Franja

Monatsende, das, konec meseca; zum Monatsende ob koncu meseca, kündigen: s koncem meseca; am Monatsende na koncu meseca

mortālitās -ātis, f (mortālis) umrljivost, od tod

1. minljivost: mollitiae Plin., omne, quod ortum est, mortalitas consequitur Ci.

2. meton.
a) časnost = začasnost, minljivost, časne (posvetne) reči, smrtnost, konec življenja, smrt (naspr. immortalitas): Q., Suet., Plin., mortalitatem explere T. slovo dati temu svetu, m. mariti intervenit Icti.
b) človeška slabost, človeška krhkost (prhkost), slaba, poltena človeška narava, poltenost: Sen. Ph. idr.

3. konkr. smrtniki, ljudje, človeštvo: Plin., Sen. ph., Iust., Suet., contra fortunam non satis cauta mortalitas est Cu.

oc-cidō¹ -ere -cidī -cāsūrus (ob in cadere)

1. (na tla) pasti (padati): Pl., arbores levi momento impulsae occidunt L., ut alii super alios occiderent L.; occ. (o zvezdah) zaiti (zahajati), iti v zaton (naspr. (ex)oriri): Col., Sen. ph., sol occidit L., occidente sole Ci. ob sončnem zahodu, soles occidere et redire possunt: nobis cum semel occidit brevis lux … Cat.; pren.: occidens vita Ci. večer življenja; od tod sol occasus sončni zahod: Tab. XII, Pl., Luc. fr., Varr. fr., Gell., Naev. ap. Gell., Plin.

2. metaf.
a) poginiti (poginjati), umreti (umirati), preminiti (preminevati), konec vzeti (jemati), smrt storiti: S., Iust., Lucr., Plin., Val. Fl., vulnere O., suā dextrā V., in bello Ci. ep., in Sabino proelio occiderat Ci., pari animo Lacedaemonii in Thermopylis occiderunt Ci.; kot glag. pass. pomena tudi s pass. skladom (= occīdī): occidit a forti Achille O., ferro V., dolo Aur.; tudi: patres occidissent Iust. (= occisi essent).
b) po zlu iti, izgubiti (izgubljati) se, preiti (prehajati), giniti (ginevati), izginiti (izginjati, izginevati), miniti (minevati): O., Lucr., beneficia vestra occasura esse Ci. pojdejo po zlu, bodo izkazana zastonj, occidunt studia senectutis Ci., occidit spes Pl., H. up je šel (je splaval) po vodi, je šel po zlu, occidit memoria, nomen populi Romani Ci., plane occidimus Ci. ep. ali funditus occidimus V. popolnoma izgubljeni smo, po nas je, lahko tudi: occidi Pl., Ter., occidi atque interii Ter. izgubljen sem in po meni je. — Od tod subst. pt. pr. occidēns -entis, m (sc. sol; prim.: vergit in occidentem solem C.)

1. zahod, zapad, večer (kot stran sveta): terras colunt ab oriente ad occidente Ci., o. hibernus Sen. ph., Vitr. zimska (večerna) stran, (naspr.) aestivus Col.

2. meton. zahod, zapad = zahodne dežele in narodi: Plin., Plin. iun., Cat., occidentis ultimus sinus (zaliv) H.

Ortsausgang, der, konec kraja

Ortsende, das, konec kraja/naselja

Ortsendeschild, das, tabla za konec kraja

paro moški spol konec dela, delopust; brezposelnost

paro general splošna ustavitev dela

patta³ f navt. (palma) konec sidrnega kraka

pediculus¹ -ī, m (demin. k pēs)

1. nožica: pediculi octoni omnibus Plin., pediculis argenteis adiuncta sigilla aenea Dig., Fabricius … patellam suam corneo pediculo sustineri voluit Val. Max. (na posodici).

2. metaf.
a) pecelj, recelj, stržen: Col., Plin.
b) spodnji konec: utris P. F.

per-bītō -ere (per in bītere, baetere)

1. preiti (prehajati), (pre)iti na drugo stran: in Siciliam Pl.

