Franja

ἀλυκτάζω (ἀλύω) ion. sem vznemirjen, sem v strahu.

ἀλύω ep. poet., ἀλύσσω ep. [Et. najbrže lat. alūcinor, ari, hallucinor, ari, gršk. še ἠλεός (dor. ᾱ͗λεός) zmešan, ἠλαίνω, ἀλάομαι] tavam, blaznim; zmešan, zbegan, vznemirjen, otožen sem, sem v strahu, izgubim glavo ali pamet (vsled žalosti ali veselja), ne vem, kaj bi počel, besnim.

ἅμα 1. [Et. iz sm̥ma, ἀ copul.; εἷς, podstava: sem] adv. vkup, skupno, obenem (lat. simul); οἱ ἅμα z njim skupaj; ἅμα τε καί in hkrati, in obenem tudi; καὶ ἅμα in hkrati, vrh tega; ἅμα μὲν – ἅμα δέ deloma – deloma, zdaj – zdaj; ne samo – ampak tudi; s pt.: med tem ko, za, ob: ἐμάχοντο ἅμα πορευόμενοι med potovanjem, med tem ko so hodili; ὀρύσσοντες ἅμα med kopanjem; ἅμα ταῦτ' εἰπών ko je to izgovoril; sploh izraža ἅμα istodobnost: ἅμα μῦθος ἔην, τετέλεστό τε ἔργον jedva je bila beseda izgovorjena, je bila stvar dovršena; ἅμα δὲ ταύτας τε ἐξευρεθῆναι λέγουσι ἀποικίσαι ob istem času, ko so bile te igre iznajdene; pri gen. abs. τῆς ἀγγελίας ἅμα ῥηθείσης προσεβοήθουν brž ko se je to sporočilo, so prihiteli na pomoč. 2. praep. z dat. zajedno s (z); hkrati, obenem z, ἅμα τῇ ἡμέρᾳ s prvim svitom; ἅμα πνοιῇσι hitro kot veter; ἅμα τῷ σίτῳ ἀκμάζοντι ob času, ko zori žito.

ἁμαξεύω (ἅμαξα) ion. vozim; pass. vozijo po meni, vozen sem (kjer se lahko vozi).

ἀμβλυώττω (σσω) sem brljav, kratkoviden, slaboumen.

ἀμελέω (ἀμελής) puščam v nemar, ne brigam se za kaj, zanemarjam, ne oskrbujem τινός; opuščam, ne storim česa (z inf.) τοῦ ὀργίζεσθαι ne jezim se več; z nikalnico: dobro pazim, ne izgubim izpred oči; pt. pf. ἠμελημένος navaden, preprost človek; adv. ἠμελημένως ἔχω sem (zanemarjen) slabo oblečen.

ἀ-μέρδω ep. [aor. ἄμερσα, pass. ἠμέρθην] 1. oropam, oplenim τινὰ ὀφθαλμῶν; pass. na izgubi sem, prikrajšan sem, δαιτός, izgubim τινός. 2. oslepim (iti), potemnim (iti) ἔντεα; αὐγὴ ἀ. ὄσσε blesk mi jemlje vid.

ἀμηχᾰνέω (ἀμήχανος) sem brez pomoči (brez sredstev, v zadregi, zapuščen), ne najdem nobenega sredstva, τί, περί τινος; ne vem kaj početi, ne vem si pomagati z inf.; πότερον – ἤ omahujem; ἀμηχανῶν βιοτεύω živim siromašno.

ἀ-μήχᾰνος 2 (μηχανή) 1. act. kdor si ne more (ne ve) svetovati ali pomoči, v zadregi, v stiski, τινός zaradi koga, nezmožen, nesposoben εἴς τι, δρᾶν ἔφυν ἀ. po svoji naravi sem nezmožna (tako) ravnati; γυνή trapast, prismojen; ἀμηχάνως ἔχω ne morem, sem nesposoben. 2. pass. za kar ni pomoči (sredstva) a) težaven, nemogoč, nedosežen; ἀμήχανόν ἐστι nemogoče je; ἀμήχανός ἐσσι πιθέσθαι pretrmast si, da bi …, nikakor te ni mogoče prepričati; ὁδὸς ἀμήχανος εἰσελθεῖν pot, po kateri ni mogoče hoditi; ἀμήχανα nemogoče stvari; b) neverjeten, nepopisen, neizrekljiv; τὸ κάλλος nepopisna, zelo velika lepota; ἀμήχανος ὅσος nepopisno, neizrečeno velik; ἀμήχανοι τὸ πλῆθος nešteta množica; ἔργα strašen, grozen; ἀμήχανα παθεῖν grozno, strašno trpeti; ἀμήχανον ὅσον χρόνον silno dolgo časa; c) ki se ne da premagati (ozdraviti, odvrniti); ὄνειρος nerazumljiv, ki se ne da razložiti; συμφορά, κακόν nepremagljiv, neodvraten; νόσος neozdravljiv; ἀμήχανός ἐσσι tebi ni nihče kos.

ἀμνημονέω (ἀμνήμων) ne spominjam se, ne pomnim, pozabil sem τινός, τί; z nikalnico: dobro se spominjam.

ἀμπ-έχω (iz ἀμφ-έχω) [impf. ep. ἄμπ-εχον, med. ἠμπειχόμην, aor. ἠμπέσχον, pt. ἀμπισχών] 1. act. obdajam, obsegam, pokrivam, ogrinjam, oblačim. 2. med. oblačim si, oblečen sem, nosim.

