Franja

temporālis¹ -e (tempus1) čas zadevajoč, časen, časoven

1. nekaj časa trajajoč, časen: causa Sen. ph., laudes T., πάϑος temporale esse Q.; subst. temporāle -is, n časno, minljivo (naspr. perpetuum, aeternum): Lact.; occ. kot gram. t.t. časoven, temporalen, čas zaznamujoč: verbum Varr., nomen, adverbia Prisc.

2. le nekaj časa trajajoč, le začasen, kratkotrajen, kratkodoben, kratkega veka: scripta, quae sine virtute sunt, temporalia solent esse Porph. — Adv. temporāliter (le) začasno, (le) za nekaj časa: Tert., non temporaliter, sed, ut ita dicam, aeternaliter Aug.

tenuis -e, adv. tenuiter (tendere)

I.

1. tankoniten, tankovlaknat, tánek (tènek, tenák), droben (droban): (naspr. crāssus): Col. idr., reticulum tenuissimo lino Ci., tenui telas discreverat auro V. s tankimi zlatimi nitkami, vellera tenuia (beri ténvia) V. svilnate niti, aries tenuioris velleris Col. bolj tankega (tankonitnega) runa, filum H., acus O., vestis O., Tib., amictus, myrica O., harundo, vimen V., caelum Ci., capilli O., pumex Pr. luknjičav; subst. tenue -is, n fino (naspr. comprehensibile): Lact., animus ex tenuissimo constat Sen. ph. iz najfinejše snovi.

2. metaf.
a) preprost, enostaven: tenue argumentandi filum Ci.; meton. orator (naspr. gravis) Ci., Q., tenuis Catullus Mart. pesnik lahkih (erotičnih) pesmi, tenuiter disserere Ci., tenuiter multa, multa sublimiter Plin. iun., tenuius tractare Ci.
b) tánek (tènek, tenák), natančen, fin, pretanjen, izostren: tenui curā O., res tenues, tenui sermone peractae H. natančno razglabljane, premeteno iztuhtane (domišljene), aures Lucr. tenkoslušna, pretanjena, izostrena, distinctio Ci., ratio H. —

II.

1. tánek (tènek, tenák), fin, prefinjen, nežen: alutae tenuiter confectae C. (na) tanko izdelano, aër O., Ci., V. ali aether Ci. čist, aqua O. čista, bistra, vinum Plin. (naspr. pingue) vodeno, nemastno, neoljnato, sanguis Plin. vodena, quid rei gerit? sic, tenuiter Ter., membranae (sc. oculorum) Ci., nebula, pluvia V., animae O. tanke, nežne sence; occ.
a) tánek (tènek, tenák) = strunast, suh, ošiljen, suhljat, droben (droban), mršav: nitedula H., Gellius Cat., Thais Mart.
b) ozek: rima, foramen, rostrum O., tellus O. medmorje, zemeljska ožina, litus L., rivus O., V., semita V., frons H., limes Q., tenue nigrum O. ozka črna marogica, agmen militum L. ali acies T. razpotegnjen(a).
c) plitev, plitek, ne globok: aqua O., L., unda O., tenui vitem committere sulco V.

2. metaf. nizek, neznaten, pičel, majhen, boren, skromen ipd.: Corn. idr., tenues honores N., civitas, res, scientia, sermo Ci., damnum T., tenuem victum antefert copioso Ci., cibus Ph., ingenium Q., ars tenuis ac ieiuna Q., inanis et tenuis spes Ci., tenuiter colligere argumenta Ci. ali tenuiter respondere Corn. površno, tenuissime aestimare Ci. prav nizko ceniti; occ.
a) boren, reven, siromašen, ubog, pičel: praeda C., mensa H., tenui loco ortus L. rojen v siromašnih razmerah, tenuis et obaeratus Suet., tenues homines Ci., tenuis (nizkega stanu) L., Verginius unusque de multis Ci.; z gen.: tenuis opum Sil.; subst. tenuiōrēs, m Ci. ljudje nižjega stanu (naspr. principes), tenuissimī Ci. najsiromašnejši ljudje.
b) slab, slaboten, šibek (šibak): tenuis atque infirmus animus C., mare fit tremulum, tenui cum stringitur aurā O., tenuissimum et plenissimum lunae lumen Ci., valetudo tenuissima Ci.

