Franja

imāgō -inis, f (sor. z imitārī, aemulus)

1. podoba, portret: Plin., Plin. iun., Val. Max., barbam in statuis atque imaginibus antiquis videmus Ci., neque picta neque ficta imago (Agesilai) Ci. niti slika niti (doprsni) kip, Epicuri imaginem in anulo habere Ci. v bunkici prstana, imagines deûm T. kipi, i. solis Cu., cerea i. H. voščen kipec za čaranje; od tod tudi stavbni načrt: Stat.

2. occ. voščena krinka (naličnica), pradedova podoba (iz voska). Potomci ali sorodniki so smeli tako upodabljati le tiste, ki so bili kurulski dostojanstveniki. Te podobe so stale v omarah (armaria) v atriju, ovenčane z lovorom in med seboj povezane s pletivom iz listja. Pri slovesnih pogrebnih sprevodih so jih najeti ljudje, oblečeni po dostojanstvu posameznega pradeda, dajali na obraz in tako korakali v sprevodu: H., T. (Dig.), Prop., Suet., Plin., Sen. ph., Clodius sine imaginibus amburebatur Ci., obrepsisti ad honores commendatione fumosarum (zakajenih, ker so se hranile v atriju) imaginum Ci., imagines Aeliorum, familiae Ci., imagines maiorum Ci.

3. metaf.
a) slika, podoba, par k nečemu, izraz (npr. obraza): Pl., L., Fl., unus aliquis ex barbatis illis, imago antiquitatis Ci., expressa imago vitae cotidianae Ci., hic qui adest imago animi et corporis tui Ci., imago animi voltus est Ci., meorum temporum imaginem video in rebus tuis Ci., facies eloquentiae, non imago T., exprimere imaginem vitae alicuius N. podati natančno sliko življenja, nobis imagines virorum expressas scriptores reliquerunt Ci., imago solis, lunae Lucr., V. odblesk, odsvit.
b) natančen prepis, posnetek: explicate imaginem tabularum Ci.

4. occ.
a) senca —, podoba (mrtvega), prikazen: H., Pr., umbra Creusae … noto maior imago V., in somnis … inhumati venit imago coniugis V., imagines mortuorum Ci.
b) sanjska podoba, prikazen v snu (sanjah): Tib., (an me) ludit imago vana, quae portā fugiens eburnā somnium ducit? H., decipier imagine somni O., nocturnae quietis imago T.; tudi prikazen (kot strah), bojazen: Plin. iun.
c) odmev (kot podoba glasu): Varr., vocis resultat imago V., recinit nomen imago H., laus bonorum virtuti resonat tamquam imago Ci.
č) podoba, prilika, primera (v izrazu), prispodoba, metafora: Sen. ph. hac ego si compellor imagine H., haec imago ad te adludit (non a te abludit) H. meri nate.

5. (s postranskim pomenom nepomembnega) navidezna podoba, mamilo, slepilo, senca, videz: L., Q., Plin. iun., docebo in iis testibus non esse imaginem testium Ci., imago nulla liberae civitatis relinquetur Ci., Pompeium imagine pacis (s prazno obljubo) decipere T., imagine cognitionis (z navideznim … ) biduum absumere T., umbra et imago equitis Romani Ci.

6. meton. pogled, prizor, pojav: imago venientis Turni V., exercitus imagine insepultorum tardatus T.; od tod pesn.: plurima mortis imago V. vsakovrstne podobe (oblike) smrti; od tod omni imagine mortium T.; metaf. predstava, predočba, misel na kaj, domišljija: tua, pater Druse, imago T. misel na tebe, imagines extrinsecus in animos nostros per corpus inrumpunt Ci.; (fil.) t. t. epikurejcev za duševne podobe videnega predmeta; pesn.: cum subit … illius noctis imago O. misel na ono noč, i. caedis O., tantae pietatis imago V.

im-bibō (in-bibō) -ere -bibī

1. prvotno = vsesati, vsrkati: nidorem Plin.

2. metaf. navzeti se, sprejeti, dobiti, prisvojiti si: Gell., nisi de nobis malam opinionem animo imbibisset Ci., sed tamen imbibit iis legibus spem nonnullam Ci., certamen animis imbiberant L. njih srca so bila napolnjena, prevzeta.

