Franja

lūmen -inis, n (iz *leuqs-men, *louqs-men: lūx, lūcēre, lūna, lūstrāre; iz baze *leu̯k- svetiti, prim. skr. rócate sveti se, sije, rocáyati osvetljuje, rúci-, roká- svetloba, gr. λευκός bel, stvnem. lioht, nem. Licht, ang. light)

1. sploh svetilo (= telo, ki oddaja svetlobo, predmet, ki sveti, npr. sveča, svetilka, plamenica, bakla, oljenka), konkr. luč: lumen accendere de suo lumine Enn., l. lucernae Ci., lumini oleum instillare Ci., luna solis lumine conlustratur Ci., accretio et deminutio luminis Ci. mesečine, tabulas pictas collocare in bono lumine Ci. na dobro svetlobo postaviti = ugodno namestiti (da svetloba dobro pada nanje), nocturnum extinctum l. Lucr., immittere lumen V. omogočiti (omogočati) vdor luči (svetlobe), luč (svetlobo) spustiti (spuščati) v (kaj), primo cum lumine solis V. s prvim svitom, ob prvem svitu, sub lumina prima V. ob (so)mraku, ad lumina prima H. do (so)mraka, in praetoria nave insigne nocturnum trium luminum fore L. nočno znamenje, l. caeleste O. ali caeli V., diurnum O., Sen. ph. sončna luč (svetloba), sonce, sol lumenque diurnum Lucr. danica, lumina vigilantia O. vedno goreče, sine lumine exire Cu., lumina relucentia Sen. ph., clarum lumen transmittere čisto prozoren biti, papilio … luminibus accensis advolitans Plin., ad lumina Suet. pri (ob) luči, l. lunare Macr. mesečina.

2. occ.
a) dnevna luč, dnevna svetloba, dan: secundo lumine Enn. ap. Ci., lumine quarto V., lumine supremo V. na dan smrti, lumine etiamtum incerto S. ali obscuro etiamtum lumine S. ob (so)mraku, festis luminibus (= diebus) Cat.
b) luč življenja, življenje: ab umbris (= iz podzemlja) … ad lumina surgere vitae V., lumina vitae attingere V., linquere lumina vitae Lucr. ali invisa lumina relinquere V. (= λείπειν φάος ἠελίοιο Hom.) = umreti, corpus spoliatum lumine V., nunc casum lumine lugent V. mrtvega, fratri iucundum lumen ademptum Cat.
c) svetloba (luč) oči, vid; meton. oko, oči: sine ullo morbo lumina oculorum amisit N., Democritus lumina amisit Ci., oculorum lumine operto Lucr., lumina oculorum expertia somno Lucr., quem tu, Melpomene, semel nascentem placido lumine videris H., inania lumina O. iztaknjene oči, fodere alicui lumina O. izbosti, iztakniti komu oči, lumen effossum V. iztaknjeno oko (prim. pren.: effossum alterum imperii Romani lumen Vell.), distenta lumina rumpere Lucan.; sg. lumen kolekt. = oči: cum vero sustulit acre … lumen O., tela volant praeter et lumen et aures O.; lumen = zenica: P. Veg.
d) svetloba v poslopjih ali pred njimi: luminibus alicuius obstruere Ci. ali officere Icti. svetlobo (dotok svetlobe) zagraditi (zapreti) komu = narediti (delati) senco; od tod pren.: Catonis luminibus obstruxit oratio Ci. je zatemnil (zasenčil) Katonovo slavo, nec mentis quasi luminibus officit (ni v napoto) altitudo fortunae et gloriae Ci.
e) (b)lesk, sijaj: ferri Stat.,
f) lepota: calthae Col.
g) svetloba v slikarstvu (naspr. umbra): Plin., Plin. iun.
h) meton. α) vsaka odprtina, skozi katero lahko prehaja (prodre) svetloba ali zrak: cum rerum natura … duo lumina ab animo ad oculos perforata nos habere voluisset Ci. „svetlobnici“. β) rega, reža, razpoka: ut tenues subiere latentia cerae lumina Val. Fl. γ) preduh (v rudnikih), zrač(il)ni jašek, dihalnik, sopôtnica: Plin. (31, 57). δ) okenska odprtina, okno: lumina capere a meridie Vitr. okna narediti na južni strani, habere ad septemtrionem lumina fenestrarum Vitr., lumina fenestrarum volvata Vitr. okenske odprtine z vrati, Cyrus aiebat viridariorum διαφάσεις latis luminibus non tam esse suaves Ci., obserare lumina Ap., immittere lumen, lumina Icti. narediti. ε) odprtina za vrata, vrata: Vitr. (4, 6, 1). ζ) svetloba lijaka (calix) pri vodni cevi: Front.

