Franja

Ciminius lacus: Col. ali pesn. Ciminī lacus: V., Sil. Ciminsko jezero v Etruriji zahodno od Falerijev; gozdnato gorovje ob njem: Ciminius mōns: L. ali Ciminius saltus: L., Fl. ali nav. Ciminia silva: L., Front. Ciminsko gorovje. Od tod vsa tamkajšnja pokrajina Ciminia -ae, f Ciminija: Amm.

citer -tra -trum (cis) tostran ležeč, tostranski: Afr. fr., ager Ca. ap. Prisc. Komp. citerior -ius

1. bližnji, bliže ležeč, tostranski: uno gradu a publico supplicio citerior Val. Max., Gallia ulterior et citerior Ci., C. tostranska Galija (z rim. stališča) = Padova nižina, c. Hispania Ci., C., L. rim. pokrajina v Španiji med Pireneji in Ebrom; pren.: ad haec citeriora veniam Ci. kar vam je bliže, deduc orationem tuam de eo loco ad haec citeriora Ci.

2. (časovno) zgodnejši, prejšnji: ultio delicto citerior Val. Max., Africano consulatus citerier legitimo tempore datus est Val. Max. prej, kakor je bilo po zakonu dovoljeno.

3. manjši, neznatnejši: poena citerior quam scelus Q. — Superl. (redko) citimus (citumus) 3 najbližji, zelo blizu: stella ultima a caelo, citima terris Ci., c. lunae helix Ap.

clientēla -ae, f (cliēns)

1. (v Rimu) razmerje med varovancem in zavetnikom (klientom in patronom), zavetništvo, varovanstvo, varstvo, zaščita, klientela: Ter., magnae clientelae C., se in Chrysogoni clientelam contulerunt Ci.; v varstvu rim. zavetnika je lahko tudi kaka rim. pokrajina, občina: pro clientelis hospitiisque provinciarum Ci., coloniarum et municipiorum clientelae T.; pren.: poëtae sub clientela Musarum Suet.; met. = varovanci, klienti: Vell., Val. Max., Suet., ne amitteret tantas clientelas Ci., vitam in extremum adductam a clientelis et servitiis Octaviae T.

2. pren. (izven rim. države) razmerje med šibkejšim in mogočnejšim narodom, varovanstvo, podložništvo, vazalstvo: magnae erant Haeduorum clientelae C., veteres clientelas restituere Ci., se Remis in clientelam dicare C., gentes in clientelas recipere Plin., clientelis exterarum nationum abundare T.; met. varovanci, klienti, družina, spremstvo: sordida paulo ante clientelae pars Iust., incedentibus regiis clientelis T.

Coela -ōrum, n: L. ali Coela Euboeae (τὰ κοῖλα τῆς Εὐβοίας): Val. Max. (Evbejske) Kele, primorska pokrajina na Evbeji.

Coelē Syria, acc. Coelēn Syriam, abl. Coelē Syriā (ἡ κοίλη Συρία) Kelesirija, kotlinasta pokrajina med Libanonom in Antilibanonom: L., ista Syria Coelē: Ulp. (Dig.), tudi samo Coelē Kela: Mel., Plin.; potem sploh zahodna Sirija: Cu.

Colchus 3 kolhovski, kolhoški = z obale Črnega morja južno od Kavkaza: venena O. (po Medeji), rhombus Mart. čaroben; subst. Colchus -ī, m Kolh: Colchus loquatur an Assyrius H.; večinoma pl. Colchī -ōrum, m (Κόλχοι) Kolhi: Ci. idr., auratus aries Colchorum Poeta ap. Ci.; met. = dežela Kolhida: monstrum submisere Colchi H. — Od tod

1. gr. adj. obl. Colchis -idis in -idos, acc. sg. -idem in -ida, acc. pl. -idēs in -idas, f (Κολχίς) kolhovska: gens Val. Fl., Phasis Sen. tr., Medea Plin.; kot subst.
a) (sc. mulier) Kolhovka = Medeja: H., O., Pr., Iuv.
b) (sc. terra) Kolhida, azijska pokrajina ob vzhodni obali Črnega morja: Mel., Plin., Val. Fl.

2. adj. Colchicus 3 (Κολχικός) kolhovski: venena H., terra Plin.; subst. (v gr. obl.) Colchicon -ī, n (κολχικόν) podlesek, rastl. s strupeno koreniko: Plin.

