Franja

Critō -ōnis, m (Κρίτων) Kriton,

1. Atenec, Sokratov učenec in prijatelj: Varr. fr., Ci.

2. grški zdravnik v Trajanovem času: Mart.

Ctēsiphōn -ontis (Κτησιφῶν) Ktezifont,

I. masc. Atenec, Leostenov sin, ki ga je Demosten, njegov prijatelj, l. 330 zagovarjal proti Eshinu v govoru περὶ τοῦ στεφανοῦ (o vencu): Ci.; met. = govor za Ktezifonta: Sid. —

II. z acc. -ontem in -onta, fem. glavno mesto partskega kraljestva ob Tigridi, zimska prestolnica partskih kraljev: Plin., T., Eutr., Amm.

Cylōn -ōnis, m (Κύλων) Kilon, Atenec, Alkmeonov potomec, olimpijski zmagovalec, zet megarskega tirana Teagena (Theagenes), ki se je hotel l. 612 v Atenah polastiti tiranije; ko se mu to ni posrečilo, je z bratom pobegnil. — Od tod adj. Cylōnius 3 kilonski: Cylonium scelus (Κυλώνιον ali Κυλώνειον ἄγος) Ci. kilonska blaznost (krivda). Po Kilonovem begu so se namreč njegovi privrženci zatekli v zavetišče žrtvenikov boginje Atene in Erinij na atenski trdnjavi; Atenci so jih kljub temu brezbožno usmrtili, čeprav so jim prej obljubili prost odhod. Da bi to krvavo krivdo poravnali, so poklicali Epimenida, najslavnejšega vedeža tiste dobe.

Cynaegīrus, po večini rokopisov Cynegīrus -ī, m Kinajgir, Kinegir, Atenec, ki je po bitki pri Maratonu, ko so Perzijci bežali na ladje, skočil v morje in se z desnico oprijel sovražne tovorne ladje, hoteč ji preprečiti, da bi odrinila; ko so mu sovražniki odsekali desnico, je zadrževal ladjo z levico, a ko je izgubil tudi to, si je poskušal pomagati z zobmi: Plin., Iust., Cynaegiri exemplum imitatus Suet.

Cyrsilus -ī, m (Κυρσίλος) Kirsil (Cirzil), neki Atenec: Ci.

Euphronius -iī, m (Εὐφρόνιος) Evfronij, ime dveh grških piscev del o poljedelstvu; eden je bil Atenec, drugi Amfipolec: Plin., Euphronii duo Varr., Col.

Harmodius -iī, m (Ἁρμόδιος) Harmódij, Atenec, ki je umoril Hiparha: Ci., Plin., Gell.; apel. v pl. = morilci tiranov: Sen. ph.

Īcarus -ī, m (Ἴκαρος) Íkar

1. Atenec, Erigonin oče, ki je za časa kralja Pandiona v Atenah gostoljubno sprejel Bakha (Dioniza), za kar mu je hvaležni bog dal trto in mehe z vinom. Trto je Ikar v Atiki zasadil in tako tam postal prvi vinogradnik, z vinom v mehih pa se je vozil okrog po deželi ter ga razdelil med svoje rojake. Ko so se nekateri pastirji z vinom opijanili, so jih imeli njihovi tovariši za zastrupljene, zato so Ikarja ubili. Erigona je s svojo psico (ki se je imenovala gr. μαῖρα = bleščeča) iskala očetov grob in se, ko ga je bila našla, ob njem na drevesu od žalosti obesila. Jupiter (ali Bakh) je postavil vse tri na nebo kot ozvezdja: Ikar = Bootes ali Arcturus, Erigona = Virgo, psica = Canis, Sirius (pasja zvezda): Hyg. (ki ga imenuje tudi Īcarius) primus tegis, Icare, vultūs O., cunctis Baccho iucundior hospes Icarus, ut puro testantur sidera caelo Erigoneque Canisque Tib., Icare, Cecropiis merito iugulate colonis Pr. Od tod adj. Īcarius 3 (Ἰκάριος) Íkarjev: Icarii stella proterva canis O., boves (= ozvezdje Bootes) Pr., astrum, latratūs, palmes Stat. —

