Franja

Vesta -ae, f (gr. ἑστία [iz *Ƒεστία] domače ognjišče, Ἑστία Hestija (boginja); indoev. kor. *u̯es svetiti, goreti (prej so besedo izpeljevali iz kor *u̯es- muditi se, (pre)bivati; prim. skr. vásati (on) prebiva, mudi se, vā́stuḥ bivališče, hiša, gr. ἄστυ, got. wisan biti, muditi se, stvnem. wësan biti, nem. gewesen)

1. (domače) ognjišče, ognjiščni ogenj: ter liquido ardentem perfudit nectare Vestam V., renovata focis et paupere Vesta lumina Sil.

2. pooseb. Vésta, po grškem mitološkem izročilu hči Kronosa in Ree, po rimskem mitološkem izročilu pa hči Saturna in Ops (Ops), Jupitrova sestra. V Rimu zelo čaščena Vesta je bila boginja domačega ognjišča in ognjiščnega ognja, domačnosti in čistega družinskega življenja. V njenem okroglem svetišču na jugovzhodnem delu rimskega Foruma ob stari kraljevi hiši (regia) so za njeno bogoslužje skrbele device vestalke (gl. spodaj) pod budnim nadzorom najvišjega svečenika (pontifex maximus), ki je stanoval v kraljevi hiši. Najpomembnejša naloga vestalk je bila skrb za večni ogenj na državnem ognjišču Vestinega svetišča. Ta ogenj, ki so ga obnovili vsako leto 1. marca, je bil tako rekoč podoba boginje (ker v njenem svetišču ni bilo nobenega kipa). Če je ogenj ugasnil, je bilo to zlovešče znamenje za državo; vestalko, ki je bila kriva, da je ugasnil, je pontifex maximus prebičal: Ci., L., V., Plin., Macr., Vestae sacerdos (= pontifex maximus) O. (o Cezarju), Iliaca ali Troica Vesta O. (ker je baje njeno bogoslužje prišlo iz Ilija (Troje) v Italijo z Enejem); elipt.: ad Vestae (sc. aedem) L., H., a Vestae (sc. aede) Ci. ep. Pozneje so Vesto istovetili z drugimi božanstvi, poseb. z boginjo zemlje (Terra = Cybele, Rhea): Serv., Vesta eadem, quae Terra O.; meton. Véstino svetišče: Vesta arsit O. — Od tod adj. Vestālis -e Vésti posvečen, Véstin: sacra Vestalia O. ali subst. samo Vestālia -ium, n: Varr. vestálije, Véstin praznik, ki so ga obhajali 9. junija; foci (ogenj), ara Lucan., cohors Lucan. vestalk, virgo Vestalis Ci., L. idr. ali subst. samo Vestālis -is, f (L., O., Plin., Val. Max.) Véstina devica, Véstina svečenica, devica vestálka, vestálka. Za vestalke (sprva so bile štiri, pozneje jih je bilo šest) je izbral (nav.) pontifex maximus od šest do deset let stare deklice; te so morale zavezane devištvu vztrajati v svečeniški službi celih 30 let: deset let so se učile, deset let so opravljale bogoslužje, deset let pa so poučevale mlajše vestalke: (sc. Numitor) fratris filiae Reae Silviae per speciem honoris, cum Vestalem eam legisset, perpetua virginitate spem partus adimit L., virginem Vestalem ali samo virginem capere Gell., defunctaque virgo Vestalis Laelia, in cuius locum Cornelia … capta est T., virgo Vestalis maxima (najstarejša) Suet., Cornelia Vestalium vetustissima T. šele po 30 letih službe se je smela vestalka vrniti v domačo hišo in se poročiti, a to se je zgodilo zelo redko. če je vestalka prelomila obljubo čistosti, je zagrešila incestum; za kazen so jo živo zakopali na „zločinskem polju“ (campus sceleratus). Vestine svečenice so Rimljani zelo spoštovali; pesn.: Vestales oculi O. oči, kakršne se spodobijo za vestalko = sramežljive oči.

vīcus -ī, m (iz *u̯oik̑os, indoev. kor. *u̯īk-; prim. skr. vēśáḥ hiša, viṭ, víś- hiša, bivališče, vēśāḥ sosed, veśman hiša, bivališče, umbr. vocu-com, acc. vuku, vuku-kum, lat. vīcīnus, lat. vīlla [iz *vīcsla], gr. οἶκος [iz Ƒοῖκος] hiša, οἰκία hiša, οἰκέω stanujem, οἴκαδε domov, sl. vas, lit. viẽšpat(i)s gospodar, let. wêsis, vìesis gost, got. weihs = stvnem. wich vas, nem. Weichbild obrobje, obmestje)

1. podeželski dvorec, podeželsko (vaško, kmečko) posestvo, kmetija, domačija, zunanje obzidje, ograda: ad me scribis te vicum vendituram Ci. ep., quid vici prosunt aut horrea? H.

2. sinekdoha vas, naselje, zaselek, selišče (starejše selo), trg: maritimus vicus L., exurere vicos Ci., oppida … , vicos … , reliqua privata aedificia incendunt C., iura dare per pagos vicosque T.