ἀμφιβολία, ἡ, ion. ίη (ἀμφιβάλλω) dvom, dvoumnost, stiska, zadrega; ἀμφιβολίῃ ἔχομαι od dveh strani sem napaden, sem v škripcih.

ἀμφι-γνοέω (γιγνώσκω) [impf. ἠμφιγνόουν in ἠμφεγνόουν] sem negotov, ne vem dobro, dvomim; ἐπί τινος dvojim, omahujem; ἀμφιγνοηθείς ne poznan.

ἀμφί-λογος 2 (ἀμφι-λέγω) 1. preporen, dvomljiv, negotov; τὰ ἀμφίλογα preporne stvari, prepiri; εἰς ἀμφίλογον εἶμι sem v dvomu (negotov), dvomim. 2. prepirljiv ὀργαί, prepirajoč se; νείκη sovražen razpor.

ἀμφι-νοέω poet. preudarjam na obe strani, sem neodločen, sem v dvomu o čem ἔς τι.

ἀμφισβητέω (βαίνω) [impf. ἠμφισ- in ἠμφεσ-, fut. med. ima pas. pomen], ion. ἀμφισβᾰτέω 1. sem drugega mnenja, prepiram se, pobijam kaj, ugovarjam πρός τινα, τινί. 2. tajim, zanikavam, dvomim o čem τί. 3. lastim si kaj, prisvajam si τινός; τὰ ἀμφισβητούμενα preporne točke (zadeve).

ἀμφι-τρομέω ep. tresem se, zelo sem v skrbeh za koga τινός.

ἄν² členica, ki spada vedno h glagolu, ter pomenja, da se dejanje pod gotovimi pogoji uresniči. – Ako je stavek zanikan ali vprašalen, stoji ἄν tik za nikalnico ali vprašalnico (οὐκ ἄν, τίς ἄν); ako je glagol določen z adverbiji, stoji za temi, sicer za glagolom; sloveni se le redkokdaj z 'morda', 'morebiti', 'pač', 'lahko' ali pa s pomožnimi glagoli 'smeti', 'utegniti', 'moči'; navadno se ne sloveni ter izpreminja samo naklonom pomen. V istem zmislu rabi Hom. členico κέ(ν). – Stoji pa I. pri indikativu 1. historičnih časov ter izraža: a) da se dejanje glavnega stavka ni uresničilo (irrealis, ker se pogoj ni uresničil): ἐγὼ καὶ αὐτὸς ἡβρυνόμην ἄν, εἰ ἠπιστάμην ταῦτα tudi jaz sam bi se bahal, ako bi umel to (ἀλλ' οὐ γὰρ ἐπίσταμαι toda ne razumem); b) da se je dejanje ponavljalo (iterativus): διηρώτων ἄν αὐτούς povpraševal sem jih tuintam; ἔπαισεν ἄν sempatam je tudi koga udaril (če je ravno prilika nanesla); c) da je bilo dejanje v preteklosti možno (potentialis); τίς ἄν ᾤετο kdo bi si bil pač to mislil; εἶδες ἄν lahko bi bil videl; ἔνθα δ' ἔγνω ἄν τις tedaj bi bil lahko spoznal. 2. futura, da izraža domnevano dejanje: αὐτὸν δ' ἄν πύματόν με κύνες … ἐρύουσιν naposled me bodo pač psi sem in tja vlačili. II. stoji pri optativu v glavnih in zavisnih stavkih in izraža 1. dejanje, ki je v sedanjosti in prihodnjosti možno (potentialis praesentis): τάχα δ' ἄν τι καὶ τοῦ οὐνόματος ἐπαύροιτο utegne biti, da ga je doletela ta škoda zaradi njegovega imena. 2. izraža vljudno zatrjevanje ali vprašanje: ἴσως ἄν τις εἴποι morda bi kdo rekel; slovenimo ga s potencialom ali z glagoli: smeti, utegniti, moči. III. pri konjunktivu v zavisnih stavkih in izraža, da se bo dejanje pod gotovimi pogoji vršilo 1. v prihodnjosti ali. 2. v nedoločenem času; stoji tudi za relativi in vezniki, s katerimi se pogosto spaja v ἐάν, ὅταν, πρὶν ἄν itd.; relativnim zaimkom daje ἄν splošen značaj; v epskem jeziku se rabi konj. z ἄν in brez ἄν mesto ind. futura. IV. pri infinitivu in participu izraža potencialno ali irrealno sodbo.

ἀν-αγγέλλω (nazaj) poročam, javljam, obveščam; pass. javno se kaj razglaša o meni; τεθνεώς da sem mrtev.

ἀνάγκη, ἡ, ep. ion. ἀναγκαίη [Et.: redupl. obl. iz kor. anek', stiskati, mučiti] 1. sila, potreba, nujnost, stiska, težava, bolečina; siljenje, nuja; ἀ. ἐστίν potrebno je, potreba je; ἀνάγκῃ, δι', ὑπ', μετ', ἐξ ἀνάγκης prisiljen, primoran; ἦ γὰρ ἀνάγκη moram pač; ἀνάγκην προσθεῖναί τινι prisiliti, primorati koga; ἔχομαι ἐν ἀ. nahajam se (sem) v stiski. 2. prisilno sredstvo, mučenje, ječa. 3. naravni zakon, usoda.