Franja

Annius 3 Anij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znan je T. Annius Milō Tit Anij Milon (gl. Milō): Ci., C. Poleg njega se omenja še:

1. T. Annius Cimber Tit Anij Cimber, lat. pisatelj: Ci., Q., Suet.

2. Annius Fetialis Anij Fecijal, lat. zgodovinopisec: Plin.

3. Annia Anija, žena Lucija Cine, pozneje Marka Pizona Kalpurnijana: Vell. — Od tod patronim Anniadae -ārum, m Aniadi, potomci Anijevega plemena: Cl., Prud. Adj. Anniānus 3 ki se tiče kakega Anija ali Anije, Anijev, Anijin, anijski: Anniana Milonis domus Ci. ep., caput Annianum de mulierum hereditatibus Ci. poglavje (mesto)..., ki se tiče Anije (hčere Publija Anija Azela). Kot nom. propr. Anniānus -ī, m Anijan, lat. pesnik v času ces. Hadrijana: Gell.

annuler [anüle] verbe transitif razveljaviti, preklicati; uničiti

annuler un mariage razveljaviti poroko, zakon
annuler une commande preklicati, stornirati naročilo
annuler un rendez-vous preklicati, odpovedati sestanek
s'annuler uničevati se
ces deux forces s'annulent ti sili se uničujeta

antisigma -atis, n (gr. ἀντίσιγμα) protisigma,

1. črka Ↄ, ki jo je hotel ces. Klavdij vpeljati za ps ali bs (= gr. ψ): Prisc.

2. kritično znamenje Ↄ (obrnjena sigma) pri prestavljenih verzih: Suet., Isid.

Antōnius 3 Antonij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Iz plebejskega so poseb. znani:

1. M. Antonius s priimkom Orator Mark Antonij Govornik, roj. l. 144, ded triumvira Marka Antonija, konz. l. 99, najslavnejši rim. govornik pred Ciceronom, Sulov pristaš, na Cinovo povelje so ga usmrtili besneči marijevci l. 88: Ci. idr.

2. njegov sin M. Ant. Creticus Mark Antonij Kretski; kot propretor l. 74 poslan na Sredozemsko morje proti pomorskim roparjem, napadel je Kreto in tam po mnogih izgubah umrl., od tod njegov vzdevek Creticus: Ci., S., T., Vell.

3. njegov brat C. (po drugih L.) Ant. Hybrida Gaj (Lucij) Antonij Hibrida, drugi sin Marka Antonija Govornika, hud grabežljivec, Sulov pristaš, pozneje skrivni udeleženec Katilinove zarote in zato sprva odločen nasprotnik Cicerona, potem l. 63 z njim konz. Že l. 70 je bil zaradi roparstva izključen iz senata, a kmalu zopet sprejet vanj; l. 59 obsojen kot udeleženec Katilinove zarote in zaradi izsiljevanja, čeprav ga je Cicero vneto zagovarjal: Ci., S., Val. Max.

4. M. Ant. (Triumvir), najstarejši sin Marka Antonija Kretskega, po svoji materi Juliji v bližnjem sorodstvu s Cezarjem, roj. l. 83, hud nasprotnik Cicerona (prim. Ciceronove orationes Philippicae proti njemu), vnet pristaš Cezarja, po čigar smrti je sklenil (l. 43) triumvirat z Oktavijanom in Lepidom; pozneje se je sprl z Oktavijanom, ki ga je premagal v bitki pri Akciju l. 31, potem pa se je Antonij v Aleksandriji sam usmrtil: Ci., C. idr.

5. njegovi otroci:
a) M. Ant. Antyllus Mark Antonij Antil, njegov in Fulvijin sin, ki mu je bilo po očetovi smrti namenjeno vladarstvo v Egiptu, a ga je dal Oktavijan usmrtiti: Suet.; njegov mlajši brat Iullus Ant. Jul Antonij, ki ga je mačeha Oktavija skrbno vzgojila, v cesarski rodbini zelo priljubljen sorodnik, ki ga je Avgust po očetovi smrti večkrat odlikoval, l. 2 pa hotel usmrtiti, ker se je baje na nedopusten način družil z njegovo hčerjo Julijo; baje je Jul prehitel prisilno usmrtitev s prostovoljno. Spesnil je ep Diomedejo v 12 spevih: H. (ki mu je posvetil 12. odo IV. knjige), T. idr.
b) Antōnia maior Antonija starejša, žena Lucija Domicija Ahenobarba, babica ces. Nerona: Suet., in Antōnia minor Antonija mlajša, žena Druza, brata ces. Tiberija, mati Germanika, ces. Klavdija in Livije: Plin., T. (ki napačno trdi, da je bila žena L. Domicija Ahenobarba), Suet.

