Franja

δαιμόνιος 2 in 3 (δαίμων) vse, kar kaže delovanje višje moči 1. a) od boga poslan, božanski, božji; τὰ δαιμόνια božje reči, božja volja, usoda, božanske skrivnosti, naravni zakoni; b) nesrečen. 2. nadnaraven, neobičen, izreden, čudovit, čuden Rabi se v prijaznem in neprijaznem nagovoru ὦ δαιμόνιε predragi, čudak, nesrečnež, nesrečnik, neumnež, zaslepljenec, brezbožnež. – adv. -ίως, sup. δαιμονιώτατα pod vidnim delovanjem božanstva.

δαίμων, ονος, ὁ, ἡ [Et. ki deli, prisoja, gl. δαίομαι] 1. božansko bitje, božanstvo, bog, boginja. 2. božanstvo nižje vrste: a) duh zaščitnik, demon, genij; b) duh umrlih; c) NT zli duh, hudič. 3. božja volja, človeška usoda: a) sreča; b) nesreča, poguba, smrt; πρὸς δαίμονα proti božji volji, κατὰ δαίμονα slučajno, po božji volji, σὺν δαίμονι z božjo pomočjo.

δῶρον, τό (δίδωμι) 1. dar, darilo, zaobljubljeni dar, častno darilo, δώρων δίωξις tožba zaradi podkupovanja. 2. božja volja, naredba, previdnost θεῶν.

ἐέλδωρ, τό (samo nom. in acc.) ep. volja, želja, hrepenenje.

ἐθέλω, θέλω [Et. kor. gwhel, slov. žel-eti. – Obl. impf. ἤθελον in ἔθελον, fut. ἐθελήσω, θελήσω, aor. ἠθέλησα, (ἐθ.), pf. ἠθέληκα; ep. praes. cj. ἐθέλωμι, -ῃσθα, -ῃσι; impf. iter. ἐθέλεσκον]. 1. o osebah: sem voljen, pripravljen, odločen; hočem, τί σοι θέλεις εἰκάθω v čem hočeš, da ti odjenjam, v čem naj ti odjenjam; želim, hrepenim, nameravam; οὐκ ἐθέλω ni me volja, ne maram, branim se, upiram se; ne upam si, μὴ ἔθελε ne drzni se; ἐθέλων sam od sebe, voljen, rad; οὐκ ἐθέλων nerad, zoper voljo; ὁ ἐθέλων kdor si bodi, vsak. 2. o stvareh: a) sem sposoben, zmožen; b) imam navado, οὐκ ἐθέλει γίγνεσθαι noče se zgoditi, navadno se ne zgodi, τί ἐθέλει τὸ ἔπος kaj pomenja ta beseda; c) maram (= μέλλω).

ἑκούσιος 3 in 2 (ἑκών) sam od sebe, prostovoljen, ἐξ ἑκουσίας, καθ' ἑκουσίαν, ἑκουσίῳ τρόπῳ, ἑκουσίως prostovoljno, iz lastnega nagiba, sam od sebe, τὰ ἑκούσια svobodna volja, prostovoljno prenašanje.

ἔλδομαι, ἐέλδομαι dep. [Et. iz ϝελ-δο-; kor. wel, lat. volo, slov. volja, volim, velim; nem. wollen, Wille] ep. želim, zahtevam τινός, τί, hrepenim; pass. sem zaželen, dobrodošel (Il. 16. 494).

ἔμ-πυρος 2 (πῦρ) v ognju, ognjen, goreč, τέχνη umetnost delavcev z ognjem, τὸ ἔμπυρον žgalna daritev, žrtev za umrlim (iz katere se je izpraševala božja volja).

εὐδοκία, ἡ veselje, dopadenje, dobra volja, želja, κατὰ τὴν εὐδοκίαν τοῦ θελήματος kakor je dopadlo njegovi volji NT.

εὐθῡμία, ἡ dobrovoljnost, dobra volja, veselje, zabava, slast, εὐθυμίας παρέχω nudim veselje, zabavam.

εὐφροσύνη, ἡ, ep. ἐυφροσύνη (εὔ-φρων) veselosrčje, veselost, veselje, dobra volja, zabava.

θεῖος² 3 [comp. θειότερος] 1. božji, božanski, od boga poslan (izvirajoč) γένος, ὀμφή, νόσος, μανία, nadnaraven. 2. bogu posvečen, svet ἀγών, χορός. 3. bogu podoben, blag, odličen, vzvišen, čudovit, popoln. – subst. τὸ θεῖον božanstvo, božja volja (ukrep), previdnost, dogodek po božji previdnosti; τὰ θεῖα božje skrivnosti, strah božji; božji izrek, božja služba, vera. – adv. θείως božje, po božji previdnosti (odredbi).

θέλημα, ατος, τό, θέλησις, εως, ἡ (θέλω) volja, želja, zapoved.

θεοπροπία, ἡ, ion. -ίη in θεοπρόπιον, τό ep. božja volja, božji ukaz, prorokba, prorokovanje, ἐκ θεοπροπίου vsled prorokovanja.

θεός, ὁ, ἡ [Et. iz kor. fēs-, lat. feriae, festus ali pa iz dhwesó-s, slov. dehniti, dihati (iz dhus-), duh, duša (iz dhous-). – Obl. voc. NT θεέ, gen. dat. pl. ep. θεόθιν]. 1. bog, božanstvo, boginja, ἡ νερτέρα Perzefona; σὺν θεῷ (θεοῖς) z božjo pomočjo, hvala Bogu, τὰ τῶν θεῶν božja volja, zakon, bogoslužje, žrtve; τὰ πρὸς θεῶν božja volja, τὰ παρὰ θεῶν prorokbe, prorokovanje, τὰ τῶν θεῶν καλῶς ἔχει dolžnostim nasproti bogovom je zadoščeno; τὰ πρὸς τοὺς θεούς = τὰ τῶν θεῶν kar se tiče dolžnosti nasproti bogovom. 2. podoba bogov, hram, svetišče. 3. ep. kot adi. rabljen v comp. θεώτερος = θειότερος (θύραι samo za bogove, ne za ljudi).