Opomba: Pesniki rabijo tudi konzonantni u = v: velleraque ut foliis depectant ténvia Seres V., ténvis ubi argilla est V., tenve Lucr.

textilis -e (textus)

1. (s)tkan, (s)pleten: Val. Max. idr., stragulum Ci., tegmen Lucr., textilia dona V. darila tkanin in pletenin, tkanine in pletenine kot darilo, aurum Plin., Sen. tr. iz zlatih niti, ventus Petr. prav (zelo) tanko oblačilo; pesn.: inligatus peste textili Ci. (poet.) zavit (zamotan) v zastrupljeno tkanino (haljo); subst. textile -is, n (sc. opus) tkanina, pletenina, sukno, blago, platno: Pr., Plin. idr., nego picturam in tabulā neque in textili fuisse Ci., spolia regiorum textilium L.

2. spleten, spojen, sklopljen: serta Mart. kita (venec) cvetja, pileus Ap.

Thymbrēs -ētis in Thymbris -is, m Timbrét, Tímbris, reka v Bitiniji: L.

tībiālis -e (tībia)

1. goleničen; subst. tībiālia -ium, n golenične obveze (preveze), obveze (preveze) okoli golenic, nekake nogavice: Suet.; sg. tībiāle -is, n: Paul. (Dig.)

2. piščalen, flavten, za piščali (flavte, piskanje) primeren: arundo tibialis calami Plin. pripraven za piskanje.

trabs -is, f

1. bruno, brvno, greda, tram, hlod, prečnik, stropník (strópnik), lega, poseb. strešni povéznik, véznik, strešna greda, starejše spodnji sočník (tignum je vsaka stvar, ki jo je mogoče tesati): Plin., Gell. idr., transtra facta ex pedalibus in latitudinem C., tigna trabesque Lucr., trabes ex tribus tignis compactae Vitr.

2. metaf.
a) pesn. deblo, drevo: Varr. ap. Non., Pr., Sen. tr., Stat., Val. Fl. idr., silva frequens trabibus O., lucus … trabibus obscurus acernis V., trabes fraxineae V., poterat curvare trabes O.
b) bruno, hlod, neki ognjeni zračni pojav: Plin., Sen. ph.

3. meton. vse, kar je narejeno oz. zgrajeno iz gred (brun, hlodov)
a) ladja, brod, splav: sacra O. ali Thessalica Sen. tr. (= Argo), mare turbari trabibus V., trabe Cypriā nauta secat mare H.
b) batina, gorjača, kij, krepêlo, krepêlec, krepêlce, palica, cép, cépec: Stat.
c) plamenica, bakla: Sen. tr.
d) kopje: Stat.
e) oven, stenolom, metalnica, balista (balista): Val. Fl.
f) gredje, streha, hiša, krov: te ponet marmoream sub trabe citreā H., vetabo sub isdem sit trabibus H., trabes Hymettiae H.
g) miza: trabes Libycae Mart.
h) (v obscenem pomenu) bruno, krepelo = moško spolovilo, penis: o Memmi bene me ac diu supinum tota ista trabe lentus irrumasti Cat. (28, 10). — Soobl. trabes -is, f: Enn. fr., Ci. (Top. 61), Plin., Veg., Tert.; zapis traps: Varr. ap. Non., Cass.

tribūlis -e (tribus)

1. v isto tríbus (okraj, sosesko, srenjo) sodeč, iz iste tríbus (okraja, soseske, srenje) doma: conviva tribulis H. rojak s kmetov; subst. tribūlis -is, m tribúl, sotribušan (sotribuec), sookrajan, sosrenjec: L., Mart., clientes, vicini, tribules Ci.

2. metaf. = gr. δημότης v isti démos (isti okraj, isto okrožje) sodeč, sodémošan, sookrajan: tribulis noster Ter.

triēris -e (gr. τριήρης) trovêseln: trieris navis Auct. b. Afr. triêra, troveselna ladja, troveslača = subst. triēris -is, f: N.

tri-nepōs -ōtis, m (trēs in nepōs) = filius adnepotis vnuk v petem kolenu: Icti.; k temu fem. trineptis -is, f vnukinja v petem kolenu: Icti.

tri-rēmis -e (trēs in rēmus) triveseln (troveseln), tri vrste veslaških klopi imajoč: navis triremis N., naves triremes Ci., N.; enako: trireme vehiculum Cass. = subst. trirēmis -is, abl. -e in -ī, f (sc. navis) tróvesláča, tróvêselnica, triréma: L., Ci., H., Plin.

