Franja

rōcca f

1. grad (na skali):
forte come una rocca strašno močen

2. alpin. skalnat vrh; skalina

3. anat.
rocca petrosa skalnica

róglja ž
1. čuka, šiljat vrh gore
2. v. ostrv

r̂tanj r̂tnja m, mest. na ŕtnju geogr. stožčast vrh gore, rtina

scapezzare v. tr. (pres. scapezzo)

1. agr. oklestiti, obsekati

2. ekst. porušiti vrh (stolpa ipd.)

scopulus -ī, m (izpos. σκόπελος)

1. visoko razgledišče, skalni vrh, gorski vrh, krn, skala, skalovje, skalje: scopulum conscendere V., quercus haeret scopulis V., scopulus Mavortis (= Areopagus) O.; pesn. skalina, (velika) skala, velik kamen: CL., PRUD. idr., immanem scopulum medias per misit in undas O., imber agens scopulos VAL. FL., machina muri, quae scopulis procubuit VAL. FL., in haec (sc. moenia) ultro scopuli venere volentes STAT.

2. skala v morju ali ob njem, kleč, čer: LUCAN., SEN. PH., IUV. idr., ad eos scopulos ..., ad quos ... afflictam navem ... videres CI., pars ad scopulos adlisa C., acuto detrudunt navīs scopulo V., imminet aequoribus scopulus O., scopuli errantes (= Symplegades) VAL. FL.; pesn. = predgorje, nos, rt: qui vidit ... infames scopulos Acroceraunia H., terra tribus scopulis procurrit in aequor O.; pren. o brezčutnih, trdih, trdosrčnih, neusmiljenih osebah: surdior scopulis H., immobilior scopulis, natus es e scopulis, scopulos et ferrum gestare in corde O.

3. metaf. skala, kleč = nevarnost, nesreča, zlo: TER., PS.-Q., VAL. MAX. idr., ad scopulum (po nekaterih izdajah ad capulum) ire LUCR. v zlo (nesrečo) iti, poginiti, in hos scopulos incidere vitae CI., nec tuas unquam rationes ad eos scopulos appulisses CI., ipso quoque praeturam, ut e celsiore scopulo caderet, affectante AMM. s tem višje = nevarnejše strmine; konkr. (o osebah) = pogubitelj, pogubnik, uničevalec: FL. idr., geminae voragines scopulique rei publicae CI. (o Pizonu in Gabiniju), Pompeius piratarum scopulus PETR. POËT.

slemeníšče s sljeme, sleme, vrh krova

sommoscapo m arhit. vrh debla (pri stebru)

spire² [spáiə]

1. samostalnik
koničast vrh zvonika (stolpa, strehe, drevesa); strm, koničast vrh; vsak predmet, ki se proti vrhu zoži v konico, v iglo; poganjek; steblo; veja (rogovja); konica, jezik (plamena itd.)

2. neprehodni glagol
poganjati, dvigati se v višino; zožiti se v konico, šiliti se
prehodni glagol
opremiti s konico, ošiliti, okoničiti

stratifié, e [stratifje] adjectif razporejen v plasteh, druga vrh druge; slojevit, plastast, plastnat

montagnes féminin pluriel stratifiées slojevito gorovje

stratifier [-tifje] verbe transitif razporediti snovi v plasteh, eno vrh druge

sumidad ženski spol najvišji vrh; konica

super-addō -ere -didī -ditum (super in addere) zgoraj še doda(ja)ti, zgoraj še prida(ja)ti, zgoraj pristaviti (pristavljati), na vrh dati (dajati), na vrh položiti (polagati): tumulo superaddite carmen V., superaddita vitis V., laurus superaddita (v novejših izdajah pisano narazen super addita) busto Pr.

super-adhibeō -ēre (super in adhibēre) na vrh (povrhu, zgoraj) položiti (polagati): Th. Prisc.

superimpose [sju:pərimpóuz] prehodni glagol
položiti (on na, nad, vrh česa)
staviti vrh česa; naložiti, natovoriti (on na)
dodati (on čemu)

to superimpose on each other položiti eno na drugo

superposable [-pozablə] adjectif ki se da položiti eden vrh drugega, eden na drugega

superpose [sju:pəpóuz] prehodni glagol
postaviti (on na kaj, nad kaj)
postaviti vrh (česa drugega)

superposé, e [-poze] adjectif položén, postavljen eden vrh drugega, eden na drugega

superposer [süpɛrpoze] verbe transitif postaviti, položiti enega vrh drugega (des assiettes, des livres krožnike, knjige)

des images se superposent slike si slede ena drugi

superposición ženski spol postavitev (položitev) na, naložitev enega vrh drugega

superposition [sju:pəpəzíšən] samostalnik
postavitev, ležanje eno vrh drugega