Franja

tongue [tʌŋ]

1. samostalnik
jezik
figurativno človeški govor, jezik, veščina govora; način, spretnost izražanja
figurativno (zemeljski) rt; jezik plamena; jeziček (pri tehtnici); jezik pri čevlju; kembelj (zvona); ustnik (pihala)
tehnično tračnica, kretnica

furred (coated) tongue medicina obložen jezik
a fluent tongue, a sharp tongue dobro namazan, odrezav jezik
a long tongue, a sharp tongue dolg, oster jezik
tongue in cheek figurativno ironično
much tongue veliko govorjenja
slanderous tongue zlobni jeziki, obrekovalci
one's mother tongue materinski jezik
smoked tongue prekajen jezik
gift of tongues dar, talent za jezike
on the tip of one's tongue na konici jezika, na jeziku
he is all tongue on samo govoriči, njega je samo govorjenje, brbljanje
his tongue is too long for his teeth on je preveč jezikav, on preveč jezika
she is on the tongues of all men vsi jo vlačijo po zobeh
his tongue failed him jezik mu je odpovedal
to find one's tongue spregovoriti
he found his tongue jezik se mu je (spet) odvezal
to give tongue glasno govoriti, vpiti
to have a long tongue imeti dolg jezik, biti čenčav
to have a fluent (ready) tongue biti zgovoren
he has too much tongue kar ima na srcu, ima na jeziku
I have the word on the tip of my tongue besedo imam na jeziku
to hold one's tongue molčati
hold your tongue! drži jezik za zobmi! jezik za zobe!
to give (to lay) one's tongue to izraziti (izjaviti) se gledé
to keep a civil tongue in one's head ostati vljuden
I made a slip of the tongue zareklo se mi je
to put out one's tongue jezik pokazati
to speak with one's tongue in one's cheek govoriti ironično (posmehljivo, neiskreno, hinavsko)
to wag one's tongue neprestano brbljati, žlabudrati

2. prehodni glagol
dotakniti se, polizati z jezikom
pogovorno ozmerjati, ošteti
neprehodni glagol
klepetati, jezik vrteti

tortueux, euse [tɔrtɥö, z] adjectif vijugast; figuré, péjoratif neodkrit, neiskren, zahrbten

des rues tortueuses vijugaste ulice
conduite féminin tortueuse neodkrito vedenje
langage masculin tortueux hinavsko, neiskreno govorjenje

truce [tru:s] samostalnik
vojska premirje; odmor, počitek

flag of truce bela (parlamentarska) zastava
the truce of God zgodovina božji mir
a truce to (ali with) talking naj se neha govorjenje! konec, dovolj je govorjenja!
a truce to your compliments! nehajte z laskanjem!

umázan dirty; soiled, filthy; sordid; slovenly; mean; foul; (skop) stingy, niggardly

umázano moder dull blue
umázani dobički sordid gains pl
umázano govorjenje foul language
umázano ravnanje (postopek) a sordid way of behaving (ali of doing things)
ulice so umázane the streets are dirty (blatne muddy)
prati umázano perilo pred ljudmi (figurativno) to wash one's dirty linen in public

unparliamentary [ʌnpa:ləméntəri] pridevnik
neparlamentaren
figurativno surov, robat

unparliamentary language robato izražanje (govorjenje)

verdeur [vɛrdœr] féminin nezrelost (sadja, vina); (mladostna) moč, mladost; robatost, grobost (v govorjenju); muževnost (lesa)

un langage d'une verdeur extraordinaire izredno robato govorjenje

vile [váil] pridevnik (vilely prislov)
brez vrednosti, nič vreden; podel, nizkoten, hudoben, slab, pokvarjen; prostaški, vulgaren, odvraten, ogaben, oduren, grd; samoten, miren, strahopeten, vreden prezira; slab (hrana itd.)
pogovorno popolnoma malopriden, ničvreden

a vile dinner zelo slaba večerja
a vile mind izprijen duh
vile language prostaško govorjenje
a vile temper čemerno razpoloženje
vile weather grdo vreme
the vilest of traitors najnizkotnejši izdajalec

volūbilitās -ātis, f (volūbilis)

1. vrtljivost, gibljivost, premičnost, pomičnost, krožilnost, mobilnost okoli središča, starejše kretnost: mundi Ci., O., Ap., volubilitatem non dedit Ci., ipsa volubilitas libratum sustinet orbem O., volubilitas ventorum Serv.

2. okroglost: fracta volubilitas capitis latissima O. (Metam. 12, 434).

3. metaf.
a) spremenljivost, spreminjanje, nestalnost, nestanovitnost, negotovost, opotečnost: fortunae Ci., Plin.
b) gibčnost, jadrnost, urnost, hitrost, naglost, okretnost, spretnost, starejše spešnost: Q., Plin. iun. idr., linguae Ci. okreten, zgovoren jezik, verborum Ci. spretnost pri govorjenju, spretno govorjenje, ingens verborum volubilitas Petr. silna jezičnost, exaggerata verborum volubilitas Petr. izobilna zgovornost, inanis sententiis verborum volubilitas Augustus ap. Suet. prazno (puhlo) besedičenje.

