Franja

orexis -is, acc. -im in -in, f (gr. ὄρεξις) poželenje, mik, sla (hlepenje) po jedi, tek, apetit: Iuv., Lamp.

originaire [ɔrižinɛr] adjectif prvoten, začeten; po rodu iz, doma iz

il est originaire de Suisse rojen je v Švici
il est originaire du pays (on) je domačin

originár -ă (-i, -e) adj.

1. prvoten, izviren, originalen

2. izvoren

3. po rodu

orīginitus, adv. (orīgō) prvotno, po svojem izvoru: Persae, qui sunt originitus Scythae Amm.

orior -īrī, ortus sum, toda oritūrus (iz *r̥-i̯ōr; indoev. kor *er- vzbujati, premikati; prim. skr. r̥ṇóti, r̥ṇváti (on) se dviga, se premika, gr. ὄρ-νυ-μι vzbujam, premikam, gibljem, ὄρ-ωρ-α razburjen sem, ὀρούω planem, ἔρνος mladika, veja, umbr. ortom (= ortum), urtas (= ortae, surgentes), urtes (= surgentibus), got. rinnan, rann, stvnem. rinnan = nem. rinnen, rennen)

1. dvigniti (dvig(ov)ati) se, vzdigniti (vzdigovati) se, vsta(ja)ti, nasta(ja)ti: consul oriens de nocte silentio L., ortus est longe saevior Catulus S. fr.; metaf.: oritur tempestas N., oriens ventus N., incendium ortum L., oritur clamor C., bellum Ci., caedes V., seditio Cu., rumor ortus Ci.

2. vziti (vzhajati), (po)kazati se, prikaz(ov)ati se, pojaviti (pojavljati) se: V., Col. idr., stella oriturque caditque O., lux oritur H. dan se zaznava, svita (dani) se, lux oriens Cat., dies oriens Tib., ortā luce C. ob jutru, zjutraj, solem atque lunam … semper occĭdere atque oriri … Lact., ab orto (vzhajajočega) sole Cu., ab orto usque ad occidentem solem L.; od tod oriens sol vzhod: ad orientem solem spectare C. proti vzhodu; pa tudi Jutrovo, Vzhod, Orient: Ci.; pren.: oritur monstrum V. se prikaže.

3. iziti (izhajati), pri(haja)ti, izvirati, nasta(ja)ti: Pl., Ter., Pac. ap. Ci., Plin., Plin. iun., Lucr. idr., unde haec flamma oritur? Enn. ap. Ci., Rhenus oritur ex Lepontiis C., Maeander ex arce summa ortus L., Tigris oritur in montibus Uxiorum Cu., amnes Caucaseo monte orti Cu., ex eo medio quasi collis oriebatur S. je vzkipeval, se je dvigal; pren.: aestūs oriuntur Cu. nastopa(jo), a naturā amicitia orta Ci., officia, quae oriuntur a suo cuiusque genere virtutis Ci.

4. (po)roditi se, iziti (izhajati), rodu kakega biti: Q., Vell., in quo (sc. solo) ortus es Ci., stirpe regiā ortus Cu., eā familiā ortus S., ortus ex eā familiā L., ex concubinā ortus S., Belgas esse ortos ab Germanis C., equestri loco ortus Ci., ex eodem loco ortus Ter., pueri orientes Ci. ki se rodijo (rojevajo), homo a se ortus Ci. = homo novus človek brez slavnih pradedov, ki je prvi izmed svoje rodovine dosegel kurulsko čast (ki je postal plemenit po svoji zaslugi), novinec v kurulski časti.

5. rasti, zrasti: oriens una Ci., pinus V., olea vitisque T.

6. priče(nja)ti se, zače(nja)ti se: Vell. idr., ab his sermo oritur Ci., nox oritur O., Belgae a Galliae finibus oriuntur C., initium turbandi omnia a feminā ortum est L. — Od tod

I. pt. pr. oriēns -entis, m (sc. sol) vzhajajoče sonce, vzhod, in sicer

1. sončni bog, Sonce, Sol: Stat., me saevus equis Oriens adflavit anhelis V., hinc Oriens cum se demiserit undis O.

2. meton.
a) jutro, vzhod (naspr. occidēns večer, zahod): simulacrum ad orientem convertere Ci., in orientem versum esse L., ad orientem vergere Cu. ali spectare Vitr., qui has nobiscum terras ab oriente ad occidentem colunt Ci., oriens aestivus Plin. poletna vzhodna stran (poletna stran sončnega vzhoda), oriens hibernus ali brumalis Col. zimska vzhodna stran (zimska stran sončnega vzhoda), oriens vernus vel solstitialis Gell.
b) Vzhod, Jutrovo, Orient: Plin. iun., ad orientis partes in exilium ibit Ci., orientis incolae (naspr. ad occasum habitantes) Plin., universum orientem in potestatem redigere Iust., spoliis orientis onustus V. —

II. pt. fut. pass. oriundus (nikdar oriendus!) 3 izhajajoč, izvirajoč, po rodu od kod, rodu (gen.): Pl. idr., nati Carthagine, sed oriundi ab Syracusis exule avo L., Argis, a Troiā, ab Lavinio, ab Albanorum stirpe L., ex Achaiā, ex Etruscis L., liberis parentibus Col.; metaf.: Albā oriundum sacerdotium L.