triumphālis -e (triumphus) zmagoslaven, zmagodobiten, zmagovit, zmag(ov)alen, zmagonosen, triumfálen, triúmfski, triumfátorski: Fl. idr., corona L. venec triumfatorjev, currus Plin., ornamenta L., Suet. = subst. triumphālia -ium, n (T., Vell.) triumfalna znamenja, triumfatorjeva častna znamenja (to so bila: corona aurea, toga picta, tunica palmata, scipo eburneus itd.; cesarji so jih podeljevali tudi vojskovodjem, ki niso slavili triumfa), triumphalis senex O., L. starec, ki je triumfiral, triumphalis vir Vell. = subst. triumphālis -is, m (Q., Plin. iun., Suet.) mož, ki je slavil triumf, triumfator, porta Ci., Suet. triumfalna (triumfatorska) vrata (mestna vrata, skozi katera so triumfatorji prihajali v Rim); enalaga: provincia Ci. ki omogoča slavitev triumfa, ki daje povod za triumf (= premagana), triumphales imagines H. doprsnice mož, ki so slavili triumf (triumfirali).

tudi slepa kura zrno najde frazem
(pregovor) ▸ vak tyúk is talál szemet

turpis -e, adv. turpiter (menda sor. z lat. trepit = vertit; prim. skr. trápate sramuje se = obrača se proč; po tej razlagi bi bil turpis (iz *tr̥pi̯o-: *tr̥pi-s) pt. necessitatis = „tisti, od katerega (od česar) se mora človek obračati“)

1. grd, nakázen, skažèn (skážen, izkažèn, izkážen), (i)znakážen ((i)znakažèn), popačen, ostuden, gnusen, odvraten, ogaben (naspr. pulcher, formosus): Acc. fr., Afr. fr., Enn., Mart. idr., turpes morbo viri H., turpia membra fimo V., muscus, asellus O., vestitus Ter., ornatus, femina Pl., colores foedā specie Lucr., aspectus deformis atque turpis Ci., turpiter atrum desinit in piscem mulier formosa H.; occ. grdo zveneč, neblagoglasen, kakofóničen: si „abfugit“ turpe visum est Ci.; meton. kazeč, iznakažajoč, starejše kazilen, pačilen: podagra, scabies V., macies H.

2. metaf. sramoten, nečasten, nehvalevreden, neblag, grd, odvraten, ostuden, gnusen, žaljiv, nenraven, nemoralen, izprijen, sprijen, pokvarjen ipd. (naspr. pulcher, honestus): Q., Corn., Aur., Fl. idr., fama Acc. fr., T., mores Pl., verbum Ter., causa C., vita Ci., homo turpissimus Ci., aut fuga turpis aut gloriosa mors Ci., bellum tam turpe Ci., formido V., repulsa, senecta H., honesta et turpia virtutis ac malitiae societas efficit Sen. ph., luxus Iuv., foedus, metus Val. Max., dictu turpe Ci., turpe factu Ci., quid turpius? Ci., turpiter fugere C., turpiter facere Ci., turpius eicitur, quam non admittitur hospes O., Cato illā (sc. morte) honestissime usus est, turpissime Brutus Sen. ph.; acc. sg. n. = adv. turpiter: Cl., turpe incedere Cat., turpe gemens Stat.; occ. nenraven, nemoralen: amor, adulescentia Ci., amabat turpissime Ci., nihil esse obscaenum, nihil turpe dictu Ci. ep.; subst. turpe -is, n sramotno (nekaj sramotnega), nravno slabo (nekaj nravno slabega), nenravno (nekaj nenravnega), nemoralno (nekaj nemoralnega), sramota, nemorala, izprijenost, sprijenost, pokvarjenost (naspr. honestum): Ci., habere quaestui rem publicam turpe est Ci., turpe senex miles, turpe senilis amor O.

ūni-cornis -e (ūnus in cornu) enorog, samorog (naspr. bicornis): bos Plin., rhinoceros Tert.; subst. ūnicornis -is, m samorog (= nosorog, gr. μονόκερως): Vulg., Tert. — Soobl. ūnicornuus -uī, m: Ambr.

Valerius (prvotno Valesius) 3 (valēre) Valêrij(ev), ime rimskega patricijskega rodu, od katerega so najbolj znani

1. P. Valerius Poplicola (Publicola) Publij Valerij Poplikola (Publikola), ki je pomagal pregnati zadnjega kralja Tarkvinija in njegov rod: L., Valeri genus H. potomec Valerija (Publikole).

