Franja

αἰᾱνής 2 1. (αἰεί), večen. 2. a) [Et. iz αἱϜ-ανής, lat. saevus, gršk. Ἅιδης; brez obrazila -vo – je tvorba nem. sehr = zelo iz pragerm. sai-ra] bolesten, žalosten, grozen, bolan; b) temen, mračen.

ἀίζηλος 2 ep. zelo razločen, razviden (= ἀρίζηλος) – drugi: neviden.

αἱμο-ρραγής 2 (ῥήγνυμι) poet. krvotočen, (zelo) krvaveč.

αἰνό-μορος 2 ep. zelo nesrečen; nesrečnik.

αἰνός 3 (αἴνυμαι) ep. ion. poet. strašen, strahovit, grozen, silen, poguben, nesrečen. – adv. αἰνῶς in αἰνά grozno, strašno, zelo; αἰνὰ τεκοῦσα (na nesrečo rodivši) nesrečna mati.

ἀκρᾱ́-χολος 2 zelo jezen, naglojezen, togoten.

ἄ-κρῐτος 2 (κρίνω) 1. pass. a) neoddeljen, τύμβος skupen grob, φήμη zmeden, μῦθοι nespametno govorjenje; b) neprestan, trajen, brezštevilen (ἄχεα); πενθήμεναι ἄκριτον ἀεί zelo po kom žalovati; c) nesojen, brez sodbe in pravice (ἀποκτείνειν); neporavnan νείκεα; neodločen, τὸ ἀκρίτως ξυνεχὲς ἁμίλλης neodločno trajanje boja; ἀκρίτων ἔτι δ' ὄντων dokler še vojna ni odločena. 2. act. samovoljen, po svoji volji.

ἄκρος 3 (ἀκίς) I. adj. 1. skrajni, vnanji, vrhnji, najvišji, rtast, šiljast; ἄκρῳ Ὀλύμπῳ na najvišjem vrhu Olimpa; ἐπ' ἄκρων ὁδοιπορέω stopam po prstih, šopirim se, ὕδωρ površje vode; ἐπ' ἄκρῳ ῥυμῷ na koncu ojes, ἄκρη πόλις gorenji del mesta, μυελός osrčje; χείρ, πόδες, δάκτυλοι konec roke, prsti; sup. ἀκρότατος prav na vrhu. 2. pozen, νύξ; opolnoči ἄκρας νυκτός. 3. vzvišen, odličen, izvrsten, vrl (μάντις, τοξότης itd.), τὰ πολέμια vrl vojak, ψυχὴν οὐκ ἄκρος ne posebno hraber; ἄκρος γίγνομαι odlikujem se, hrabro se držim. II. subst. τὸ ἄκρον vrh, vršec, glava, rob, površje, nos, rt, breg; skrajno krilo bojnega reda; NT ἀπ' ἄκρου γῆς ἕως ἄκρου οὐρανοῦ od kraja do kraja sveta. – adv. ἄκρον, ἄκρα zgoraj, ἀκρότατον zelo visoko.

ἀλαλύκτημαι [pf. od ἀλυκτέω = ἀλυκτάζω] ep. sem zelo preplašen, sem v skrbeh.

ἄ-λαστος 2 [Et. ἀ priv + λαθέσθαι] ep. poet. 1. kar se ne da pozabiti ali preboleti; nepozaben, neznosen, zelo neprijeten (ἄχος, κακά), ἄλαστον ὀδύρομαι neprestano (neutolažno) tarnam; πένθος globoka žalost. 2. nesrečen, proklet, zaklet, brezbožen, ἀνήρ.

ἀ-λήιος 2 (λήιον) ep. brez polja, nepremožen, siromašen; οὐκ ἀ. zelo bogat.

ἀ-μαιμᾰ́κ-ετος 3 ep. poet. zelo dolg, močen ἱστός; neizmeren, nepremagljiv, velikanski χίμαιρα, πῦρ; strašen, besen κόραι.

ἀ-μήχᾰνος 2 (μηχανή) 1. act. kdor si ne more (ne ve) svetovati ali pomoči, v zadregi, v stiski, τινός zaradi koga, nezmožen, nesposoben εἴς τι, δρᾶν ἔφυν ἀ. po svoji naravi sem nezmožna (tako) ravnati; γυνή trapast, prismojen; ἀμηχάνως ἔχω ne morem, sem nesposoben. 2. pass. za kar ni pomoči (sredstva) a) težaven, nemogoč, nedosežen; ἀμήχανόν ἐστι nemogoče je; ἀμήχανός ἐσσι πιθέσθαι pretrmast si, da bi …, nikakor te ni mogoče prepričati; ὁδὸς ἀμήχανος εἰσελθεῖν pot, po kateri ni mogoče hoditi; ἀμήχανα nemogoče stvari; b) neverjeten, nepopisen, neizrekljiv; τὸ κάλλος nepopisna, zelo velika lepota; ἀμήχανος ὅσος nepopisno, neizrečeno velik; ἀμήχανοι τὸ πλῆθος nešteta množica; ἔργα strašen, grozen; ἀμήχανα παθεῖν grozno, strašno trpeti; ἀμήχανον ὅσον χρόνον silno dolgo časa; c) ki se ne da premagati (ozdraviti, odvrniti); ὄνειρος nerazumljiv, ki se ne da razložiti; συμφορά, κακόν nepremagljiv, neodvraten; νόσος neozdravljiv; ἀμήχανός ἐσσι tebi ni nihče kos.