3. (metaf.) zavzeti se, nameniti se: Lucr., memor eius, quod … imbiberat L.

imbottigliare

A) v. tr. (pres. imbottiglio)

1. stekleničiti, ustekleničevati

2. zapreti, zapirati; blokirati; zagozditi:
i veicoli erano imbottigliati all'uscita dall'autostrada vozila so se zagozdila ob izhodu z avtoceste

B) ➞ imbottigliarsi v. rifl. (pres. mi imbottiglio) zagozditi se (vozila)

imbucare

A) v. tr. (pres. imbuco)

1. (impostare) dati v poštni nabiralnik:
imbucare una lettera oddati pismo v nabiralnik

2. vtakniti, vtikati:
non so dove ho imbucato le chiavi ne vem, kam sem vtaknil ključe

B) ➞ imbucarsi v. rifl. (pres. mi imbuco) vtakniti, vtikati se; ekst. skrivati se

imeniten pridevnik
1. (izvrsten) ▸ pompás, remek, pazarNogometna reprezentanca Slovenije je včeraj dosegla nov imeniten uspeh. ▸ Szlovénia labdarúgó-válogatottja tegnap újabb pompás sikert ért el.
Kako imeniten letni čas je poletje! ▸ Milyen pompás évszak a nyár!

2. (ugleden) ▸ előkelőMed povabljenimi so res imenitna imena. ▸ A meghívottak között tényleg előkelő nevek szerepelnek.
Neža je bila zelo počaščena, da se zanjo zanima tako imenitna gospa. ▸ Nežát nagy megtiszteltetésként érte, hogy egy ilyen előkelő hölgy érdeklődik iránta.
Pogled mu je obstal na hotelu Bellevue, najstarejšem in najimenitnejšem hotelu v mestu. ▸ A tekintete a Bellevue-n, a város legrégebbi és legelőkelőbb szállodáján akadt meg.

imenovalnik samostalnik
1. jezikoslovje (sklon) ▸ alanyeset, nominatívusz
Sopomenke: nominativ

2. (deljena lastnost) ▸ nevezőDogajale so se bizarne stvari, ki niso imele veliko skupnih imenovalnikov s poslanstvom športa. ▸ Bizarr dolgok történtek, amelyeknek nem volt sok közös nevezője a sport küldetésével.

imenovan|i (-a, -o) erwähnt, genannt
prvi imenovani der/die/das ersterwähnte, erstgenannte
spodaj imenovani der/die/das nachgenannte, nacherwähnte
zadnji imenovani der/die/das letztgenannte
zgoraj imenovani der/die/das [obengenannte] oben genannte, vorgenannte
tako imenovani [sogenannt] so genannt

imenovati to name; to call by name

imenovati koga po... to name someone after; (označiti) to denominate, to designate, to style, to term; (v službi) to nominate, to appoint (to office); (odrediti) to fix, to appoint (the day)
napačno imenovati to misname, pogovorno to get someone's name wrong
podrobno imenovati to specify
oseba, ki je nočem imenovati a person who shall be nameless
imenoval me je za svojega dediča he has named me his heir
imenovali so me po očetu I was named after my father
bil je imenovan za župana he was appointed mayor
imenovali so ga za predsednika they appointed him president
kako imenujete to stvar v angleščini? what do you call this thing in English?
imenovati se to be called, to be named
kako se imenuje ta vas? what is the name of this village?, what is this village called?

imenováti nombrar; designar

imenovali so ga za župana le nombraron alcalde
bil je imenovan za predsednika fue nombrado (ali designado para el cargo de) presidente

imeti ga pod kapo frazem
(biti pijan) ▸ fejébe száll az ital, van néhány atmoszféra benne, becsíp
Peli so le še v nočeh, ko so ga imeli pod kapo ali jih je nosila luna. ▸ Már csak azokon az éjszakákon daloltak, amikor a fejükbe szállt az ital vagy, amikor alvajártak.
Ker ga je imel pošteno pod kapo, je preveč pritiskal na plin. ▸ Mivel már volt benne néhány atmoszféra, túlságosan rálépett a gázpedálra.
Bili so glasni, precej so ga imeli že pod kapo. ▸ Hangoskodtak, már eléggé be voltak csípve.
Imel ga je že toliko pod kapo, da se mu je jezik zapletal. ▸ Annyira a fejébe szállt az ital, hogy akadozott a nyelve.

imeti koga za bedaka frazem
(norčevati se iz koga) ▸ hülyének néz valakit
Ko sem dogodek prijavil policiji, so me tam imeli za bedaka. ▸ Amikor az esetet jelentettem a rendőrségen, ott hülyének néztek.
Pred tem incidentom sem ga zelo cenil, zdaj pa sem ugotovil, da me je imel za bedaka. ▸ Ez előtt az incidens előtt nagyon tiszteltem, de most rájöttem, hogy végig hülyének nézett.

