Franja

*lūdicer ali *lūdicrus (neizpričani obl.) -cra -crum (lūdus)

1. za kratkočasenje, za zabavo služeč, kratkočasen, zabaven: ars ludicra armorum Ci., pueri ludicrā aliqua exercitatione delectantur Ci., neque enim levia aut ludicra petuntur praemia, sed Turni de vita … certant V. ne poganjajo se za neznatne ali v bojni igri pridobljive nagrade, l. certamen L. bojna igra, simulacrum ludicrum pugnae L., l. artes Sen. ph.; z abl.: festa ea Germanis nox ac solemnibus epulis ludicra T. ob slovesni gostiji posvečena igri (= orožnemu plesu, plesu z orožjem); subst. n. pl. = kratkočasne, zabavne stvari, igrač(k)e, igračkarije: versus et cetera ludicra pono H., ludicra plausūs H. otročarije ploskanja (s katerim je rim. ljudstvo sprejemalo priljubljene igralce, zlasti v gledališču).

2. k igri, h gledališki igri, k drami (lūdus) sodeč, k igralcu spadajoč, gledališčen, gledališki, igralski: ars Ci., Q. umetnost gledališkega igralca, gledališka umetnost, dramska umetniška dejavnost, gledališče, l. artes T., valeat res ludicra H. gledališko, dramsko pesništvo, spectaculum l. Cu. gledališka igra, predstava, drama, ludicra scaenae spectacula Sen. ph., ludis … ludicras partes sustinere Suet. v igrah prevze(ma)ti vloge gledaliških igralcev, nastopiti (nastopati) v igrah, historia l. (Svetonijeva knjiga) Gell. Adv. lūdicrē za kratek čas, za šalo: Enn. ap. Non., Pl., Ap. Od tod subst. lūdicrum -ī, n
a) kratkočasje, igrača, zabava: quos (sc. ramulos) Hamadryades deae ludicrum sibi roscido nutriunt umore Cat., quae (sc. urbes duae) in proverbi ludicrum vertēre Plin. sta prešli v zabaven pregovor.
b) igra, drama, predstava (v cirkusu, gledališču in drugod): Isthmiorum ludicrum L. ali l. Isthmiorum Cu., Olympiae l. L., Olympiorum sollemne l. L., Olympio certamine vario ludicrorum genere contendere Iust., indulserat ei ludicro (= ludis Augustalibus) Augustus, dum Maecenati obtemperat effuso in amorem Bathylli T., coronae ludicro quaesitae ali coronae ludicrae Plin. na (pri) javnih igrah pridobljeni.

Lugdūnum -ī, n Lugdún, kelt. mesto, poseb. glavno mesto Ambarov ob sotočju rek Arar in Rodan (zdaj Lyon): Plin., T., Suet. idr. Od tod adj. Lugdūnēnsis -e lugdúnski: provincia Plin., Suet., colonia Sen. ph., T., Gallia T., ara Iuv. posvečen Avgustu kot božanstvu v Lugdunu (po nekaterih izdajah acc. Lugudunensem aram). — Soobl. Lugdūnus -ī, m: Amm., Sid.

lūmen -inis, n (iz *leuqs-men, *louqs-men: lūx, lūcēre, lūna, lūstrāre; iz baze *leu̯k- svetiti, prim. skr. rócate sveti se, sije, rocáyati osvetljuje, rúci-, roká- svetloba, gr. λευκός bel, stvnem. lioht, nem. Licht, ang. light)

1. sploh svetilo (= telo, ki oddaja svetlobo, predmet, ki sveti, npr. sveča, svetilka, plamenica, bakla, oljenka), konkr. luč: lumen accendere de suo lumine Enn., l. lucernae Ci., lumini oleum instillare Ci., luna solis lumine conlustratur Ci., accretio et deminutio luminis Ci. mesečine, tabulas pictas collocare in bono lumine Ci. na dobro svetlobo postaviti = ugodno namestiti (da svetloba dobro pada nanje), nocturnum extinctum l. Lucr., immittere lumen V. omogočiti (omogočati) vdor luči (svetlobe), luč (svetlobo) spustiti (spuščati) v (kaj), primo cum lumine solis V. s prvim svitom, ob prvem svitu, sub lumina prima V. ob (so)mraku, ad lumina prima H. do (so)mraka, in praetoria nave insigne nocturnum trium luminum fore L. nočno znamenje, l. caeleste O. ali caeli V., diurnum O., Sen. ph. sončna luč (svetloba), sonce, sol lumenque diurnum Lucr. danica, lumina vigilantia O. vedno goreče, sine lumine exire Cu., lumina relucentia Sen. ph., clarum lumen transmittere čisto prozoren biti, papilio … luminibus accensis advolitans Plin., ad lumina Suet. pri (ob) luči, l. lunare Macr. mesečina.

