Mānīlius 3 Manílij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:
1. M'. Manilius Manij Manilij, prijatelj Lelija in Scipiona mlajšega, pretor v Hispaniji (Hispania ulterior), kjer je bil poražen v boju z Luzitanci, konz. l. 149 in vrhovni poveljnik v vojni zoper Kartagino, ki jo je oblegal brez večjega uspeha. Kot izvrsten strokovnjak za pravo je sestavil leges venalium vendendorum, ki se po njem imenujejo Mānīliānae Manilijevi kupni obrazci (napotki, česa se je po zakonu treba držati pri kupnih pogodbah): Ci.
2. C. Manilius Gaj Manilij je kot tr. pl. l. 66 sprožil zakon (lex Mānīlia Manilijev zakon), s katerim je Pompej dobil vrhovno poveljstvo v vojni zoper Mitridata: Ci.
3. Manilij, zvezdoslovec za časa Avgusta; napisal je poučno pesnitev Astronomicōn libri: V.
Zadetki iskanja
- Marcellīnus -ī, m Marcelín, rim. priimek. Znani so
1. Marcellinus Marcelin, Lucilijev in Senekov prijatelj: Sen. ph.
2. Marcellinus Marcelin, Marcialov prijatelj: Mart.
3. (Aefulanus) Marcellinus Efulan Marcelin, Plinijev naslovnik: Plin. iun.
4. Antonius Marcellinus Antonij Marcelin, praeses Lugdunensis primae l. 313 po Kr., praefectus praetorio v Galiji, nato praefectus praetorio Italiae, l. 341 consul ordinarius: Cod. Th.
5. Marcellinus Marcelin, praeses Phoenices l. 342 po Kr., comes Orientis l. 349 po Kr.: Cod. I., Cod. Th.
6. Flavius Marcellinus Flavij Marcelin, tribunus et notarius, l. 410 po Kr. Honorijev poslanec v Afriko za posredovanje v sporu z donatovci; odločil je v prid katoličanov. Bil je v tesnih stikih z Avguštinom, ki mu je med drugim posvetil svoje delo De civitate Dei: Cod. Th., Aug. - Mārciānus -ī, m Marciján
1. Ikelovo (Icelus) ime po povzdignjenju v viteški stan: T., Suet.
2. Galienov general: Cl.
3. Simahov prijatelj, zelo izobražen, l. 384 po Kr. vicarius Africae, l. 394 proconsul Africae: Symm.
4. Ciceronov osvobojenec in oskrbnik: Ci. ep. - marrant, e [marɑ̃, t] adjectif, populaire zabaven, smešen
il n'est pas marrant, ton ami žalosten je tvoj prijatelj - Mārsī -ōrum, m Mársi
1. (= *Mārtiī, prim. Mārs) sabelsko pleme ob Fucinskem jezeru z glavnim mestom Marruvium; gl. Maruvium), odločni nasprotniki Rimljanov do l. 304, ko so z njimi sklenili zavezo. Toda l. 91 so se postavili na čelo rim. italskih zaveznikov, ki so se dvignili zoper Rimljane, ker so jim odrekali rim. državljanstvo, in jim več let delali velike preglavice (od tod Marsicum bellum = bellum sociale). Marsi so bili zelo pogumni, sloveli pa so tudi kot poznavalci zdravilnih zelišč, čarovniki in krotilci (zagovarjalci) kač: C., L., Plin., Fl. Sg. Marsus -ī, m Márs: Ca. (kolekt.), kot praznoveren avgur: Ci. Kot nom. prop. Domitius Mārsus Domicij Mars, priljubljen pesnik za časa Avgusta, Vergilijev, Horacijev in Tibulov prijatelj: O., Mart., Suet. — Od tod adj.
a) Marsicus 3 mársovski: bellum Ci., vinum Mart., pubes Sil., ficus Macr.
b) Marsus 3 mársovski: centuriones Marsi duo C., augur Ci., duellum H., nenia ali voces H. zagovor, čarodejne besede.
2. germansko pleme v severozahodni Germaniji med rekama Lipa (Lippe) in Rura (Ruhr), ki ga je uničil Germanik: T. - Mātius (Māttius) 3 Mátij(ev), ime rim rodu. Najbolj znana sta
1. C. Matius Gaj Matij, rim. vitez, Ciceronov, Cezarjev in Avgustov prijatelj, avtor knjige o kuharstvu: Ci. ep., T., Plin., Col., Suet. Kot adj.: Mattia poma Fr. — Od tod adj. Mātiānus (Māttiānus) 3 Mátijev: Col., Suet., Macr., Cass.