2. L. Valerius Poplicola Potītus Lucij Valerij Poplikola Potit, l. 449. konzul z Markom Horacijem; skupaj z njim je dal zakonske predloge za leges Valeriae — Horatiae: L.

3. L. Valerius Publicola Lucij Valerij Publikola, petkrat tribunus militum consulari potestate, je v času te svoje častne službe l. 406 premagal Volske, v naslednjih letih pa Vejce, Volske (drugič) in Faliske: L.

4. M. Valerius Corvus Mark Valerij Korv (Vran), rimski bojni junak (ok. 370—270), šestkrat konzul: Ci., L.

5. M. Valerius Maximus Messal(l)a Mark Valerij Maksim Mesala, konzul l. 263, se je odlikoval v prvi punski vojni: L.

6. M. Valerius Laevīnus Mark Valerij Levin se je odlikoval v drugi punski vojni: L.

7. Q. Valerius Antias Kvint Valerij Ancijec (= iz Ancija), analist (letopisec) iz obdobja bratov Grakh; nanj se je močno opiral Livij: L.

8. L. Valerius Flaccus Lucij Valerij Flak, Marijev privrženec, konzul s Cino l. 86; usmrtil ga je njegov legat Fimbrij: L. epit.

9. njegovega istoimenega sina, pretorja l. 63., je Cicero(n) l. 59 uspešno zagovarjal pred obtožbo zaradi izsiljevanja: S., Ci.

10. Valerius Cato Valerij Kato(n), slovničar in pesnik iz obdobja Sule: Suet.

11. M. Valerius Messal(l)a Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, v državljanski vojni najprej Brutov in Kasijev privrženec, potem Antonijev, naposled Oktavijanov, zelo izobražen mož, znamenit govornik, prijatelj in pokrovitelj Ovidija, Tibula in drugih pesnikov: O., Suet.

12. C. Valerius Flaccus Gaj Valerij Flak, pesnik iz obdobja Flavijcev, avtor epopeje z naslovom Argonautica: Q.

13. M. Valerius Martiālis, gl. Martiālis -is.

14. Valeria Messal(l)īna Valerija Mesalina, zloglasna soproga cesarja Klavdija: T., Iuv., Suet. — Iz tega slavnega patricijskega rodu pa ni Valerius Maximus Valerij Maksim, zgodovinopisec Tiberijevega obdobja, avtor dela Factorum et dictorum memorabilium libri novem. — Kot adj. Valêrijev: gens Ci., Tabula Valeria Ci. kraj na glavnem rimskem trgu blizu Hostilijeve kurije, imenovan po stenski sliki, ki je prikazovala osvojitev mesta Mesana (osvojil jo je Mark Valerij Maksim Mesala (prim. 5), zbirališče menjalcev; leges Valeriae L. gl. 2. — Od tod Valeriānus 3 Valêrijev, valêrijski, valerijánski: milites L. ki jih je vodil vojaški tribun Lucij Valerij Publikola (gl. 3.), legiones S. ap. Prisc., praedatores S. ap. Non.; subst. Valeriānī -ōrum, m (sc. milites) valêrijevci, vojaki vojaškega tribuna L. Valerija Publikole (gl. 3.): L.

Vē-iovis -is, m (vē, vae in Iovis) Vejóvis = zli Jupiter, staro rimsko maščevalno božanstvo, ki so ga istovetili s podzemeljskim Jupitrom (= Plutonom) ali Apolonom: Ci., Gell., Amm. — Star. soobl. Vē-diovis -is, m Vedijóvis: Varr., O. (pri katerem je Vediovis = mali Jupiter, Jupiter kot otrok; prim. vae-grandis); poznejša soobl. Vē-dīus -iī, m Védij: M.

ventrālis -e (venter) trebušen: humor Macr.; subst. ventrāle -is, n

1. trebušna blazina: Plin.

2. trebušni pas kot žep oz. torba: Plin. — Soobl. ventrālis -is, m: Ulp. (Dig.).

Vesta -ae, f (gr. ἑστία [iz *Ƒεστία] domače ognjišče, Ἑστία Hestija (boginja); indoev. kor. *u̯es svetiti, goreti (prej so besedo izpeljevali iz kor *u̯es- muditi se, (pre)bivati; prim. skr. vásati (on) prebiva, mudi se, vā́stuḥ bivališče, hiša, gr. ἄστυ, got. wisan biti, muditi se, stvnem. wësan biti, nem. gewesen)

1. (domače) ognjišče, ognjiščni ogenj: ter liquido ardentem perfudit nectare Vestam V., renovata focis et paupere Vesta lumina Sil.

