ἀν-ευφημέω kličem εὐφήμει; zakričim, zavekam.
ἀν-εύχομαι d. m. poet. prekličem svojo željo ali prošnjo.
ἀν-έφικτος 2 (ἐφ-ικνέομαι) kar se ne da doseči, nedosežen, nemogoč.
ἀν-εχέγγυος 2 ki ne jamči, ki ne upa na uspeh; διὰ τὸ τὴν γνώμην ἀνεχέγγυον γεγενῆσθαι ker so izgubili zaupanje do samega sebe = ker so obupali nad srečnim uspehom.
ἀν-έχω, soobl. ἀν-ίσχω [impf. ἀνεῖχον, fut. ἀνασχήσω, ἀνέξω, aor. ἀνέσχον, ep. ἀνέσχεθον, inf. ἀνσχεθέειν, pf. ἀνέσχηκα; med. impf. ἠνειχόμην, fut. ἀνέξομαι, ἀνασχήσομαι, aor. ἀνεσχόμην, ἠνεσχόμην, imp. ἀνάσχεο, ἄνσχεο] I. act. 1. trans. a) kvišku držim, povzdigujem nad kaj, dvigam χεῖρας θεοῖς (roke k molitvi); εὐχάς pošiljam molitve kvišku, molim (z vzdignjenimi rokami), τὶ θεῷ vzdignem kaj kot dar ali pokličem boga za pričo; σημεῖον πυρός dam ognjeno znamenje; λαμπάδας nažgem (ženitne) plamenice; εὐδικίας čuvam, cenim, spoštujem; κισσόν imam rad, skrivam se pod bršljanovim listjem; μαζόν držim kvišku, kažem prsi; b) zadržujem, oviram, ἵππους, τοῦ φονεύειν; obvarujem česa τινά τινος; τὴν Σικελίαν, μὴ ὑπ' αὐτοὺς εἶναι so obvarovali S., da ni. 2. intr. a) molim iz česa, kvišku štrlim (o skali), vzhajam (o solncu), izviram, dvigam se iz vode, stezam se v morje, segam, raztezam se do, καμάτων prebolim, pretrpim; b) rastem, nastajam iz česa; ἀνέχει τί τινι kaj prihaja, nastaja komu; c) preneham, prestanem, ὕδωρ dež poneha, οὕτως ἀνεῖχον tako so oklevali. II. med. 1. kvišku držim (pred seboj), držim se po koncu, ἀνασχόμενος zamahnivši. 2. zdržim, prenesem (τῶν οἰκείων ἀμελουμένων zanemarjanje), zdržim se, brzdam se, trdno stojim (Plut. Arist. 14) ;vztrajam, mirno čakam (Od. 11, 375), pretrpim, ἄνσχεο umiri se; s pt. pustim, dam, dovolim da; διψῶν prenašam žejo; εὖ πάσχων dam si izkazovati ljubav; οὐκ ἀνέχομαι ne odobravam; δέξασθαι upam si se upreti naskoku; ξείνους sprejemam gostoljubno, trpim pri sebi; ἀνέξομαι κλύουσα mirno bom poslušala.
ἀν-ηβάω zopet se pomladim.
ἀν-ηγέομαι d. m. ion. naštevam, pripovedujem.
ἀν-ηγέρθη, ἀν-ήγρετο gl. ἀν-εγείρω.
ἀν-ήκεστος 2 (ἀκέομαι) neozdravljiv, hud, poguben, usodepoln; neodpustljiv, neznosen; χαρά pogubna, divja radost; βουλεῦσαί τι ἀ. περί τινος obsoditi koga na smrt. – adv. -ως neizprosno, kruto, trdosrčno.
ἀν-ήκοος 2 (ἀκοή) kdor ne sliši, nevešč, neveden τινός.
ἀν-ήκουστος 2 (ἀκούω) nezaslišan, nečuven, grozen, strašen.
ἀν-ήκω 1. sem gori prišel, dospel, gori segam, razprostiram se (do) εἴς τι; τοὖργον τόδε μεῖζον ἀνήκει ἢ κατ' ἐμὰν ῥώμαν to delo presega moje moči; πρόσω τῆς ἀρετῆς zelo sem napredoval v vrlini, sem zelo vrl; ἐς τοῦτο θράσεος ἀνήκω prišel sem do tolike predrznosti; ἐς τοῦτο εὐηθείης do tolike lahkomiselnosti; φρενῶν … ἐς τὰ ἐμεωυτοῦ πρῶτα οὔκω ἀνήκω nisem še prišel do najvišje stopinje svojega spoznanja; ἐς οὐδὲν ἀνήκει to ničesar ne dokazuje, ni nikake važnosti; γεωπεῖναι ἐς τὰ μέγιστα ἀνήκοντες so zelo ubogi na zemljišču. 2. ἀνήκει εἴς τινα zavisno je (zavisi) od koga, ἔς τι nanaša se na kaj. 3. NT spodobi se, primerno je; τὸ ἀνῆκον kar se spodobi.
ἀν-ήλιος 2 brez solnca, hladen, senčnat, temen.
ἀν-ήμελκτος 2 (ἀμέλγω) ep. nepomolzen.
ἀν-ήμερος 2 neukročen, neobdelan, sirov, divji; ὕλη pragozd.
ἀν-ηνάμην gl. ἀν-αίνομαι.
ἀν-ήνεμος 2 (ἄνεμος) brez vetra, brezvetrn, zatisen, ἀνήνεμος πάντων χειμώνων brez zimskih viharjev.
ἀν-ήνυ(σ)τος 2 (ἀνύω) ep. nedovršen, neskončen, brezuspešen.