oriundo

A) agg. po rodu (iz kraja, dežele):
oriundo di Trieste Tržačan po rodu

B) m šport tuji igralec (v italijanskih moštvih)

oriundo izhajajoč, po poreklu, po rodu (de iz)

orizzontare

A) v. tr. (pres. orizzonto)

1. naravnati po horizontu

2. orientirati

B) ➞ orizzontarsi v. rifl. (pres. mi orizzonto) orientirati se; pren. znajti se

osmerák m jelen ili srndać, srnjak sa po četiri paroška na rogovlju

òsmina ž, osmìna ž
1. osmina, osmi del
2. osem
3. osminka: velika, mala osmina
4. muz. osminka, nota ki traja osmi del casa cele note
5. osmina: kmetovi su u njegov hambar ručili -u
6. osmina, osmi dan po prazniku

ossiculātim, adv. (os, ossis) po koščicah (kosteh): ossiculatim Parmenonem de via liceat legant Caecil.

òšklopčati se -ām se omehuriti se po komarjevih, bolšjih, steničjih pikih

otepáč m
1. mlatac koji udarajući snopom po buretu ili sličnom predmetu istresa prije vršidbe zrnje iz snopa
2. štap za istresanje zrnja iz snopa

otépati -am
I.
1. mlatarati: otepati z rokami v spanju
2. mahati: pes otepa z repom
3. tući, lupati (radi čišćenja): otepati lanene snope
4. lako udarajnći otresati: otepati sneg z obleke, prah s suknjiča
5. tjerati (ter-): otepati konju muhe
6. mlatiti: otepati hruške z drevesa
7. gumati, kusati: otepati polento; dan na dan otepati koruzni kruh
stalno jesti samo kukuruznicu, proju
8. udarajući snopom po buretu ili sličnom predmetu istresati prije vršidbe zrnje iz snopa, iz klasja: otepati pšenico
9. torokati, mlatiti: otepati neumnosti; otepati prazno slamo
II. otepati se
1. otimati se, braniti se: s palico se otepati psa; otepati se sitneža; otepati se dela
2. baviti se, nositi se: otepati se z revščino, s težavami
3. to se mu bo še otepalo
to će mu se još svetiti

otêpsti otepem
I.
1. lako udarajući otresti: sneg s klobuka, prah z obleke
2. omlatiti: otepsti oreh, jablano
3. udarajući snopom po buretu ili sličnom predmetu istresti, istjerati (-ter-) zrnje iz klasja: otepsti nekaj snopov pšenice
4. ekspr. pojesti: otepsti dva kosa kruha
II. otepsti se otresti se, kurtalisati se: otepsti se neprijetnih gostov; otepena ženska
sokačara

otpr̀titi -īm odgaziti po snegu, oditi in si delati gaz skozi sneg: nije mi bilo lako otprtiti, staza je bila sasvim zatrpana

outbox [autbɔ́ks] prehodni glagol
šport premagati po točkah (boks)

overland [óuvəlænd]

1. pridevnik
kopenski

2. prislov
na kopnem, po zemlji

pacifico agg. (m pl. -ci)

1. miroljuben, miren

2. pren. nesporen, sam po sebi razumljiv:
è pacifico che nesporno je, da

pacīscor, pacīscī, pactus sum (incoh. glag. pangere, sor. s pāx)

I. intr. pogoditi (pogajati) se, dogovoriti (dogovarjati) se, roki si poda(ja)ti, pogodbo skleniti (sklepati), poravna(va)ti (se), izgladiti (izglajevati), uravna(va)ti: p. cum illo paululā pecuniā Pl., cum decumano Ci., ne tollat ea area … nisi pactus erit Ci. brez pogodbe; z zahtevnim stavkom: Iust., ut mea sit … paciscor O., per occulta colloquia paciscitur magnā mercede cum Celtiberorum principibus, ut copias inde abducant L., non est meum … votis pacisci, ne Cypriae Tyriaeque merces addant avaro divitias mari H., nunc paciscor, sit (sc. cena) expedita Plin. iun. —

II. trans.

1. izgovoriti si kaj, pogoditi se za kaj: pretium, provinciam O., rem Corn., pacem L., cum aliquo HS LX Auct. b. Alx., Ciliciam sibi pactus erat Ci., Italici … Adherbali suadent, uti seque et oppidum Iugurthae tradat, tantum ab eo vitam paciscatur S.; occ.: puellam L. zaročiti se z deklico.

2. zavez(ov)ati se, obljubiti (obljubljati); z inf.: pactus erat Sicilia decedere L., Leucippo fieri pactus uterque gener O.; occ. v zameno da(ja)ti ali vzeti (jemati), zamenj(ev)ati, nadomestiti (nadomeščati), žrtvovati: vitam pro laude V., letum pro laude V. — Od tod pt. pf. pactus 3 (s pass. pomenom ) dogovorjen, izgovorjen, obljubljen, sklenjen: pacta mercede H., Q., pactum esse diem Ci.; abs. abl. pacto po pogodbi, po dogovoru, „pogodivši se“: L.; occ. zaročen: Turnus, cui Lavinia pacta fuerat L., pacta coniunx V.; subst.
a) pacta -ae, f zaročenka, nevesta: Vell., abducere pactas V.
b) pactus -ī, m zaročenec, ženin: Stat.
c) gl. pactum, ī, n.