3. metaf.
a) svetloba, ki pripomore k jasnemu razumu, razsvetljujoča duševna bistrost ali jasnost, razsvetljujoča razsodnost, bistroumnost: vos in tantis tenebris erroris et inscientiae clarissimum lumen praetulistis menti meae Ci., ordo maxime est, qui memoriae lumen affert Ci.
b) svetilo, luč α) (o osebah) = sijajen zgled ali vzor, vzornik, odličnik, dostojanstvenik, prvak, sloves, slava, dika, okras: omnium gentium lumen exstinguere Ci., lumina civitatis Ci., praestantissimi viri lumina rei publ. Ci., lumina tot cecidisse ducum V. dike, scire licet hunc (sc. puerum Servium Tullium) lumen quoddam rebus nostris dubiis futurum L. = rešitelj, pomoč; lumen gentis Sil. (o Regulu), Lybiae Sil. (o Hanibalu). β) (o rečeh) = sijajen zgled (vzor), sijajne vrline, odlike, krepost(i), sijaj(nost), lesk(et), dika, okras: quasi lumen aliquod probitatis et virtutis Ci. ep., ostendas oportebit patriae lumen animi, ingenii consiliique tui Ci. sijajne vrline, iacērent in tenebris omnia, nisi litterarum lumen accederet Ci., l. consulatūs tui Ci. sijaj, Corinthum patres vestri, totius Graeciae lumen, extinctum esse voluerunt Ci., l. inventae V.; o govoru: lumina dicendi Ci. nakit sijajnih besed, lumina verborum et sententiarum Ci. prilike in podobe (tropi in figure).

lūna¹ -ae, f (iz *lou̯qs-nā ali iz *leu̯qs-nā, kar je nastalo iz subst. adj. *lou̯qs-no-, ki je ohranjen še v avestijskem raoxšna- sijoč, bleščeč: lūcēre, lūx; prim. sl. luna in hr. lúna)

1. luna, mesec, mesečina: l. nova Varr., C. idr. mlada luna, mlaj, l. plena C. polna luna, ščip, quarta l. Ci. četrti dan po mlaju, novissimā primāve lunā Plin. ob mlaju ali prvi dan po njem, l. crescens Varr., Ci. idr. rastoča luna, naspr. l. decrescens Col. ali senescens Varr., Ci. idr. ali minor H. ali minuens Pall. pojemajoča luna (prim. l. minuit Plin. luna pojema, se manjša), plena luna deficit Ci. mrkne, doživlja mrk, lunae defectus Ci. ali defectio Q. = lunae labores V. mesečev mrk, luna deficiens Plin. ali laborans Iuv. lunin mrk, mesečev mrk, ortus aut obitus lunae Ci., habitari Xenophanes ait in luna Ci. da je Luna obljudena (prim.: habitatores lunae Macr.), solis lunaeque est ortus et occasus L., lunae cursus L., Cu., per (ad) lunam V. v mesečini, evanescunt cornua lunae O., l. surgens T., noctivaga Stat., lunae annus Macr. Lunino leto; tudi v pl.: lunae celeres, novae H., duas lunas visas L.; meton.: lunae sequentes ordine V. lunine mene.

2. pooseb. Lūna -ae, f Lúna, boginja meseca, hči Hiperiona in Teje (Thea), sestra sončnega boga Sola; posvečen ji je bil ponedeljek (lunae dies). Luno in Sola so pozneje poistovetili z Diano in Apolonom. Luni je Servij Tulij na Aventinu zgradil svetišče, ki je zgorelo za časa Neronove vladavine: L., T., Aus., cum luna laboret Ci. če je Luna v stiski = če luna mrkne, choros ducit Venus imminente Lunā H., cum … niveos Luna levarit equos O.