3. meton. mestni (pre)del, mestni okraj, mestna četrt, vrsta hiš, cesta, ulica: O., Petr., Iuv., Suet., Veg. idr., nullum in urbe vicum … esse dicebant in quo non Miloni conducta esset domus Ci., vicos plateasque inaedificat C., deferar in vicum vendentem tus et odores (= Velabrum) H., dimensis vicorum ordinibus et latis viarum spatiis T., vicus Cyprius, Tuscus, Iugarius, sceleratus L. (imena cest v Rimu; gl. ustrezne adj.), magistri vicorum L. ulični predstojniki.

vīlla -ae, f (iz vīesla; prim. vīcus)

1. podeželska pristava, podeželski dvorec, podeželsko (selsko) posestvo, podeželska posest, zaselek, vila, starejše zaselje, (v)ladanje: Ca., Ter., H., Plin., Gell. idr., rustica pristava za kmetijsko rabo, in urbana krasen podeželski dvorec le za zabavo: Varr. ali urbana podeželski dvorec, v katerem biva gospod(ar), rustica pristava, v kateri prebivata vilicus, vinitor idr. sužnji delavci, in fructuaria pristava, kjer hranijo poljske pridelke: Col. idr., Verres hebet plenam domum (hišo v mestu), villas refertas Ci., domus in Palatio, villa in Tusculano Ci., villa magnifica Ci., quia frumenta aut in agris aut in villis sunt Ci., esse villam totius anni (celo leto prijetno bivališče) Sen. ph.; poseb. vīlla publica „mestni dvorec“, javno poslopje na Marsovem polju, v katerem so oblastniki opravljali cenitev imetja rimskih državljanov in vojaške nabore; tam so tudi nudili bivališče poslancem tujih narodov, ker ti niso smeli v mesto: Varr., L., Val. Max., Fl., Aur.; podoben dvorec je nameraval zgraditi tudi Cezar: Ci. ep.

2. = rus: Plin. iun.

3. vas, naselje, starejše selo: villae coloni Ap.

violer [vjɔle] verbe transitif posiliti (une femme žensko); prekršiti (les lois, un traité, la Constitution, les droits, les règles, les principes zakone, pogodbo, ustavo, pravice, pravila, načela); oskruniti (une tombe, un sanctuaire grob, svetišče)

violer ses promesses, son serment, sa foi ne držati svojih obljub, prelomiti svojo prisego, svojo dano besedo
violer un secret izdati tajnost
violer la porte de quelqu'un; un domicile s silo vdreti h komu, v hišo (bivališče, dom)

Vulcānus (starejše Volcānus) -ī, m (domnevno izpos. iz etr. ali katerega od sredozemskih, verjetno egejskih jezikov; prim. skr. ulkā́, ulkuṣī ognjeni pojav, meteor, gr. [kretsko] Ƒελχανός = Ζεύς)

1. Vulkán (Volkán), hromi bog ognja in kovaštva, poistoveten z grškim Hefajstom ( Ἥφαιστος), v mitologiji sin Jupitra in Junone, Venerin soprog, Amorjev rejnik, s Kiklopi nebeški orožar: Ci., C., L., O., H., Hyg.; insula Vulcani (Ἡφαίστου νῆσος) L. Vulkanov otok, sicilski obali najbližji in najjužnejši izmed Liparskih otokov (zdaj Vulcano ali Vulcanello). Ker je bilo tam zelo pogosto opaziti vulkansko aktivnost, so ga imeli za Vulkanovo bivališče in so ga zato tudi poimenovali po tem bogu: V., Pl. idr., insulae Vulcani L. Vulkanovi otoki = Liparski otoki.

2. meton. = ogenj, plamen: Volcanum in cornu conclusum geris Pl. (o kuhanju), Volcano studes Pl. (o kuharju), Vulcanum naribus efflant … tauri O., totis Volcanum spargere tectis V., furit … Volcanus V. — Od tod adj.

1. Vulcānius (Volcānius) 3
a) Vulkánov (Volkánov), Vulkánu (Volkánu) posvečen, vulkán(ij)ski (volkán(ij)ski): Vulcania munera, currūs O., Vulcania Lemnos O. (kot vulkanski otok) Vulkanu posvečen, insulae Volcaniae Plin. Volkanovi (= Liparski) otoki, Volcania arma Ci. kakršno izdeluje Vulkan.
b) vulkanski, ognjen, ognja (gen.): vis Luc. ap. Non., acies V., pestis Sil. = ogenj, amnis Cl. tok lave.

2. Vulcānālis (Volcānālis) -e Vulkánov (Volkánov): flamen Varr., Macr.; kot subst. Vulcānal (Volcānal) -ālis, abl. -ālī, n Vulkanál (Volkanál) = Vulkanovišče (Volkanovišče), Vulkanu posvečeni kraj (area) v Rimu nad komicijem (zboriščem): Plin., Aur., Fest.; pl. Vulcānālia -ium in -iōrum, n vulkanálije, Vulkanov praznik, obhajan 23. avgusta z igrami v Flaminijevem cirkusu: Varr., S. ap. Non., Col., Plin., Plin. iun., Serv. idr.

začásen (-sna -o) adj.

