Franja

ùgnati ùgnām (dial. ùženēm)
1. segnati v: iz pameti je teže izagnati zabludu nego u nju ugnati istinu
2. pognati: ugnati strah u kosti kome; ugnati koga u grijeh zapeljati koga v greh; ugnati koga u laž prisiliti koga v laž; ugnati koga u red prisiliti koga na red

unrepented [ʌnripéntid] pridevnik
neobžalovan (sin greh)

vēcchio

A) agg. (m pl. -chi)

1. star:
essere più vecchio di Matusalemme, di Noè pren. biti star kot Metuzalem

2. starejši:
Palma il vecchio, Plinio il vecchio Palma, Plinij starejši

3. star, uležan:
luna vecchia stari mesec, zadnji krajec
vino vecchio staro vino

4. star, starinski, starega kova (iz prejšnjih časov):
le vecchie mura staro obzidje
il vecchio testamento stara zaveza
vecchio stampo, vecchio stile pren. star:
un signore vecchio stampo, stile gospod starega kova

5. star (zastaran, ukoreninjen):
una vecchia abitudine stara navada
il vecchio Adamo izvirni greh, nagnjenost k zmoti (človeške narave)
una vecchia conoscenza stari znanec (tudi iron.);
la vecchia guardia stara garda

6. pren. zastarel

7. pren. star, obrabljen, oguljen, ponošen:
abito vecchio stara, ponošena obleka
roba vecchia starina

8. pren. previden; vešč:
vecchia volpe pren. star lisjak
essere vecchio del mestiere biti vešč v čem

B) m (f -ia)

1. starec, starejša oseba:
ospizio dei vecchi dom za starejše občane
i miei vecchi pog. moji starši

2.
vecchi pl. predniki

3. staro, zastarelo

venial [ví:niəl] pridevnik (venially prislov)
odpustljiv (napaka, greh); oprostljiv

venial sin religija mali greh

veniale agg.

1. relig. mali:
peccato veniale mali greh

2. odpustljiv

véniel, le [venjɛl] adjectif odpustljiv

faute féminin vénielle majhna, odpustljiva napaka
péché masculin véniel odpustljiv (mali) greh

vomissement [-mismɑ̃] masculin bljuvanje, bruhanje

retourner à son vomissement (figuré) pasti zopet v stari greh

zabrêsti to wade (v into)

zabrêsti v dolgove to get (ali to run) into debt
zabrêsti v greh to slide into sin
zabredel je v slabe navade he has slid into bad habits

zagrešíti (-ím) perf. commettere (un errore, un reato), perpetrare (un delitto); sbagliare; macchiarsi (di):
zagrešiti izdajstvo macchiarsi di tradimento
zagrešiti greh commettere peccato
zagrešiti napako sbagliare

zapeljáti (-péljem) | zapeljeváti (-újem)

A) perf., imperf.

1. trasportare, portare; recapitare (con un mezzo di trasporto):
zapeljati do postaje, v mesto portare alla stazione, in città
zapeljati avtomobil v garažo mettere l'auto nel garage

2. (di veicolo) arrivare, portare, entrare; sorpassare:
zapeljati pred hišo portare l'auto davanti alla casa
prehitro zapeljati v ovinek entrare in curva, affrontare la curva troppo velocemente
avtobus je zapeljal na postajo la corriera è arrivata alla stazione
zapeljati v škarje rischiare lo scontro (nel sorpasso)

3. andare, deviare, svoltare (con la macchina):
zapeljati s parkirišča na cesto andare dal parcheggio sulla strada
zapeljati naprej, nazaj andare avanti, fare marcia indietro
zapeljati s ceste deviare dalla strada
žarg. avt. zapeljati skozi rdečo luč passare col rosso, bucare un semaforo

4. portare, condurre:
zapeljati na sprehod, v kino portare qcn. a passeggio, al cinema

5. pren. traviare, pervertire; indurre; ingannare:
zapeljati koga h kraji indurre qcn. a rubare
zapeljati koga v zmoto indurre qcn. in errore
rel. zapeljati koga v greh indurre qcn. a peccare
zapeljati koga s slabim zgledom traviare qcn. col cattivo esempio
zapeljati koga na kriva pota sviare qcn. dalla retta via
njen videz ga je zapeljal, da jo je imel za zdravo la credette sana, ingannato dall'aspetto esteriore