3. meton.
a) mesec = 1/12 leta: centesima l. Plin.
b) (mesečna) noč: roscida l. V., saepe illa inmeritae causata est omina lunae Pr.
c) polmesec = lik v podobi črke C, o polmesečnih slonokoščenih ščitkih, ki so jih patricijski senatorji nosili na svojih čevljih: nobilis et generosus adpositam nigrae lunam subtexit alutae Iuv., patricia l. Stat.
d) v pl. polmesečni žrelni (grlni, goltni) hrustanci = hrustanci v obliki polmeseca, ki tvorijo grlo, žrelo: nigro sub gutture lunas frangere Sid. poet.

Opomba: Star. gen. sg. lunai: Lucr.

luōgo m (pl. -ghi)

1. kraj, mesto; prostor:
far luogo narediti prostor, umakniti se; pravo pooblastiti, pooblaščati
in luogo di namesto

2. področje, dežela; kraj, mesto:
i luoghi santi sveta dežela, Palestina
luogo deputato pren. najprimernejše mesto
sono intervenute le autorità del luogo prišli so predstavniki krajevnih oblasti

3. zgradba, del zgradbe:
luogo di culto cerkev
luogo di pena kaznilnica
luogo di decenza stranišče
luogo pubblico javno mesto, javna zgradba

4. pren. primeren čas, primeren trenutek:
fare le cose a tempo e luogo narediti kaj ob primernem času in na primernem prostoru
fuori luogo neprimeren
aver luogo goditi se

5. mesto (v nekem zaporedju):
in primo, secondo, terzo luogo prvič, drugič, tretjič
in primo luogo predvsem

6. odlomek (knjige, spisa):
luogo comune pren. obrabljena fraza, kliše

Luperca -ae, f (lupa) Lupérka, starorimska boginja, ki so jo poistovetili z Ako Larencijo: Arn.

Lupercus -ī, m (lupus in arcēre; prim. gr. λυκοῦργος „odvračalec volkov“)

1. Lupérk, pastirski bog, ki so ga istovetili z gr. likejonskim (licejskim) Panom: Iust. — Od tod subst. Lupercal -ālis, abl. -ālī, n
a) Luperkál, bogu Luperku (Panu) posvečena votlina ob vznožju Palatina: Ci. ep., V.
b) s pristavkom ludicrum: L. ali pl. Lupercālia -ium in -iōrum, n: Ci., Val. Max., Suet., Aur. luperkálije, Lupérkovo, Luperkov praznik, ki so ga obhajali 15. februarja. Na ta dan so k žrtvam (kozličkom) pripeljali dva mladeniča in se dotikali njunih čel s krvavim žrtvenim nožem (verjetno kot spomin na človeške žrtve v preteklosti); po žrtvovanju so Luperkovi svečeniki tekali po mestu z jermeni, rezanimi iz kož zaklanih žrtev, ter z njimi švrkali po mimoidočih. Take švrke so šteli za blagonosne, zlasti za nerodovitne žene. Adj. Lupercālis -e Lupérkov, luperkálski: sacrum Lupercale (= Lupercal; gl. Lupercal b)) Suet.

2. Lupercus (lupercus) lupérk, Luperkov svečenik, v sg.: Ci., Iuv., v pl.: V., O., Suet.

lupīnus 3 (lupus) volč(ič)ji, volkulje, volčice (gen.): ubera Ci., folliculus Corn. meh iz volčine (volčje kože), pellis Plin., ritus Prud.; subst. lupīnus -ī, m ali lupīnum -ī, n volčji bob, živinska krma, pa tudi hrana nižjih slojev: Ca., V., H., O. idr.; uporabljali so ga tudi gledališki igralci na odru kot denar (aurum comicum Plin.) nam. zlatnikov: Pl.; od tod: nec tamen ignorat, quid distent aera lupinis H. pravo in nepravo; kot velikostna mera (kakor faba) = palec: Cels.

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

luskína (-e) f (luska) squama, scaglia:
pren. padle so mu luskine z oči gli cadde la benda dagli occhi

lūstrālis -e (lūstrum2)

1. k očiščevalni ali spravni daritvi (spravi, pomiritvi) spadajoč, očiščevalen, spraven, pomiritven: exta V., sacrificium L. spravna daritev, aqua O. posvečena voda, saliva Pers., caput Sen. tr., lustrales bellis animae Lucan. ki so jih v vojni žrtvovali za blaginjo vojske.