2. Cn. Matius Gnej Matij, pesnik mimijambov in prevajalec Iliade v lat.: Varr., Gell., Macr. - Māximus2 -ī, m Máksim.
1. priimek Fabijevega (gl. Fabius) in Valerijevega (gl. Valerius) rodu; pl. Maximi Ci. možje, kakršen je (bil) Kvint Fabij Maksim.
2. Appius Maximus Santra Apij Maksim Santra, Trajanov vojskovodja: Fr.
3. Maximus Maksim, Partenijev osvobojenec, udeležen pri Domicijanovem umoru: Suet.
4. Maximus Maksim, Marcialov naslovnik: Mart.
5. Maximus Maksim, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.
6. Petronius Maximus Petronij Maksim, comes sacrarum largitionum l. 415 po Kr., praefectus urbi l. 420—421 in 433, konzul l. 433 in 443, praefectus praetorio Italiae l. 435 in 439—441, rim. cesar l. 455: Sid.
7. Maximus Magnus Maksim Veliki, uzurpator 383—388: Amm., Ambr., Cod. Th.
8. Maximus Maksim, poslanec rimskega senata k cesarju Konstanciju II.: Amm., Symm.
9. Maximus Maksim, patricij, konzul l. 523, poročen z zahodnogotsko princeso: Cass.
10. Maximus Maksim iz Cezareje, kristjan, kiniški filozof: Ambr.
11. Maximus Maksim iz Efeza, prijatelj in učitelj cesarja Julijana: Amm.
12. Maximus Maksim, gramatik iz Madavre: Aug. - Memmius 3 Mémij(ev), ime rim. plebejskega rodu: L., V., O. Poseb. znani so
1. C. Memmius Gaj Memij, ki je l. 111 kot tr. pl. nastopil proti Jugurti, ubit l. 99 na konzulskih volitvah: L., S., Fl.
2. C. Memmius Gemellus Gaj Memij Gemel, tr. pl. l. 66, pretor l. 58, prijatelj Cicerona in Lukrecija, ki mu je posvetil svojo poučno pesem De rerum natura. Kvint Kurcij ga je tožil de ambitu; po obsodbi je odšel v pregnanstvo v Atene in Mitileno, vendar je ohranjal redne stike s Ciceronom (ohranjenih je več pisem, ki mu jih je pisal Ciceron): Ci. ep.
3. C. Memmius Gaj Memij, tr. pl. l. 66 je tožil Avla Gabinija de repetundis. Po dosegi obsodbe se je s tožbo lotil Gaja Rabirija Postuma, ki ga je zagovarjal Cicero: Ci.
4. P. Memmius Regulus Publij Memij Regul; zelo je pripomogel k izpodrinjenju osovraženega Tiberijevega ljubljenca Sejana, l. 35 po Kr. cesarski namestnik v Meziji, Makedoniji in Ahaji, umrl l. 61 po Kr. Cesar Neron ga je baje tako cenil, da ga je nameraval določiti za svojega naslednika: T. — Od tod patron. Memmiadēs -ae, m Memijád = Memij, eden od Memijev, pripadnik Memijevega rodu: Lucr. Adj. Memmiānus 3 Mémijev: praedia Ci. ep. (gl. pod 2. (Gaj Memij Gemel)). - menguado strahopeten, malosrčen; bedast, neumen; beden; skop, pičel; nesrečen
nacer en hora menguada roditi se pod nesrečno zvezdo
¡menguado amiga! (ironično) lep prijatelj!
(puntos) menguados posnete zanke (pri pletenju) - Mentōr -ŏris, m (Μέντωρ) Méntor
1. umetnik kovinskih ploskih reliefov (bá(s)reliéfov) okrog l. 350: Ci., Plin.; pesn. meton. Méntor = Méntorjeva čaša, torilo ali čaša s ploskim reliefom: Iuv., Mart. (z acc. -tora). — Od tod adj. Mentoreus 3 Méntorjev, méntorski: Pr., Mart.
2. Itačan, Alkimov sin, Odisejev prijatelj: Ci. ep.
3. z Rodosa, grški vojskovodja, ki je služil Artakserksu II. in III.: Cu.
4. umetnik neznanega izvora, mojster izdelovanja srebrnega posodja: Ci., Varr., Pr., Plin., Mart. - mērda
A) f
1. govno, blato
2. pren. vulg. drek:
è proprio una merda di amico drek pa tak prijatelj
di merda zanič
3. pren. vulg. govno, zapletena, nevarna situacija:
è nella merda fino al collo do vratu je v govnu, voda mu je do vratu
B) inter. vulg. sranje - Messalla (Messāla) -ae, m Mesála, ime veje Valerijevega rodu (gl. Valerius) po Marku Valeriju Maksimu Mesali, konz. l. 263, zmagovalcu nad kraljem Hieronom in Kartažani na Siciliji; ime najbrž izhaja iz sicilskega mesta Messāna, ki ga je osvojil. Najbolj znani so:
1. M. Valerius Messalla Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, roj. l. 59; bojeval se je pod Brutovim poveljstvom pri Filipih, a je pozneje prestopil na Oktavijanovo stran; spreten govornik, Ovidijev in Tibulov mecen: Ci. ep., H., Tib., Plin., Sen. rh., Plin. iun., Suet., Q., pri H. samo Corvinus.
