Franja

hilariculus 3 (demin. hilarus) precej —, še kar vesel: voltus Sen. ph.

hinsichtlich glede (na), kar se tiče (česa), zastran

höchstmöglich najvišji možni, kar najvišji

hóća ž, zval. hôćo nizko pog. ženska, ki je voljna storiti, kar želiš

hóćo m ekspr. moški, ki je voljan storiti, kar ga prosiš: ako neće nećo, a ono hoće hoćo

hūmānus (stlat. hemōnus) 3 (sor. s homō)

1. človeški, človekov: facies, Ci., O., species et figura Ci., effigies Cereris non humana manu facta Ci., casūs Ci., O., genus (rod) Ci., V., mens, natura, vita Ci., hostia Ci., S. fr. idr., humano modo peccare Ci., non humana audacia Ci. = nadčloveška, religiones Ci., divina et humana iura, res humanae O., Plin. idr. človeške —, (po)zemeljske reči (zadeve, dobrine, dogodki, naključja), človeška usoda, pozemeljsko, posvetno, svet, ille tribunus omnium rerum divinarum humanarumque praedo Ci. plenitelj vsega božjega in človeškega, rerum humanarum domina Fortuna Ci. gospodarica sveta, humanum est Ter., Ci. to je nekaj človeškega, voluptas humanissima Ci., rationes humanae Lucr., labores h. V., h. vox L. fr., Plin., scelus L. zoper ljudi, — človeštvo, conspectus ab utraque acie aliquanto humano visu augustior L. je bil videti veličastnejši kot človek, je bil videti nadčloveško bitje, h. animi, vultūs H., h. imago, sors, h. mentes O., h. dapes = človeško meso: O., pa tudi = človéčjak: Plin., h. cor Pr., ignes h. Plin. ki si ga ljudje vsak dan zase naredijo, humano quodam modo Q. na prav človeški način, prav po človeško, humani divinique iuris mens T., mens humanā maior Sil., h. cibi Fl. človeško meso. Subst.
a) hūmānus -ī, m človeško bitje, človek, smrtnik, zemljan: Romulus humano maior O.; v pl. Varr. aeternûm humanûm (= deorum hominumque) sator Pac. fr., vitae percipit humanos odium Lucr., in dubioque fuere utrorum ad regna cadendum omnibus humanis esset Lucr., primus humanorum Iust.
b) hūmāna -ae, f (sc. caro) človeško meso: Tert.
c) hūmānum -ī, n človeško, človeško bitje (čustvo), človeška usoda ipd.: homo sum; humani nil a me alienum puto Ter., si in Pompeio quid humani evenisset S. fr., Satyris praeter effigiem nihil humani Mel.
č) hūmāna -ōrum, n α) človeške reči (zadeve, dobrine, slabosti), človeško, posvetno, (po)zemeljsko: de divinis atque humanis cernitur Pl., qui omnia divina et humana violarint Ci. ali divina atque humana promiscua habere S., božje in človeško pravo, agentibus divina humanaque consulibus L. vse, kar zahteva božje in človeško pravo, humana (človeške slabosti) ad deos transferre, divina (božje lastnosti) ad nos Ci., humana miscere divinis L. β) kar lahko človeka doleti, (človeški) dogodki (naključja, težave), človeško trpljenje, človeška usoda: fortuna humana fingit artatque ut lubet Pl., ferre humana humanitus Acc. fr., ferre humana Ci., omnia humana tolerabilia ducere Ci., humana respectare, humanorum respectu, humanorum spectatrix Amm.

2. človeški = človekoljuben, dobrohoten, ljubezniv = ljubezni poln, mil(osten), prijazen, vljuden (naspr. inhumanus, superbus): factum aut inceptum Ter., ingenium Ter., Ci., aequitas, sensus Ci., sensus humanissimus Plancus in Ci. ep., homo humanissimus Ci., humanius nihil fieri potest Ci. ep., Cyrum … comem erga Lysandrum atque humanum fuisse Ci.

3. izobražen, olikan, omikan: gens humana atque docta (naspr. immanis atque barbara) Ci., Syracusani homines periti et humani Ci., Scipio … , homo doctissimus atque humanissimus Ci.

4. človeški = človeku primeren: cibi humaniores Cael.; od tod = neoviran, nezadržan: respiratio humanior Cael. — Adv. hūmānē in hūmāniter

1. (po) človeško, kakor se človeku spodobi, zmerno, mirno, vdano: vix humane pati Ter., humana humane ferre Ci., morbos toleranter et humane (po drugih: humaniter) ferre Ci., si qui forte … aliquid fecerunt humanius Ci., Paullus non humane de provincia loquitur Caelius in Ci. ep. ne kaj (ne prav) zmerno, saepius poëtice quam humane locutus es Petr.; iron.: intervalla vides humane commoda H. „človeku primerne“ (= inhumane incommoda); humaniter ferre Ci., humaniter vivere Ci. ep. življenje prav po človeško uživati.