immerger [imɛrže] verbe transitif potopiti

s'immerger potopiti se
les rochers sont immergés à marée haute v plimi so skale preplavljene z vodo
le sous-marin s'immerge rapidement podmornica se hitro potopi

im-mineō (in-mineō) -ēre, gl. mōns,

1. moleti —, štrleti v (čez, nad) kaj, nagibati se čez kaj, viseti nad čim: inminens villae pinus H., pōpulus antro inminet V., manus capiti regis imminens Cu. ki se je preteče dvigala nad kraljem, quos super atra silex cadenti inminet adsimilis V., nemus desuper inminet V.; pesn.: caelum inminet orbi V. visi nad zemljekrogom; prim. inminente luna H. pod (visečo) luno = v mesečnem svitu, v mesečini; occ. (o krajih) kvišku moleti čez —, dvigati se nad —, obvladovati kaj: imminet moenibus tumulus L., aequoribus scopulus O., semitae silva Cu., carcer imminens foro L., insulae (urbes) Italiae imminent L. (ker jo strateško obvladujejo).

2. metaf.
a) (o osebah) (hudo) pritiskati na koga, biti komu za petami, — za hrbtom, preganjati koga (primera vzeta po preganjalcu, ki se nagiblje čez preganjanca): imminere tergo fugacis O., rex imminens Dareo Cu., fugientium tergis i. Cu., agmen Caesaris imminebat C. Z oslabljenim pren. pomenom: navis quinqueremi imminebat Cu., muris inminet hostis V. pritiska na … , ei inminet fortuna L. ga preganja; brez obj.: imminebant Seleucus, Lysimachus, Ptolomaeus N. so tu grozeče stali, so grozili, videt hostes imminere C.; prim. imminens gestus H. kretnja pretilca; occ. α) poskušati polastiti se česa, poskušati kaj v svojo oblast dobiti: hostes nostrae vitae sanguinique inminentes Ci., multitudo Clodio duce fortunis vestris inminebat Ci., Carthago iis insulis imminere videbatur Ci., imminent duo reges toti Asiae Ci. β) za čim težiti, po čem koprneti, na kaj prežati: in occasionem exercitūs opprimendi imm. L., i. in tribuniciam potestatem Ci., homo ad caedem inminens Ci., imminet exitio vir coniugis O., alloquendi occasioni imm. Cu., imm. rebus T., imperio Cu.
b) (o nesreči) pretiti, groziti, blizu biti, nad glavo viseti; prvotno o hudournih oblakih, ki grozeče visijo v ozračju: imbres inminentes H.; pren.: quanta immineret invidiae tempestas L.; potem sploh o zlu: ea, quae inminent, non vident Ci. kar jim grozi, inminens malum Cu., mors … inminet Ci., Parthi Latio inminentes H.; z inf.: castris capi imminebat Fl.; od tod pt. (subst.) imminentia -ium, n preteča, grozeča prihodnost: imminentium nescius T. ne vedoč, kaj ga čaka, imminentium intellegens T. sluteč pretečo usodo. Tudi o osebah: inminentes domini T. bodoči, prihodnji gospodje, imminentis (principis) iuventa T.

im-mītis (in-mītis) -e (in [priv.], mītis)

1. trpek, nezrel, grenek: Plin., Gell. tolle cupidinem inmitis uvae H. (namiguje na basen o kislem grozdju).

2. metaf. strog, oster, trd, nemil, neprijazen, krut, divji; o osebah: Sen. rh., Suet. Claudius naturā immitis L., i. tyrannus V.; oxymoron: inmitis Glycera H. (gr. γλυκύς); o živalih: Plin. imm. lupus O.; enalaga: imm. animus L., oculi O., mandata T., caedes L. nečloveško, mors Tib. bridka (ker je prezgodnja); tako tudi: imm. ara O. (človeških žrtev), nidi inmites V. ki so nevarna čebelam, ventus Tib., caelum Plin. iun.; z drugačno metaf.: immitia claustra O. trdi, inmitis insula T. divji.

im-mōtus (in-mōtus) 3 (in [priv.], movēre)

1. nepremičen, ki se ne premika, negiben: Plin., Col., i. silex O., immotae silent frondes O., arbores inmotae L. nedotaknjena, stat immotum mare Sen. rh., immotae arenae Lucan. neobdelan, neprerahljan, mare pigrum et prope inmotum T. o ledenem morju; prim. immotae aquae O. = mrzla voda; tudi o stvareh, ki so se prej premikale: Symplegades stant inmotae V.; o telesnih delih: Lucan., Q., lumina stant immota O., immotam cervicem praebere L. fr., ne da bi ganil; o osebah in pojmih: Lucan., Plin. iun., Sen. ph., Col., Val. Fl., virgo terram immota tuetur O. ne da bi se ganila, stat Entellus inmotus V., stetit immota acies L., legio T.; enalaga: inmotus dies T. z mirnim ozračjem, brez vetra, portus inm. V. v katerem morje miruje.

