Franja

spice [spáis]

1. samostalnik
dišava, začimba; vonj po začimbi
figurativno priokus; trohica, ščepec, nadih, majhna doza

a dealer in spice trgovec z začimbami, dišavami
to have a spice of imeti okus po
there is a spice of malice in him v njem je nekaj zlobnega

2. prehodni glagol
začiniti (z dišavami)
figurativno zabeliti, začiniti z duhovitostjo itd.

to spice with wit zabeliti (pogovor) z duhovitimi opazkami

spīcilegium -iī, n (spīca in legere) pobiranje klasja, druga žetev, paberkovanje klasja, paberki po žetvi: nemo reprensus qui e segete ad spicilegium reliquit stipulam Varr., messi facta spicilegium venire oportet aut domi legere stipulam aut, si sunt spicae rarae et operae carae, compasci Varr.

Spieltrieb, der, potreba po igri

spilluzzicare v. tr. (pres. spilluzzico)

1. robkati, zobati, jesti po koščkih

2. pren. zgrebsti, zgrebati; nagrabiti si

spindle side [spíndəlsaid] samostalnik
materina veja v družini; sorodstvo po preslici, z ženske strani

spīritālis ali (po drugih rokopisih) spīrituālis -e (spīritus)

1. k zraku sodeč, zračen: machinarum genus spiritale Vitr. stroj na zrak (ki deluje po takšnem principu kot orgle).

2. dihalen, dihanju (za dihanje) namenjen: fistula Lact., arteriae Arn., tractus Arn. dihanje, zajemanje sape, vzdih.

3. dúšen, dušéven, duhóven (naspr. carnālis mesén, poltén): charismatum, bellum, substantiae quaedam Tert., spiritali lacte pectus irriges Prud., gratia Vulg. duhovna, homo Vulg., spiritualibus spiritualia comparare Vulg.; n. pl. subst.: spirit(u)alia nequitiae Eccl. hudobni duhovi malopridnosti (pokvarjenosti). Adv. spīrit(u)āliter po duhu, dušno, duševno, duhovno (naspr. corporāliter): Eccl., Vulg.

spīrō -āre -āvī -ātum (indoev. kor. *speis-, *(s)pei̯s- pihati, dihati; prim. skr. picchōrā piščal, lat. spīritus, spīrāculum, sl. piskati; prim. tudi indoev. kor. *speus- v lat. pustula, gr. σπέος, σπήλαιον, σπῆλυγξ jama, duplina)

I. intr.

1. (za)pihati, (za)veti, (za)pihljati: Plin., Amm. idr., cum venti a Pontico mari spirant Cu., spirant aurae V., nec zephyros audis spirare secundos V., coepit … spirare valentius eurus O., notus, adverso tepidus qui spirat ab axe O., spirant flumina O., spirantibus flabris Lucr., austri clementius spirant Stat., spirat de litore Coo aura Lucan.; di, spirate secundi V. pošljite = (naklonite) ugoden veter; aura spiravit illi V. je pihnil (zapihal) vanj; pren.: quod si tam facilis spiraret Cynthia nobis Pr. = ko bi nam šla na roko; metaf. pihati, puhati, bruhati, buhati, hrumeti, bučati, vršati, vršeti, šumeti, vreti, peniti se: spirat … pectore flamma O., spirans immane V. strašno sopihajoč, ignibus spirare V. bruhati ogenj, veneno spirare Lucan. ali venenis spirare Val. Fl. puhati strup = ukvarjati se s strupom, freta spirantia V., quā vada non spirant V. kjer se buhajoči valovi ne razbijajo, spirant procellae Sen. tr., quid agam brumā spirante? Iuv., graviter spirantes hydrae V. sikajoče.

