Franja

віщу́н -а́ ч., vídec -dca m., známenje |usode| -a s.

замета f znamenje

знак m znak; znamenje; predznak;

3.
знак равенства enačaj;

3.
знак отличия red, odlikovanje;
под знаком индустриализации v znamenju industrializacije;
почтовый з. poštna znamka

знак² зна́ку́ ч., známenje -a s.

знамение n (zast.) znamenje; simbol;
крёстное з. znamenje križa, križ

знаме́ння -я с., známenje -a s.

отметина f znamenje, značka, oznaka

отпечаток m odtisk; sled; (pren.) znamenje;
несчастье наложило на него свой о. nesreča je pustila svoje sledove na njem

передві́стя -я с., napôved -i ž., známenje -a s.

подъём m vzdigovanje, dviganje, vzpon; klanec; oranje; navdušenje; (anat.) nart; znamenje (za spanje, vstajanje);
тяжёлый на п. okoren, počasen, ki ne hodi rad z doma;
п. духа polet duha;
п. искусств razcvet umetnosti;
говорить с подъёмом govoriti s poletom, navdušeno;
п. самолёта vzlet letala;
крутой п. strmina

помeт/помeткa f znamenje, značka, opazka, pripis na robu, marginalije

предвестие n znamenje, napoved

предзнаменование n znamenje, napoved česa

прикме́та -и ж., známenje -a s., lastnóst -i ž.

примета f poseben znak; znamenje (ki kaj pomeni);
описание примет osebni popis;
у меня есть на примете человек imam na misli človeka (za kako stvar);
быть на примете (zast.) biti na očeh, v mislih

разметка f zaznamovanje; znamenje, oznaka

Abnutzungserscheinung, die, znamenje obrabe

aluníţă -e f pega; bradavica, prirojeno znamenje

apex -icis, m

1. konica, ost, koničast konec, vrh, rt, kopa: flamma apicem per aëra duxit O. plamen se je koničasto dvignil v zrak, levis apex (sc. flammae) visus fundere lumen V. koničast plamen, huius (lauri) apes summum... obsedere apicem V., montis ap. O., Sil., ap. Peliacus O., Siculus (= Aetna) Lucan., gratus Iulo sublimis apex (sc. montis Albani) Iuv., obelisci Plin., eiusque (sc. falcis) velut apex pronus imminens mucro vocatur Col.; pren. vrhunec, najvišja stopnja: tenere summum apicem perfectionis Arn., dignitatum apices maximi Amm.

2. met.
a) konica šlema, vrh šlema, poseb. kovinska cev, v kateri tiči konjski rep: apicem summum (galeae) hasta tulit V.; odt. pren. čelada, šlem: ardet apex capiti V.
b) grebenast izrastek na ptičjih glavah: Plin.
c) na vrhu bele svečeniške kape (albus galērus) pripeta, z volno ovita oljkina šiba: Serv., P. F.; od tod pren. koničasta kapa, stožčast klobuk, in to: α) iz krzna žrtvovanega jagnjeta sešita, z oljkino šibo okrašena stožčasta svečeniška kapa: lanigeri apices V., ap. Dialis (Jupitrovega svečenika) Val. Max., cui libet apicem Dialem imponamus L. = naredimo za Jupitrovega svečenika, apex, qui est sacerdotum insigne, dictus est ab eo, quod comprehendere vinculo antiqui apere dicebant P. F. β) = tiara azijskih vladarjev: ab aquila Tarquinio apicem impositum Ci., regum apices H. krone, naglavja, diademi, apicis nobilitatus auctoritate Amm.; met. kraljevska oblast: apicem Fortuna sustulit H.; pren. okras, čast: apex est autem senectutis auctoritas Ci.
č) gram. α) znamenje dolžine nad samoglasniki (npr. á, šele pri poznejših slovničarjih ā): Q. in pozni slovničarji; pren.: nullum apicem quaestionis praetermittere Arn. niti pičice vprašanja ne preskočiti, disputare de apicibus iuris Ulp. (Dig.) o pravnih malenkostih. β) apices litterarum Gell. potegi črk; met. (v pozni ces. dobi) pisanje, spis, pismo: apicum oblator Sid., poseb. apices sacri Sid. ali apices Augusti Cod. Th., Cod. I. cesarski dopisi, lectores divinorum apicum Cod. Th.

auspex -spicis, m, redkeje (pesn.) f (avis in specere)

1. ptičegled(ec), ki vedežuje iz ptičjega leta, oglašanja in zobanja (starejše ime za avgura): providus H., latores et auspices legis curiatae Ci. ep. o Cezarju, ki je kot konz. predlagal ta zakon, in o Pompeju, ki je kot avgur k temu priredil avspicije; o ptičih, ki dajejo znamenja: hi (galli gallinacei) victoriarum omnium auspices Plin. naznanjevalci.

2. pren.
a) voditelj, varuh, zavetnik, zaščitnik: nil desperandum Teucro duce et auspice Teucro H., te auspice O., auspice Phoebo Stat., divis (dis) auspicibus V., auspicibus deis O., auspices operum coeptorum V. pospeševalci, auspice Musā H. = adiuvante Musā.
b) zakonski posrednik (o osebi, ki je posredovala pri sklepanju zakona, prejemanju dote, prirejanju svatovščine idr.: Ci. idr., velut auspicibus nobilissimis populis deductas esse L., illam audisse auspicum verba T.
c) (o rečeh) ugodno znamenje dajajoč, ugoden: auspice dextrā Sen. tr.