1. temporaneo; passeggero; transitorio:
začasna izguba spomina amnesia temporanea

2. temporaneo, provvisorio:
začasno bivališče residenza temporanea
začasna rešitev soluzione provvisoria

3. temporaneo, avventizio, precario:
začasna zaposlitev impiego avventizio
začasna vlada governo interinale, d'affari, di parcheggio
začasna funkcija interinato
začasna nastanitev accantonamento
voj. začasna nesposobnost rivedibilità
začasna odstranitev sospensione
jur. začasna odškodnina provvisionale
začasna prekinitev dela aspettativa
voj. začasen odpust congedo provvisorio
jur. začasen odvzem lastnine (zaseg) sequestro
med. začasno izboljšanje recesso

zaménjati (-am) | zamenjávati (-am) perf., imperf.

1. cambiare, scambiare:
zamenjati denar cambiare il denaro
zamenjati bivališče cambiare residenza
zamenjati službo cambiare lavoro

2. cambiare, sostituire:
trener je med tekmo zamenjal dva igralca nel corso della partita l'allenatore sostituì due giocatori

3. dare il cambio, sostituire:
čez en mesec bo to skupino zamenjala druga fra un mese un nuovo gruppo darà il cambio a quello attuale

4. sostituirsi, sottentrare:
noč je zamenjal jutranji mrak alla notte sottentrò il primo albeggiare

5. scambiare:
zamenjati nekoga za koga drugega scambiare qcn. per un altro
zamenjati strupene in užitne gobe scambiare i funghi velenosi con quelli buoni

zasil|en (-na, -no)

1. behelfsmäßig, provisorisch; (za prvo silo) notdürftig
kot zasilen für den Behelfsfall
biti zasilen ein Notbehelf sein

2. Behelfs-, Not- (priključek ceste die Behelfsausfahrt, ukrep die Behelfsmaßnahme, razsvetljava die Notbeleuchtung, rešitev die Notlösung, sani der Notschlitten, Behelfsschlitten, svetilka das Notlicht, bivališče die Behelfsunterkunft, Notunterkunft, das Behelfsheim, ležišče das Notlager, sredstvo das Behelfsmittel, nosila die Behelfstrage)

3. (pomožen) Hilfs- (oznaka die Hilfsbezeichnung)

Αἰαίη, ἡ priimek Kirke; νῆσος njeno bivališče.

ἑδραῖος 3 in 2 (ἕδρα) 1. ki ima stalno bivališče, stalno naseljen, stalen. 2. sedeč, miren, trden, nepremičen NT.

ἔπ-αυλις, εως, ἡ (αὖλις) stanovanje, dvorišče, bivališče, posestvo, zemljišče, tabor, dvor NT.

Ἔρεβος, ἔρεβος ους, τό ep. [gen. Ἐρέβευς in Ἐρέβεσφιν] ep. in poet. tmina, tema, mračni spodnji svet, temno podzemlje, bivališče mrtvih, ὕφαλον temna morska globina; Ἔρεβόσδε v podzemlje.

ἑστία, ἡ, ion. ἑστίη [Et. iz ϝεστία, kor. wes, gl. ἄστυ in ἄεσα] 1. (domače) ognjišče, oltar; pren. dom, hiša, bivališče, stanovanje, družina, domovina, svetišče. 2. pers. Vesta, boginja domačega ognjišča.

ἦθος, ους, τό [Et. poleg ἔθος, gl. ἔθω] 1. a) navadno bivališče, stanovanje, sedež; b) dežela, domovina, stan, mesto; pri živalih: hlev, staja, svinjak, pašnik. 2. navada, šega, običaj. 3. značaj, mišljenje, življenski nazori.

θαλάμη, ἡ ep. (gl. θάλαμος) ležišče, bivališče, skrivališče.

ἵδρῡμα, ατος, τό (ἱδρύω) 1. ustanovitev, sedež, stanovanje, bivališče. 2. kip, božja podoba.

κευθμός, ὁ, κευθμών, ῶνος, ὁ κεῦθος, ους, τό ep. 1. skrivališče, skrita globel, globina; poet. prepad, brezdno, jama, γαίης zemeljske dolbine. 2. hlev, svinjak. 3. bivališče, ležišče, grobnica νεκύων.

μετα-νάστης, ου, ὁ [Et. ναίω iz νασjω prebivati] ep. ion. ki menja svoje bivališče, priseljenec, tujec.

μετ-ανίσταμαι med. [fut. μεταναστήσομαι, aor. μετανέστην] menjam bivališče, odhajam (drugam), iz-, preselim se, umikam se εἴς τι, παρά τινα preidem, zatečem se h komu.

νομός, ὁ (νέμω) ep. poet. 1. = νομή pašnik, paša, νομόνδε na pašo, ἐπέων πολὺς νομός polje besed je široko. 2. odkazano bivališče, stanovanje, okraj, pokrajina (poseb. v Egiptu).