6. sedurre:
zapeljati koga z lepoto sedurre qcn. con la bellezza
zapeljal jo je in potem zapustil la sedusse e poi abbandonò

B) zapeljáti se (-péljem se) perf. refl. andare (con un mezzo di trasporto):
zapeljati se z vlakom na morje andare al mare in treno
pasti in se zapeljati po bregu navzdol cadere e scivolare giù per il pendio

ἄγνοια, poet. ἀγνοία, ion. -ίη, ἡ (ἀγνοέω) 1. neznanje, nevednost, ὑπ' ἀγνοίας iz nevednosti. 2. nespamet, zmota, pregrešek, greh.

αἰσχρός 3 (αἶσχος) [comp. αἰσχίων, αἴσχιον, sup. αἴσχιστος] 1. (telesno) grd, nespreten, nesposoben (πρός τι), nedostojen. 2. (moralno) grd, sramoten, nespodoben; τὸ αἰσχρόν sramota, greh. 3. ἔπεα sramotilne besede. – adv. -ῶς sramotno.

ἀλιτρία, ἡ poet. greh, zlobnost, hudobija.

ἁμαρτάς, άδος, ἡ, ion. ἁμάρτημα ατος, τό ἁμαρτία, ἡ pomota, napaka, pregrešek, greh περί τι.

ἀμπλάκημα, ατος, τό ἀμπλακία, ἡ zmota, pregrešek, prestopek, greh.

ἀνομία, ἡ 1. brezzakonje, samovoljnost. 2. nezakonitost, nepostavnost, predrznost, NT krivičnost, greh.

ἄτη (ᾱ) ἡ [Et. iz ἀϝά-τᾱ, kor. awa, poškodovati, gl. ἀάω] 1. nesreča, kazen, poguba, nezgoda; o ljudeh: pogubonosen, nesrečen. 2. zaslepljenost, omama, omotica, zmotnjava. 3. greh, krivda, zločin. 4. pooseb. Ἄτη boginja nesreče.

ἐνθῡμιστός 3 ion. = ἐνθύμιος; ἐνθυμιστόν τι ποιοῦμαι ženem si k srcu, smatram za vredno, da se uvažuje, smatram za greh.

