Franja

lōrum -ī, n (iz *u̯lōrom (*u̯lērom), indoev. kor. *u̯el- vrteti, viti, plesti; prim. gr. τὰ εὔληρα [iz *ἔƑληρα] Hom. = dor. τὰ αὔληρα uzde)

1. jermen (zlasti za zvezovanje): Pl., Pr., Mart., si (sc. puer) lorum omisit Ci., substringebat caput (sc. equi) loro altius N., cum apparitor Postumium laxe vinciret, „Quin tu“, inquit, „adducis lorum“ L., qui lora restrictis lacertis sensit H., parvis loris vincta O.

2. meton.
a) vajet, uzda, brzda: loro ducere equum L. za uzdo, lora dare V. ali remittere O. uzdo (brzdo) popustiti (popuščati), media inter lora V. med vožnjo samo.
b) usnjen tok (bulla, gl. bulla): Macr.; prim.: Etrusco puero si contigit … signum de paupere loro Iuv.
c) Venerin pas: arcano percussit pectora loro Mart.
d) bič, tepéžnica: Icti., ita vestra latera loris faciam, ut valide varia sint Pl., usque ad necem operiere loris Ter. skoraj do smrti boš bičan, eum … servi publici loris ceciderunt Ci., loris non ureris H. bič te ne žge (ne mrcvari), cirrata loris horridis Scythae pellis Mart.

3. metaf. zaradi podobnosti
a) tanka rozga: Plin. (14, 11).
b) jermen (o mlahavih spolovilih): Petr., madidoque simillima loro inguina Mart. — Soobl. lōrus -ī, m: Petr., Ap.

mōrso m

1. ugriz, pik; ujedanje:
dar di morso ugrizniti; pren. užaliti

2. grižljaj

3. pren. cik, cikanje:
il morso dell'aceto cikanje kisa

4. pren. zbodljaj:
sente il morso dell'invidia žre ga zavist

5. pren. udarec, napad

6. brzda, žvala:
mettere il morso a qcn. natakniti nagobčnik; koga obvladati, obrzdati
allentare il morso pren. popustiti brzde

7. bot.
morso di rana žabji šejek (Hydrocharis morsus ranae)

ōreae -ārum, f (ōs) žvala (tudi pl. žvale), brzda: P. F., Ca. ap. Fest., Naev. ap. Fest. — Soobl. ōriae in aureae: P. F.

rein¹ [réin] samostalnik
vajet, uzda, brzda, oglavnik, povodec; brzdanje, krotenje; nadzor(stvo)

to allow rein to one's joy ne brzdati (zadrževati) svojega veselja
to assume (to take) the reins of government prevzeti vlado
to draw (to pull up) rein pritegniti vajeti, zadržati (ustaviti) konja; ustaviti se; opustiti poskus
to drop the reins izpustiti vajeti iz rok
to give a horse the rein(s) popustiti konju vajeti
to give rein to one's whim popustiti, dati prosto pot svoji kaprici (muhavosti)
to hold the reins imeti, držati (trdno) vajeti, figurativno držati položaj v rokah
to keep a tight rein on (s.o.) imeti (koga) krepko na vajetih, brzdati, dajati malo svobode

retināculum -ī, n (retinēre) vse, kar zadržuje ali drži = držalo, držaj, držak, držač, vez, kavelj, kljuka, klin, skoba, sponka, penja, penjača, spojka, zapona, zapenjača, vrv, uzda, brzda, vajet: Ca., Col., L., Stat. idr., retinacula equorum V., retinacula classis O. ali navis V. vrvi, retinacula mulae religat H. vrvi, retinaculum vitis V. vitra, vezača, vezalka, tignum distinetur retinaculis Vitr.; pren.: vitae retinacula abrumpere Plin. iun. vezi, abruptis desiderii retinaculis Ap.

Opomba: Sg. le pri Amm.; sinkop. obl. retinaclis: Prud.

rienda ženski spol vajet, uzda, brzda

a media rienda v kratkem galopu
a rienda suelta v diru, skokoma; razbrzdano
a toda rienda v diru, v galopu
llevar de rienda za vajete voditi
aflojar las riendas popustiti vajeti
volver las riendas obrniti
tirar la rienda vladati

Zaum, der, (-/e/s, Zäume) brzda; figurativ im Zaum halten brzdati (kaj/koga)

Zaumzeug, das, brzda

žvȁla ž
1. brzda, del uzde
2. ekspr. gobec (pasji, volčji)

žvȁle žvâlā ž mn.
1. žvala, brzda, del uzde: metnuti konju žvale u usta
2. ekspr. gobec: žvale su usta kod pasa i kurjaka
3. med. žvala, gnojni izpuščaj v ustnem kotu
4. vučje žvale soteska
5. držati na -ama držati na uzdi

caveçon [kavsɔ̃] masculin nosna brzda

coup masculin de caveçon (figuré) ponižanje

Hohlgebiß, Hohlgebiss, das, stroga brzda

Kandare, die, bei Pferden: stroga brzda; an die Kandare nehmen brzdati, obrzdati

lupātus 3 (lupus) z železnimi (volčjim zobovom podobnimi) ostmi opremljen, le v zvezi lupata frena H. ali subst. lupātī -ōrum, m (sc. freni) in lupāta -ōrum, n (sc. frena) volčje žvale, volčja brzda: duris parere lupatis V., aurea lupata Mart.

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

Schere, die, (-, -n) škarje (tudi figurativ); bei Krebsen: klešče, škarje; Sport beim Turnen: strig; Pferdesport: stroga brzda; Jagd beim Birkhahn: rep; beim Wagen: ojnice; gekröpfte Schere ukrivljene škarje

snaffle [snæfl]

1. samostalnik
konjska brzda, uzda

to ride s.o. on (with) the snaffle figurativno imeti (voditi) koga na vrvici

2. prehodni glagol
nadeti (konju) uzdo, obrzdati
figurativno brzdati, krotiti, trdo držati (koga)
sleng prilastiti si brez dovoljenja

мундштук m ustnik; konjska brzda, žvale

bite^*1 [bait]

1. prehodni glagol
gristi, odgristi; pičiti, pikati; jedkati, razjedati
pogovorno oslepariti; okužiti

2. neprehodni glagol
gristi; peči, skeleti
figurativno pustiti se oslepariti; prijeti

the brake will not bite brzda noče prijeti
to bite the dust pasti na tla, valjati se po tleh, umreti
to bite the hand that feeds one pokazati se nehvaležnega
to bite one's lips krotiti, premagovati se

domitor -ōris, m (domāre)

1. krotilec (živali): Col., Plin., Gell., equorum Ci., ferarum Sen. ph.

2. pren.
a) premagovalec: Persarum, armorum Ci., tot gentium Cu., Germaniae Vell., belli externi T.; pesn.: Saturnius d. maris alti V. ali d. tumidi maris Sil. pomirjevalec.
b) atrib. (o stvarnih subj.) krotilec: salis et aceti suci domitores rerum Plin. ki vse pokonča, curarum d. somnus Sen. tr. tešitelj skrbi, infinitae potestatis domitor ac frenator animus Plin. iun. ki se ob neomejeni moči sam kroti in brzda.