2. poginiti (poginjati), konec vzeti (jemati): P. F., ego puerum interead ancillae subdam lactantem meae, ne fame perbitat L. Andr. ap. Non., nam me perbitere, illis opitularier quovis exitio cupio, dum prosim Pac. fr., set numquam scripsistis qui parentem aut hospitem necasset quo quis cruciatu perbiteret Enn. fr., malo (maximo) cruciatu Pl., hic amet, familiae fame perbitant, ager autem stet sentibus Caecil. fr.

perecer [-zc-] poginiti, propasti, konec vzeti; potopiti se

perecer ahogado utoniti
perecer de hambre umreti od lakote
perecerse por biti smrtno zaljubljen v
se perece por charlar konec ga bo od blebetanja
perecer(se) de risa pokati od smeha

per-eō -īre -iī (redko -īvī) -itūrus (večinoma kot intr. ali pass. h glag. perdere)

1. popolnoma oditi, giniti, izginiti (izginjati), izgubiti (izgubljati) se (o osebah in stvareh): e patriā Pl., ecqua inde perisset soror Ter., pereunt victae sole tepente nives O. se topi, perit nix in ferculo Plin. iun., dolium lymphae pereuntis H., pereunt imbres Lucr., ne fecundae vena periret aquae O.; o abstr.: fatum ali secretum inter nos periturum Petr. da se izgubi (= ostane) med nami.

2. po zlu iti, izgubiti (izgubljati) se, propasti (propadati) (o osebah in stvareh): exercitus perit N., pereunt urbes H., peritura regna V., meo vitio pereo Ci. prihajam na nič; occ.
a) umreti, poginiti, končati se, „smrt storiti“, „konec vzeti“ = biti končan, biti pokončan: foede, praeclare Ci., fortiter Sen. rh., utraque in fugā periit C., p. naufragio Ci., morbo Auct. b. Alx., Suet. ali a morbo N., ex vulneribus L. umreti za ranami, fame Ci. od lakote ali za lakoto umreti, hominum manibus V., ab Hannibale Plin., a discipulo O., summo cruciatu supplicioque Ci., ferro poenali Amm. pod rabljevim mečem; abs.: liceat perire poëtis H., ut periturus T., dispersos perituros N.; od tod kakor gr. ὄλωλα: perii Pl., Ter., O. ali pereo Pl. po meni je, izgubljen sem, konec je z mano, tako tudi: periimus Ter.; poseb. kot (za)rotitev: peream, si (nisi, ni) … Varr., Ci. ep., O., H., Col., Suet idr. poginem naj, smrt me vzemi, (smrt) naj me pobere, naj bom ob glavo, naj bom ob življenje, smrti naj zapadem, če (če ne) …
b) od ljubezni giniti, mreti, umirati, (ne)smrtno zaljubljen biti: nudā Lacaenā Pr., amore V., Cat.; z acc.: alteram effictim perit Pl.; abs.: ut vidi, ut perii V.

3. v potrato iti, (po)tratiti se, izgubiti (izgubljati) se, zapravljati se: Icti., labor perit O., ne oleum et opera philologiae nostrae perierit Ci. da ne bi bil ves trud zaman, lympha perit fundo H. teče skozi … , se izgublja v … , izginja v … , omne discrimen perit Sen. ph., dies perit Plin., Plin. iun., si auxilii perierunt tempora primi O.

4. kot jur. t.t. moč (veljavnost) izgubiti (izgubljati), ugasniti (ugašati), preneha(va)ti, miniti (minevati): actiones et res peribant L. pravica tožbe in pravica zahteve sta zapadli, perit lis, causa, legatum, privilegium Icti.

Opomba: Impf. peribat: Pl., V., peribant: Ci.; pf. perivit: Ap.; sinkop. pf. peristi: Pr., perit: Lucr., Stat., Iuv., Lact.; cj. plpf. perissent: Lact.; inf. pf. act. perisse: O., L., Plin. iun. idr.; fut. periet: Vulg.

perna -ae, f (iz *pērsnā; prim. skr. parṣṇiḥ peta, gr. πτέρνα, πτέρνη peta, gnjat = got. faírzna = stvnem. farsana = nem. Ferse)

1.
a) noga, stegno, bedro pri človeku: is (= iis) perna succidit iniqua superbia Poeni Enn., C. Memmius L. Octavium similiter deprehensum pernis contudit Val. Max.
b) zadnje stegno živali: castrantur feminae quoque, sicuti et cameli, post bidui inediam suspensae pernis prioribus vulvā recisā Plin., ossa quoque ex ungulis suum combusta eundem usum praebent, item ossa ex acetabulis pernarum, circa quae coxendices vertuntur Plin.
c) gnjat, šunka: Pl., Mart., Stat., pernas sallire sic oportet in dolio aut in seria: cum pernas emeris, ungulas earum praecidito Ca., post diem omnino XII pernas eximito et salem omnem detergeto et suspendito in vento biduum Ca., in magni illius Catonis libro, qui de agri cultura est editus, scripta sunt permulta … qua ratione pernas sallere? Varr., fumosae cum pede pernae H.

