-
παραστάτης, ου, ὁ (παρ-ίσταμαι) kdor stoji poleg koga, sosed, sobojevnik, spremljevalec, pomočnik.
-
πάρ-εδρος 2 (ἕδρα) poet. ion. ki sedi pri kom (poleg koga), pridružen τινί; subst. ὁ prisednik (pri sodišču), tovariš (pri obedu), gost, pomočnik τινός.
-
συλλήπτωρ, ορος, ὁ (συλ-λαμβάνω) pomočnik, pomagalec, τινός v (pri) čem.
-
σύμ-μαχος 2 (μάχομαι) 1. adi. kdor se skupno s kom vojskuje ali bojuje, kdor komu pomaga, zavezen, zavezniški. 2. subst. a) ὁ, ἡ zaveznik, sobojevnik, pomočnik; b) τὰ σύμμαχα pomožna sredstva za vojno.
-
συμ-παραστάτης, ου, ὁ poet. pomočnik, pomagalec.
-
συμπρᾱ́κτωρ, ορος, ὁ, ion. -πρήκτωρ pomočnik, pomagač, ὁδοῦ tovariš, sopotnik.
-
συναγωνιστής, οῦ, ὁ soborilec, sobojevnik, pomočnik v boju.
-
συν-επιμελέομαι d. p. skrbim skupno s kom, τινός za kaj, tudi s ὅπως; ὁ συνεπιμελησόμενος pomočnik.
-
συνεργάτης, ου, ὁ poet. sotrudnik, pomočnik.
-
συν-εργός 2 (σύν-εργος, ἐργάζομαι) kdor pomaga, sodelujoč πρός, εἴς τι; subst. ὁ, ἡ sotrudnik, pomočnik NT; τινός pri čem (koga), τινί komu.
-
συν-έρῑθος, ὁ, ἡ sotrudnik, sodelavec, pomočnik (-ica).
-
τῑμωρητήρ, ῆρος, ὁ ion. (τιμωρέω) pomočnik.
-
τῑμωρός 2 1. kdor se maščuje, ki nagovarja k maščevanju; subst. maščevalec. 2. kdor ščiti ali pomaga, ki pospešuje čast; subst. zaščitnik, pomočnik τινί.
-
ὑπ-ηρέτης, ου, ὁ (ἐρέτης) 1. veslar, mornar. 2. sluga, služabnik, strežnik, pomočnik, tovariš, spremljevalec, vojaški sel, raznašalec ukazov v vojni, pribočnik; a) krvnik, birič, liktor; b) sluga oklopnikov, ki je nosil prtljago, ščit in živež.