2. metaf.
a) nespremenjen, nemoten, nekaljen: Vell., immoto vultu O., T., immota pax T.
b) nespremenljiv, trden, zanesljiv, gotov: Sen. ph., Val. Fl., immota manet mens V., immota manet fatis Lavinia coniux V., manent immota tuorum fata tibi V., inmotum … fixumque (ἓν διὰ δυοῖν) Tiberio fuit (z inf.) T., si mihi non animo fixum immotumque sederet V. ko bi ne bil moj sklep popolnoma trden.
c) nepretresen, neganjen, miren, ravnodušen: Lact., immotas praebet mugitibus aures O., inmoto animo contumeliam excipere T.

im-pediō -īre -īvī (-iī) -ītum (prim. en-pediō, com-pēs, pedica, gr. πέδη, nem. Fessel) pravzaprav „noge dati v spone“; od tod

1. (trdno) držati, (z)vezati, oplesti, omotati, omrežiti, vkleniti (vklepati), oviti: Pl., impediunt vincula nulla pedes O., illis crura impediit O., cervus retentus impeditis cornibus Ph., frenis impediuntur equi O. se obrzdajo; pesn.: cornua sertis impedienda O. oplesti, caput impedire myrto H., crus pellibus H. oviti, omotati; s čim? z abl. instrumenti, a pri Pl. tudi: se in plagas i.

2. metaf. v kaj zaplesti, zmešati: Ter., orbes orbibus V. prepletati, sin illud dicis, te impedies Ci. se zapletaš, haec mentio facta mentem dolore impedivit Ci., causam interrogationibus i. Ci. zmešati, zamotati.

3. narediti kak kraj nedostopen (nepristopen, nedohoden): plana … novo munimenti genere impedierant barbari Cu., saltum munitionibus i. L.; prim. impedītus 3.

4. zadrž(ev)ati, ovreti (ovirati) koga, preprečiti (preprečevati), braniti komu; abs.: omnia removentur, quae impediunt Ci., haec studia non impediunt foris Ci., impedit religio, tempus anni Ci., nihil impedio Ci. ne nasprotujem, ne branim, solutio impeditur Ci. zastaja; z obj. v acc.: ii non tam me impediunt quam adiuvant Ci., si te nihil impedit Ci., si quis impedisset reditum meum Ci., profectionem i. C., exercitum eadem fortuna, quae impediverat, expedivit L., aliquem in suo iure imp. C.; pass.: aliam sententiam se dicturum fuisse, nisi propinquitate impediretur Ci., impediri bello Poenos Cu. so zadržani … ; z dat. (analogno po obstare, impedimento esse): novitati non impedit vetus consuetudo Varr. ni v napoto; s čim? z abl. instrumenti: comitia auspiciis i. Ci., consules impediebantur lege Ci., omni morā senatus auctoritatem Ci., eius vox lacrimis impeditur Ci., narrare parantem impedit amplexu O. jo ovira pri pripovedovanju, ji brani pripovedovati, an nos conantīs servitutis vincla rumpere impediet? Ci. pri čem (ovirati)? od česa (zadrževati)? kaj (braniti)?; z abl.: eloquentia Hortensii me dicendo impediet Ci. mi bo branila govoriti, eum fugā i. T.; s praep.: ab delectatione omni negotiis impedimur Ci., eos potentia Scauri a vero bonoque impediebat S., se a suo munere i. Ci. Pogosteje s finalnim stavkom, ki je negativno izražen (kakor za glag. timendi): S., N., plura ne dicam, tuae me lacrimae impediunt Ci. mi branijo več (dalje) govoriti, (pravzaprav) me ovirajo (ker zahtevajo), da ne govorim, horum sententiam ne laudem, impedior Cn. Pompei triumphis Ci.; ne se ret. zamenjuje s quominus: S., N., Lucr., Sen. ph., formido tot viros impediat, quominus causam velint dicere Ci., impedior religione, quominus exponam Ci.; s quin: nequid impediare, quin … Corn.; z ut: sed se responsitando … ne impediat, ut … Ci.; redko stoji inf.: Lucr., O., mora pubem educere castris impedit V., pudor impedit me haec exquirere Ci.; na anakolutu sloni besedilo: rapiditate fluminis ad transeundum impediri Ci., nullius amicitiā ad pericula propulsanda impediri Ci. (pisatelj je imel pred očmi: non iuvari). — Od tod adj. pt. pf. impedītus 3 (gl. impedītus 3).