2. metaf.
a) pérna = „stegno“, „gnjat“, „šunka“, neka školjka: appellantur et pernae concharum generis, circa Pontias insulas frequentissimae. Stant velut suillum crus e longo in harena defixae hiantesque Plin.
b) pérna = odebeljeni (debeli) konec odtrganega korenskega poganjka: et cum perna sua avelluntur (sc. stolones) partemque aliquam e matris quoque corpore auferunt se cum fimbriato corpore Plin.

péroraison [perɔrɛzɔ̃] féminin konec govora

pessum², adv. (iz *ped-tum, prim. skr. páttum, pádyate pada, sl. padem, lat. pes) dol, na tla, na dno, proti tlem: p. ire Col. pasti na tla, iti k dnu (na dno), p. mergere Prud., p. sidere Sen. ph. pogrezniti se na dno, navi abire p. in altum Pl. pogrezniti se globoko v brezno, p. subsedēre urbes Lucr. mesta so se udrla, p. dare Lucan. pahniti v globino (brezno); večinoma metaf. v zvezah

1. pessum ire iti po zlu, poginiti, propasti, konec vzeti (jemati), nesrečen biti, izjaloviti se: Pl., p. ituros Italiae campos T.

2. pessum dare (pisano tudi pessumdare in pessundare) po zlu spraviti (spravljati), pokonč(ev)ati, uničiti (uničevati), pogubiti (pogubljati), (u)gonobiti (ugonabljati), onesrečiti (onesrečevati): Pl., Ter., O., multos etiam bonos pessumdedit T., ad inertiam pessumdatus est S. prevzela ga je lenoba, tako tudi: animus ad voluptatem corporis pessumdatus S.

3. pessum premere (po)tlačiti: Pl.

4. pessum deicere „ob tla vreči“ = podreti, uničiti koga: Ap.; pessum aetas acta est Enn. leta so se iztekla.

pince [pɛ̃s] féminin klešče; pinceta; ščipalka; sponka, populaire roka; konec okončin rakov in jastogov; pluriel, populaire lisice (okovi)

pince à sucre kleščice za sladkor
pince à linge ščipalka za perilo
pince monseigneur vlomilsko dleto
pince à pantalon, de cycliste sponka za dolge hlače (za vožnjo na kolesu)
pince de forgeron, de chirurgien kovaške, kirurške klešče
aller à pinces (populaire) iti peš
serrer la pince à quelqu'un (populaire) stisniti komu roko

pizzo m

1. vrh, konica; nareč. vrh (gore)

2. čipka

3. kozja bradica

4. nareč. konec tkanine:
annodare i pizzi di un fazzoletto narediti vozel na robcu

5. južnoital. odstotek, kvota (ki ga izsilita mafija ali camorra)

posterus 3 (komp. k pos [gl. post], *pos-tero- ali *post-ero-), superl. postumus 3 (iz *post-mo- ali *pos-t*_e-mo; prim. osk. pustm[as] (= lat. postrēmae), posmom = lat. postrēmum). Ko se v adj. posterus ni več čutil komparativni pomen, je nastal novi komp. posterior -ius in superl. postrēmus 3 (prim. extrēmus).

I. posterus 3

1. sledeč, nastopen, naslednji, prihodnji, drugi: postero die Ci. (prim. loc. postrī-diē), postera nocte N., postero anno Ci., postero tempore N. v poznejšem času, pozneje, postero (sc. die) T., differt oppugnationem in posterum (sc. diem) C.; včasih pa je in posterum = in posterum tempus za prihodnost (naspr. in praesens, in praesentiā): Ci., L. idr., servare in posterum C.; postera aetas H. prihodnji rod(ovi), poznejši rod, potomstvo, potomci, zanamstvo, zanamci, p. laus H. slava pri potomcih, acies postera Iust. naslednjega dne.

2. subst.
a) posterī -ōrum, m prihodnji (bodoči) rod(ovi), poznejši rod(ovi), potomstvo, potomci, zanamstvo, zanamci: H., S., T., Plin. iun., Sen. ph., Suet. idr., expetantur eae poenae a liberis, a nepotibus, a posteris Ci.
b) posterum -ī, n poznejše, kasnejše, nekaj poznejšega, nekaj kasnejšega: posterum et consequens Ci. (= gr. ἐπιγεννηματικόν) (ne)kaj poznejšega in sledečega, postera et consequentia Ci. posledice (posledki) in učinki (naspr. prima prvi začetek (začetki)). —

II. postumus 3

1. zadnji: spes Ap.; subst. postumum -ī, n zadnje, poslednje: Tert.