2. occ.
a) dihati, zajemati sapo, živeti: Cels., Cu., Plin. idr., vivere ac spirare Ci., dum quidem spirare potero Ci., ne spirare quidem sine metu possunt Ci., ab eo spirante defendi Ci., Catilina … repertus est, paululum etiam spirans S., quod spiratis, quod vocem mittitis, indignantur L., spirantīsque animos … misit Pr., cum spirantes mixtas hinc ducimus auras Lucr., quod querulum spirat Mart. tožeč vzdihuje; metaf. α) (še) dihati = (še) živeti, (še) biti živ, (še) utripati, (še) obstajati, (še) biti dejaven, (še) delovati: videtur Laelii mens spirare in scriptis Ci., spirante etiam re publicā Ci., spirat adhuc amor H., spirantia exta V. še utripajoče, še toplo, spirantes artus Sil., spirantīsque invenit artus Lucan., spirantia corpora Lucan., spirant venae Sen. tr. β) (o umetninah upodabljajočih umetnosti) navidezno dihati ali biti živ = biti videti kakor živ, biti poln življenja, biti posnet po življenju, biti upodobljen kot (kakor) resničen, biti odsev resničnosti, biti odslikava življenja (resničnosti): spirantia signa ali aera (kipi) V., spirantes referens subtemine vultus Sil., spirat picta tabella Mart., spirat Apellea redditus arte Mart.; tako tudi: lamentis veris et spirantibus Gell. (o igralcu).
b) biti navdan s pesniškim duhom (darom, navdihom), biti pesniško navdihnjen (navdahnjen), (navdušeno) pesniti, pesnikovati: quod spiro et placeo, tuum est (za to gre tebi hvala) H.
c) dehteti, dišati: thymbra graviter spirans V., semper odoratis spirabunt floribus arae Stat., seu spirent cinnama surdum (adv.) Pers. ali malo diši.
d) (o aspiratah) zveneti, doneti, glasiti se: dulcius Q.

3. metaf. alte spirare, altius spirare težiti visoko (višje), za visokimi (višjimi) cilji, visoko (višje) meriti, stremeti za visokim (višjim), za visokimi (višjimi) cilji: spirantibus altius Poenis Fl., alte spirantem Amm.; tudi brez adv.: ultra homines iam spirabat Amm. —

II. trans.

1. dihati: tenuem spirans animam Val. Fl. slabo dihati.

2. izdihniti (izdihavati, izdihovati), puhniti (puhati), izpuhniti (izpuhati, izpuhavati): Cl. idr., tauri spirantes naribus ignem V., iugalīs … spirantīs naribus ignem V., equi spirantes naribus ignem Lucr., videres … flammam taetro spirantīs ore Chimaeras pascere naturam Lucr., veluti flammas spirantium (sc. boum) miraculo adtoniti L., venti semper frigora spirant V.; pren.: spirant mendacia folles (pljuča) Iuv.; occ. odda(ja)ti, od sebe da(ja)ti (duh, vonj), dišati po čem: comae divinum vertice odorem spiravere V., facies pinguia Poppaeana spirat Iuv. diši po … ; pren.: quae spirabat amores H. ki je razširjala (od sebe dajala) ljubezen, je izžarevala ljubezen, divinam spirare fidem (preroške izreke) Lucan.

3. vdihniti (vdihati, vdihovati, vdihavati): ficto corpori animam Lact.

4. metaf.
a) navdan biti s kakim duhom, biti navdihnjen (navdahnjen) od kakega duha, biti poln kakega duha: homo tribunatum etiam nunc spirans L. še zdaj navdahnjen od tribunskega duha, še zdaj poln tribunskega duha, totum spirant praecordia Phoebum Cl.; z acc. n. kakega adj.: spirat tragicum satis (sc. poëta Romanus) H. je dovolj navdihnjen s tragiškim duhom, v njem je dovolj tragiškega navdiha.
b) kazati: mollem spirare quietem Pr.
c) snovati, v mislih imeti, hoteti, hrepeneti po čem, zelo (močno) želeti kaj, nameravati, meriti na kaj, težiti za čim, k čemu, stremeti za čim, k čemu: tantum spirantes bellum Lucr., dum spirat ira sanguinem Sen. tr. diši po krvi; pogosto z acc. n. kakega adj. v sg. ali pl.: magnum spiramus Pr., magnum aliquid spirabit amor Val. Fl., maiora spirat Cu., spirare quiddam indomitum Fl., altiora, cruenta, vesanum Amm.
d) posnemati: fratris facta spirans Sil., fratrem spirat in armis Sil., spirantes proelia dira effigies Sil.