2. Dajdalov sin; z očetom, ki je bil sebi in sinu napravil umetne perutnice, je bežal iz kretskega labirinta. Oče se je držal zemeljskega površja, sin pa, čeprav posvarjen, se je previsoko povzpel, zato mu je sončna vročina raztopila vosek, ki je peresa njegovih perutnic držal zlepljena; Ikar je padel v jugovzhodni del Egejskega morja: O., Hyg. Od tod baje adj. Īcarius 3 (Ἰκάριος) Íkarjev, ikar(ij)ski (= po Ikarju imenovan) v zvezah: Icarium mare Plin., Ap. Ikar(ij)sko morje (jugovzhodni del Egejskega morja) = Icarii fluctus H., Icariae aquae O., Icarium litus ali Icaria litora Plin., Icarium pelagus Cl., tudi samo Īcarium -iī, n (sc. mare) O.; v resnici pa je ta adj. izveden iz subst. Īcaria, ki je ime otoka v Egejskem morju zahodno od Samosa, sl. torej = ikarijski.

Lȳsiadēs -ae, m (Λυσιάδης) Liziád, neki Atenec, sin filozofa Fajdra: Ci.

Lȳsiās¹ -ae, m (Λυσίας) Lísias, 1. Kefalov sin, Atenec, atenski govornik, Sokratov sodobnik: Ci., Q., Iust., Gell. Od tod adj. Lȳsiacus 3 (Λυσιακός) Lízijev, lízijevski: gracilitas Q..

2. neki zdravnik: Cels.

3. grški kipar: Plin.

Melētidēs -ae, m (Μελητίδης) Meletíd, Atenec, ki je zaradi svoje velike neumnosti prešel v pregovor: Ap.

Menander (Menandrus, Menandros) -drī, m (Μένανδρος) Menánder

1. Atenec, najslavnejši pesnik nove atiške komedije (νέα) okrog l. 315, Teofrastov učenec, Terencijev vzornik: Ter., Varr., Ci., O., Pr., Q., Vell., Ph., Suet., Gell., Aus., Amm. — Od tod adj.
a) Menandrēus 3 (Μενάνδρειος) Menándrov: Thais Pr.
b) Menandricus 3 Menándrov: fluxus Tert.

2. vojskovodja Aleksandra Velikega: Iust., Cu.

3. Ciceronov suženj: Ci. ep.

4. osvobojenec Tita Ampija Balba: Ci. ep.

Phīdiās -ae, acc. -ān, m (Φειδίας) Fídias (Fídija, Fejdías)

1. slavni atenski kipar, Periklov sodobnik: Ci., Q., Plin. — Od tod adj. Phīdiacus 3 (Φειδιακός) Fídijev (Fejdíjev): O., Iuv., Mart., Pr.

2. Atenec, za časa Sule vladar atenske države: N.

Thespis -idis, m (Θέσπις) Téspis, Atenec, Solonov in Pejzistratov sodobnik, utemeljitelj atiške tragedije; svoje igre je baje prikazoval na vozu, potujoč od mesta do mesta: plaustris vexisse poemata Thespis dicitur H.

Thrasybūlus -ī, m (Θρασύβουλος) Trazibúl, Atenec, Likosov sin, ki je l. 399 Atene rešil gospostva trideseterice tiranov: N., Iust., Val. Max.

Tīmōn -ōnis, m (Τίμων) Tímon, grško moško ime; poseb.

1. Atenec Timon, ki je živel v času peloponeške vojne, znan kot ljudomrzec: Ci. — Od tod adj. Tīmōneus 3 Tímonov, tímonski, timonéjski: cenae Timoneae Sen. ph. = osamljene, samotne.

2. grški kipar: L.

3. neki drug grški kipar: Plin.

Tyrtaeus -ī, m (Τυρταῖος) Tirtáj, grški elegik, Atenec, ki je v drugi mesenijski vojni Spartance navduševal s svojimi bojnimi elegijami: H., Iust.

Xenophōn -ōntis, m (Ξενοφῶν) Ksenofónt, Atenec, Sokratov učenec, zgodovinopisec, filozof in vojskovodja, rojen po l. 440, umrl po l. 355 v Korintu: Varr., Ci., N.; gr. acc. pl. Xenophontas: Sen. ph. — Od tod adj. Xenophōntēus (Xenophōntīus) 3 (Ξενοφώντειος) Ksenofóntov, ksenofóntski, ksenofontéjski: Xenophonteum genus sermonis Ci., Hercules Xenophontius ille Ci.

Ἀγάθων, ωνος, ὁ Atenec, Platonov prijatelj in grški tragik.

Ἀθηναῖος 3 atenski, subst. ὁ Atenec; Ἀθηναῖον τὸ Atenino svetišče.