6. L. Ant. Lucij Antonij, mlajši brat triumvira Antonija, se je bojeval l. 40 v peruzijski vojni proti Oktavijanu in Agripi: Ci.

7. Antōnia Antonija, hči ces. Klavdija, usmrčena na Neronovo povelje: T., Suet. — Drugi, ne temu rodu pripadajoči Antonii so:

1. Ant. Musa Antonij Muza, gr. zdravnik, ustanovitelj mrzlega zdravilišča v Rimu: H., Suet.

2. Ant. Primus Antonij Prim, Vespazijanov pristaš: Mart., T.

3. C. Ant. Saturnīnus Gaj Antonij Saturnin, se je vzdignil proti Domicijanu, upravitelju Gornje Germanije; ko ga je Norban Maksim premagal, ga je dal Domicijan usmrtiti: Mart., Suet. — Od tod

1. adj. Antōnius 3 Antonijev = triumvira Antonija: leges Lentulus in Ci. ep.; Antōniānus 3 Antonijev, in to
a) = triumvira Antonija: latrocinium Ci., partes Vell., Sen. ph.; subst. Antōniānī -ōrum, m antonijevci, Antonijevi pristaši: Lepidus in Ci. ep.; Antōniānae -ārum, f (sc. orationes = Philippicae) (Ciceronovi) govori proti Antoniju: Gell.
b) = govornika Antonija: dicendi ratio Ci.

2. subst. Antōniaster -trī, m antoniaster, zaničlj. = prevelik posnemovalec govornika Antonija: Ci. ap. Q. et ap. Prisc.

apex -icis, m

1. konica, ost, koničast konec, vrh, rt, kopa: flamma apicem per aëra duxit O. plamen se je koničasto dvignil v zrak, levis apex (sc. flammae) visus fundere lumen V. koničast plamen, huius (lauri) apes summum... obsedere apicem V., montis ap. O., Sil., ap. Peliacus O., Siculus (= Aetna) Lucan., gratus Iulo sublimis apex (sc. montis Albani) Iuv., obelisci Plin., eiusque (sc. falcis) velut apex pronus imminens mucro vocatur Col.; pren. vrhunec, najvišja stopnja: tenere summum apicem perfectionis Arn., dignitatum apices maximi Amm.

2. met.
a) konica šlema, vrh šlema, poseb. kovinska cev, v kateri tiči konjski rep: apicem summum (galeae) hasta tulit V.; odt. pren. čelada, šlem: ardet apex capiti V.
b) grebenast izrastek na ptičjih glavah: Plin.
c) na vrhu bele svečeniške kape (albus galērus) pripeta, z volno ovita oljkina šiba: Serv., P. F.; od tod pren. koničasta kapa, stožčast klobuk, in to: α) iz krzna žrtvovanega jagnjeta sešita, z oljkino šibo okrašena stožčasta svečeniška kapa: lanigeri apices V., ap. Dialis (Jupitrovega svečenika) Val. Max., cui libet apicem Dialem imponamus L. = naredimo za Jupitrovega svečenika, apex, qui est sacerdotum insigne, dictus est ab eo, quod comprehendere vinculo antiqui apere dicebant P. F. β) = tiara azijskih vladarjev: ab aquila Tarquinio apicem impositum Ci., regum apices H. krone, naglavja, diademi, apicis nobilitatus auctoritate Amm.; met. kraljevska oblast: apicem Fortuna sustulit H.; pren. okras, čast: apex est autem senectutis auctoritas Ci.
č) gram. α) znamenje dolžine nad samoglasniki (npr. á, šele pri poznejših slovničarjih ā): Q. in pozni slovničarji; pren.: nullum apicem quaestionis praetermittere Arn. niti pičice vprašanja ne preskočiti, disputare de apicibus iuris Ulp. (Dig.) o pravnih malenkostih. β) apices litterarum Gell. potegi črk; met. (v pozni ces. dobi) pisanje, spis, pismo: apicum oblator Sid., poseb. apices sacri Sid. ali apices Augusti Cod. Th., Cod. I. cesarski dopisi, lectores divinorum apicum Cod. Th.

Āpiōn (Appiōn) -ōnis, m (Ἀπίων; prim. Āpis Ἆπις) Apion,

1. priimek kirenskega kralja Ptolemeja: Ci., L. epit.