splash [splæš]

1. samostalnik
brizg, brizganje, štrc, pljusk, obrizg; izbrizgnjena tekočina; brizglaj; madež od barve, blata itd.
ameriško, tehnično (vodni plaz za) plavljênje (debel)
pogovorno puder, šminka za obraz
pogovorno pozornost, senzacija

a splash of soda malo, nekoliko, brizgljaj sodavice
to make a splash figurativno zbuditi pozornost, povzročiti senzacijo

2. prehodni glagol
oškropiti, oštrcati, obrizgati (with z)
tehnično, ameriško splavariti (debla) po vodi
sleng potratno zapravljati
neprehodni glagol
štrcati, pljuskati (na vse strani), brizgati, pljusniti (v vodo); bresti, gaziti, čofotati po vodi

fields splashed with flowers s cvetjem posejana polja

3. prislov
čofotaje, pljuskaje

spoilsman množina spoilsmen [spɔ́ilzmən] samostalnik
ameriško, politika oseba, ki glasuje ali pomaga stranki ter po njeni zmagi dobi državno službo ali se drugače osebno okoristi

(spōns), spontis, f (prim. stvnem. spanst nagon, mik, vaba, spanu mikati, vabiti, spannu napenjati, gispanst draž, prevara, nem. Gespenst, Spanferkel, widerspenstig, abspenstig) svobodna volja, prosta volja, samovolja, svoja volja, gonilna sila, nagon, gon; klas. se je uporabljal le abl. sg., poleg njega neklas. tudi še gen. sg.

I. abl. sponte

1. po volji koga, z dovoljenjem koga, z dovolitvijo (privolitvijo, pritrditvijo) koga: deditionem magis popularium quam sua sponte fecerat Cu., sponte dei Val. Fl., deorum Lucan., naturae suae Plin. po nagonu (nagibu), Antonii, Caesaris, legatorum, litigatoris T., quod contra instituta Augusti, non sponte principis Alexandriam introisset T.; s praep. ab ali de (po): a sponte, ab eadem sponte, a qua sponte, de sponte eius Varr., de tua sponte Cotta ap. Char.; tudi sine sponte suā Varr.

2. večinoma in klas. le v zvezi s svojilnim zaimkom meā, tuā, suā, nostrā, vestrā sponte
a) po svoji volji, iz svoje volje, svojevoljno, rade volje, radovoljno, iz lastnega nagiba, iz lastnega vzgiba, po svoji glavi, po lastnem vzgibu, sam od sebe, brez tuje pomoči, prostovoljno, samostojno, hotoma, hote, nalašč, namerno, namenoma (naspr. coactus, iussus, rogatus, ab aliquo provocatus, ex necessitate, casu ipd.): Luc. ap. Varr., Ter., Varr., Iust. idr., meā sponte feceram, tuā sponte facere Ci. ep., quod suā sponte pateretur Ci., non suā sponte, sed eorum auxilio Ci., neque id meā sponte (sc. prospexi) Ci. ep. sam od sebe, po svoji pameti, transisse Rhenum sese non suā sponte, sed rogatum et arcessitum a Gallis C., suā sponte expergisci L., venenum suā sponte sumere N., id est … quaesitum, praecipitata esset ab eo uxor an se ipsa suā sponte iecisset Q.; pesn. in poklas. tudi sponte meā, tuā itd.: H., me si fata … paterentur … sponte meā componere curas V., sponte nostrā velut donantes Q.; pesn. in neklas. samo sponte: Cels., Sen. ph., Plin., Suet. idr., Italiam non sponte sequor V., ad terram non sponte fluens V. ne prostovoljno = proti svoji volji, sponte tamen properant alii subducere remos O., nec illum sponte extinctum, verum inmisso percussore T., sponte an oblitus (sc. praetermiserit) ignoro Macr. hote ali pozabivši; metaf. (o neživih subj.) sam od sebe: O., Petr. idr., suā sponte, nulla adhibita vi, consumptus ignis extinguitur Ci., ex loco superiore, qui prope suā sponte in hostem inferebat L., cures: … stellae sponte suā iussaene vagentur H., (sc. arbores) ipsae sponte suā veniunt V., sponte suā quae fiunt in aëre Lucr., quod terra crearat sponte suā Lucr., sponte natis ali Arn. živeti ob samoraslem, hraniti se s samoraslim; poznolat. sponte propriā = suā sponte: sponte se propriā dare (predati se) Amm., nusquam a veritate sponte propriā digredi Amm.
b) na svojo roko, na svojo odgovornost, svojevoljno, sam od sebe, sam po sebi, po svoji moči, sam, samostojno: cum illa civitas cum Poenis suo nomine ac suā sponte bellaret Ci., iniussu populi, tuā sponte iura mutavisti Ci., cum … oppidani autem etiam suā sponte Caesarem recipere conarentur C., his cum suā sponte persuadere non possent C., Romam ipse … rediit, sive ipse sponte suā, … sive senatūs consulto accitus L.; tudi brez zaimka: committere bellum sponte Sil.
c) sam na sebi, sam po sebi, sam zase, (kar) naravnost, prav (o neživih subj.): res, quae suā sponte scelerata est Ci., virtus suā sponte laudabilis Ci., an est aliquid, quod te suā sponte delectet? Ci.
d) prvi, ne da bi imel kak zgled pred seboj (pred očmi), brez vzôra (vzornika): quod Verres suā sponte instituisset Ci. —