Commāgēnē -ēs, f

1. (Κομμαγηνή, sc. γῆ) Komagena, sirska pokrajina na skrajnem severu: Cael. ap. Ci. ep., Mel., Plin. — Soobl. Commāgēna -ae, f: Amm. — Od tod adj. Commāgēnus 3 komagenski, iz Komagene: Ci. ep., Plin., Iuv., Dig., Antiochus Commagenus C. komagenski kralj, ki ga je postavil Pompej, regio Commagena (= Commagene) T.; subst. Commāgēnī -ōrum, m Komagenci, preb. Komagene: Mel., Plin., T.

2. Commāgēnē -ēs, f (sc. herba) bot., najbrž sirska narda: Plin.

Corduēna -ae, f (Γορδυηνή) Korduena (Kordvena), pokrajina v Veliki Armeniji (zdaj Kurdistan): Amm. Od tod preb. Corduēnī -ōrum, m (Γορδυηνοί) Korduenci (Kordvenci) (današnji Kurdi): S. fr., Plin.; tudi Gordyaeī -ōrum, m (Γορδυαῖοι) Gordiejci: Cu., in gorovje v njihovi pokrajini Gordyaeī montēs (τὰ Γορδυαῖα ὄρη) Gordiejsko gorovje: Cu.

čaroben pridevnik
1. (ki ima nadnaravno moč) ▸ bűvös, varázsV ljudskem verovanju ima spominčica čarobno moč. ▸ A népi hiedelem szerint az árvácska varázserővel bír.

2. (ki ima velik učinek) ▸ bűvös, varázslatosNe obstaja namreč čarobna tabletka, ki bi vse takoj izboljšala. ▸ Ugyanis nem létezik olyan varázspirula, amely azonnal helyrehozna mindent.

3. (zelo lep) ▸ varázslatos, elbűvölőDobro se oblecite in uživajte v čarobni zimski pokrajini. ▸ Öltözzenek melegen, és élvezzék a varázslatos téli tájat!

Daedala -ōrum, n (Δαίδαλα) Dedale,

1. trdnjava v Kariji, ki je spadala k otoku Rodu: L., Plin.

2. pokrajina in mesto ob Hoaspu v Indiji: Cu. Od tod montēs Daedalī Dedalsko gorovje: Iust.

Dakija samostalnik
zgodovina (antična pokrajina) ▸ Dacia

Dalmatae (Delmatae) -ārum, m (Δαλμάται) Dalmati(nci), preb. pokrajine Dalmacije: Ci. ep., Vell., T. idr.; atrib.: Dalmatae montes Stat. dalmat(in)ska gorovja. — Od tod subst. Dalmatia (Delmatia) -ae, f (sc. terra; Δαλματία) Dalmacija, pokrajina ob vzhodni obali Jadranskega morja, približno današnja Dalmacija: O., T. idr. Adj. Dalmaticus (Delmaticus) 3 dalmat(in)ski, iz Dalmacije, nad Dalmacijo: Vell., T., Suet., triumphus H. zmagoslavje prokonzula Azinija Poliona nad dalmatinskimi Partinci 25. X. 39. — Kot subst. Dalmatica -ae, f (sc. vestis) dalmatika, neko spodnje oblačilo s kratkimi rokavi, iz bele dalmatinske volne, še dandanes mašno oblačilo katoliških duhovnikov: Cypr., Isid. — Od tod adj. Dalmaticātus 3 v dalmatiko oblečen: Lamp.

Daunus -ī, m Daven, mitološki kralj severne Apulije (Apulia Daunia), Pilumnov in Danain sin, oče ali ded Turna, rutulskega kralja, Diomedov tast: V., O. idr., pauper aquae Daunus (kot vladar pokrajine, revne z vodo) H. Od tod adj. Daunius 3 Davnov, davenski, davnijski: O., heros (= Turnus) V., dea (= Iuturna) V., gens (= Rutuli) V., Daunia Camena H. davnijska (t.j. apulska, Horacijeva) Muza; pesn. pren. = rimski: Dauniae caedes H. Dauniacus 3 davnijski = apulski: campi Sil. Subst. Dauni -ōrum: Mel., ali Dauniī -iōrum, m: Plin. (Δαύνιοι) Davni(jci), preb. severne Apulije. Daunias -adis, f pokrajina Davnija, pesn. = Apulija: militaris D. H.

desolato agg.

1. pust, zapuščen; turoben:
paesaggio desolato turobna pokrajina

2. žalosten; obupan

désolé, e [dezɔle] adjectif opustošen, zapuščen, pust; žalosten; obupan

région féminin désolée pusta, puščobna pokrajina
je suis désolé de vous avoir fait attendre zelo mi je žal, da sem vas pustil čakati
désolé, je ne puis vous aider žal (mi je, oprostite mi), ne morem vam pomagati

dívji wild; rageful; ferocious; savage; (razposajen) boisterous

dívji lovec poacher
dívje pleme savage tribe
dívja pokrajina savage scenery
dívji zakon concubinage
dívje živali wild beasts, (neukročene) savage beasts
živeti v dívjem zakonu to live in sin, to live together (as man and wife) without benefit of clergy

dívji (-a -e) adj.