2. occ.
a) dnevna luč, dnevna svetloba, dan: secundo lumine Enn. ap. Ci., lumine quarto V., lumine supremo V. na dan smrti, lumine etiamtum incerto S. ali obscuro etiamtum lumine S. ob (so)mraku, festis luminibus (= diebus) Cat.
b) luč življenja, življenje: ab umbris (= iz podzemlja) … ad lumina surgere vitae V., lumina vitae attingere V., linquere lumina vitae Lucr. ali invisa lumina relinquere V. (= λείπειν φάος ἠελίοιο Hom.) = umreti, corpus spoliatum lumine V., nunc casum lumine lugent V. mrtvega, fratri iucundum lumen ademptum Cat.
c) svetloba (luč) oči, vid; meton. oko, oči: sine ullo morbo lumina oculorum amisit N., Democritus lumina amisit Ci., oculorum lumine operto Lucr., lumina oculorum expertia somno Lucr., quem tu, Melpomene, semel nascentem placido lumine videris H., inania lumina O. iztaknjene oči, fodere alicui lumina O. izbosti, iztakniti komu oči, lumen effossum V. iztaknjeno oko (prim. pren.: effossum alterum imperii Romani lumen Vell.), distenta lumina rumpere Lucan.; sg. lumen kolekt. = oči: cum vero sustulit acre … lumen O., tela volant praeter et lumen et aures O.; lumen = zenica: P. Veg.
d) svetloba v poslopjih ali pred njimi: luminibus alicuius obstruere Ci. ali officere Icti. svetlobo (dotok svetlobe) zagraditi (zapreti) komu = narediti (delati) senco; od tod pren.: Catonis luminibus obstruxit oratio Ci. je zatemnil (zasenčil) Katonovo slavo, nec mentis quasi luminibus officit (ni v napoto) altitudo fortunae et gloriae Ci.
e) (b)lesk, sijaj: ferri Stat.,
f) lepota: calthae Col.
g) svetloba v slikarstvu (naspr. umbra): Plin., Plin. iun.
h) meton. α) vsaka odprtina, skozi katero lahko prehaja (prodre) svetloba ali zrak: cum rerum natura … duo lumina ab animo ad oculos perforata nos habere voluisset Ci. „svetlobnici“. β) rega, reža, razpoka: ut tenues subiere latentia cerae lumina Val. Fl. γ) preduh (v rudnikih), zrač(il)ni jašek, dihalnik, sopôtnica: Plin. (31, 57). δ) okenska odprtina, okno: lumina capere a meridie Vitr. okna narediti na južni strani, habere ad septemtrionem lumina fenestrarum Vitr., lumina fenestrarum volvata Vitr. okenske odprtine z vrati, Cyrus aiebat viridariorum διαφάσεις latis luminibus non tam esse suaves Ci., obserare lumina Ap., immittere lumen, lumina Icti. narediti. ε) odprtina za vrata, vrata: Vitr. (4, 6, 1). ζ) svetloba lijaka (calix) pri vodni cevi: Front.

3. metaf.
a) svetloba, ki pripomore k jasnemu razumu, razsvetljujoča duševna bistrost ali jasnost, razsvetljujoča razsodnost, bistroumnost: vos in tantis tenebris erroris et inscientiae clarissimum lumen praetulistis menti meae Ci., ordo maxime est, qui memoriae lumen affert Ci.
b) svetilo, luč α) (o osebah) = sijajen zgled ali vzor, vzornik, odličnik, dostojanstvenik, prvak, sloves, slava, dika, okras: omnium gentium lumen exstinguere Ci., lumina civitatis Ci., praestantissimi viri lumina rei publ. Ci., lumina tot cecidisse ducum V. dike, scire licet hunc (sc. puerum Servium Tullium) lumen quoddam rebus nostris dubiis futurum L. = rešitelj, pomoč; lumen gentis Sil. (o Regulu), Lybiae Sil. (o Hanibalu). β) (o rečeh) = sijajen zgled (vzor), sijajne vrline, odlike, krepost(i), sijaj(nost), lesk(et), dika, okras: quasi lumen aliquod probitatis et virtutis Ci. ep., ostendas oportebit patriae lumen animi, ingenii consiliique tui Ci. sijajne vrline, iacērent in tenebris omnia, nisi litterarum lumen accederet Ci., l. consulatūs tui Ci. sijaj, Corinthum patres vestri, totius Graeciae lumen, extinctum esse voluerunt Ci., l. inventae V.; o govoru: lumina dicendi Ci. nakit sijajnih besed, lumina verborum et sententiarum Ci. prilike in podobe (tropi in figure).

lūminō -āre -āvī -ātum (lūmen)

1. osvetliti (osvetljevati), razsvet(l)iti (razsvetljevati): solem, aliquem Ap., locum fenestris Cael., spiritu oculus luminatus Paul. Nol.