2. sloveči gr. slovničar, sodobnik ces. Tiberija: Sen. ph., Plin.

apitoyer [-twaje] verbe transitif ganiti, omehčati, zbuditi usmiljenje (quelqu'un pri kom)

s'apitoyer pomilovati (sur quelqu'un koga), biti ganjen ob, sočustvovati
j'ai essayé de l'apitoyer sur le sort de ces malheureux skušal sem zbuditi pri njem usmiljenje z usodo teh nesrečnikov
apitoyer le cœur de quelqu'un omehčati komu srce

apocolocynthōsis -is, f (gr. ἀποκολοκύνϑωσις) „potikvitev“ = sprememba v bučo, naslov satire na ces. Klavdija, ki jo pripisujejo filozofu Seneki; njena vsebina je smešno „poboženje“: sprejem med buče = butce.

Apollodōrus -ī, m (Ἀπολλόδωρος) Apolodor,

1. sloviti retor iz Pergama, učitelj govorništva Oktavijana, poznejšega ces. Avgusta: Q., Suet., aridissimi... Apollodori libri T. Od tod Apollodōreī -ōrum, m apolodorovci, Apolodorovi pristaši: Q.

2. atenski slovničar okrog l. 140, učenec stoika Panajtija in slovničarja Aristarha; njegovo delo je ohranjeno: Varr., Ci. ep., Macr.

3. neki akademijski filozof, sodobnik epikurejca Zenona: Ci.

4. Apolodor z Lemnosa, pisatelj del o poljedelstvu: Varr.

5. zgodovinopisec iz Eriter (Ἐρυϑραί): Varr. ap. Lact.

6. zdravnika, eden iz ciprskega Kitija, drugi iz Tarenta: Plin.

7. atenski slikar: Plin.

8. neki kipar: Plin.

9. kruti tiran v Kasandreji: Ci., Sen. ph.

10. vojskovodja Aleksandra Vel.: Cu.

Apollōnidēs -ae, m (Ἀπολλωνίδης) Apolonid,

1. oblastnik na Hiosu v času Aleksandra Vel.: Cu.

2. sloviti gr. kamnosek: Plin.

3. gr. pisatelj v času ces. Tiberija, napisal potopisno delo Περίπλους: Plin.

apparier [-rje] verbe transitif sestaviti, združiti v pare, urediti po parih; pariti (živali)

apparier des gants urediti rokavice po parih, v pare
ces bas ne sont pas appariés te nogavice niso urejene po parih

appellō (adpellō) -āre -āvī -ātum (iz ad in *pellāre; prim. compellāre, interpellāre)

1. nagovoriti (nagovarjati), ogovoriti (ogovarjati), govoriti s kom: salutabant benigne, comiter appellabunt Ci., singulos appellare rogareque Ci., tu autem, M. Antoni, absentem enim appello Ci., milites benigne app. S., quaestorem appellat (pozdravi) dicitque S., nec audet appellare virum virgo O., legati quod erant appellati superbius Ci. ostro nagovorjeni, in appellandis cohortandisque militibus C., Adherbalis appellandi copia non fuit S.; (s pristavkom nomine, nominatim ali nominans ali brez) po imenu nagovoriti (nagovarjati), (po)klicati, poz(i)vati: flebiliter nomine sponsum mortuum appellat L., me autem nomine appellabat Ci., centurionibus nominatim appellatis C., unum quemque nominans appellat S.; pogosto poz(i)vati, ponižno (za)prositi, moliti koga: mater, te appello,... surge et sepeli gnatum Pac. ap. Ci. (prim. Ci. Acad. II, 27, 88, Tusc. I, 44; H. Sat. II, 3, 62), vos imploro et appello, sanctissimae deae Ci., qui deus appellandus est? Ci., nunc vero exsul patriā... quo accedam aut quos appellem? S., aliquo praeeunte deos app. Plin. iun.