impedītus 3

1. zadrž(ev)an, oviran, ustavljan: abest M. Iunius nova legatione impeditus Ci., solutione impeditā fides concidit Ci. ker so plačila zastajala, je pojemal kredit, nomina et impeditiora inertiā debitorum L. težko izterljivi, animus inopia impeditus Ci., omnium animis impeditis C. ker so imeli opraviti, impeditissimae orationes T. zastajajoči, neokretni, quid horum non impeditissimum? Ci. nadležno, napotno, zadržljivo.

2. o krajih: nepristopen (nedostopen), nedohoden: vineae nexu traducum impeditae T., ripa impedita Cu., saltus impeditior L., impeditissima itinera C., silvae Hirt.

3. poseb. kot voj. t. t. „otovorjen“, zato: nepripravljen —, negotov na boj (spopad), nesposoben za bitko: (Milo) vehebatur in raeda magno et impedito … comitatu Ci., hostibus impeditis propter ea quae ferebant onera L., milites impediti (et expediti) Ci., agmen impeditum L.

4. metaf. zamotan, siten, težaven, nevaren, mučen: Gell., impeditis rei p. temporibus Ci., bellum impeditum, arduum, cruentum T., impeditissima res publica S. fr. v zelo nevarnem položaju.

imperātor (pesn. soobl. induperātor) -ōris, m (imperāre)

1. zapovedovalec, zapovednik, oblastnik: Pl., Plin., ille populus est imperator omnium gentium Ci. (kot Jupitrov vzdevek), Iovem imperatorem quanto honore fuisse arbitramini? Ci.; od tod annua imperia, binos imperatores (= konzula) sibi fecere S.; pesn. (da ga je moč uporabiti v heksametru): uter esset induperātor Enn. oblastnik, induperatorem classis super aequora verrit Lucr.

2. occ. zapovednik v vojski, vojskovodja, (vrhovni) poveljnik, nadpoveljnik, vrhovni poveljnik: Enn. in Lucr. (v obl. induperator), aliae sunt legati partes atque imperatoris; alter omnia agere ad praescriptum, alter libere ad summam rerum consulere debet C., uti C. Pansa, A. Hirtius consules imperatores (konzula kot vrhovna poveljnika) supplicationes constituant Ci., solent hoc boni imperatores facere, cum proelium committunt Ci.

3. kot častni naslov
a) (nav. zapostavljen (lastnemu imenu) zmagovit poveljnik: (Scipioni) maximum nomen erat imperatoris, quo se milites sui appellasent L., si quis … Thracum mille aut duo milia occidisset, illum hac consuetudine, quae increbruit, imperatorem adpellaret senatus? Ci.; to pravico (namreč podeljevati naslov „imperator“) so si pozneje prisvojili rim. cesarji, ki so si tudi sami sebi pritikali ta vzdevek v pomenu
b) vladar, cesar: imp. Nerva Plin. iun., imp. Augustus Suet.; prvi, ki je imel ta naziv stalno, je bil Cezar. Oktavijan ga je postavil namesto prvega imena Caius; navadno stoji v tem pomenu pred osebnim imenom; pozneje tudi brez lastnega imena = rimski cesar: Suet., Plin.

impiegare

A) v. tr. (pres. impiēgo)

1. rabiti, uporabljati; vložiti, vlagati, investirati:
per arrivare in ufficio impiego mezz'ora da pridem v pisarno, porabim pol ure
impiegare il tempo libero izrabljati prosti čas

2. trošiti:
impiegare il denaro in cose inutili trošiti denar za nepotrebne stvari

3. najeti, najemati; zaposliti, zaposlovati:
l'hanno impiegato alla posta zaposlili so ga na pošti

B) ➞ impiegarsi v. rifl. (pres. mi impiēgo) zaposliti se

im-plectō (in-plectō) -ere -plexī -plexum vplesti (vpletati), preplesti (prepletati): hirudines implectuntur dentibus Ap.; nav. v pt. pf. implexus 3 vpleten, prepleten: Plin., implexae crinibus angues (gr. acc.) Eumenides V. ki imajo v lase vpletene kače, manibus implexis Sen. ph. s prepletenimi rokami; metaf.: series implexa causarum Sen. ph. vrsta vzrokov, ki so prepleteni (= ki segajo) drug v drugega, ki so povezani drug z drugim, vidua implexa luctū continuo T. vdajajoča se neprestani žalosti.