θῡμός, ὁ [Et. idev. dhū-mó-s; lat. fu-mus, slov. dim (strslov. dymъ), gl. θύω] 1. srce kot življenska sila: duša, življenje, življenska moč τὸν μὲν λίπε θυμός, θυμὸν ἀποπνείω izdahnem dušo, umrjem, ἐξαίνυμαι, ἐξαιρέομαι θυμόν ugrabim življenje, ὤλεσα θυμόν izgubil sem življenje, θυμὸς ἀγέρθη zavest se je vrnila, θυμὸν ἀγείρω pridem zopet k sebi, opomorem si. 2. srce kot duhovna sila: duša, duh a) volja, želja, nagnjenje, poželenje, nagon, sklep, namen, naklep, θυμὸς ἀνώγει, ἐθέλει, ἐποτρύνει, κελεύει, κλαῦσαι ὅσον μοι θυμός ἡδονὴν φέρει kolikor moje srce želi, εἴκω θυμῷ ugajam, ustrezam željam, θυμῷ βούλομαι iz srca želim, θυμὸς γίγνεταί μοι ali ἐστί μοι mika me, volja me je, κατὰ θυμόν po želji, ἕτερός με θυμὸς ἔρυκεν druga misel me je zadrževala; b) čut, čuvstvo: α.) srce ἄλγος θυμὸν ἱκάνει, ὀρίνω θυμόν ganem srce, (o)mečim, ἐκ θυμοῦ φιλέω iz (celega) srca ljubim, ἀπὸ θυμοῦ εἰμι odtujim se srcu; β.) srčnost, hrabrost, θυμὸν λαμβάνω ohrabrim se, θυμὸν ἀπόλλυμι izgubim pogum, ῥώμῃ καὶ θυμῷ z močjo in pogumom, πᾶσι θυμὸς κάππεσεν vsem je upadel pogum; γ.) strast, jeza, razburjenost, nejevolja δάμασον, ἐπανάγω θυμόν τινι razburjam komu srce (žolč); c) mišljenje, pamet, razum, misel, ἕνα, ἶσον θυμὸν ἔχω sem enakomisleč ali istega mišljenja, θυμῷ, ἐς θυμὸν βάλλω (βάλλομαί) τι vzamem si k srcu, mislim na kaj, preudarjam, εἰς θυμὸν φέρω spomnim se.

ἰότης, ητος, ἡ [Et. iz ἰσοτᾱτ-, kor. is, gl. ἵμερος] ep. volja, želja, odlok, zapoved, ἰότητι θεῶν po sklepu (volji) bogov.

κῆρ, κῆρος, τό [Et. iz κηρδ, lat. cor (iz cord), cordis, credo; slov. srce (vzhodno-slov. srdce), sreda, nem. Herz (got. hairtō); καρδία, κραδίη; kor. k'ered] srce 1. kot sedež fizič. življenja: prsi λάσιον κῆρ. 2. kot sedež čutnega življenja: srce, srčnost, čuvstvo; πέρι κῆρι φιλέω od (iz) srca, prisrčno; περὶ κῆρι τίω pri srcu, zelo cenim; želja, volja μετὰ σὸν καὶ ἐμὸν κῆρ. 3. kot sedež umskega življenja: razum, pamet, duša, duh ἄλλα δέ οἱ κῆρ ὥρμαινε.

λῆμα, ατος, τό [Et. iz ϝλη-μα, slov. velim, veleti] ion. poet. 1. trdna volja, odloka, odločnost, pogum, srčnost, λῆμα καὶ ἀνδρείη možato srce, srčnost. 2. (pre)drznost, zloba, μητρῷον λῆμα materina zloba, jeza, ponos, prevzetnost, ὦ λῆμ' ἀναιδές drzni nesramnež.

λογίζομαι d. m. (λόγος) [fut. λογιοῦμαι, aor. ἐλογισάμην, pf. λελόγισμαι, aor. pass. ἐλογίσθην (vedno s pas. pom.), adi. verb. λογιστέον] 1. računam; a) pre-, zračunam, (se)štejem ὁπλῖται ἐλογίσθησαν, εὑρίσκω λογιζόμενος račun mi kaže, χρήματα εἰς ἀργύριον λογισθέντα po (v) denarju preračunjeno; b) vštejem, zaračunam, pripisujem komu kaj τινί τι, ἐλογίσθη αὐτῷ εἰς δικαιοσύνην štelo se mu je v pravičnost NT, εἰς οὐδὲν ἐλογίσθη prišel je ob veljavo; c) prištevam komu, štejem med kaj εἴς τι, μετά τινος NT, τὸν Πᾶνα τῶν ὀκτὼ θεῶν εἶναι štejem med osem bogov; pos. smatram, imam za kaj τινὰ οὐκέτι ὄντα, τινὰ ὥς τινα, τὶ εἴς τι NT; d) trdno se zanašam na kaj τί, τινά, πλείονας ἡμέρας ζῆν. 2. a) uvažujem, jemljem v poštev, pre-, razmišljujem, preudarjam τί, περί τινος, πρὸς ἐμαυτόν pri sebi, acc. c. inf., ὅτι; b) (po)mislim, menim, gledam na kaj, τὰ συμφέροντα na svojo korist; c) sklepam ἔκ τινος; d) hočem, nameravam, volja me je ἐπισιτιεῖσθαι.