2. njegov sin M. Valerius Messalla ali Messāl(l)īnus Mark Valerij Mesala ali Mesalin, konz. l. 5 po Kr., Ovidijev mecen, Germanikov prijatelj: O., Tib., Plin., T., Vell.; pl. Messallae (nanašajoč se na očeta ali sina): V. (Catal.), O., Sen. ph.
3. njegov brat Cotta Messāl(l)īnus Kota Mesalin, Ovidijev prijatelj: O., Plin., T., Vell.
4. Valeria Messāl(l)īna Valerija Mesalina, hči konz. Marka Valerija Mesale Barbata (Bradatega), tretja soproga cesarja Klavdija, zloglasna nesramnica, katere ime se je uporabljalo apel.: T., Sen. ph., Plin., Iuv., Suet.
5. (Statilia) Messalina, hči Statilija Tavra, soproga cesarja Nerona: T., Suet. - Mestrius -ī, m Méstrij, rim. ime. Znan je Mestrius Florus Mestrij Flor, Plutarhov prijatelj: Suet.
- metido tesen, stisnjen
estar muy metido con biti velik prijatelj z
metido en hlepeč po, ves mrtev na
metido en años v letih, prileten
metido en cama priklenjen na posteljo
metido en carnes debel, životen
metido en sí v misli zatopljen
estar muy metido en misliti na, skrbeti za
ya metida la noche šele po nastopu noči - Mētrodōrus -ī, m (Μητρόδωρος) Metrodór, gr. nom. propr. Poseb. znani so:
1. filozof z otoka Hios, Demokritov učenec, Anaksarhov učitelj, najpomembnejši izmed mlajših atomistov: Ci., Plin.
2. epikurejec iz Lampsaka, Epikurov prijatelj, imenovan Lampsacenus, umrl l. 277: Ci., T. (Dial.), Sen. ph.
3. akademski filozof in retor iz mizijskega mesta Skepse (Scēpsis), od tod imenovan Metrodorus Scepsius (tudi samo Scepsius), državnik v službi kralja Mitridata Evpatorja. Slovel je po svojem izvrstnem spominu in sovraštvu do Rimljanov, zoper katere je objavil spis in si zato pridobil vzdevek Μισορώμαιος: Ci., O., Plin., Q.
4. najprej epikurejski, potem akademski filozof, Karneadov učenec, iz karijskega mesta Stratonika okrog l. 110, izvrsten govornik: Ci.
5. filozof in slikar okrog leta 169, vzgojitelj otrok Lucija Emilija Pavla: Plin.
6. Ciceronov osvobojenec: Ci. ep.
7. grški zdravnik, ki je napisal komentarje k Hipokratovim delom: Plin.
8. odposlanec kralja Perzeja Makedonskega na Rodos l. 168: L. - Mettius (Metius) -iī, m Métij, staroitalsko ime. Poseb.
1. Mettius Curtius, gl. Curtius.
2. Mettius Fufetius Metij Fufecij, diktator v Albi Longi; zaradi izdaje ga je dal rim. kralj Tul Hostilij razčetveriti s konji: Mettioeo[que] Fufetioeo Enn. ap. Q., Varr. ap. Non., L., Gell. (z abl. Metto Fufetio), Val. Max., Fl.