ἵστημι [Et. kor. sthā, iz σι-στη-μι, lat. sisto, sto (iz sthājō), slov. stojim, stati (iz stojati). – Obl. impf. ἵστην, fut. στήσω, aor. 1 ἔστησα, pass. praes. ἵσταμαι, impf. ἱστάμην, aor. ἐστάθην, fut. σταθήσομαι, adi. verb. στατός, στατέον; med. fut. στήσομαι, aor. ἐστησάμην, aor. 2 act. ἔστην, pf. ἕστηκα, plpf. εἱστήκειν in εἱστήκη, fut. 3 ἑστήξω, v pf. tudi krajše oblike ἕστᾰτον, ἕστᾰμευ, ἕστατε, ἕστᾰσι, plpf. ἕστᾰσαν, cj. ἑστῶ, opt. ἑσταίην, inf. ἑστάναι, pt. ἑστώς, -ῶσα, -ός, -ῶτος, -ώσης – ep. impf. act. iter. ἵστασκε, aor. 1 act. 3 pl. ἔστασαν, aor. 2, 1 sg. στῆν, 3 sg. iter. στάσκεν, 3 pl. ἔστᾰν, στᾰ́ν; cj. 2 sg. στήῃς, 3 sg. στήῃ, 1 pl. στήομεν, στέωμεν, στείομεν, 2 pl. στήετε, 3 pl. στέωσι, στήωσι, στείωσι, inf. στήμεναι, pf. ind. 2 pl. ἕστητε, imp. ἕστᾰθι, inf. ἑστάμεν(αι), pt. gen. ἑστᾰότος in ἑστεῶτος – ion. pr. act. 3 sg. ἱστᾷ, 3 pl. ἱστέασι, pass. 3 pl. ἱστέαται; impf. 3 pl. ἱστέατο, aor. 2 act. cj. στέωμεν, στέωσι, pf. 3 pl. κατεστάαται – poet. pr. imper. in impf. 2 sg. ἵστω]. I. act. 1. trans. (praes., impf., fut., aor. 1) a) postavljam τρόπαιον, τεῖχος, ἔγχος πρὸς κίονα; ἀγχί τινος postavljam, priženem blizu koga, uredim, postavim v bojni red στίχας, vzdignem λόγχας, naredim, postavim za kaj τύραννον, ὕπαρχον, σὲ κύριον τῶν τέκνων vrnem ti tvoje otroke; νόμον potrdim, utrdim NT, δικαιοσύνην uveljavim NT; b) storim, da se kaj vzdigne κῦμα, napravljam νεφέλας, vzdigujem κόνιν, začenjam, povzročam, vnemam ἔριν; μῆνιν (raz)jezim se, βοήν zaženem krik, χορούς prirejam ples, παννυχίδα obhajam nočno slovesnost, κτερίσματα prinašam žrtve, φυλόπιδα, μάχην začenjam, ὀρθὸν κρᾶτ' držim glavo pokoncu, οὖς vlečem na uho, τρίχας lasje mi vstajajo, se mi ježe; pass. ἀγορὴ ἵσταταί σφι skupščino imajo; c) ustavljam, zadržujem, oviram ἵππον, λαόν; ἡμιόνους, μύλην; πρόσωπον σπουδαίως zgrbančim čelo, naredim resen obraz, ὄμματα ἔστησεν oči so mu osteklenele, stemnilo se mu je pred očmi; νῆας izkrcam, zasidram; στῆσόν με ustavi me; d) tehtam, odtehtam, odmerim; pren. ἁμαρτίαν vštejem v greh. 2. intr. (aor. 2, pf., plpf., fut. 3) a) postavim se (kam), ustavim se, stopim, pristopim; pf. postavil sem se, stojim, ἐς ἀρχήν zasedel sem prestol α.) stopim, postavim se komu nasproti τινὶ πρόμαχος, κατά τινος, πρός τινα; β.) sem, bivam v gotovem stanju (= εἶναι) ποῦ τύχης, ἐς ὀρθόν sem srečen, ἵν' ἕσταμεν χρείας ker smo v tako žalostnem stanju, ἐπὶ παντί τῳ χρείας ἵσταμένῳ vselej, kadar mu pride kakšna potreba, τὰ νῦν ἑστῶτ' οἰκτρὰ ἡμῖν sedanje razmere so za nas (pre)žalostne; γ.) vstanem βάθρων, dvignem se κῦμα, nastopim, začenjam se φύλοπις, μάχη, μείς, ἱστάμενος μήν začetek meseca (= prvih devet dni meseca), ἔαρος ἱσταμένου v začetku pomladi: Λεωνίδῃ ἑστάναι Leonidi na čast stati pokoncu, πρὸς αἰσχρὰ πράγματα bavim se s slabimi dejanji (vdajam se), τρίχες ὀρθαὶ ἔσταν lasje so stali pokoncu, so se ježili, κρημνοὶ ἕστασαν so moleli, štrleli kvišku; δ.) ustavim se, vzdržim naskok, ἐμποδών τινι sem komu na poti, oviram koga; b) obstanem, stojim pri miru, mirujem, δοῦυρα ἐν γαίῃ obtiče v zemlji; s pt. neham; τινί, ἔν τινι držim se česa, vztrajam pri čem. II. med. postavljam sebi (zase) τρόπαιου, začenjam (zase) πόλεμον, μάχην; urejam, uvajam, dajem ἤθεα καὶ νόμους.

νέμεσις, εως, ἡ [ion. ιος, ep. dat. νεμέσσι] 1. pravična nejevolja, zamera, srd, graja, jeza bogov, božja sodba, kazen, maščevanje. 2. vzrok nejevolje ali graje, sramota, οὐ νέμεσις ni zameriti, ni grajati, νέμεσις ἔπεστι greh je, ne sme se, νέμεσις γάρ greh bi bil. 3. strah pred grajo ali sramoto, čut za poštenje. 4. Νέμεσις, ἡ boginja osvete.