Franja

annālis -e (annus)

1. eno leto trajajoč, enoleten, leten: tempus Varr., Icti., solis cursus Varr., sexus Tert.

2. ki se tiče leta (let), leten: lex annalis, leges annales Ci. zakon(i), ki je (so) določal(i) kandidatom za častne službe potrebno starost, liber annalis Q. ali libri annales Verr. ap. Gell., Serv. = subst. annālis -is, m (sc. liber), nav. pl. annālēs -ium, m letnik(i), letopis(i). V njih so kronološko popisovali glavne dogodke leta sprva višji svečeniki, pontifices maximi; zato se imenujejo ti konec vsakega leta objavljeni letopisi annales pontificum maximorum Ci. ali annales pontificum Q., (zaradi njihovega uradnega značaja) tudi annales publici Ci. državni letopisi, najpogosteje pa annales maximi Ci., Verr. ap. Gell., Macr., Serv. véliki letopisi. Ko so Galci l. 389 Rim osvojili in zažgali, je bilo vse to letopisje uničeno. Pozneje so sestavljali take letopise učenjaki, npr. Q. Fabius Pictor (l. 200) in L. Cincius Alimentus (l. 150) v grškem, Cassius Hemina (l. 150), Q. Claudius Quadrigarius (l. ?) in Q. Valerius Antias (l. 60) v lat. jeziku: annales Varr., annales populi Rom. et monumenta vetustatis Ci., erat enim historia nihil aliud nisi annalium confectio Ci., aliquid in annales referre L., annales prisci L., O., annales vetustiores L., annales Fabii Pictoris Plin. = annales Fabii Gell.; annales imenuje tudi Enij svojo epsko pesnitev o rim. zgodovini, od tod annales Ennii Suet. Tako tudi Cornelii Taciti ab excessu divi Augusti annalium libri = „zgodovina“ (njegove historiae pa = „sodobna zgodovina“). Redkeje se rabi sg. annalis -is, m, in to večinoma le o posamezni knjigi kakega letopisa: Atticus... in annali suo scriptum reliquit N., est igitur sic apud illum (Ennium) in nono, ut opinor, annali Ci. (natančneje: de libro Ennii annali sexto Q.), Ennius... propter eos sextum decimum adiecit annalem Plin., posuimus igitur verba ipsa Quadrigarii ex annali eius VI transscripta Gell.; pri poznejših piscih tudi: in duodevicesimo annalium (nam. in duodevicesimo annali) Sen. ph., in tertio annalium (nam. in tertio annali) Gell. Pesn.: annales nostrorum audire laborum V. zgodovino. Kot nom. propr. Annālis -is, m Analij, naziv Vilijevega rodu po ljudskem tribunu Luciju Viliju (L. Villius), ki je prvi sprožil zakon, ki je določal starost, potrebno kandidatom za častne službe: Ci. ap. Q., L.

ānulāris -e (ānulus) prstanski, pečatniški: digitus Isid. prstanec, anulare (genus coloris) Plin. prstanska kreda, nekaka bela barva, pripravljena iz krede, ki so ji primešavali vrezane pečatniške steklenjake; subst. ānulāre -is, n (sc. pigmentum) barva vrezanih kamnov: Isid.

apis -is, gen. pl. -ium, od L. tudi -um, f čebela: Varr., V., H. idr., mel in ceris Attica ponit apis O., examen (roj) apium Ci., L., apium examen L., apium examina Ci., foetūs melliferarum apium O. — Soobl. apēs -is: Prob., Prisc.

Apollō -inis (in od L. -ōnis), m (Ἀπόλλων) Apolon,

1. Jupitrov in Latonin sin, Dianin lepi brat, čuvaj in ohranjevalec divjačine in čred, dolgokodrasti bog lokostrelstva, vedeževalstva, zdravilstva, glasbe in pesništva ter zato vodja in zaščitnik Muz; pozneje so ga poistovetili s sončnim bogom in mu dodali ime Phoebus: Latonam ex longo errore... confugisse Delum (litteris proditum est) atque ibi Apollinem Dianamque peperisse Ci., formosus, pulcher Apollo V., crinitus Enn. ap. Ci., V., pollens sagittis, inclutus arquitenens... Apollo Naev. ap. Macr., deus arcitenens O. in abs. arcitenens V., responsa, praedictiones, signa Apollinis Ci., Delius vates V., vates Val. Fl., Apollo medice, Apollo Paean Carmen virginum Vestalium ap. Macr., pulsator citharae Val. Fl., dextro faciatis Apolline carmen O.; met.: aperitur Apollo V. Apolonovo svetišče v Akcijskem predgorju, magnus mihi eris Apollo V. (Apolon kot bog ugibalec), auratus Ap. V. pozlačena Apolonova podoba na ladji. — Po Apolonu je poimenovanih več krajev: Apollinis urbs O. Apolonovo (mesto) = traška Apolonija; Apollinis urbs magna Plin. Véliko Apolonovo (mesto), glavno mesto apolonopolskega okraja v Gornjem Egiptu; Apollinis oppidum Plin. Apolonovo (mesto) v vzhodni Etiopiji; Promuntorium Apollinis Apolonovo predgorje
a) (prej imenovano Pulchri promuntorium, Καλοῦ ἀκρωτήριον), severno od Utike, nasproti Sardinije: L., Mel., Plin.
b) v Mavretaniji: Plin. — Od tod adj.
a) Apollināris -e apolonski, Apolonov, Apolonu posvečen: circus, sacrum L., laurea H., ludi Ci., L. idr. Apolonu na čast dne 5. VII. obhajane igre; subst. α) Apollināris -is, f (sc. herba), rastl., sicer imenovana hyoscyamus: Plin.; tudi neke vrste pasje zelišče: Ap. h. β) Apollināre -is, n Apolonovišče, Apolonov trg okrog Apolonovega svetišča: L.
b) Apollineus 3 (pesn.) = Apollināris: laurus, medulla O., ars (= vedeževalstvo in zdravilstvo) O., vates (= Orpheus) O., proles (= Aesculapius, Apolonov sin) O., frater Byblidis (= Apolonov vnuk) O., urbs (= Delos) O., mater (= Latona) Stat.