II. gen. spontis v zvezi suae spontis (sc. esse) svoje volje (biti), po svoji volji, svojevoljen, samostojen, sam po sebi, sam svoj (biti): homo, qui suae sponte est Cels., sic despondisse animum quoque dicitur ut despondisse filiam, quod suae sponte statuerant finem Varr.; (o neživih subj.): cytisus est … suae sponte Col. samorasla, suae sponte aqua Col. sama od sebe tekoča.

Opomba: Nom. sg. spōns navajata sicer Aus. in Char., a ga ne izpričujeta.

spontāneus 3 (sponte) prostovoljen, prost, radovoljen, sam po sebi, sam od sebe, spontan: mors Aug., Macr., bellum Aug., benignitates numinum Arn., spontaneo ferri agitatu Macr., nec formido iussus adgredi opus, quod spontaneum cessit inpune Veg., voluntas Cod. I.; adv. spōntaneē: Vulg., Hier., Th. Prisc.

spoor [spúə]

1. samostalnik
lov sled živali

2. prehodni glagol & neprehodni glagol
izslediti; slediti, iti po sledi, za sledjo

spout¹ [spáut] samostalnik
dulec, kljun, ustnik, nos (lonca, vrča, posode itd.); (odtočna) cev; nosna odprtina kita; močan curek vode; izliv; (redko) pljusk, naliv dežja; majhen slap, kaskada; drča
zgodovina poševna cev, po kateri se spuščajo predmeti na določeno mesto (zlasti v zastavljalnici)
figurativno zastavljalnica

up the spout izčrpan, v veliki stiski, v škripcih; zastavljen
to go up the spout pogovorno biti zastavljen v zastavljalnici

sprȁvljenica ž zgod. v patricijskem Dubrovniku podložniško dekle, ki je kot služkinja po več letih službe od gospodinje dobila balo

spréga ž
1. sprega: sprega dveh konj
2. motka koja povezuje dva dijela, dela mehanizma, dvije, dve ručice: dvofazna sprega
3. konjugacija, sprega, sprezanje, mijenjanje, menjanje glagola po licima i vremenima

spréganje s
1. sprezanje: spreganje vola in konja, dveh konj
2. konjugiranje, sprezanje, mijenjanje, menjanje glagola po licima i vremenima

spregátev -tve ž konjugacija, mijenjanje, menjanje glagola po licima i vremenima

sprégati -am
1. sprezati: spregati živino v par
2. konjugirati, sprezati, mijenjati, menjati glagol po licima i vremenima

Sprengtrichter, der, lijak po eksploziji

springtide [spríŋtaid] samostalnik
navtika plima po mlaju in ščipu; poplava