ἀμφι-τρομέω ep. tresem se, zelo sem v skrbeh za koga τινός.

ἀν-ήκω 1. sem gori prišel, dospel, gori segam, razprostiram se (do) εἴς τι; τοὖργον τόδε μεῖζον ἀνήκει ἢ κατ' ἐμὰν ῥώμαν to delo presega moje moči; πρόσω τῆς ἀρετῆς zelo sem napredoval v vrlini, sem zelo vrl; ἐς τοῦτο θράσεος ἀνήκω prišel sem do tolike predrznosti; ἐς τοῦτο εὐηθείης do tolike lahkomiselnosti; φρενῶν … ἐς τὰ ἐμεωυτοῦ πρῶτα οὔκω ἀνήκω nisem še prišel do najvišje stopinje svojega spoznanja; ἐς οὐδὲν ἀνήκει to ničesar ne dokazuje, ni nikake važnosti; γεωπεῖναι ἐς τὰ μέγιστα ἀνήκοντες so zelo ubogi na zemljišču. 2. ἀνήκει εἴς τινα zavisno je (zavisi) od koga, ἔς τι nanaša se na kaj. 3. NT spodobi se, primerno je; τὸ ἀνῆκον kar se spodobi.

ἀξίωσις, εως, ἡ (ἀξιόω) 1. spoštovanje, čislanje, veljava, ugled, τῆς ἀξιώσεως εἵνεκεν ker ste me tako zelo počastili, da (= radi vaše želje, ki mi je v veliko čast). 2. a) mnenje λαμβάνειν; b) prošnja, zahteva. 3. pomen, veljava ὀνόματος.

ἀπ-αλλάσσω, at. -ττω [fut. -λάξω, med, (s pas. pomenom.) -ξομαι, pf. ἀπήλλαχα, aor. 2 ep. ἀπηλλάγην, impf. in aor. ion. tudi brez avgmenta] I. act. 1. trans. a) oddaljim, odpravim, odpošljem, preženem, odstranim, χεῖρα σφαγῆς odtegnem roko od, τινά stopim na njegovo mesto; b) odpuščam, osvobodim, rešim μόρου, τινά τινος, ἐκ γόων; λόγον končam, prekinem, κόπος τινά zapusti. 2. intr. odidem, oddaljim se, rešim se, uidem ῥᾷον, χεῖρον, κακῶς, s pt. χαίρων srečno; οὕτως ἀπήλλαξεν ὁ στόλος tako se je izteklo to podjetje; πῶς ἀπήλλαχεν ἐκ τῆς ὁδοῦ kako mu je prijala pot. II. pass. 1. a) rešim se, osvobodim se, iznebim se (ἀπό) τινος, prost sem česa αἰσχύνης; βίου umrjem; izpustijo me na svobodo (o sužnju); b) odstopim od tožbe, otresem se (tožitelja), ἀπαλλαχθέντες μακρῶν λόγων brez mnogih besed. 2. intr. odpotujem, odpravim se, ločim se, odhajam ἐκ, ἀπό τινος, ἔς τι krenem kam, πρός τινα prestopim h komu; πολλὸν ἀπηλλαγμένοι θεῶν zelo se razlikujejo od bogov, s pt. ali inf. neham, prestanem kaj delati, εἰπὼν ἀπαλλάγηθι povej (vendar) hitro; κρῖναι … ὀυκ ἀπήλλακτο ni mu manjkalo razsodnosti. III. med. odstranim svoje, odidem iz dežele.

ἀ-πείρων ep. poet. 1. (πέρας) brezkrajen, neizmeren, ὕπνος zelo dolg, δεσμοί iz katerih se ne more uteči, nerazvezljiv. 2. (πεῖρα) neizkušen, nevešč.

ἀπο-θαυμάζω, ion. ἀπο-θωυμάζω [fut. -θαυμάσω] zelo se čudim čemu τί.

ἀπο-πνέω ep. ion. [fut. ἀποπνεύσομαι] ep. tudi ἀπο-πνείω 1. izdihnem (dušo), umrjem θυμόν; izhlapevam, bljuvam (ogenj); dišim lepo ὀδμήν, τοῦ χρωτὸς ἥδιστον ἀπέπνει njegova koža je imela zelo prijeten vonj. 2. ion. vejem, pišem od kakega kraja ἀπό τινος.