3. M. Mettius Mark Metij, Ariovistov gostinski prijatelj: C.
4. Mettius, Atikov kupčijski prijatelj: Ci. ep.
5. Mettius Carus Metij Kar, mimik in ovaduh za časa cesarja Domicijana: Plin. iun., T., Mart.
6. Mettius Pompusianus Metij Pompuzijan, domišljav človek za časa cesarjev Vespazijana in Domicijana: Suet.
7. C. Trebonius Proculus Mettius Modestus Gaj Trebonij Prokul Metij Modest, legat v Likiji in Pamfiliji 100—102 po Kr.: Plin. iun. - meus 3 pron. possesivum (iz *mei̯-os iz zaimenskega kor. *me-, *mo-; prim. gr. ἐμός, sl. moj = lit. mãnas = got. meins = stvnem. mīn = nem. mein, ang. my) moj, v sl. (nanašaje se na subj. istega stavka) svoj, in sicer subj.: meus gnatus Ter., meum dictum consulis L., mei sunt ordines, mea descriptio Ci. moje delo so, simulatio non est mea Ter. ni lastnost mojega značaja, ni moja navada; obj.: inuria mea S. = mihi illata meni storjena, crimina mea L. = in me collata. Poseb.: meus illic homo est Pl. ali meus hic est, hamum vorat Pl. ali vicinus, en meus est O. moj je, imam ga, vix (sc. me) meum (ki sem komaj pri sebi) firmat deus O., postquam meus (sam svoj) a praetore recessi Pers., nisi plane esse vellem meus Ci. ves sam svoj (= povsem samostojen, povsem izviren), homo meus se in pulpito prosternit Ph. moj (naš) mož (= mož, o katerem ravno zdaj govorim), tako tudi interpres meus Petr., iste meus stupor Cat., Nero meus Ci. moj = moj prijatelj Neron; v nagovoru: mi homo Pl. moj ljubi, dragi moj, mi frater, mi Attice Ci. (moj) ljubi (dragi) brat, Atik, mea Pythias Ter. (moja) ljuba (draga) Pitiada, mea tu Ter. moja ljuba; occ. meni naklonjen: quis homo sit magis meus quam tuus Pl. Subst.
1. mea -ae, f (v nagovoru) moja ljuba, ljubica, dragica: Pl., quorum memor, o mea, pone fastus O., toda pl.: pars, o Telethusa, mearum O. tistih, ki me ljubijo in častijo.
2. meum -ī, n in pl. mea -ōrum, n moje, svoje, moja imovina, svojina, last(nina): Ter., Plin. iun., nihil addo de meo Ci., omnia mea mecum porto Ci., mea ne finxisse minora putarer H. svojo veljavo (vpliv) pri tebi, ego meorum solum sum meus Ter. izmed vse moje svojine sem le jaz sam svoj; poseb. non est meum ni po moje, ni moja navada, ni v moji navadi, ni moja stvar: non istuc meum est Pl., non est mentiri meum Ter., non est meum committere, ut … Ci. ne bi mi pristajalo, ne bi se spodobilo zame; meum est moja dolžnost je, pristoji mi: puto esse meum exponere, quid sentiam Ci., meum fuit cum causā accedere ad accusandum Ci.; toda: quod Thebae cecidere, meum est O. ali quodcumque potest fecisse videri fortiter iste, meum est O. je moje delo.
3. meī -ōrum, m moji, svojci (= moji rojaki, sorodniki, prijatelji, sužnji): Ci. ep., O., Plin. iun., Iliaci cineres et flamma extrema meorum V.; redkeje sg.: eduxi a parvulo, habui, amavi pro meo Ter.
Opomba: Iz star. soobl. mius 3, skrč. dat. pl. mīs: Pl.; voc. sg. m. mī, tudi pri fem. in neutr. (poleg mea, meum): mi soror, mi coniux Ap., mater mi Iul. Val., mi sidus Ap., tudi pri pl. m.: mi homines Pl., o mi hospites Petr.; pesn. voc. sg. m. tudi meus: O., sanguis meus V.; skrč. gen. pl. m. maiorum meûm: Pl. Pron. okrepljen z -met in -pte: meopte, meāpte mēpete, meāmet Pl., meamet facta S. - mío, mía moj, moja
lo mío (to, kar je) moje
es muy amigo mío on je moj dober prijatelj
de mío po moji lastni moči, sam od sebe
los míos člani moje družine, moji (ljudje) - Milo2 -ōnis, m Mílon, priimek Anijevega plemena. Poseb. znan je T. Annius Milo Papinianus Tit Anij Milon Papinijan, sin Gaja Papija Celza in Anije, hčere Gaja Anija Milona, je posinovil svojega vnuka; Sulov zet, l. 57 tr. pl. s Publijem Klodijem, s katerim se je pozneje sprl in ga ubil v pouličnem spopadu l. 52. Bil je obtožen umora, zato je moral oditi v pregnanstvo v Masilijo, čeprav ga je njegov prijatelj Ciceron zagovarjal v znanem govoru Pro Milone. Po vrnitvi (vrnil se je brez Cezarjevega dovoljenja, torej na svojo roko) je začel kot vodja razbojniških tolp v Kampaniji sovražno delovati proti Rimljanom; v enem od tovrstnih spopadov je bil tudi ubit: Ci., C., Varr. ap. Gell., Lucan. — Od tod adj. Milōniānus 3 Milónov, milónski: tempora Balbus ap. Ci., V.; subst. Milōniāna -ae, f (sc. oratio) Ciceronov govor za Milóna: Ci., M.
- mine1 [máin] svojilni zaimek
moj
me and mine jaz in moji domači
a friend of mine moj prijatelj
this son of mine ta moj sin