2. pooseb. Vésta, po grškem mitološkem izročilu hči Kronosa in Ree, po rimskem mitološkem izročilu pa hči Saturna in Ops (Ops), Jupitrova sestra. V Rimu zelo čaščena Vesta je bila boginja domačega ognjišča in ognjiščnega ognja, domačnosti in čistega družinskega življenja. V njenem okroglem svetišču na jugovzhodnem delu rimskega Foruma ob stari kraljevi hiši (regia) so za njeno bogoslužje skrbele device vestalke (gl. spodaj) pod budnim nadzorom najvišjega svečenika (pontifex maximus), ki je stanoval v kraljevi hiši. Najpomembnejša naloga vestalk je bila skrb za večni ogenj na državnem ognjišču Vestinega svetišča. Ta ogenj, ki so ga obnovili vsako leto 1. marca, je bil tako rekoč podoba boginje (ker v njenem svetišču ni bilo nobenega kipa). Če je ogenj ugasnil, je bilo to zlovešče znamenje za državo; vestalko, ki je bila kriva, da je ugasnil, je pontifex maximus prebičal: Ci., L., V., Plin., Macr., Vestae sacerdos (= pontifex maximus) O. (o Cezarju), Iliaca ali Troica Vesta O. (ker je baje njeno bogoslužje prišlo iz Ilija (Troje) v Italijo z Enejem); elipt.: ad Vestae (sc. aedem) L., H., a Vestae (sc. aede) Ci. ep. Pozneje so Vesto istovetili z drugimi božanstvi, poseb. z boginjo zemlje (Terra = Cybele, Rhea): Serv., Vesta eadem, quae Terra O.; meton. Véstino svetišče: Vesta arsit O. — Od tod adj. Vestālis -e Vésti posvečen, Véstin: sacra Vestalia O. ali subst. samo Vestālia -ium, n: Varr. vestálije, Véstin praznik, ki so ga obhajali 9. junija; foci (ogenj), ara Lucan., cohors Lucan. vestalk, virgo Vestalis Ci., L. idr. ali subst. samo Vestālis -is, f (L., O., Plin., Val. Max.) Véstina devica, Véstina svečenica, devica vestálka, vestálka. Za vestalke (sprva so bile štiri, pozneje jih je bilo šest) je izbral (nav.) pontifex maximus od šest do deset let stare deklice; te so morale zavezane devištvu vztrajati v svečeniški službi celih 30 let: deset let so se učile, deset let so opravljale bogoslužje, deset let pa so poučevale mlajše vestalke: (sc. Numitor) fratris filiae Reae Silviae per speciem honoris, cum Vestalem eam legisset, perpetua virginitate spem partus adimit L., virginem Vestalem ali samo virginem capere Gell., defunctaque virgo Vestalis Laelia, in cuius locum Cornelia … capta est T., virgo Vestalis maxima (najstarejša) Suet., Cornelia Vestalium vetustissima T. šele po 30 letih službe se je smela vestalka vrniti v domačo hišo in se poročiti, a to se je zgodilo zelo redko. če je vestalka prelomila obljubo čistosti, je zagrešila incestum; za kazen so jo živo zakopali na „zločinskem polju“ (campus sceleratus). Vestine svečenice so Rimljani zelo spoštovali; pesn.: Vestales oculi O. oči, kakršne se spodobijo za vestalko = sramežljive oči.

victoriālis -e (victōria) k zmagi sodeč, zmage se tičoč, zmagovalen, zmagoslaven, zmagovit: Cass., pro victorialibus epulares triumphi Amm., herba vicia, id est victorialis Isid. = subst. victōriālis -is, f bot. zel, sicer imenovana Idaea Daphne: Ap. h.

virginālis -e (virgō) deviški, devičen, devičin, devičji, dekliški: Gell. idr., habitus atque vestitus Ci., verecundia Ci., Plin. iun., Ap., modestia Poeta ap. Ci., pudicitia Aug., ploratum virginalem edere Ci. po dekliško jokati se, feles virginalis Pl. dekliški ropar, Fortuna (= Virginēnsis; gl. to besedo) Arn. Od tod subst. virgināle -is, n (Ph., Iul. Val.) in (po odpadu končnice) virginal -ālis, n (Ap., Prud.) deviški (ženski) sram, deviško (žensko) spolovilo; v pl.: integra virginalia matris Aug.