2. človekoljubno, dobrohotno, ljubeznivo, milostno, milosrčno, zelo občutljivo, prijazno, vljudno: fecit humane Ci., quam humane nobiscum egerit hiems Sen. ph., quae (arbores) fructu … umbrarumque officio humanius iuvant Plin., diligentissime humanissimeque loqui Ci. ep., humanissime promisit Petr., litterae humaniter scriptae Ci. ap. Non., fecit humaniter Licinius, qui … Ci.

hydrophobicus 3 (gr. ὑδροφοβικός) kar zadeva strah pred vodo: passio Cael. strah pred vodo.

identifizierbar kar je mogoče identificirati; identifizierbar sein (to) je mogoče identificirati

ignorabile agg. kar ni treba vedeti

imaginable [-žinabl] adjectif kar se more (za)misliti

il a pour elle toutes les attentions imaginables izkazuje ji vse pozornosti, ki se sploh morejo zamisliti

imbalance [imbǽləns] samostalnik
neuravnovešenost, kar ni v ravnotežju
medicina porušeno ravnotežje

immerzu kar naprej

impersonal² [impə́:sənl] samostalnik
kar je brezosebno
slovnica brezosebni glagol

imponderabile agg.

1. netežen, netehtljiv, kar se ne da stehtati; imponderabilen

2. pren. nedoumljiv

impossible [ɛ̃pɔsibl] adjectif nemogoč, nemožen; izključen; fantastičen, neresničen; masculin kar je (človeško) nemogoče

par impossible v malo verjetnem primeru, česar ni pričakovati
rendre impossible onemogočiti
tenter l'impossible poskušati nekaj nemogočega
à l'impossible nul n'est tenu od nikogar ne moremo zahtevati nekaj nemogočega

improvisation [-sjɔ̃] féminin improvizacija; kar je narejeno brez posebne priprave

inavouable [inavwabl] adjectif kar se ne da priznati; prikrit, sramoten

indīgnitās -ātis, f (indīgnus)

1. nevrednost, ničvrednost, malovrednost, malopridnost: Q., Iust., Amm., is, qui indignitate servos vicit Ci., homines propter indignitatem suam diffisi sibi Ci.

2. metaf. kar je nedostojno, nespodobno, kar vzbuja ne(je)voljo ali ogorčenost, nespodobnost, podlost, nespodobno ravnanje (vedenje), sramota: Iust., Suet., congemuit senatus, neque tamen satis severe pro rei indignitate decrevit Ci., iniuriae i. Ci., indignitates contumeliasque perferre C., indignitatibus compulsi ad … L., haec i. augebat animos (z ACI) L., versatur mihi ante oculos indignitas calamitatis Ci.

3. meton. ne(je)volja, ogorčenost, razsrjenost, srd: Iust., Suet., tacita poterit esse nostra indignitas? Ci., primum miseratio, deinde indignitas, et ex ea ira L.

in-docilis -e

1. nepoučljiv, nedovzeten za učenje, trdoglav, težko se učeč: homo Ci., nimis indociles quidam tardique sunt ki se jih ne prime noben nauk, gluhi za nauk, Plin., Ci., indocilis grex H., hirundo Pl.; z gen.: pacis modique Sil.; z dat.: imitandis turpibus Iuv., quieti Sil.; pesn. z inf.: Cl., mercator indocilis pauperiem pati H. ki se ne privadi, fidem exuere Sil., tristia ferre Sil., loqui Lucan., teneri Stat.

2. nenaučljiv, česar se ni moč naučiti: ingeniī magnitudo non desiderat indocilem usus disciplinam Ci.

3. meton.
a) nevešč, neizkušen, neizobražen, surov, preprost: agricola indocilis caeli Plin., guttur (avis) O., is genus indocile ... composuit V., auriga Sil., non indociles lugere Sen. tr.
b) nepripraven za kaj: terra indocilis Cereri Sil., arbores indociles nasci alibi Plin.

4. kar se ni učilo, nepokazan, nenaučen: via Pr., numerus O. neumeten.

indu, e [ɛ̃dü] adjectif neumesten, neprimeren, nepriličen; nenavaden; neupravičen, neopravičen; commerce, juridique nedolgovan; masculin kar ni dolgovano

à une heure indue o neprimernem času
somme féminin indue nedolgovana vsota
réclamer la restitution de l'indu terjati povrnitev nedolgovane vsote