2. vid dati komu; od tod male luminatus kratkoviden: Ap.

Lūna² -ae, f Lúna, mesto na meji med Etrurijo in Ligurijo; ime je dobilo po polmesečnem pristanišču (Lunae portus, danes vojaško pristanišče Spezzia); v bližini nahajališče marmorja (zdaj kararski kamnolom marmorja): L., Mel., Plin., Pers. (z gen. Lunai), Sil. Od tod adj. Lūnēnsis -e lúnski: ager, legati L., marmor Plin. lunski (današnji kararski) marmor, ara Iuv., Suet. iz lunskega marmorja, caseus Mart.; subst. Lūnēnsēs -ium, m Lúnci, preb. Lune: Plin.

lūnō -āre -āvī -ātum (lūna) polmesečno, mesečasto (u)kriviti, (u)sločiti, upogniti (upogibati): arcum, genu O., acies geminos in arcus Pr.; od tod pt. pf. lunātus 3

1. lun(ič)ast, polmesečen, polmesečast, srpast: Front., Cl., Pall., peltae V., figura Cels., cauda delphinorum Sen. tr., classis Lucan., ferrum Lucan. srpast meč, ferramentum Col., iuba Mart., flexus, arma Sil., aequora Stat.

2. metaf. s slonokoščenim mesecem okrašen (nakičen); prim. luna1 3. c): planta Mart., pellis Mart. čevelj.

luō² -ere, luī, luitūrus (iz *luu̯ō ali *lui̯ō, indoev. kor. *lēu-, *ləu-, *lu- rezati, odrez(ov)ati, (raz)rešiti; prim. skr. lunáti, lunóti reže, odrezuje, lavitram srp, gr. λύω (raz)rešujem, λύα razpust(itev), ločitev, λύσις (raz)rešitev, λύτρον odkupnina, lat. luēs, re-luere, solvere [iz *se-luere], got. lun odkupnina (acc. sg.), got. lausjan = stvnem. lōsen, lōsōn = nem. lösen, got. fra-liusan = stvnem. far-liosan = nem. ver-lieren, got. fra-lusts = stvnem. for-lust = nem. Ver-lust, got. laus = stvnem. lōs = nem. los)

1. plač(ev)ati kaj s čim (z glavo, življenjem), pokoriti se za kaj, plántati za kaj: l. stuprum morte Ci., si in me aliquid offendistis, cur non id meo capite potius luitur quam Milonis? Ci., sanguis istius supplicio luendus Ci., l. sponsionem L., temeritatem morte ali aliā temeritate L., cladem piaculo L., proelia tristia damnis L., qui (sc. obsides) capite luerent, si pacto non staretur L., ne sanguine liberorum suorum culpa defectionis lueretur L., l. peccata L., V., l. delicta maiorum H., culpam maiorum posteri luēre Cu., nec facta luisses impia funeribus O., huc caede luatur, quidquid Romani meruerunt pendere mores Lucan., petulantiam patroni litigator luit Q., nosterque luat cur foedera sanguis? Sil.

2. s pokoro ali kaznijo kaj odvrniti (odvračati), odbi(ja)ti: pericula publica L., ut … raptā luat responsa pharetrā Val. Fl. da bi razveljavil (po nekaterih izdajah ludat).

3. (po)plačati, (iz)plačati, poravna(va)ti, (iz)brisati: noxam pecuniā l. L., aes alienum l. Cu., debitum l. Cod. Th.; od tod tudi odkupiti kako stvar s poravnavo dolga, ki se je drži: pignus ali praedium a creditore ali fundum a testatore obligatum Icti.