Wort, das, (-/e/s, Wörter/-e) beseda; Theologie Beseda; Wort zum Sonntag nedeljska pridiga; geflügeltes Wort krilatica; leere Worte prazne besede; das Wort führen imeti besedo, govoriti; das große Wort haben imeti glavno besedo; viele Worte machen veliko govoričiti (o); nicht viele Worte machen na kratko povedati; kein Wort verlieren über ne izgubljati besed o; kein Wort verstehen ne razumeti niti besedice; das letzte Wort haben imeti zadnjo besedo; das Wort verbieten vzeti besedo, prepovedati govorjenje; das Wort entziehen bei Diskussionen usw.: vzeti besedo; das Wort ergreifen spregovoriti; das Wort aus dem Mund nehmen vzeti besedo iz ust; das Wort im Munde herumdrehen obračati besede v ustih; ein gutes Wort einlegen reči dobro besedo (za); ein offenes Wort reden odkrito govoriti; daran ist kein wahres Wort na tem ni kančka resnice; jemandem/einer Sache das Wort reden izrecno se zavzeti za (koga/kaj);
auf: aufs Wort hören ubogati na besedo; aufs Wort glauben verjeti na besedo;
bei: beim Wort nehmen prijeti za besedo;
in: in Worten z besedami; ins Wort fallen pasti v besedo;
mit: mit anderen Worten z drugimi besedami; mit einem Wort skratka; mit zwei Worten sagen povedati v dveh besedah; mit leeren Worten abspeisen odpraviti s praznimi besedami;
nach: nach Worten ringen trudoma iskati besede;
ohne: ohne ein Wort zu sagen brez besed;
um: ums Wort bitten prositi za besedo;
von: ein Mann von Wort mož beseda; ein Mensch von wenig Worten redkobeseden človek;
zu: zu Wort kommen priti do besede; sich zu Wort melden javiti se za besedo, figurativ oglasiti se; zu (seinem/ihrem) Wort stehen držati besedo

zméden (-a -o) adj. confuso, disorientato, frastornato, incantato, stralunato; farraginoso; caotico:
zmedene ideje idee caotiche
zmedeno govorjenje discorso farraginoso
zmeden položaj ginepraio

žáliti (-im)

A) imperf. offendere, ingiuriare, insultare; vituperare:
žaliti čast, dobro ime nekoga offendere l'onore, il buon nome di qcn.
to žali pamet è un'offesa al buon senso
tako govorjenje nas žali è un discorso che ci offende
rel. žaliti Boga contravvenire ai comandamenti divini

B) žáliti se (-im se) imperf. refl. star.
žaliti se (pritoževati se)
nad kom, zaradi česa lagnarsi di qcn., di qcs.

žargon [ó] moški spol (-a …) der Jargon; die Sondersprache
strankarski žargon der Parteijargon, das Parteichinesisch
strokovni žargon der Fachjargon, das Fachchinesisch
vojaški žargon die Kasernensprache, Soldatensprache
govoriti v strokovnem žargonu fachsimpeln
govorjenje v strokovnem žargonu die Fachsimpelei

αἰσχρολογία, ἡ grdo (nečedno) govorjenje, kvante NT.

ἄ-κρῐτος 2 (κρίνω) 1. pass. a) neoddeljen, τύμβος skupen grob, φήμη zmeden, μῦθοι nespametno govorjenje; b) neprestan, trajen, brezštevilen (ἄχεα); πενθήμεναι ἄκριτον ἀεί zelo po kom žalovati; c) nesojen, brez sodbe in pravice (ἀποκτείνειν); neporavnan νείκεα; neodločen, τὸ ἀκρίτως ξυνεχὲς ἁμίλλης neodločno trajanje boja; ἀκρίτων ἔτι δ' ὄντων dokler še vojna ni odločena. 2. act. samovoljen, po svoji volji.

γνωμολογία, ἡ govorjenje v pregovorih.

εἰκονολογία, ἡ govorjenje v slikah, (podobah).

κουφολογία, ἡ (κοῦφος, λέγω) lahkomiselno, nepremišljeno govorjenje.

λάλημα, ατος, τό (λαλέω) poet. blebetanje, prazno govorjenje; konkr. blebetač, klepetulja.

λαλιά, ἡ (λάλος) 1. blebetavost, blebetanje, prazno govorjenje, (po)govor, vest. 2. govorica, jezik, narečje NT.

λεκτικός 3 (λέγω) za govorjenje sposoben, v govorjenju spreten, zgovoren; ἁρμονία recitativ (govorjenju podobno petje).