2. vsako peto leto se vršeč, petleten = vsakih pet let: certamen T., census Ulp., collatio Cod. Th. vsako peto leto pobrana dajatev (prispevek).

lūstrum² -ī, n (luere1 = lavāre -ere)

1. očiščevalna daritev, očiščevalno žrtvovanje, spravna daritev, starejše spravina, ki so jo cenzorji vsako peto leto ob koncu svoje službe po končanem cenzusu darovali za ves narod; ob tej priložnosti so zaklali bika, ovna in prašiča, cenzor pa je molil slovesno molitev: lustrum condere Ci., L., Suet. ali perficere L. opraviti (petletno) spravno daritev = zaključiti s cenzorstvom (službo cenzorja), sub lustrum censeri Ci. ep. ob koncu cenzorstva, festo purgantes moenia lustro Lucan., vota, quae in proximum lustrum suscipi mos est Suet.; o zasebni spravni daritvi: Ca. (De re rust. 141, 3).

2. meton.
a) petletno obdobje, petletje: Ci., Mart., Plin. iun., octavum claudere lustrum H. dopolniti 40 let, longi reditus lustri O., quinquennale ludicrum secundo lustro celebrabatur T.; sploh doba več let, večletno obdobje, leta: veniet lustris labentibus aetas V., in lustrum accedere debet … una dies O.
b) α) zakupna doba: Plin. iun. (Ep. 9, 37, 2). β) davčna, finančna doba: Varr. (De lingua Lat. 6, 11), Ci. (Ep. ad Attic. 6, 2, 5; Ep. 2, 13, 3).
c) (v cesarski dobi) petletne igre = vsako peto leto obhajane igre, poseb. kapitolijske igre (na čast kapitolijskemu Jupitru): saepe coronatis iteres quinquennia lustris Stat.; iste igre imenovane lustri certamen: Aur.; prim. T. (Annal. 14, 20), Suet. (Nero 12; Domit. 4).

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).

lŭtum² -ī, n (iz *(s)lutom; prim. lat. pol-luere, lŭstrum, gr. λῦμα blato, nesnaga, λύμη zasramovanje, λύϑρον onesnaženje, λυμαίνομαι sramotim, psujem)

1. blato: aliquem in luto volutatum invenimus Ci. (dvoumno, ker Verres = veper, divji merjasec), oblitus cruore et luto, spoliatus illius supremi diei celebritate cui cedere inimici etiam solent, ambureretur abiectus Ci., amica luto sus H. ki ima rada blato, „blatoljubna“, recenti luto spargere iumenta Iuv.; v pl.: luta et limum aggerebant Ci. ap. Non.; preg.: in luto esse, in luto haerere Pl. ali in luto haesitare Ter. = v škripcih (stiski, zadregi, težavah) biti, pro luto esse Petr. imeti vrednost blata = „en drek veljati“ = malo veljati, smešno poceni biti, pro luto habere Petr. malo ceniti; lutum kot psovka = nesnaga, drek = umazanec, ničvrednež, pokvarjenec: Pl., Ci., Cat.; v besedni igri: quia ludo luto Pl., Saturnalicio lusit et ipse luto Mart.

2. zaničlj. = umazanija = prah, s katerim so se posipali (roko)borci: Sen. ph.

3. ilovica, glina, il(o): contabulationem summam lateribus lutoque constraverunt C., crates luto integuntur C., hic homullus ex argilla et luto fictus Ci., caementa interlita luto L., l. Punicum Col., componere de luto Iuv., aediculae luto factae Lact., macerias luto et lapide excitare Pall.; pesn.: quibus meliore luto finxit praecordia Titan Iuv. iz boljše snovi. — Soobl. lutus -ī, m: Quadr. ap. Non.

lychnītēs -ae, m (gr. λυχνίτης sveteč) lihnít, vrsta belega marmorja, ki so ga lomili na otoku Paros ob soju svetilk: lapis l. Plin.

Lȳdia -ae, f (Λυδία) Lídija

I. maloazijska pokrajina z glavnim mestom Sardīs ali Sardēs, Sarde (zdaj Sart): Ci., N., L., V., O. idr. Od tod adj.

1. Lȳdus 3 (Λυδός) lídijski, iz Lídije: servus Ci., puella (= Omphale) O., urbes O., aurus Val. Fl.; subst.
a) LȳdĪ -ōrum, m Lídijci, preb. Lidije: Ci., N., L. idr.
b) Lȳdus -ī, m Lídijec, pesn. = Caystrus Petr.