2. pren. = Baal, sončni bog Tircev: Cu.

apoplēxia -ae, f: Cael., in apoplēxis -is, acc. -in, f: Tert. (gr. ἀποπληξία, ἀπόπληξις) kap, poseb. po vsem telesu.

Aprīlis -e aprilov, aprilski: Varr., Kalendae, Nonae, Idus Ci., L., O. idr., mensis Aprilis Ci., H. mesec april, mali traven; subst. Aprīlis -is, m (sc. mensis) april, mali traven: O., Aprilis habet XXX dies Ci., Nēronēus (= Neronov rojstni mesec, tako imenovan med njegovo vladavino) T.

aquālis -e (aqua) vôden, vodén: velum (sc. ventorum) Varr., nubes Varr. ap. Non., poena Sid. kazen z utopitvijo; od tod subst. aquālis -is, abl. -ī, m f (sc. urceus ali hama) vrč za vodo, vedro: Ca. ap. Fest., Pl., Luc. ap. Char., Varr., Hyg. — Soobl. aquāle -is, n: Plin. ap. Char.

aquimanīle -is, n (aqua in manus) umivalnica, medenica: Paul. — Soobl. aquimanīlis -is, f: Isid.; aquimināle -is, n: Paul. (Dig.); aquiminarium -iī, n: Ulp. (Dig.).

Ardea -ae, f Ardeja, rutulsko mesto v Laciju južno od Rima: Varr., L., V., O. idr. Od tod adj. Ardeās -ātis (star. Ardeātis -is, npr. populus Ca. ap. Prisc.) ardejski: ager Ci., templum Plin.; pl. subst. Ardeātēs -ium, m Ardejci, preb. Ardeje: L., od tod adj. Ardeātīnus 3 ardejski: foedus L., ager Col.

Arpīnum -ī, n Arpin, sprva volskovsko, potem samnijsko mesto v jugovzhodnem Laciju ob Fibrenu, Marijevo in Ciceronovo rojstno mesto (zdaj Arpino): Ci., S. — Od tod adj.

1. Arpīnās -ātis, abl. -ī arpinski: ager, fundus Ci.; subst.
a) Arpīnās -ātis, abl. -ī in -e, m Arpinec: Sid. (soobl. Arpīnātis -is, m: Ca.); nav. v pl. Arpīnātēs -ium, m Arpinci, preb. Arpina: Ci., Plin.
b) Arpīnās -ātis, abl. -ī, n Arpinsko: in Arpinati (sc. praedio) Ci. na arpinskem vaškem posestvu (Ciceronovem).

2. Arpīnus 3 arpinski, iz Arpina: chartae (sc. Ciceronis) Mart.

ātriēnsis -e (ātrium) atrijski: Varr. Od tod subst. ātriēnsis -is, abl. -ī in -e, m (sc. servus) nadzornik atrija (in cele hiše), hišni sluga, oskrbnik, hišnik: Pl., Varr., Col., Petr., Plin., Plin. iun., Suet., idem coquus, idem atriensis Ci., ex alticinctis atriensibus unus Ph.

augurālis -e (augur) ptičegledski, avgurski: ius, libri Ci., cena Varr., Ci. ep. pojedina, ki jo je priredil avgur ob nastopu službe, insignia L., sacerdotium Suet., Lact. Od tod subst. augurāle -is, n

1. ptičegledsko opazovališče, prostor v rim. taboru na desni strani poveljnikovega šotora, kjer so opazovali ptice, kasneje poveljnikov šotor: Q., egressus augurali adit castrorum vias T., structa ante augurale ara T.