4. globo, denarno kazen plačati za kaj: cautumque est XII tabulis, ut, qui iniuriā cecidisset alienas (sc. arbores), lueret in singulas aeris XXV Plin.; od tod poenam (poenas) luere, pravzaprav plačati kazen (ποινή), potem = kazen (pre)trpeti, pokoro delati, pokoriti se za kaj: illi … impii … etiam ad inferos poenas parricidii luent Ci., poenam pro caede l. O., Latiaris, ut rettuli, praecipuus olim circumveniendi Titii Sabini et tunc luendae poenae primus fuit T., constet licet, Domitianum cupiditatis ac saevitiae poenas luisse Suet., poenas temere inlati belli genti innoxiae luit Iust.; tako tudi: l. supplicia Iust. ali supplicium Cod. Th., l. supplicia crucibus Iust. smrt na križu (pre)trpeti, na križu umreti, augurium malis l. Plin. utrpeti nesrečo, ki jo je naznanil avgurij.

Opomba: Pt. fut. luitūrus le: Cl. in Cod. Th.

Lupercus -ī, m (lupus in arcēre; prim. gr. λυκοῦργος „odvračalec volkov“)

1. Lupérk, pastirski bog, ki so ga istovetili z gr. likejonskim (licejskim) Panom: Iust. — Od tod subst. Lupercal -ālis, abl. -ālī, n
a) Luperkál, bogu Luperku (Panu) posvečena votlina ob vznožju Palatina: Ci. ep., V.
b) s pristavkom ludicrum: L. ali pl. Lupercālia -ium in -iōrum, n: Ci., Val. Max., Suet., Aur. luperkálije, Lupérkovo, Luperkov praznik, ki so ga obhajali 15. februarja. Na ta dan so k žrtvam (kozličkom) pripeljali dva mladeniča in se dotikali njunih čel s krvavim žrtvenim nožem (verjetno kot spomin na človeške žrtve v preteklosti); po žrtvovanju so Luperkovi svečeniki tekali po mestu z jermeni, rezanimi iz kož zaklanih žrtev, ter z njimi švrkali po mimoidočih. Take švrke so šteli za blagonosne, zlasti za nerodovitne žene. Adj. Lupercālis -e Lupérkov, luperkálski: sacrum Lupercale (= Lupercal; gl. Lupercal b)) Suet.

2. Lupercus (lupercus) lupérk, Luperkov svečenik, v sg.: Ci., Iuv., v pl.: V., O., Suet.

lupīnus 3 (lupus) volč(ič)ji, volkulje, volčice (gen.): ubera Ci., folliculus Corn. meh iz volčine (volčje kože), pellis Plin., ritus Prud.; subst. lupīnus -ī, m ali lupīnum -ī, n volčji bob, živinska krma, pa tudi hrana nižjih slojev: Ca., V., H., O. idr.; uporabljali so ga tudi gledališki igralci na odru kot denar (aurum comicum Plin.) nam. zlatnikov: Pl.; od tod: nec tamen ignorat, quid distent aera lupinis H. pravo in nepravo; kot velikostna mera (kakor faba) = palec: Cels.

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

lurcō² (star. lurchō: Ap., Serv., Prob.) -ōnis, m (morda izpeljano iz *lurgicos in sor. z gr. λάρυγξ, gen. λάρυγγος grlo, žrelo (iz *(s)lōg-); ljudska etim. izpeljuje besedo iz lūra meh; ni pa ugotovljeno, ali je v prvem zlogu ŭ ali ū) požeruh, požrešnež, požrešnik, žerec, snedež, sneduh, hrustalo, samopašnež, samopašnik; poseb. kot psovka: Luc. ap. Non., Suet., lurco edax Pl.; v obscenem pomenu o pohotnežu: sic praeco lurchonem tractabat dicacule Ap. — Kot priimek Lurcō -ōnis Lúrkon: M. Aufidius Lurcō Mark Avfidij Lurkon, ki je prvi gojil pave: Ci. ep., Varr., Plin. (morda tudi H., Sat. 2, 424). Od tod adj. Lurcōniānus 3 Lúrkonov, lurkónski: Lurconiana condimenta Tert.

Lūsitānia -ae, f Luzitánija, sprva dežela med rekama Duris in Tag, pozneje kot rim. pokrajina dežela med rekama Duris in Anas (Anas, zdaj Guadiana), vzhodno od Salmantike (današnje Salamanke) in Toleta (današnjega Toleda): Varr., Ci. ep., C., L. idr. Od tod Lūsitānus 3 luzitán(ij)ski, iz Luzitánije: Aur., Viriathus Lusitanus Ci., pira Plin.; subst. Lūsitānī -ōrum, m Luzitán(ij)ci, preb. Luzitanije: Ci.

lūsōrius 3 (lūsor)

1. igralen: pila Sen. ph., Plin., alveus Plin., mensa Aug.; metaf.: naves l. Amm. igrajoče, tj. sem in tja ploveče ladje = križarke; subst. lūsōriae -ārum, f (sc. naves) zabaviščne hitre jadrnice: Sen. ph. ali pa križarke: Vop., Cod. Th.

