Franja

vojskovodj|a [ó] moški spol (-e …) der Feldherr

vojskovodja samostalnik
(kdor vodi vojsko) ▸ hadvezér

vojskovódja commander-in-chief, army leader, generalissimo, general

vojskovódja chef moški spol d'armée, commandant moški spol en chef, général moški spol (en chef); (grand) capitaine

vojskovódja (-e) m condottiero, capitano; generale; comandante; ekst. duce:
Napoleon, eden največjih vojskovodij vseh časov Napoleone, uno dei più grandi condottieri di tutti i tempi

vojskovódja -a i -e m vojskovođa

vojskovódja general m (en jefe)

vrhovni vojskovodja el generalísimo (de los ejércitos)

vojskovódja -e m., воєнача́льник -а ч.

vojskovódja -e/-a ž comandant de oşti

capitaine [kapitɛn] masculin stotnik, kapetan, marine kapitan; vojskovodja; sport kapetan

capitaine aviateur letalski kapetan
capitaine de brigands roparski poglavar
capitaine de corvette, de frégate, de vaisseau kapitan korvete, fregate, bojne ladje
capitaine d'industrie direktor industrijskega ali komercialnega podjetja
capitaine marchand kapitan trgovske mor-narice
capitaine de port pristaniški poveljnik
capitaine trésorier vojaški upravnik blagajne, računovodja
capitaine d'une équipe de football kapetan nogometnega moštva
oui, mon capitaine! da, tovariš (gospod) stotnik!

condottiēro m

1. hist. kondotjer

2. ekst. vojskovodja

ducātor -ōris, m (ducāre [iz dux] voditi)

1. vodnik ladje: Ulp. (Dig.).

2. vojskovodja: Tert.

duce m knjižno vodja; vojskovodja:
il Duce hist. duče, voditelj (Mussolini)

ductor -ōris, m (dūcere) vodja, vodnik, voditelj: Varr., Suet., leones cum ductoribus (nekje doctoribus) Lucr., d. itineris huius L., aquarum Tibris Stat.; occ. (voj.) vojskovodja, poveljnik: non modo ductores nostri, sed etiam universi exercitus Ci., d. classis, ductores Danaûm V., ductores (apum) V. = matici (du.), ordinum d. L. stotnik, Carthaginiensium d. L.; z dat.: Achivis classibus ductor Acc. fr.

egēmone

A) agg. knjižno hegemonističen

B) m

1. hegemon, vojskovodja (pri starih Grkih)

2. vodja, voditelj

Feldherr, der, vojskovodja

general¹ [džénərəl] samostalnik
vojska general
figurativno vojskovodja, strateg
ameriško, pogovorno dekle za vse
arhaično občinstvo; večina
množina, arhaično splošna načela

general moški spol general, vojskovodja

general de brigada generalmajor
general de división generallajtnant
general en jefe vrhovni general
las generales de la ley (jur) splošna vprašanja pričam

Heerführer, der, vojskovodja

imperātor (pesn. soobl. induperātor) -ōris, m (imperāre)

1. zapovedovalec, zapovednik, oblastnik: Pl., Plin., ille populus est imperator omnium gentium Ci. (kot Jupitrov vzdevek), Iovem imperatorem quanto honore fuisse arbitramini? Ci.; od tod annua imperia, binos imperatores (= konzula) sibi fecere S.; pesn. (da ga je moč uporabiti v heksametru): uter esset induperātor Enn. oblastnik, induperatorem classis super aequora verrit Lucr.

2. occ. zapovednik v vojski, vojskovodja, (vrhovni) poveljnik, nadpoveljnik, vrhovni poveljnik: Enn. in Lucr. (v obl. induperator), aliae sunt legati partes atque imperatoris; alter omnia agere ad praescriptum, alter libere ad summam rerum consulere debet C., uti C. Pansa, A. Hirtius consules imperatores (konzula kot vrhovna poveljnika) supplicationes constituant Ci., solent hoc boni imperatores facere, cum proelium committunt Ci.

3. kot častni naslov
a) (nav. zapostavljen (lastnemu imenu) zmagovit poveljnik: (Scipioni) maximum nomen erat imperatoris, quo se milites sui appellasent L., si quis … Thracum mille aut duo milia occidisset, illum hac consuetudine, quae increbruit, imperatorem adpellaret senatus? Ci.; to pravico (namreč podeljevati naslov „imperator“) so si pozneje prisvojili rim. cesarji, ki so si tudi sami sebi pritikali ta vzdevek v pomenu
b) vladar, cesar: imp. Nerva Plin. iun., imp. Augustus Suet.; prvi, ki je imel ta naziv stalno, je bil Cezar. Oktavijan ga je postavil namesto prvega imena Caius; navadno stoji v tem pomenu pred osebnim imenom; pozneje tudi brez lastnega imena = rimski cesar: Suet., Plin.