2. Lȳdius 3 (Λύδιος) lídijski, iz Lídije: haruspex Ci., Lydius aurifer amnis (= Pactōlus) Tib., nurus Sen. tr., lapis Plin. preizkusni kamen, naš skrilavi kremenec ali brusnik = lidít, temno sivi različek kalcedona; v gr. obl.: Lȳdion (sc. genus laterum) Plin. — Ker so se po bajki Etruščani v Italijo priselili iz Lidije, je za latinske pesnike Lȳdius 3 = etruščánski, etrúr(ij)ski, Lȳdī -ōrum, m pa = Etruščáni, Etrúr(ij)ci: Lydius Thybris V., Lydorum manus V., ora Lydia, Lydia bella, castra Sil., Lydia stagna (= lacus Trasimenus) Sil. —

II. Lȳdia Lídija, naslov pesnitve Valerija Katona: Suet.

lyncūrium -iī, n (gr. λυγκούριον) linkúrij, „risje oko“, trd, prozoren kamen rdečkastorumene barve, za katerega so starodavniki menili, da nastane iz kristaliziranega risjega seča, najbrž hijacínt, po drugih turmalín: Plin. — Soobl. lyncūrius (s popačeno inačico ligūrius) -iī, m: Hier., Isid.

ma

A) cong.

1. ampak, pa, vendar, toda:
sembra contento ma non lo è videti je zadovoljen, pa ni

2. a, vendar (na začetku stavka):
ma riprendiamo il nostro discorso a vrnimo se k naši temi
ma va là! pojdi no!
ma no! kaj res!
ma bravo! bravo, bravo!
ma chi crede di essere! kaj pa misli, da je!

3. (za okrepitev, zlasti v zvezi s pridevniki in prislovi)
ci vuole gente, ma gente in gamba potrebni so zares sposobni ljudje

B) m invar. ugovor; težava; neodločnost:
non c'è ma che tenga: vieni anche tu nobenih ugovorov, tudi ti greš zraven!

macana ženski spol indijanski kij; ameriška španščina šala; ameriška španščina nadlegovanje; ameriška španščina laž, prevara, humbug

¡todo eso son macanas! vse to so prazne čenče!

Machabaeus -ī, m (hebr. Makobi Kovač) Makabéjec, priimek Hebrejca Jude (zaradi njegovega junaškega bojevanja zoper Sir(ij)ce): Vulg. Od tod Machabaeī -ōrum, m Makabéjci, Makabejev rod in sploh vsi, ki so se pred njim ali za njim vojskovali za judovsko vero in državo: Vulg., Hier.

māchina -ae, f (izpos. iz dor. μαχανά = μηχανή) stroj, ogrodje, konstrukcija

1. umetno sestavljeno delo, izdelek, zgradba, sestava, ustroj: mundi Lucr.

2. vsaka mehanična naprava, s katero se omogoči ali olajša kako gibanje, stroj, naprava, priprava, škripec, valj, vitel, vitlo, vzvod, dvigalo: Pl., Ci., Col., Icti., torquet machina lignum H. vitel, trahunt machinae carinas H. valji; poseb. oblegovalna naprava, oblegovalni stroj (katapulti, oblegovalni stolpi itd.): V., L., vineis, turribus et machinis omnium generum urbem expugnare L.; pren.: hanc … legem ad illius opes evertendas, tamquam machinam, comparari Ci., iisdem machinis sperant me posse labefactari Ci.; occ.
a) ogrodje, stavbna konstrukcija, (gradbeni, stavbni, delovni, zidarski) oder, (o)gredje, ogrodje: Varr. ap. Non., Vitr., machinae aedificationum Plin., de machinā cadere Icti.
b) slikarsko stojalo: in machinis pingere Plin.
c) oder, podest, na katerem so bili razstavljeni sužnji, namenjeni za prodajo: amicam de machinis emit Q. Ci.

2. metaf. zvijačen naklep, zvijačen načrt, (umeten) prijem, trik, prevara, zvijača, spletke, kovarstvo, spletkarstvo, rovarstvo, ukana, lest: Pl., Pac. ap. Fest., Q., et omnes adhibeam machinas ad tenendum adulescentulum Ci., nec quem dolum ad eum aut machinam commoliar, scio quidquam Caecil. ap. Ci.

macia -ae, f bot. njivska ali kurja češnjica, rastl., ki so jo Grki imenovali ἀναγαλλίς: Marc.