2. gledališki; subst. lūsōrium -iī, n amfiteatrsko prizorišče: Lamp.

3. metaf.
a) kratkočasen, zabaven: spectaculum, arma, fulmina, triremes Sen. ph., quaestio Plin.
b) kar se godi le za šalo ali smeh, od tod ničev, prazen, neuspešen, brezuspešen, neveljaven: nomen Sen. ph., imperium praetoris, minae Dig. — Adv. lūsōriē igraje, navidezno: l. agere Ulp. (Dig.) skrivaj biti dogovorjen z nasprotnikom.

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).

lūteus¹ 3 (lūtum)

1. s katáncem pobarvan: chrysoccola l. Plin.

2. metaf.
a) zlatorumen, oranžnorumen, žafranast, rdečkastorumen, bled: panis Pl., Aurora (= gr. κροκόπεπλος) V., pallor H., palla Tib. (prim. lūridus); od tod subst. lūteum -ī, n α) rumena barva, rumeno, rumenina, rumén, žoltina: aliquid lutei Sen. ph., odoris iucundi colorisque in luteum inclinati Plin., odore medicato cum quadam acrimonia iucundo, colore in luteum languescente Plin. β) rumenjak (v jajcu): Plin.
b) rožnate barve, rožnobarven, rožnordeč, svetloškrlaten: papaver, soccus Cat., apices Plin.

luxō -āre -āvī -ātum (indoev. kor. *leug-, *lug-; prim. tudi luctor)

1. izpahniti si, izviniti si: Ca., Sen. ph., Plin.; od tod subst. pt. pf. luxāta -ōrum, n izpahi, izvini: Cels.

2. metaf. premakniti (premikati): calamum, vitium radices Plin., luxata cornua Plin.

Lycambēs -ae, m (Λυκάμβης) Likámb, Parijec, čigar lepo hčer Neobulo je snubil pesnik Arhiloh; ker ga je oče osorno zavrnil, se mu je pesnik maščeval s tako hudo zajedljivimi zabavljicami, da sta se baje oče in hči od sramu obesila: H. Od tod adj. Lycambēus 3 (Λυκάμβειος) Likámbov: sanguis O., Mart.

Lycāōn² -ōnis, m (Λυκάων) Likáon,

I. mitološki arkad(ij)ski kralj, nasilnež, ki je žrtvoval tudi ljudi; Zevs ga je spremenil v volka: O., Hyg., Stat. Od tod

1. patron. Lycāonis -idis, f (Λυκαονίς) Likaónida, Likaonova hči Kalisto (Callisto): O., Cat.

2. adj. Lycāonius 3 Likáonov, likáonski: parens (= Callisto, Arkadova (Arcas) mati) O., Arctos (= ozvezdje Callisto) O., axis O., mensa O. —

II. metaf. Likaonov vnuk, Kalistin sin, kot ozvezdje (= Arcturus ali Arctophylax): O.

Lycāonēs -um, m (Λυκάονες) Likaónijci, pleme v Mali Aziji med Kapadokijo, Kilikijo in Pizidijo, po mitu imenovano po arkad(ij)skem kralju Likaonu: Ci., Mel., Plin. Od tod adj. Lycāonius 3 (Λυκαόνιος) likaónijski: Lycaonius Erichaetes V.; subst. Lycāonia -ae, f (Λυκαονία) pokrajina Likaónija: Varr., Ci. ep., L., Plin., Iust., Vulg.; adv. Lycāonicē likaónijsko: dicentes Vulg.

Lycia -ae, f (Λυκία) Líkija, rodovitna pokrajina v jugozahodni Mali Aziji: L., V., H., O. idr. Od tod adj. Lycius 3 líkijski: catervae H. ali hasta O. = likijskega kralja Sarpedona, deus (= Apollo, ker je imel preročišče v likijskem mestu Patari (Patarah) [Patara -orum]) Pr., od tod Lyciae sortes V. likijske prerokbe = izreki Apolonovega preročišča v Patari (Patarah). Subst.

1. Lyciī -ōrum, m Líkijci, preb. pokrajine Likije: Ci. ep., V., L., Suet.

2. Lycium -iī, n (sc. medicamentum) líkijsko zdravilo = iz korenine mrtvega trna (rhamnus) in drugih trnov skuhan zdravilni sok: Cels., Plin.