2. večinoma o zadnjem sinu, rojenem po očetovi oporoki ali smrti (od tod iz ljudske etim. izhajajoča pisava post-humus) pozno (pozneje, najpozneje) rojen, posmrten: tua postuma proles V.; kot subst. postumus -ī, m poznorojenec, posmŕtnik, zadnjerojenec: Pl., Ci., Icti. idr.; postuma -ae, f poznorojenka, posmŕtnica, zadnjerojenka: Icti. — Kot nom. propr. Postumus -ī, m Póstum
a) Horacijev prijatelj, sicer neznan: H.
b) pesn. = Postumius: O. —

III. posterior -ius

1. poznejši, (bolj) zadnji, posterióren (naspr. prior, superior): Varr., Plin., prius verbum posterius facias H., posteriore loco Ci., pars prior apparet, posteriora latent O., oratores Ci. nazadnje omenjeni (naspr. priores), mensura O. mera zadnjih nog, zadnja noga kot mera; subst.
a) posteriōrēs -um, m = posteri: Icti.
b) posteriōra -um, n α) zadnja stran telesa (naspr. facies): Tert., belluina posteriora Ambr. β) zadnjica, rit(ka), guza: Lamp.

2. metaf.
a) poznejši, naslednji: posteriores cogitationes Ci., p. clades L., paulo aetate posterior Ci. malo mlajši, tempore posterius, re atque usu prius S.; acc. sg. n. adv. posterius pozneje, potlej, potem, nato: Ter., inde posterius Delphici responso erutus atque eodem loco sepultus N., iubet posterius ad se reverti Ci.
b) manjše vrednosti, manjvreden, slabši: Ter., nihil est posterius, nihil nequius Ci., posterius ducere aliquid Ci. —

IV. postrēmus 3

1. (najbolj, čisto, povsem) zadnji, poslednji (v krajevnem in časovnem pomenu): p. pagina (sc. litterarum) Ci., acies S. zadnja (bojna) vrsta, zadnja straža, zadnja četa, zaščitnica, rep (vojske), in agmine in primis modo, modo in postremis (v zadnji bojni vrsti), saepe in medio adesse S., alia prima ponet, alia postrema Ci., in postremo libro Iust. na koncu knjige, postremum impetum facere Cu.; subst. n postrēmum -ī (= postrēmī -orum, m) S. zadnja (bojna) vrsta, zadnja straža, zadnja četa, zaščitnica, rep (vojske); in vitae suae postremo Gell. ob koncu svojega življenja, ad postrema cantūs Gell. ob (na) koncu petja, mortis postrema Iust. zadnje odredbe (zadnja naročila) pred smrtjo, ad postremum Pl., C., L. idr. nazadnje, naposled, končno, slednjič, ad postremum usque S. fr. do zadnjega trenutka; acc. sg. n. adv. postrēmum zadnjikrat, zadnjič, poslednjič: Ter., Iust., in quo (sc. vestigio) p. institisset Ci., pa tudi = slednjič, naposled, nazadnje, končno: Ap., p. prolato indice eam arguit Iust.; pogosto abl. adv. postrēmō konec koncev, navsezadnje =
a) skratka, sploh: Kom., p. quid esse levius aut turpius C.
b) nazadnje, naposled, končno, zadnjič, (po)slednjič: S., ita p. eiciuntur Ci., p. expellet vivacior heres H.; poseb. pri naštevanju: primo … post … postremo C., primum … deinde … postremo V., Ci.

2. metaf. (najbolj, čisto, povsem) zadnji = najmanjše vrednosti, najmanj vreden, popolnoma ničvreden, najslabši, najhujši: postremus servorum Archelaus S. fr., M. Aemilius omnium flagitiosorum postremus S. fr., homines postremi locupletantur Ci., servitus omnium malorum postremum est Ci., nec tibi cura canum fuerit postrema V., ne zadnja = posebna. — Od tod nova poklas. komp. in superl.: ut possit videri nullum animal in terris homine postremius Ap., adulescentuli postremissimi Ap., omnium nationum postremissimum nequissimumque (sc. me) existimatote C. Gracchus ap. Gell., postremissimus omnium Tert.

prȍmašāj m
1. zgrešek, zgrešen udarec, strel: mašina radi bez -a stroj ne zgreši
2. slab konec, nesrečen zaključek: sve se to završilo -em

prōpēs -edis, m (prō in pēs) spodnji konec ladijske vrvi, ki je bila pritrjena na robove štirikotnega jadra in ladijsko ograjo, da je razpenjala jadro proti vetru: quasi cum ventus fert navem in mari secundus, si quis propedem misit suis velis ministrum Turpilius ap Isid.