2. occ.
a) nagovoriti, naprositi, zaprositi koga za posvet o čem: id, quod te volo de communi re appellare mea et tua Pl., senatus saepius pro tua dignitate appellaretur, si absentibus consulibus umquam, nisi ad rem novam cogeretur Ci. ep., appellatis de re publ. patribus Suet.
b) poz(i)vati, nagibati koga k čemu, (na)svetovati komu kaj, poskušati zapeljati, zvabiti koga k čemu: a Viridomaro appellatus C., tutores saepe appellati pernegaverunt Ci.; s finalnim stavkom: appellatus est a C. Flavio... Atticus, ut eius rei princeps esse vellet N.; app. de aliqua re k čemu (poseb. v slabem pomenu): aliquem de proditione L., aliquem (aliquam) de stupro Val. Max., Q., stupri causā Val. Max., ali samo appellare aliquem (sc. de stupro) Sen. rh., Dig.; app. aliquem in aliqua re L. idr., redko app. aliquem in aliquam rem L.
c) terjati (koga za) kaj, npr. (za) dolg: cum tibi cotidie potestas hominis fuisset admonendi, verbum nullum facis; biennio iam confecto fere appellas Ci., app. aliquem de pecunia Ci. ali samo pecuniā Q., creditores in solidum appellabant T. so terjali za celoto = so odpovedali glavnico, app. aliquem de sorte, de usura Val. Max., debitorem in diem ali ad horam et diem Sen. ph.; pren.: app. solum Plin. z gojenjem primorati, da rodi; šele poklas. app. aliquid terjati za kaj, zahtevati kaj: mercedem Iuv.
č) poz(i)vati na sodišče, (ob)tožiti, s tožbo prijeti: cavendum est etiam,... ne... alii plectantur, alii ne appellentur quidem Ci., in litibus nemo appellabatur nisi ex testium dictis Ci.; z gen. (zaradi česa): quid si adeam atque appellem mali damnique? Pl.
d) kakega oblastnika na pomoč poz(i)vati, (po)klicati višjo oblast, priziv da(ja)ti, pritožiti (pritoževati) se višji oblasti: regem L., Plin., praetorem Ci., tribunos L., a praetore tribunos Ci., ab aliquo Q., si quis appellavisset de aestimatione C. se je pritožil zaradi..., in eo praetor appellatur Ci. pri tem gre priziv do pretorja; v ces. dobi; app. ad imperatorem Icti., a (ex) sententia Icti; pren. sklicevati se na kaj: quae si appellare audent impii, quo tandem studio colentur a bonis? Ci.

3. (po)imenovati, vzde(va)ti komu ime: illa calamitas, si ita est appellanda Ci., omnes nominari a me non est necesse; eos, qui adsunt, appellabo Ci., pecunias, quo nomine iudicium hoc appellatur, non repetunt Ci.; z dvojnim acc.: C., L. idr., Ennius sanctos appellat poëtas Ci., regem app. aliquem Ci. idr. = imenovati, oklicati koga za kralja; v pass. z dvojnim nom.: qui ipsorum linguā Celtae, nostrā Galli appellantur C., pars oppidi, quae appellatur Insula Ci. ki se mu pravi Otok, qui post Alexandrum Magnum reges sunt appellati N. — Pri etimološkem izvajanju: locupletes assiduos ab aere dando Ci., Quirites a Curibus appellati L. po besedi Cures, appellare a colendo colles Col. po besedi colere, ab eius nomine Thessalia appellatur Vell., appellata ex viro virtus Ci. po besedi vir, Italia appellata de Graeco vocabulo Gell. S praep. ob ali propter se veže vzrok imenovanja: (Scipio) Africanus ob egregiam victoriam de Hannibale... appellatus L., Peripatetici philosophi olim propter eximiam rerum maximarum scientiam a Graecis politici philosophi appellati Ci.; occ. omeniti (omenjati), navesti (navajati): quae (aedes) in lege non appellantur Ci., quos (principes) idcirco non appello hoc loco Ci., app. auctores Plin.; pren.: aliquem nutu significationeque app. Ci. ep. označiti.

4. izgovoriti (izgovarjati), izreči (izrekati): litteras, nomen Ci., sicut „fetus“ ipse et „fecundits“ appellata Gell.

Opomba: Star. appellāssis = appellaveris: Ter.

Appius -iī, m Apij, in Appia -ae, f Apija, predimek, poseb. članov Klavdijevega rodu (gl. Claudius): Forum Appiī Apijev trg, trg ob Apijevi cesti v Laciju: Ci. ep. — Od tod

1. adj.
a) Appius 3 Apijev, apijski. Poseb.: via Appia Ci., L., tudi Appiae limes L. in (pesn.) via Appi H. ali samo Appia Ci. ep., L., H., O. idr. Apijeva cesta, vélika (vojaška) cesta, ki jo je l. 312 speljal cenzor Apij Klavdij Slepi od Kapenskih vrat (porta Capēna) v Rimu naravnost do Teracine in od tod do Kapue (Capua); v času ces. Trajana so jo podaljšali do Brundizija; aqua Appia Front. Apijev vodovod, ki ga je napravil isti cenzor Apij (prim. L. IX, 29).
b) Appiānus 3 Apijev, apijski: libido L. decemvira Apija Klavdija, māla Plin.; subst. Appiānum -i, n Apijevo zelenilo, zeleno barvilo slabe vrste: Plin.

