovan po nekem Apiciju (v dobi Katona st. ali pred njo): uva Ca., Varr., Macr.; subst. Apīcium -iī, n (sc. vinum) apicijsko vino: Ca., Varr.

2. Apīciānus 3 Apicijev, apicijski: coctura Plin., condimenta Tert.

Āpulēius (slabše Appulēius) 3 Apulej(ev), rim. plebejsko rodbinsko ime,

1. L. Apuleius Saturnīnus Lucij Apulej Saturnin, demagog in tr. pl.; l.101 in 100 je predlagal zakon, po katerem naj bi Marijevim vojakom podelili zemljišča v Galiji (lex agraria), ter zakon, po katerem naj bi kaznovali vsak upor zoper ljudske tribune kot zločin žalitve veličanstva (lex de maiestate); po senatovi zaroti ga je umorilo razdraženo ljudstvo: Ci. idr.

2. L. Ap. Saturnīnus Lucij Apulej Saturnin, l.69 je poveljeval pod Metelom na Kreti in l.58 upravljal Makedonijo: Ci. — Iz tega rodu pa ni bil L. (?) Apuleius Lucij (?) Apulej iz Madavre v Afriki, rim. pisatelj, roj. ok. l.125 po Kr.; njegova dela so ohranjena: Aug., Non. — Kot adj.: Apuleia lex Ci. idr. zakon ljudskega tribuna Lucija Apuleja = lex de maiestate; adj. Āpulēiānus 3 Apulejev, apulejski: pecunia M. Antonius ap. Ci. nekega sicer neznanega Marka Apuleja, seditio Fl. ljudskega tribuna Lucija Apuleja, ponderis Apuleiani flumen Sid. pisatelja Lucija Apuleja.

Arcadius -iī, m Arkadij, rim. cesar, umrl l.480 po Kr. Od tod adj. Arcadiānus 3 poimenovan na čast cesarju Arkadiju: praetores Cod. Th.

Archelāus -ī, m (Ἀρχέλαος) Arhelaj,

1. gr. filozof iz Mileta, Anaksagorov učenec in baje Sokratov učitelj: Ci.

2. neki pesnik, ki je opisal posebnosti v naravi: Varr., Plin.

3. zvezdoslovec, Panajtijev sodobnik: Ci.

4. nezakonski sin mak. kralja Perdike II., po l.413 (po usmrtitvi svojih sorodnikov) mak. kralj, pokrovitelj pesnikov in umetnikov; Evripid in Zevksid sta živela na njegovem dvoru: Ci., Iust., Gell.

5. Teodorov sin, vojskovodja Aleksandra Vel. v Suzijani: Cu.

6. Mitridatov vojskovodja, doma iz Kapadokije, ki se je od l.87 do 85 s Sulo vojskoval v Grčiji: L. epit., Fl., Gell., Aur.

7. sin prejšnjega; Pompej ga je povzdignil na svečeniško-vladarski prestol v Komani; mož egipč. kraljice Berenike; l.57 je padel v boju proti tastu, egipč. kralju Ptolemeju Avletu, ki ga je dala Berenike izgnati, in njegovemu pomočniku, sirskemu prokonz. Avlu Gabiniju: Ci., L., Val. Max.

8. vnuk prejšnjega; Antonij ga je l.34 postavil in Oktavijan l.31 potrdil za kralja Kapadokije. Tiberij ga je zaščitil pred obtožbo njegovih podanikov, pozneje pa zasovražil (ker ga je Arhelaj zanemarjal) in ga zvabil v Rim, kjer je Arhelaj ostarel umrl l.17 po Kr.; njegovo kraljestvo je postalo rim. provinca: Plin., T., Suet.

Aristīdēs -is in -ī, acc. -em in -ēn, m (Ἀριστείδης) Aristid,

1. po pravičnosti znan Atenec, Lizimahov sin, Temistoklov sodobnik in nasprotnik (l.480): Ci., N., O.

2. Aristid iz Mileta, iz zadnjega ali predzadnjega st. pr. Kr.; v obliki (današnjih) novel je napisal pohujšljive „Miletske zgodbe“ (Μιλησιακά , fabulae Milesiae), ki jih je polatinil Lucij Kornelij Sizena: O.

3. kipar, Poliklejev učenec: Plin.

4. tebanski slikar: Plin.

Arminius -iī, m Arminij, heruskovski knez: Vell. Fl., liberator haud dubie Germaniae T. (ker je l.9 po Kr. v Tevtoburškem gozdu porazil Kvintilija Vara).

Arnobius -iī, m Arnobij: Arnobius Afer Arnobij Afer (Afričan) iz Sike v Afriki, eden prvih in najznamenitejših piscev krščanske cerkve, umrl okoli l.330 po Kr.: Hier.