1. selvaggio, selvatico:
divje rastline piante selvagge, selvatiche
divje živali animali selvaggi, selvatici

2. (ki še ni kultiviran) selvaggio

3. pren. selvaggio, selvatico

4. (zelo jezen) pazzo furioso, scalmanato, sfrenato:
divji obraz, pogled uno sguardo furioso
otroci so prav divji i bambini (si) sono sfrenati
biti divji na koga avercela con qcn., essere arrabbiato con qcn.
biti divji na kaj andare matto per qcs.
ves divji je na ženske è un donnaiolo inveterato

5. pren. (ki se pojavlja v visoki stopnji) selvaggio; furioso; sfrenato:
ljubiti z divjo strastjo amare di passione selvaggia
začutiti divjo lakoto provare una fame da lupi
pognati konja v divji dir lanciare il cavallo in un galoppo sfrenato

6. pren. (čuden, nenavaden) strano; sgargiante, vistoso (colore)

7. (ki ni v skladu z zakoni) abusivo; di frodo:
divja gradnja costruzione abusiva
divji lov caccia di frodo
divji lovec, ribič bracconiere; cacciatore, pescatore di frodo
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
etn. divja jaga spiriti degli antenati
zool. divja koza camoscio (Rupicapra rupicapra)
divja mladika pollone, selvaggione
bot. divja roža (šipek) rosa canina (Rosa canina)
med. divje meso escrescenza carnosa, carne morta
bot. divji bezeg sambuco di montagna (Sambucus racemosa)
bot. divji kostanj ippocastano (Aesculus hippocastanus)
zool. divji petelin urogallo, gallo cedrone (Tetrao urogallus)
bot. divja kava cicoria (Cychorium intybus)
bot. divja meta mentuccia (Satureja nepeta)
bot. divja oljka oleastro (Olea europea)
šport. divja voda acqua viva
divji ples ballo frenetico
divje upiranje opposizione furiosa
divja dežela, divja pokrajina terra inospitale, landa selvaggia
divja strast passione selvaggia
zool. divji golob palombo, colombo selvatico
bot. divji mak rosolaccio (Papaver rhoeas)
divji mož orco
divji štrajk sciopero selvaggio

dolénjski (-a -o) adj. geogr. del Dolenjsko, della Dolenjska, della Bassa Carniola; bassocarniolano:
dolenjska pokrajina paesaggio della Bassa Carniola

Dōrēs -um (Dōrieōn = Δοριέων: Vitr.) m (Δωριεῖς) Dorci, eno štirih glavnih grških ljudstev. Sprva so prebivali ob Olimpu, pozneje so se preselili v Dorido ob Ojti (Oeta) in si po trojanski vojni izbojevali Peloponez ter ustanovili kolonije ob jugozahodni obali Male Azije, na Kreti, Rodosu, Siciliji in na jugu Italije: Ci. — Od tod

1. adj.
a) Dōricus 3, adv. -ē (Δωρικός) dorski, v dorskem (stavbarskem) slogu: gens Plin., aedes, genus, symmetria Vitr., dicta Q., Dorice loqui Suet.; subst. α) Dōricī -ōrum, m dorsko govoreči: Gell. β) Dōrica -ōrum, n dorska (v dorskem slogu zgrajena) svetišča: Vitr.; pesn. grški sploh: Dorica castra V., O., Pr., nox Val. Fl., ignes Sen. tr., Aucon Iuv.
b) Dōrius 3 (Δώριος) dorski: Plin., carmen H.; subst. Dōrium (Dōrion) -iī, n dorski način igranja na piščal: Cael., Dorium canere Ap.
c) Dōris -idis, acc. -idem in -ida, f (Δωρίς) dorska: Malea Lucan., dialectos Suet.; pesn. = sicilska: tellus Sen. tr.; kot subst. Dōris Dorida, α) pokrajina na severu Grčije ob Ojti: Mel., Plin. β) pokrajina v Mali Aziji ob južni obali Karije: Plin. γ) rastl. pseudanchūsa: Plin. δ) žensko ime, (gl. Dōris²)

2. subst. Dōriēnsēs -ium, m = Dōrēs: Iust.

Elimēa (Elimīa) -ae, f (Ἐλίμεια, Ἐλιμία) Elimeja (Elimija), pokrajina v jugozahodni Makedoniji: L. — Soobl. Elimiōtis -tidis, f (Ἐλιμιῶτις) Elimiotida: L.