2. subst.
a) Appias -adis, f Apijevka, apijska boginja, α) kip Nimfe pri vodometu Apijevega vodovoda na Julijevem trgu (forum Iulii): O.; pl. Appiadēs deae kipi Nimf pri Venerinem svetišču nedaleč od omenjenega vodometa: O., Plin. β) vzdevek, ki ga je Minervi nadel Ciceron, ko se je laskal Apiju Klavdiju Lepemu: Ci. ep.
b) Appietās -ātis, f „apijevstvo“ = staro plemstvo Apijeve rodbine, besedo je ustvaril Ciceron, ko se je laskal Apiju: Ci. ep.

archiātros (archiātrus) -ī, m, nav. archiāter -trī, m (gr. ἀρχίατρος) prvi zdravnik na ces. dvoru ali kje drugje, višji zdravnik, zasebni (telesni) zdravnik: Aug., Cod. Th., Cass.

argyraspidēs -um, acc. -as, m (gr.ἀργυ-ράσπιδες) „srebroščitniki“, mak. izbrana četa s srebrnimi ščiti: Cu., Iust., regia cohors (= kraljeva telesna straža) erat: argyraspides a genere armorum appellabantur L. — Soobl. argyroaspidēs -um, acc. -as, m podobna četa ces. Aleksandra Severa: Lamp.

armentārius 3 (armentum) živinski, goveji, ki pase črede: equiso Ap.; subst. armentārius -iī, m pastir velike živine, govedar: Varr., Lucr., Afer V.; Armentārius Armentarij (Govedar), cogn. ces. Valerija Maksimijana kot oznaka njegovega rodu: Aur.

Ārruntius 3 (Ārrūns) Aruncij(ev), ime rim. rodu,

1. L. Arruntius Lucij Aruncij, govornik, zgodovinopisec, pomemben in značajen državnik, konz. l. 6 po Kr.; potem ko si je pri Tiberiju nakopal zavist in bil preganjan od Sejana in Makrona, si je l.37 po Kr. sam prerezal žile: Vell., Sen. rh., Sen. ph., Plin., T.; apel.: Arruntii T. ljudje (možje), kakršen je bil Aruncij.

2. sloviti zdravnik v času ces. Klavdija: Plin.; apel.: Arruntii Plin. možje, kakršen je bil Aruncij.

3. L. Arruntius Stella Lucij Aruncij Stela, nav. samo Stella, rim. pesnik v Domicijanovem času, Marcijalov in Stacijev prijatelj, konz. najbrž l.101 po Kr.: Mart., Stat., Sid.

4. Arruntius Celsus Aruncij Celz, nav. samo Celsus, rim. slovničar v času Antonina Pija: Prisc.

Athēnaeum -ī, n (Ἀϑήναιον) Atenaj,

1. trdnjavica v Atamaniji: L.

2. Atenino svetišče v Atenah, v katerem so pesniki in učenjaki poslušalcem brali svoja dela: Lamp. Od tod pren. = visoka šola, atenej, višja izobraževalna institucija v Rimu, ki jo je v letih 133 do 136 po Kr. ustanovil ces. Hadrijan: Aur., Sid.

Athēnodōrus -ī, m (Ἀϑηνόδωρος) Atenodor, gr. moško ime. Poseb.

1. Sandonov sin (ὁ Σανδώνιος), stoik iz Tarza, Pozejdonijev učenec na Rodosu. Učil je v epirski Apoloniji, kjer ga je Oktavijan poslušal in ga vzel s seboj v Rim za prijatelja in svetovalca; v Rimu je najbrž vzgajal Oktavijanovega nečaka, poznejšega ces. Klavdija. Pozneje se je vrnil v Tarz, kjer je izboljšal mestne zakone: Ci. ep., Sen. ph., Suet.

2. gr. vojskovodja, ki se je uprl zoper Aleksandra Vel.: Cu.

3. retor: Q.

4. kipar pribl. v času 94. olimpiade: Plin.

5. kipar: Plin.

attendant, e [atɑ̃dɑ̃, t] adjectif čakajoč, pričakujoč

en attendant medtem, za sedaj, do nadaljnjega; vendarle
en attendant que dokler ne ...
en attendant d'être reçu, feuilletez ces revues dokler ne boste sprejeti, listajte malo po teh revijah