Arrius 3 Arij(ev), ime rimskega rodu,

1. Q. Arrius Kvint Arij, pravnik in govornik, pretor l.72, v suženjski vojni poražen od Spartaka; kot bogat homo novus je l.59 pripravil sijajno „sedmino“ na čast svojemu očetu: Ci., H. (ki označuje njegove sinove za ožrljivce — parazite).

2. Arrius Varus Arij Var, vojskovodja v Vespazijanovem času: T.

3. Arria Arija, blaga žena Peta Trazeje (Paetus Thrasea), ki je l.42 po Kr. spodbujala svojega moža k samomoru: T.

Ārruntius 3 (Ārrūns) Aruncij(ev), ime rim. rodu,

1. L. Arruntius Lucij Aruncij, govornik, zgodovinopisec, pomemben in značajen državnik, konz. l. 6 po Kr.; potem ko si je pri Tiberiju nakopal zavist in bil preganjan od Sejana in Makrona, si je l.37 po Kr. sam prerezal žile: Vell., Sen. rh., Sen. ph., Plin., T.; apel.: Arruntii T. ljudje (možje), kakršen je bil Aruncij.

2. sloviti zdravnik v času ces. Klavdija: Plin.; apel.: Arruntii Plin. možje, kakršen je bil Aruncij.

3. L. Arruntius Stella Lucij Aruncij Stela, nav. samo Stella, rim. pesnik v Domicijanovem času, Marcijalov in Stacijev prijatelj, konz. najbrž l.101 po Kr.: Mart., Stat., Sid.

4. Arruntius Celsus Aruncij Celz, nav. samo Celsus, rim. slovničar v času Antonina Pija: Prisc.

Arsacēs -is, acc. -ēn, m (Ἀρσάκης) Arzak, partsko kraljevsko ime. Poseb. znan je bil Arzak I., ustanovitelj partskega kraljestva (l.256) in začetnik partske vladarske rodovine: Ci. ep., S. fr., Iust., Amm.; enega od njegovih naslednikov (ok. l.35 po Kr.) omenja T. (Annal. VI, 31). — Od tod patronim Arsacidēs -ae, m (Ἀρσακίδης) Arzakid, Arzakov potomec ali naslednik: Iust., Amm.; nav. v pl. Arsacidae -ārum in -dûm, m Arzakidi, 31 partskih kraljev v obdobju od l.256 pr. Kr. do l.226 po Kr.; Lucan., T.; pesn. = Parti nasploh: Lucan., Sil.

2. adj. Arsacius 3 Arzakov, pesn. partski: aula Mart., os Cl., domūs Sid.

Artemō(n) -onis, m (Ἀρτέμων) Artemon, gr. moško ime: Ci. Poseb.

1. tehnik v Periklovi vojni s Samničani: Plin.

2. neki slikar: Plin.

3. neki kipar v 1. st. po Kr.: Plin.

Āsclēpiodōtus -ī, m (Ἀσκληπιόδοτος) Asklepiodot, gr. in rim. priimek:

1. Cassius Ascl. Kasij Asklepiodot iz Nikeje, živel ok. l. 66 po Kr.: T.

2. rim. zgodovinopisec, ki je napisal Dioklecijanov življenjepis: Prob., Vop.

Ascōnius -iī, m Askonij (Q. Asconius Pediānus), učeni rim. slovničar in komentator rim. pisateljev, zlasti Cicerona; rodil se je v Padovi verjetno malo pred Kr. in kot pisatelj slovel v času Klavdija in Nerona, v starosti 73 let je baje oslepel in 12 let zatem umrl: Q., Don., Hier.

Asinius 3 Azinij(ev), ime rim. plebejskega rodu,

1. C. Asinius Pōlliō Gaj Azinij Polion, tudi samo Pōlliō ali Pōliō (-ōnis), Marucinec, roj. l.76, izvrsten državnik, govornik, zgodovinopisec, slovničar in kritik, ustanovitelj prve knjižnice v Rimu. Kot Cezarjev, pozneje pa Oktavijanov pristaš in zaupnik je deloval v obeh vojnah. Bil je konz. l.40, l.39 je triumfiral nad dalmatinskimi Partinci, pozneje pa se je posvečal le še znanostim; umrl je l.4 po Kr.: Ci. ep., V., H., T. idr.; pl. Asiniī Sen. ph. možje, kakršen je bil Azinij.

2. C. Asinius Gallus Gaj Azinij Gal(us), sin prejšnjega, prijatelj znanosti, napisal je spis „ Comparatio patris et Ciceronis“ ter baje zlagal tudi epigrame. Zaradi njegove prostodušnosti ga je Tiberij sovražil, l.30 ga je obsodil na smrt, ne pa tudi usmrtil. L.33 po Kr. je v ječi umrl od gladu: Sen. rh., T., Suet., Plin. iun., Gell., Asinius uterque (oče in sin) Q.