2. avgurska palica (= lituus): Sen. ph.

baccar -aris, n (gr. βάκκαρις) bakar, rastl. z dišečo koreniko, iz katere so izdelovali neko olje, menda špajka: V., Plin., Cu., Sen. tr.; kot pomagalo zoper uroke: baccare frontem cingite, ne vati noceat mala lingua V. — Soobl. baccaris -is, f: Plin.

Baleārēs (Baliārēs) -ium, f Balearska (Baliarska) otoka, Balearski otoki, Baleari: Balearis maior (zdaj Mallorca) in Balearis minor (zdaj Menorca) vzhodno od tarakonske Hispanije: Ci. ep., Mel., Baliares insulae L., Auct. b. Afr., Plin. Od tod adj.

1. Baleāris (Baliāris) -e balearski (baliarski): funditores Baleares C., Balearis funda V. ali habena Lucan., telum Baliare, Baliari verbere Sil., Baliaris terra Plin.; subst. Baliāris -is, m Baliarec, preb. Baliarov: Sil., v pl. Baleārēs (Baliārēs) -ium, m Balearci (Baliarci), preb. Balearskih otokov, izvrstni pračarji: L.

2. Baleāricus (Baliāricus) 3 balearski (baliarski): Balearica funda O., mare Baliaricum Plin.; subst. Baliāricī -ōrum, m Baliarci: Plin. Kot nom. propr. Baleāricus (Baliāricus) -ī, m Balearski (Baliarski), častni pridevek (agnomen) Kvinta Cecilija Metela, ki je osvojil Balearske otoke l. 123: Ci.

bēs, bēssis, m

1. dve tretjini (= 8 uncij) vsake dvanajstdelne celote, npr. funta, orala, čevlja, asa, dediščine idr.: Varr., Col., Plin., Icti., faenus ex triente Idib. Quint. factum erat bessibus Ci. ep. obresti so poskočile od mesečne ¹/₃ na ²/₃ (torej od letnih 4% na 8%), heres ex besse Plin. iun.; met. = osem: bessem bibamus Mart. osem čaš (kolikor ima ime Proculus črk).

2. pri matematikih = dve tretjini od šest = štiri: Vitr., bes alter = ⁽⁶⁺⁴⁾/₃ = 1²/₃ Vitr. — Poznejša soobl. bēssis -is, m: Prisc., Cod. Th.

bilībris -e (bilībra) dvofunten =

1. dva funta težek: offae Plin., mullus Mart., panes Cael., coronae Vop.

2. pesn. dva funta vsebujoč, dva funta držeč: aula Pl., cornu H.; subst. bilībris -is, f mera dveh funtov: P. Veg., Vulg.

bipennis -e (bi in penna)

1. dvokrilen: passerculus Varr. ap. Non., insectum Plin.

2. pren. dvorezen: securis Varr. ap. Non., ferrum V.; nav. subst. bipennis -is, acc. -em, abl. -ī in pesn. -e, f (sc. securis) dvorezna sekira, dvoreznica: formam totius Britanniae... bipenni assimulavere T., victimaque admotae stabat subiecta bipenni Sil.; bojna dvorezna sekira: valida, caelata argento V., lata O., Thermodontiaca malles cecidisse bipenni O., armati bipennibus Cu.; tesla ali drevnica v dva seka: Luc., Varr. ap. Non., Ph., ilex tonsa bipennibus H.; met. v pl. seki (zamahi) z dvorezno sekiro ali drevnico: ornus ferro accisa crebrisque bipennibus V. — Soobl. bipinnis (bi in pinna = penna).

birēmis -e (bi in rēmus)

1. dvoveseln, z dvema vesloma: scapha H., lembi L.; subst. birēmis -is, f (sc. navis) dvoveselna ladjica, dvoveslača: parva, non longa Lucan.

2. z dvema vrstama veslarskih klopi; le kot subst. birēmis -is, f (sc. navis) (ladja) dvoveslača: Ci., T. idr., Phrygiae biremes V., quattuor biremes in portum transduxit C.

Bonōnia -ae, f Bononija,

1. mesto v Cisalpinski Galiji, najprej Felsina kot glav. mesto 12 etrurskih mest, po l. 190 pa rim. naselbina (Bologna): Ci. ep., L. idr. Od tod adj. Bonōniēnsis -e bononski, iz Bononije: Plin., ager L.; subst. Bonōniēnsis -is, m Bononijec: Ci.

2. primorsko mesto v belgijski Galiji na morinskem ozemlju, prej Gesoriacus (zdaj Boulogne): Amm.

3. utrjeno mesto v spodnji Panoniji ob Donavi: Amm.

brāchiālis -e (brāchium) podramen, naróčen: nervus Pl., crassitudo Plin.; subst. brāchiāle -is, n: Plin., Prisc., Ambr., Vulg. in brāchiālis -is, f: Isid. rokav, narokv(ic)a, zarokvica, ki so jo nosili nad komolcem.