-
ἀνθρωπο-φῠής 2 (φυή) ion. človeške narave, človeku podoben, človeški.
-
βρότειος 3 in 2 βρότεος ep. in poet. umrljiv, smrten, človeški.
-
βροτός 2 [Et. iz μροτός (prehodna oblika μβρο-), kor. mer "umreti", lat. morior, mors; slov. umreti, s-mr-t; nem. Mord] ep. poet. umrljiv, smrten, človeški; subst. ὁ smrtnik, človek.
-
γέγωνα (gl. γιγνώσκω) ep. [pf. s prez. pom. 3 s. γέγωνε, imper. γέγωνε, pt. γεγωνώς], poleg tega γεγωνέω, γεγώνω, γεγωνίσκω [inf. ep. γεγωνέμεν, impf. ep. γεγώνευν, ἐγεγώνει, fut. γεγωνήσω] oglašam se, kličem, govorim, pravim, oznanjam, ὅσσον γέγωνε βοήσας kakor daleč se sliši človeški glas; γέγωνέ τε πᾶν κατὰ ἄστυ njen klic se je slišal po celem mestu.
-
γενεά, ᾶς, ἡ, ion. γενεή (γίγνομαι) 1. a) pleme, rod, pokolenje; os. plemeniti rod, plemstvo; pri živalih: pleme, pasma; b) potomstvo, potomci; c) pleme, narod; d) zarod, naraščaj, doba, človeški rod. 2. rojstvo ἀπὸ γενεῆς, starost, rojstno mesto, domovina; gnezdo.
-
γένεθλον, τό poet. potomec, rod, pleme; τὰ θνητῶν γένεθλα človeški rod, naraščaj.
-
γένος, ους, τό (γίγνομαι, lat. genus) I. abstraktno: rojstvo, rod, sorodstvo; pos. visoki, plemeniti rod, plemstvo, pokolenje; ἐν γένει εἰμί τινι sem v (so)rodu s kom, οἱ ἐν γένει sorodniki. II. konkretno: kar se je rodilo ali nastalo: 1. dete, otrok, potomec; pl. potomstvo, potomci. 2. družina, rodbina, rodovina, obitelj. 3. pleme, rod, sorodniki; domovina; prebivalstvo, narod; γένει ὕστερος mlajši. 4. vrsta, rod; pri živalih: pleme, pasma; naravni spol, število, stan. 5. človeški rod, generacija, doba, vek.
-
θεσμο-φόρος 2 (θέρω) ki daje zakone, postavodajalen; pridevek Demetre, ki je naučila ljudi poljedelstva in tako položila temelj človeški družbi.
-
θνητός 3 in 2, dor. θνᾱτός (adi. verb. od θνῄσκω) 1. smrten, umrljiv, umrjoč, človeški, minljiv; subst. οἱ θνητοί smrtna bitja, smrtniki, ljudje, τὰ θνητά živali, stvari. 2. ljudem lasten, človeški, θνητά φρονῶ mislim, kakor se človeku spodobi = ne prevzamem se.
-
κόσμος, ὁ [Et. iz κόνσμο-ς, kor. k'ens-, slovesno oznanjati: lat. censeo] 1. a) ureditev, vrsta, red, uredba, ustava države, dostojnost; κατὰ κόσμον, ἐν κόσμῳ v redu, dostojno, spodobno, pristojno, (σὺν) οὐδενὶ κόσμῳ, οὐδένα κόσμον brez vsakega reda, v neredu, οὐδένα κόσμον (ἐμπιπλάμενοι) nezmerno, οὐ κατὰ κόσμον (εἰπών) nesramno, nedostojno; b) bojni red, razvrstitev, κόσμῳ τίθημι postavljam v bojni red; c) način stavbe, zgradba Ἑλληνικός, ἵππου δουρατέου; ὄψεως lepa uprizoritev (scenerija). 2. a) (ženski) nakit, okras, lišp, lepotičje; ὑπασπίδιος lepa oprava pod ščitom; b) dika, slava, čast κόσμον φέρει σιγή. 3. svetovni red, svet, vesoljni svet, (zvezdnato) nebo, zemlja, človeški rod, pogani NT.
-
χώρα, ἡ, ion. χώρη [Et. prv. pom. prazen prostor, sor. χωρίς ločen, χωρίζω, χῆτος, χῆρος] 1. prostor (med dvema predmetoma), vmesni prostor οὐδέ τι πολλὴ χώρη μεσσηγύς. 2. a) dežela, okraj, pokrajina ἅστινας ἵκεο χώρας ἀνθρώπων; domovina, ἐπὶ χώρας εἰμί sem doma; zemljišče, posestvo, polje δίδωμι; b) (oppos. πόλις) dežela, posestvo na kmetih ὁ ἐκ τῆς χώρας σῖτος, κατὰ τὴν χώραν ἐργάζομαι. 3. a) (odkazano) mesto, prostor, stojišče (posebno v bojni vrsti), ἐνὶ χώρῃ τίθημι postavim na svoje mesto, καθίσταμαι εἰς χώραν τινός stopim na mesto koga, κατὰ χώραν ἄπειμι grem na odkazano mesto, χώραν λαμβάνω dobim prostor, uredim se, γίγνομαι ἐν τῇ χώρᾳ (na odkazano mesto v bojni vrsti), πίπτω, ἀποθνῄσκω ἐν χώρᾳ v boju, χώραν λείπω; ἐῶ κατὰ χώραν ne vznemirjam, μένω κατὰ χώραν ostanem miren (nepoškodovan, v veljavi); b) prostor v človeški družbi, dostojanstvo, veljava, ugled, ἐν μισθοφόρου χώρᾳ εἰμί sem najemnik, ἐν ἀνδραπόδων χώρᾳ εἰμί sem (kot suženj) brez moči in ugleda, ἐν οὐδεμιᾷ χώρᾳ brez moči in brez ugleda, ἐν ἀτίμῳ χώρᾳ ἄγω malo cenim, preziram.
-
свойственный svojevrsten, poseben, značilen;
с. человеку človeški;
ошибаться свойственно человеку motiti se je človeško